Sign up to save your podcasts
Or
Share Komu zaupamo?: Lk 21,5-11 (pripravila s. Tina Dajčer)
Share to email
Share to Facebook
Share to X
Share to email
Share to Facebook
Share to X
Or
Komu zaupamo?: Lk 21,5-11 (pripravila s. Tina Dajčer)
Premišljevanje Božje besede torka, 34. tedna med letom, 26. decembra 2024
Skupaj premišljujmo del 21. poglavja Lukovega evangelija, z njim molimo in se mu pustimo tudi nagovoriti.
Ko so nekateri govorili o templju, da je okrašen z lepimi kamni in z darovi, je rekel Jezus: »To, kar vidite – prišli bodo dnevi, v katerih ne bo ostal kamen na kamnu, ki bi ne bil razrušen.« Vprašali pa so ga: »Učenik, kdaj bo torej to in kakšno bo znamenje, ko se bo to zgodilo?« On pa je rekel: »Glejte, da se ne daste premotiti! Mnogo jih bo namreč prišlo z mojim imenom in bodo govorili: ›Jaz sem‹ in ›Čas se je približal.‹ Ne hodite torej za njimi. Ko boste pa slišali o
vojskah in uporih, se ne ustrašite; to se mora prej zgoditi, a ne bo še takoj konec.« Tedaj jim je govoril: »Vstal bo narod zoper narod in kraljestvo zoper kraljestvo; veliki potresi bodo in kužne bolezni in lakota po mnogih krajih; grozote bodo in velika znamenja na nebu.« (Lk
21,5-11)
Ljudje se velikokrat želimo okleniti tega, kar je vidno, oprijemljivo, mogočno. Nečesa, kar je v naših očeh trdno in zanesljivo. Tako je tudi Jeruzalemski tempelj veljal za
pomembno družbeno in versko središče. Nekaj, kar je občudovanja vredno in je na prvi pogled bilo nepremagljivo. A kakor je minljivo vse, kar je grajeno s človeškimi rokami, je minljivo tudi naše življe. Zato na naših poteh, ko hodimo
v veri in se hkrati borimo z dvomi, ni vseeno, koga poslušamo, komu zaupamo. Jezus nas opozarja na lažne preroke, ki želijo vedno znova pridobiti našo pozornost in v srce zasejati strah. Opozarja na stiske in preganjanja, ki bodo prišla. A če bi v Svetem pismu nadaljevali z branjem tega odlomka, bi zasledili, da nam Gospod obljublja tudi svojo pomoč in potrebno modrost. In prav v tem, da ostajamo v
Njem, je tisti trdi temelj, ki bo zagotovo obstal. Sredi minljivega sveta je namreč le ljubezen tista, ki je večna.
Kaj v meni prebuja današnja Božja beseda?
Kakšne misli, občutja me spremljajo ob prebranem odlomku?
Komu zaupam v času preizkušenj?
Odprimo svoje srce za Boga, ki je povsod, v vseh in v vsem.
Prosimo Ga, da bi po zgledu sv. Frančiška Asiškega, vedno bolj postajali orodje Njegovega miru. Vztrajajmo v molitvi.
Glasba: s. Klara Jarc, Impro-D
View all episodes
By Šolske sestre sv. Frančiška Kristusa KraljaPremišljevanje Božje besede torka, 34. tedna med letom, 26. decembra 2024
Skupaj premišljujmo del 21. poglavja Lukovega evangelija, z njim molimo in se mu pustimo tudi nagovoriti.
Ko so nekateri govorili o templju, da je okrašen z lepimi kamni in z darovi, je rekel Jezus: »To, kar vidite – prišli bodo dnevi, v katerih ne bo ostal kamen na kamnu, ki bi ne bil razrušen.« Vprašali pa so ga: »Učenik, kdaj bo torej to in kakšno bo znamenje, ko se bo to zgodilo?« On pa je rekel: »Glejte, da se ne daste premotiti! Mnogo jih bo namreč prišlo z mojim imenom in bodo govorili: ›Jaz sem‹ in ›Čas se je približal.‹ Ne hodite torej za njimi. Ko boste pa slišali o
vojskah in uporih, se ne ustrašite; to se mora prej zgoditi, a ne bo še takoj konec.« Tedaj jim je govoril: »Vstal bo narod zoper narod in kraljestvo zoper kraljestvo; veliki potresi bodo in kužne bolezni in lakota po mnogih krajih; grozote bodo in velika znamenja na nebu.« (Lk
21,5-11)
Ljudje se velikokrat želimo okleniti tega, kar je vidno, oprijemljivo, mogočno. Nečesa, kar je v naših očeh trdno in zanesljivo. Tako je tudi Jeruzalemski tempelj veljal za
pomembno družbeno in versko središče. Nekaj, kar je občudovanja vredno in je na prvi pogled bilo nepremagljivo. A kakor je minljivo vse, kar je grajeno s človeškimi rokami, je minljivo tudi naše življe. Zato na naših poteh, ko hodimo
v veri in se hkrati borimo z dvomi, ni vseeno, koga poslušamo, komu zaupamo. Jezus nas opozarja na lažne preroke, ki želijo vedno znova pridobiti našo pozornost in v srce zasejati strah. Opozarja na stiske in preganjanja, ki bodo prišla. A če bi v Svetem pismu nadaljevali z branjem tega odlomka, bi zasledili, da nam Gospod obljublja tudi svojo pomoč in potrebno modrost. In prav v tem, da ostajamo v
Njem, je tisti trdi temelj, ki bo zagotovo obstal. Sredi minljivega sveta je namreč le ljubezen tista, ki je večna.
Kaj v meni prebuja današnja Božja beseda?
Kakšne misli, občutja me spremljajo ob prebranem odlomku?
Komu zaupam v času preizkušenj?
Odprimo svoje srce za Boga, ki je povsod, v vseh in v vsem.
Prosimo Ga, da bi po zgledu sv. Frančiška Asiškega, vedno bolj postajali orodje Njegovega miru. Vztrajajmo v molitvi.
Glasba: s. Klara Jarc, Impro-D