V času šolanja smo na naši Akademiji precej varni, saj o tem ne razmišljamo pretirano (kajti če bi, bi najverjetneje zelo hitro potegnili črto čez študij umetnosti in se bolje »prilagodili« družbi) vse tja do neke točke eksistencialne krize, ki navadno nastopi proti koncu študija. S to krizo iskanja mesta v svetu in družbi, krizo samoaktualizacije in vsakdanjega kruha (ter vseh konfliktov, ki nastanejo med tema pojmoma), se pogosto spopade vsak študent; če pa je to študent umetnosti, pa je zadeva sploh pereča, saj svet izven Akademije in umetnostnih krogov pogosto ni pretirano vzhičen nad tvojo (pogosto tudi precej povprečno) slikarsko ali kiparsko izobrazbo. Na teh točkah se navadno vsak zazre globoko vase in razmišlja, ali je nadaljevanje sploh smiselno.

Po pogovorih s profesorji na Akademiji in z budnim spremljanjem problemov, ki jih imajo moji kolegi, sem ugotovila, da do te krize sedaj – vse od uvedbe enotnega bolonjskega sistema za visokošolske in univerzitetne programe – prihaja še hitreje kot prej in se tudi kaže precej intenzivneje, do nje pa pride navadno takoj po diplomi, saj študenti vidimo diplomo kot nekakšen prvi mejnik med šolanjem in iskanjem zaposlitve.

Projekt Artopolis sofinancirata Ministrstvo za kulturo RS in Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj.