Pred vami je prvi poskus raziskovanja pesmi skozi kontrast bralke in pesnice. Z Laro Gobec, trenutno kratkolaso pesnico v velikem volnenem plašču, ki se giblje med Celjem in Ljubljano, se pogovarjava o njeni pesmi Poljane. Poslušalke in poslušalce vabiva, da se prepustijo pesmi, nato pa z nama raziščejo, koliko in kaj je uspela prenesti od pesnice do nas.
Poljane, kjer je zima in zamaknjenost in bližina.

POLJANE

še pred jutrom
se v najlonkah
in tisti živo roza pižami
ki ti jo mama
vsako leto kupi za božič
skotališ iz hostla
na ulice
ki jih pokriva
nekakšen belkast film
najraje bi ga
pobrisala s prstom
kot umazan prah
in ne vem več
kaj sem poslušala
samo to
da sem šla v napačno smer
in potem spet v pravo
tržnica  je prazna
slišiš zvon
sedem je
ne moreš vedeti
ali si pozna
ali ne
nek moški
te prosi za drobiž za parkiranje
izgleda umazan
in prepoten
seveda mu ga daš
zdi se ti
da te razume
potem garsonjera
ne spomnim se hišne številke
in nisem si mislil da boš prišla

Avtorica: Nika Pušlar

Prepis (transcript) je na voljo tukaj prepis