Iz govorov sv. Avguština, škofa (256. govor, 1.2.3)

Pojmo dobremu Bogu, ki nas rešuje: Aleluja!

 

Pojmo tukaj, ko smo še v skrbeh: Aleluja, da bomo mogli peti tudi takrat, ko bomo na varnem. Zakaj smo tu v skrbeh? Hočeš, da ne bi bil vznemirjen, ko beremo: Mar človeško življenje na zemlji ni preskušnja? Hočeš, da ne bi bil vznemirjen, ko mi je rečeno: Čujte in molite, da ne pridete v skušnjavo? Nočeš, da bi bil vznemirjen, ko je toliko skušnjav, ko nam molitev sama pravi, naj govorimo: Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom! Vsak dan smo prosilci, vsak dan dolžniki. Hočeš, da bi bil miren, ko moramo sleherni dan prositi odpuščanja grehov, pomoči v nevarnostih? Ko izgovarjam v mislih na storjene grehe: Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom, stalno dodajam in nadlegujem zaradi prihodnjih nevarnosti: In ne vpelji nas v skušnjavo! Kako naj bo dobro ljudstvu, ko z menoj kliče: Reši nas hudega? In vendar, bratje, tudi v tej nevarnosti kličimo dobremu Bogu: Aleluja, ker nas rešuje hudega.

Tudi sredi nevarnosti, sredi skušnjav pojmo mi in drugi: Aleluja! Zvest je Bog in vas ne bo pustil skušati čez vaše moči, je rečeno. Zato pojmo tukaj: Aleluja! Še in še je človek kriv, toda Bog je zvest. Ne pravi: Ne bo pustil, da ne bi bili skušani, marveč: Ne bo vas pustil skušati čez vaše moči, ampak bo s skušnjavo dal možnost, da jo boste zmagali. Srečal si se s skušnjavo, toda Bog pozna izhod, da v skušnjavi ne boš podlegel. Kakor lončar oblikuje posodo, človeka oblikuje pridiga in trpljenje ga prekali. Toda že v začetku misli na konec, saj je Bog zvest: Gospod bo varoval tvoj odhod in prihod.

Tedaj pa, ko bo postalo telo neumrljivo in netrohljivo, bo konec vsake skušnjave. Kajti telo je sicer mrtvo. Zakaj? Zaradi greha. Duh pa je življenje. Zakaj? Zaradi opravičenja. Ali naj zato zavržemo mrtvo telo. Nikakor! Le poslušaj: Če prebiva v vas Duh njega, ki je obudil Kristusa, bo on, ki je Kristusa obudil od mrtvih, tudi vaša umrljiva telesa oživil. Zdaj imamo namreč zemeljsko telo, takrat pa bo duhovno.

O blaženi: Aleluja takrat! Kako bo brez strahu in brez bojazni! Nikjer ne bo nobenega sovražnika. Kjer ni nasprotnika, tudi ne propade noben prijatelj. Tam bo: Bogu hvala, tukaj: Bogu hvala. Toda tu je v skrbeh, tam pa z močjo. Tukaj na poti v smrt, tam v večni zmagi. Tu v upanju, tam pa v gotovosti. Tu na potovanju, tam v domovini.

Tako torej, bratje, pojmo: Aleluja! Ne zaradi radosti miru, temveč za tolažbo v naporih. Pojmo kot popotniki: pojmo in korakajmo naprej. Pesem pa naj ne bo le tolažba ob delu, ne vdajajmo se lenobi. Poj in korakaj naprej. Kaj se pravi: Korakaj? Napreduj, napreduj v dobrem. Nekateri namreč napredujejo v slabem, pravi apostol. Ti pa, ko napreduješ, hodi dalje, naprej. Toda: Napreduj v dobrem, rasti v pravi veri, spopolni se v krepostih. Poj, torej in hodi naprej.