Iz homilij o evangelijih sv. Gregorja Velikega, papeža (14. homilija, 3-6)

Kristus, dobri pastir

 

Jaz sem dobri pastir; poznam svoje ovce, to se pravi: jih ljubim, in moje poznajo mene. Jasneje bi se reklo: me ljubeče ubogajo. Dokler resnice ne ljubimo, je sploh ne poznamo.

Ker ste torej, predragi bratje, zvedeli za našo nevarnost, razmišljate ob Gospodovih besedah tudi o svoji nevarnosti. Glejte, ali ste njegove ovce; glejte, ali ga poznate; glejte, ali veste za luč resnice. Ko pravim: veste, ne mislim znanja po veri, marveč po ljubezni. Ne gre za poznanje iz golega verovanja, temveč za poznanje iz lastne dejavnosti. Prav to namreč misli evangelist Janez, ko o tem govori, rekoč: Kdor pravi, da pozna Boga, pa ne spolnjuje njegovih zapovedi, je lažnik.

Zato tudi glede tega Gospod takoj dostavi: Kakor mene pozna Oče, tudi jaz poznam Očeta; in za svoje ovce dam svoje življenje. Kot da bi jasno hotel reči: V tem, da dam življenje za svoje ovce, se vidi, da poznam Očeta in da Oče pozna mene; to se pravi: v ljubezni, s katero umrem za ovce, razodevam, koliko ljubim Očeta.

O teh ovcah potem zopet pravi: Moje ovce poznajo mene, jaz jih poznam in one gredo za menoj, jaz pa jim darujem večno življenje. Malo prej pravi o njih: Kdor stopi skozi mene, bo rešen in bo hodil noter in bo hodil ven in bo našel pašo. Noter, to pomeni, da bo veroval, ven pa se pravi, od verovanja preiti v gledanje, v kontemplacijo, in našel bo pašo v večni pojedini.

Njegove ovce torej najdejo pašo; kdor gre za njim s preprostim srcem, se hrani z večno svežim živežem. Kaj pa so pašniki teh ovac drugega kakor notranje radosti vedno zelenega raja? Paša izvoljencev je namreč živa navzočnost božjega obličja; ko ga duša zre brez bojazni, da bi se ji odtegnil, se neprestano nasičuje s hrano življenja.

Iščimo torej, predragi bratje, teh pašnikov in veselimo se jih, saj bomo na njih doživljali praznovanje skupaj s tako številnimi rojaki. Naj nas k temu poziva veselje tega praznika samo. Ogrejmo svoja srca, bratje, poživimo svojo vero v to, kar verujemo, naj zaplapola naše hrepenenje po večnih dobrinah: ko jih ljubimo, že gremo njim naproti.

Nobena ovira naj nas ne odvrne od radosti notranjega praznovanja, kajti če kdo želi dospeti na kraj, kamor se je namenil, mu še tako veliki napori poti ne bodo zmanjšali hrepenenja. Naj nas ne zavede nobena mamljiva prijetnost! Nespameten potnik bi bil, če bi na svojem potovanju zagledal ob poti ljubke travnike in bi zaradi njih nehal hoditi proti svojemu cilju.