V prejšnjem delu smo že načeli temo um. dela, vsaj v povezavi z gledalcem, in ugotovili, da je to edini funkcionalen način analize um. dela. Sedaj pa se bomo bolj poglobili v um delo kot pojav, v naši raziskavi pa seveda vzeli v zakup dognanja iz prejšnjih poglavij.

Um. delo lahko delimo na: 1.) fizično telo in 2.) metafizično telo. Metafizično telo je projekcija subjektovega jaza na objekt doživljanja, v našem primeru um. delo. Če samo za voljo tega poglavja ponovimo ugotovitev, je metafizično telo um. dela tisto, ki subjektu govori o kaosu in redu in o njegovem razumevanju življenja v kontekstu obeh sfer. Fizično telo um. dela pa je tisto, ki v subjektu vzbuja te čutno zaznavne impulze, saj brez stimulacije ne bi bil zmožen priti do introspekcije, ki bi dopuščala manifestacije sledi kaosa in reda.

V temu poglavju se bomo tako posvetili drugi polovici um. dela — njegovem fizičnem telesu ter lastnostim in spremenljivkam, ki vplivajo na razbiranje le-tega. Otvorili bomo vprašanje statusa um. dela (vprašanje umetnosti in ne-umetnosti) in nadaljevali razpravo o doživljanju posameznega um. dela — tokrat s poudarkom na simbolu in ne doživljanju le-tega, kar je bila tema prejšnjega poglavja.

Projekt Artopolis sofinancirata Ministrstvo za kulturo RS in Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj.