Danes bomo molili ob evangeljskem odlomku iz 3. poglavja iz evangelija po Marku.

Tisti čas je Jezus spet stopil v shodnico in tam je bil človek s posušeno roko. Opazovali so ga, če ga bo ozdravil v soboto, da bi ga zatožili. Rekel je možu, ki je imel suho roko: »Stopi v sredo.« Njim pa reče: »Ali se sme v soboto dobro storiti, ali hudo storiti? Življenje rešiti, ali pogubiti?« Ti pa so molčali. Srdito jih premeri in žalosten nad slepoto njih srca reče človeku: »Stegni roko!« Stegnil jo je in roka je bila ozdravljena. Nato so farizeji odšli in se zoper njega posvetovali s herodovci, da bi ga umorili. (Mr 3,1-6)

Tudi jaz imam kakšen suh ud. Včasih roko, včasih nogo, jezik, srce …

Včasih je suh moj jezik: ko ne spregovorim spodbudne besede, ko ne zmorem izreči zahvale in pohvale, ko se ne morem vključiti v sploh nikakršno spodobno komunikacijo z bližnjimi, ko mi je bližina zoprna. Ko ne zmorem povedati za razlog svojega upanja, ko ne morem oznanjati Odrešenika, ko iz ust ne prihajajo besede upanja in navdušenja Svetega Duha, ko jezik umolkne in ne spregovori besede, ki bi gradila odnos, povedala, kaj teži dušo in srce … Včasih je suh moj jezik.

Včasih so suhe moje roke: ko ne zmorejo več delati, ko zmanjka moči, ko so od starosti ali teže življenja tresoče, ko zmanjkuje moči za služenje in apostolat.

Včasih so suhe moje noge: ko ne najdem prave poti, ko ne morem storiti koraka bliže možu, staršem, otrokom, tastu in tašči, sosedom, ki jih ne razumem, ko vem, da bi moral naprej, a že dolgo stopicam na mestu. Da, včasih so moje noge suhe in zdi se mi, da je morda že dolgo tako.

Včasih imam suho srce. Srce, ki ne razume bližnjih, razštelanih pubertetnikov, starostnikov, ki se zdijo iz drugega sveta.

In včasih se posuši želodec: ko več ne prebavlja vsakdanjih dogodkov, ko je vsega enostavno preveč, ko se vse nepredelano zbira in ostanejo le še žolčni kamni.

Tako je z menoj. Gospod, ti pa me danes po svoji Besedi učiš, da to, kar je suho, ni moja težava. Ti si tukaj, da me ozdraviš. Še več: ti zmoreš delati celo po mojih suhih rokah. Od starosti tresoče roke ne bodo več nikoli vitalne kot pri dvajsetih, a po tresočih rokah lahko delaš še mnogo mnogo več, kot si kdajkoli. Gospod, ti lahko ozdraviš noge, da bodo našle pravo smer. Celo stopicanje na mestu lahko postane rodovitno in uporabno. Gospod, ti lahko odpreš srce tudi za to, česar glava ne more razumeti.

Suhi udje niso naše vprašanja. To je Gospodovo. 

A nekaj je naše. Moj molk in strmenje. Moje oprezanje, prežanje na Gospoda. Si želim videti čudež? Ali smo inšpekcija Božjega delovanja in preverjam, če Bog deluje prav: da bi se ne prekršilo kako pravilo, da bi deloval tako kot more sprejeti moja omejenost. V naslednjih trenutkih prosimo Svetega Duha, da bi bila v nas le ena velike želja: videti Gospodovo delovanje, pa naj dela karkoli, kaj ti On vse prav dela.

Pripravila: s. Ema Alič

Glasba: Impro-Fd, s. Klara Jarc

Foto: Unsplash 

https://unsplash.com/photos/person-raising-left-human-palm-OUULalUWP3o