Naš gost

V prazničnem popoldnevu smo gostili prekmurskega ustvarjalca: pisatelja, pesnika, scenarista in dramatika Ferija Lainščka. Feri Lainšček se je rodil v Dolencih na Goričkem, zdaj pa živi in ustvarja v Murski Soboti. Napisal je več kot sto književnih del, ki jih zaznamujejo prekmurska pokrajina in njeni ljudje. Za svoje delo je prejel številne nagrade: za roman Ki jo je megla prinesla je prejel nagrado Prešernovega sklada, Kresnika za romana Namesto koga roža cveti in Muriša, Desetnico za knjigo Pesmi o Mišku in Belamiški, Večernico za knjigo pravljic Mislice, ...; leta 2021 je za svoje življenjsko delo prejel tudi Prešernovo nagrado. Feri Lainšček je tudi slovenski pisatelj, čigar literarna dela so doživela največ filmskih adaptacij (Petelinji zajtrk, Halgato, Hit poletja, Šanghaj, ...). Uveljavil se je tudi na področju mladinske književnosti, kratke proze, radijskih in lutkovnih iger, filmskih scenarijev ter kot pisec popevk in šansonov. Letos zaključuje tudi trilogijo Kurji pastir, s katero popisuje na prav poseben način svoje otroštvo - prav temu je bil tudi posvečen dobršen del pogovora, ki vas morda nagovori do te mere, da boste zapisano tudi prebrali. 

Naš tokratni gost je frančiškan in eden letošnjih zlatomašnikov. Kot njegov velik zgled sv. Frančišek Asiški se tudi on zna približati trpečemu človeku, bolniku ali osebam s posebnimi potrebami pri gibanju Vera in luč. Kako je tekla njegova pot, kako ga je oblikovala družina in kje vse je deloval, nam je povedal na njemu lasten način: preprosto, sočutno ter s pretanjenim občutkom za božje in sveto. 

Tokratni gost je duhovnik Gašper Rudolf, spregovoril je kaj je bistveno, kaj pomembno, kaj šteje in kaj ne. Vabljeni k poslušanju.

Kako je ravnateljica slovenske gimnazije v Celovcu Zalka Kuchling usklajevala poklicno, politično in kulturno udejstvovanje in kaj bo počela po 1. septembru, ko se bo upokojila? Odraščala je ob sedmih sestrah in treh bratih. Bila je tajnica in nato predsednica Kulturnega društva Lipa iz Velikovca, ki ga je njen oče ustanovil leta 1974, v časih, ki za slovensko narodno skupnost niso bili lahki. Ponosna je bila, ko je po končanem študiju francoščine in nemščine leta 1990 dobila službo na slovenski gimnaziji, leta 2015 pa je sprejela tudi službo ravnateljice. Dejavna je bila pri Zelenih, Narodnem svetu koroških Slovencev in Skupnosti koroških Slovencev. Je pozitivno vzdušje, o katerem slišimo v zadnjem času z avstrijske Koroške, res iskreno, ali se še vedno kaj pometa pod preprogo in ne uredi, kot bi bilo treba?