Iz razprave sv. Ireneja, škofa, Zoper krivoverstva (4. knj., 16, 2-5)

Gospodova zaveza

 

V peti Mojzesovi knjigi beremo, kako pravi Mojzes ljudstvu: Gospod, naš Bog je sklenil z nami zavezo na Horebu. Ni z našimi očeti sklenil Gospod te zaveze, temveč z vami samimi. A zakaj ni sklenil Gospod zaveze z očeti? Zato, ker postava ni dana za pravičnega. Očetje pa so bili pravični, ker so v svojih srcih in dušah imeli kreposti desetih zapovedi, ljubili so Boga, ki jih je ustvaril, in so se varovali krivičnosti do ljudi. Zato jih ni bilo treba opominjati z zakoni, saj so v sebi nosili pravičnost postave.

Ko pa je ta nekdanja pravičnost in ljubezen, ki so jo imeli do Boga, v Egiptu padla v pozabo in izginila, se je Bog v svojem usmiljenju do ljudi razodeval z besedo. S svojo mogočnostjo je izpeljal ljudstvo iz Egipta, da bi človek znova postal božji učenec in bil njemu vdan. Nepokorne je kaznoval, ker so svojega Stvarnika prezirali. Z mano jih je hranil, da bi duhovno zaživeli, kakor pravi Mojzes v peti knjigi: Hranil te je z mano, ki je nisi poznal in je niso poznali tvoji očetje, da bi ti pokazal, da človek ne živi samo od kruha, ampak od vsega, kar prihaja iz božjih ust.

Ukazal je ljubezen do Boga in priporočil pravičnost do bližnjega, da ne bi bili krivični in nevredni Boga. Tako je pripravljal človeka z desetimi zapovedmi na prijateljstvo s seboj in na slogo z bližnjim. Vse to namreč koristi človeku, a Bog od človeka ne potrebuje ničesar. To vse je človeka bogatilo, ker je prejel, kar mu je manjkalo, in sicer prijateljstvo božje, Bogu pa ni prineslo ničesar, ker Bog ne potrebuje človeške ljubezni.

Človek je bil namreč brez božje slave, ki je ni mogel doseči razen z vdanostjo Bogu. Zato Mojzes zopet pravi: Izvoli življenje, da boš živel ti in tvoj zarod! Ljubi Gospoda, svojega Boga, poslušaj njegov glas in drži se njega! On je tvoje življenje, ki nima konca.

Da bi pripravil človeka za to življenje, je Bog sam za vse ljudi razglasil deset zapovedi. Zato veljajo tudi za nas, in sicer s povečanim in poglobljenim pomenom, odkar je sam učlovečen prišel med nas.

Bog je po Mojzesu posebej dal zmožnostim ljudi primerna navodila, kako naj mu služijo, kakor pravi Mojzes: Meni pa je takrat Gospod naročil, naj vas učim postav in naredb.

Zakoni, ki so jih prejeli za čas suženjstva in kot prispodobo, so bili v zavezi svobode odpravljeni. Tiste zakone, ki so skupni vsem po naravi in dostojanstvu človeške svobode, pa je pomnožil in dopolnil, ko je ljudem s posinovljenjem v božje otroke velikodušno podaril spoznanje Boga in jih naučil Boga ljubiti iz vsega srca ter neprenehoma hoditi za božjo Besedo.

Iz razprave O psalmih sv. Hilarija, škofa (Ps 127, 1-3)

O strahu božjem kot ljubezni do Boga

 

Blagor človeku, ki ljubi Gospoda in živi po njegovi volji. Kadarkoli Sveto pismo omenja strah božji, ne smemo prezreti, da ga nikdar ne motri samega, kot da bi zadostoval za dopolnitev vere, marveč vključuje ali predpostavlja še mnoge druge vrednote. Iz teh spoznamo, v čem je strah božji, kakor beremo v Salomonovih pregovorih: Če boš ravnal po pameti in modrosti in boš hrepenel po njej, kakor po srebru in zakladih, tedaj boš razumel, kaj je strah Gospodov.

Iz tega vidimo, po katerih stopnjah dosežemo strah božji, ki pomeni ljubezen do Boga. Najprej si je treba izprositi modrosti in jo poglabljati, iskati in preverjati. Šele potem je mogoče doumeti, kaj je strah božji. Kar običajno ljudje mislijo o strahu božjem, sploh ni strah božji. Strah je namreč trepet človeške slabosti, ki se boji trpeti. Te vrste strah se poraja v nas ob zavesti krivde, pred mogočniki tega sveta, spričo nasilja močnejših, zaradi bolezni, ob napadu divjih zveri in zaradi drugega trpljenja. Tu ne govorimo o tem strahu, saj prihaja iz slabosti človeške narave. Niti ne o tem, česa se je treba bati. Saj nas to, česar se bojimo, samo po sebi prevzema z grozo. Tega strahu se ni treba učiti.

O strahu božjem pa piše v Svetem pismu: Pridite, ljudje, poslušajte me, učil vas bom, kako je treba Boga spoštovati. Božjega spoštovanja se je torej treba naučiti, ker ga poučujejo. To spoštovanje ne vzbuja naravne groze, marveč resničnost, ki se je je treba naučiti. Ne izhaja iz trepeta narave, marveč si ga pridobivamo z izpolnjevanjem zapovedi, z deli poštenega življenja in z odkrivanjem resnice. Po našem umevanju je strah božji ves v ljubezni, popolna ljubezen pa strah použije. Svojo ljubezen do Boga dokazujem s tem, da sprejemam njegove opomine, izpolnjujem njegove zapovedi, zaupam v njegove obljube. Poslušajmo Sveto pismo, ki pravi: In sedaj, Izrael, kaj terja Gospod, tvoj Bog, od tebe? Samo to, da se bojiš Gospoda, svojega Boga, in hodiš po vseh njegovih potih; da ga ljubiš in služiš Gospodu, svojemu Bogu, z vsem srcem in vso dušo; da izpolnjuješ Gospodove zapovedi in njegove zakone, ki ti jih danes zapovedujem, da ti bo dobro.

Božja pota pa so mnogovrstna, čeprav je v resnici on sam pot. Tako pravi on sam o sebi. Pove pa tudi razlog za to svojo trditev: »Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni.«

Mnogo poti je treba torej preveriti in mnoge vztrajno preizkušati, da po skrbnem razglabljanju odkrijemo tisto edino, ki vodi v večno življenje. Pota so namreč v postavi, v prerokih, v evangelijih, v apostolih, v učiteljih vere. Blagor njim, ki hodijo po teh potih s »strahom božjim«.

Iz razprave sv. Ireneja, škofa, Zoper krivoverstva (4. knj., 14, 2-3; 15, 1)

S podobami so se Izraelci vadili v strahu božjem in v zvesti službi Bogu

 

Od vsega začetka je Bog človeka tako oblikoval, da bi znal ta sprejemati njegove darove. Že očake je izvolil, da so slišali klic zveličanja. Pripravljal si je ljudstvo in učil nevedne, kako naj hodijo za njim. Poučeval je preroke in učil ljudi, kako je mogoče že v tem življenju prejeti njegovega Duha ter priti do občestva z Bogom. On, ki ničesar ne potrebuje, je človeku, ki potrebuje Boga, dopustil občevati z njim. Tistim, ki si jih je izvolil, je kot stavbenik zarisal pot rešenja. V Egiptu je sam vodil ljudi, ki so bili nesposobni, da bi našli pravo pot. Hebrejcem, nevajenim puščave, je bil izvrsten kažipot. Tistim, ki so dospeli v obljubljeno deželo, je dal odlično dediščino. Vedno je vsem, ki so prišli k Očetu, zaklal pitano tele in jih obdaroval z najboljšim blagom. Tako je človeštvo na mnogo načinov pripravljal na odrešenje.

Zato sv. Janez pravi v Razodetju: Njegov glas je bil kot glas mnogoterih voda. Te vode so resnično mnogotere, vode iz virov Svetega Duha, kajti nebeški Oče je bogat in velik. Po vseh teh virih je prihajala Beseda in je v obilni meri nudila pomoč vsem, ki so jo poslušali. Vsakemu bitju je predpisovala primeren in prikladen zakon.

Tako je izvoljenemu ljudstvu Bog sam s postavo naložil izdelavo šotora, zidavo templja in izbiro levitov, žrtve, daritve in očiščevanja ter še druge dolžnosti svete službe.

Bog sicer vsega tega ne potrebuje, saj je vedno poln vsakršnih dobrot in je imel v sebi, še preden je bil Mojzes, vso prijetnost in blagodišečo vonjavo. Pač pa je svoje ljudstvo, nagnjeno k malikovanju, vzgajal ter ga z mnogoterimi opravili utrjeval v stanovitni službi njemu. Z drugotnimi službami jih je klical k prvotnim: od podob k Resnici sami, od časnih k večnim, od telesnih k duhovnim, od zemeljskih k nebeškim. Tako je naročil tudi Mojzesu: Napravi vse stvari v skladu s podobami, ki si jih videl na gori.

Štirideset dni je Mojzes pazljivo vsrkaval vase božje besede, nebeško pisavo, duhovne podobe in slikovite napovedi prihodnjih dogodkov. V tem smislu pravi sv. Pavel: Pili so iz skale, ki jih je spremljala, skala pa je bil - Kristus. In potem, ko je navedel odlomek iz Postave, zopet doda: Vse to se je pa zgodilo kot zgled in je bilo zapisano v svarilo nam, ki smo doživeli dopolnitev časov. S podobami so se torej vadili v strahu božjem in v stanovitni službi Bogu. Postava jim je tako pomenila šolo, obenem pa tudi preroško napoved prihodnjih dogodkov.

Iz razlage psalmov sv. Avguština, škofa (Ps 140, 4-6)

Trpljenje vsega Kristusovega telesa

Kličem te, Gospod, hitro mi pomagaj. Tako moremo reči vsi. Ne pravim tega jaz, to govori ves Kristus v pomenu skrivnostnega telesa. Je pa to govoril tudi kot človeška oseba. Ko je živel na zemlji, je Kristus molil kot človeška oseba, molil je k Očetu kot oseba s telesom, in to tako, da je celo potil krvavi pot. Takole beremo v evangeliju: Molil je še bolj goreče in njegov pot je postal kakor kaplje krvi. Kaj pomeni ta kri iz njegovega telesa drugega kot trpljenje mučencev celotne Cerkve?

Kličem te, Gospod hitro mi pomagaj. Čuj moj glas, ko vpijem k tebi! Misliš, da je s tem klicanje pri kraju, ko praviš: Kličem te? Klical si, a nikar se ne čuti varnega. Ko je stiske konec, se klicanje neha. Če pa stiska Cerkve in celotnega Kristusovega telesa traja do konca časov, je treba reči ne le: Kličem te, hitro mi pomagaj, ampak tudi: Čuj moj glas, ko vpijem k tebi. Moja molitev naj se dviga kakor kadilo in moje roke kot ob večerni daritvi. Sleherni kristjan ve, da to običajno razumemo o naši Glavi sami. Ko se je dan nagnil, je Gospod prostovoljno daroval svoje življenje na križu, da ga znova prejme. Tudi v tem primeru smo bili simbolično v njem navzoči. Kateri del njega je visel na lesu, če ne tisti, ki ga je sprejel od nas? Kako bi se sicer moglo zgoditi, da bi Oče zapustil edinega Sina, če je z njim vred en sam Bog? Tako pa je na križ pribil našo slabost, da bi bil, kot pravi apostol, naš stari človek z njim križan, in je zaklical s človeškim glasom: Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?

To torej je večerna daritev: Gospodovo trpljenje, njegov križ, daritev v naše zveličanje, Bogu prijetna žrtev. Ta večerna žrtev je v njegovem vstajenju postala jutranja daritev. Molitev iz vernega srca pa se dviga kot kadilo iznad oltarja. Vonj nobenega kadila ni prijetnejši od Gospodovega vonja: in tak vonj imajo vsi, ki verujejo.

Vemo torej - kot pravi apostol -, da je bil naš stari človek s Kristusom vred križan, da bi telo greha bilo uničeno in bi ne bili več sužnji greha.

Iz Katehez sv. Janeza Zlatoustega, škofa (3, 24-27)

Mojzes in Kristus

 

Judje so videli čudeže. Tudi ti jih boš videl, toda še večje in veličastnejše, kot so jih videli Judje ob izhodu iz Egipta. Faraona z njegovo vojsko nisi videl poginiti. Videl pa si satana, kako je skupaj s svojimi legijami izginil v valovih. Izraelci so šli prek morja, ti pa si prešel smrt. Oni so bili rešeni Egipčanov, ti pa hudobnih duhov. Judje so se rešili barbarske sužnosti, ti pa še hujše sužnosti greha.

Ali ti je treba še drugih dokazov, da boš spoznal, kako si odlikovan z višjimi darovi? Judje tedaj niso mogli gledati v Mojzesovo poveličano obličje, čeprav je bil njihov rojak in služabnik. Ti pa si videl Kristusovo obličje v njegovi slavi. In Pavel vzklika: Mi vsi pa z odgrnjenim obrazom gledamo kakor v ogledalu Gospodovo slavo.

V stari zavezi je božji maziljenec spremljal izvoljeno ljudstvo, toda še mnogo bolj sedaj Kristus spremlja nas. Njim se je tedaj Gospod zaupal zaradi Mojzesove milosti, sedaj pa se izroča nam ne samo zavoljo Mojzesove milosti, ampak tudi zaradi vaše pokorščine. Ko so Judje zapustili Egipt, so se znašli v puščavi, ti pa boš po pregnanstvu tega življenja našel nebesa. Oni so imeli za voditelja in poglavarja Mojzesa, mi pa imamo drugega Mojzesa, Boga samega, Kristusa.

Kaj je bilo značilno za prvega Mojzesa? Pismo pravi o njem, da je bil med vsemi ljudmi najkrotkejši. Še veliko bolj moremo to lastnost pripisovati drugemu Mojzesu: v njem je bil namreč Duh miline istoveten. Oni Mojzes je dvignil k nebu roke in od tam priklical angelski kruh, mano. Naš Mojzes pa je dvignil roke k nebu in nam dal hrano za večnost. Prvi Mojzes je udaril po skali in priklical iz nje vrelec vode, Kristus pa se je dotaknil skrivnostne mize in iz nje so privreli vrelci Duha. Zato je miza postavljena v sredo kot izvir, da od vsepovsod hitijo k njemu črede in se odžejajo pri njegovih zveličavnih vodah.

Ker imamo torej takšen studenec, takšen vir življenja, tako bogato obloženo mizo z dobrinami, vso prenapolnjeno z duhovnimi darovi, pristopajmo k njej z iskrenim srcem in čisto vestjo, da dosežemo milost in usmiljenje o pravem času.

Milost in usmiljenje edinorojenega božjega Sina, našega Gospoda Jezusa Kristusa, po katerem in s katerim bodi Očetu in oživljajočemu Duhu slava, čast, oblast, zdaj in vselej in vekomaj. Amen.

Iz govorov sv. Leona Velikega, papeža (51. govor, 3-4, 8)

Mojzes je dal postavo, milost in resnico pa Jezus Kristus

 

Gospod je razodel svoje veličastvo pred izvoljenimi pričami. Svoje telo, ki je človeško kot naše, je obdal s takim sijajem, da se mu je obraz zasvetil kakor sonce, obleka pa se je zableščala v snežni belini.

S svojim spremenjenjem je hotel najprej obvarovati apostole pred pohujšanjem križa, da ne bi njegovo prostovoljno ponižanje v trpljenju omajalo njihove vere. Zato jim je razodel veličastvo skritega božjega dostojanstva.

V svoji previdnosti pa je s tem tudi utrdil upanje svete Cerkve: celotno Kristusovo telo naj bi spoznalo, kakšne preobrazbe bo deležno, in njegovi udje naj bi se zavedali, da bodo tudi sami deležni slave, ki jo izžareva Glava.

O tem je namreč govoril Gospod, ko je napovedal svoj prihod v slavi: Takrat se bodo pravični zasvetili kakor sonce v kraljestvu njegovega Očeta. Isto pričuje apostol Pavel, rekoč: Mislim namreč, da se trpljenje sedanjega časa ne da primerjati s slavo, ki se bo razodela nad nami. Drugje še pravi: Zakaj umrli ste in vaše življenje je s Kristusom skrito v Bogu. Ko se prikaže Kristus, vaše življenje, takrat se boste tudi vi z njim prikazali v slavi.

Da bi apostole okrepil v veri in jih uvedel v popolno spoznanje, jim je s tem čudežem dal še drug nauk. Mojzes in Elija, to je postava in preroki, sta se prikazala in govorila z Gospodom, da se spričo navzočnosti petih mož izkaže za resnično, kar je rečeno: Vsa zadeva naj se ugotovi po izjavi dveh ali treh prič.

Kaj je bolj prepričljivo od te besede, ki z njo soglaša oznanjevanje stare in nove zaveze in se dokumenti starega pričevanja strinjajo z evangeljskim naukom?

Besedila obeh zavez se med seboj lepo skladajo. Njega, ki so ga simboli preteklosti obljubljali pod pajčolanom skrivnosti, odkriva sijaj sedanje slave. Sveti Janez pravi: Mojzes je dal postavo, milost in resnico pa je prinesel Jezus Kristus. V njem se izpolnjuje obljuba preroških prispodob in smisel starodavnih zakonov. Njegova navzočnost dokazuje resničnost prerokb, milost pa omogoča izpolnjevanje zapovedi.

Z oznanjevanjem evangelija naj se torej v vseh utrjuje vera in nihče naj se ne sramuje Kristusovega križa, po katerem je odrešen svet.

Zato naj se tudi nihče ne boji trpeti za pravico, nihče naj ne dvomi o obljubljenem plačilu, saj po naporu sledi počitek, po smrti pa življenje. Ker je on sprejel nase vse slabosti našega življenja, bomo zmagali tudi mi in prejeli obljubljeno plačilo, če bomo zanj pričevali in ga ljubili.

Tako v izpolnjevanju zapovedi kakor v premagovanju težav naj nam neprestano odmeva Očetov glas, ki pravi: Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje, njega poslušajte.

Iz pastoralne konstitucije o Cerkvi v sedanjem svetu 2. vat. vesoljnega cerkvenega zbora (CS 9-10)

Globlja vprašanja človeškega rodu

 

Današnji svet se kaže istočasno kot močnega in slabotnega, kot sposobnega napraviti to, kar je najboljše in kar je najslabše, in odprta mu je pot ali v svobodo ali v suženjstvo, ali k napredku ali v zaostalost, ali v bratstvo ali v sovraštvo. Človeku poleg tega prihaja v zavest njegova dolžnost, da pravilno usmerja sile, ki jih je sam prebudil in ki ga lahko strejo ali pa mu služijo. Zato sam sebi zastavlja vprašanja. Neravnovesja, zaradi katerih trpi sedanji svet, so vsekakor povezana s tistim temeljnim neravnovesjem, ki ima svoje korenine v človekovem srcu.

V človeku samem se namreč med seboj bojuje več prvin. Človek kot stvar z ene strani izkustveno doživlja, kako je v marsičem omejen, z druge strani pa se v svojem hrepenenju čuti brezmejnega in poklicanega k višjemu življenju: Mnogi miki ga privlačijo; stalno je prisiljen, da izbira med več stvarmi in da se nekaterim odpove. Še več, kot slaboten in grešen človek neredko dela to, česar noče, in ne stori tega, kar bi hotel. Tako v samem sebi trpi razdvojenost, iz katere izvirajo tudi tolikeri in tako številni razdori v družbi.

Premnogi, katerih življenje je okuženo s praktičnim materializmom, so seveda daleč od tega, da bi jasno dojeli to dramatično stanje; ali pa jih moreča beda ovira, da ne morejo o njem razmišljati. Mnogi mislijo, da bodo našli svojo pomiritev v mnogovrstnih razlagah stvarnosti. Nekateri pa pričakujejo resnično in vsestransko osvoboditev človeškega rodu edinole od človeške prizadevnosti in so prepričani, da bo bodoče človekovo kraljestvo na zemlji potešilo vse želje njegovega srca.

Tudi takih ne manjka, ki obupujejo nad smislom življenja in hvalijo drznost tistih, ki menijo, da je človeško bivanje brez sleherne lastne smiselnosti, in ji poskušajo dati celotno smiselnost zgolj iz moči svojega lastnega duha.

Vendar pa spričo današnjega svetovnega razvoja vedno bolj raste število tistih, ki postavljajo ali z novo ostrino občutijo najbolj temeljna vprašanja: Kaj je človek? Kaj je smisel trpljenja, zla, smrti? Vse to so namreč stvari, ki kljub tolikemu napredku obstajajo še dalje. Čemu vse zmage, dosežene za tako visoko ceno? Kaj more človek prinesti družbi, kaj more od nje pričakovati? Kaj bo prišlo za tem zemeljskim življenjem?

Cerkev pa veruje, da Kristus, ki je za vse umrl in vstal, po svojem Duhu človeku podeljuje luč in moč, da bo mogel odgovoriti na svoj vzvišeni poklic; in Cerkev veruje, da nobeno drugo ime pod nebom ni dano ljudem, v katerem bi mogli biti odrešeni. Prav tako veruje, da je v njenem Gospodu in učeniku ključ, središče in cilj vse človeške zgodovine.

Cerkev vrh tega zatrjuje, da pod vsemi spremembami obstoji marsikaj takega, kar se ne spreminja; in to ima svoj zadnji temelj v Kristusu, ki je isti včeraj, danes in na veke.

Iz Ogledala ljubezni bl. Aelreda, opata (3. knj., 5)

Bratsko ljubezen izkazujmo po Kristusovem zgledu

 

K ljubezni do sovražnikov, v čemer je popolnost bratske ljubezni, nas bolj kot kaj drugega nagiba hvaležno premišljevanje čudovite potrpežljivosti, s katero je najlepši med človeškimi sinovi prepustil lepoto svojega obličja hudodelcem, da so ga opljuvali. Pustil je, da so mu hudobneži zavezali oči, ki so s pogledom obvladovale vse stvari. Pustil je, da so ga bičali in mu s trnjem kronali glavo, pred katero trepetajo gospostva in oblasti. Dovolil je, da so ga zaničevali in zasramovali. Potem je potrpežljivo, krotko, ubogljivo in mirno prenesel križ, žeblje, sulico, žolč in kis.

Tako so ga peljali kakor jagnje v zakol; kakor ovca, ki jo strižejo, je umolknil in ni odprl svojih ust. Oče, odpusti jim! Kdo ne bi ob tem čudovitem glasu, polnem milobe, ljubezni in notranjega miru takoj z vsem srcem ne objel svojih sovražnikov? Oče, pravi, odpusti jim! Ali more biti kakšna molitev še bolj polna ljubezni?

Vendar je dodal še nekaj. Premalo mu je bila prošnja. Hotel jih je tudi opravičiti: Oče, je rekel, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo. So sicer veliki grešniki, a ubogi nevedneži. Zato: Oče, odpusti jim! Križajo ga, a ne vedo, koga križajo. Če bi vedeli, bi Gospoda veličastva nikoli ne križali. Zato: Oče, odpusti jim! Imajo ga za prestopnika postave, da se dela Boga, da zavaja ljudstvo. Skril sem pred njimi svoje obličje, zato moje slave niso spoznali. Zato: Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.

Če hočeš sebe prav ljubiti, se ne kvari s telesnim uživanjem. Da ne boš podlegel temu poželenju, vzljubi evharistični kruh. Končno, če se hočeš umiriti v blaženosti bratske ljubezni, objemi tudi sovražnike z resnično ljubeznijo.

Da ta božji ogenj ne bi ugasnil sredi krivic, ki jih doživljaš, z očmi srca nenehno glej na tiho potrpežljivost našega ljubega Gospoda in odrešenika.

Iz homilij sv. Asterija, škofa v Amaseji (13. hom.)

Posnemajmo zgled Dobrega pastirja

 

Bog je vzor, ker ste ustvarjeni po njegovi podobi, zato posnemajte njegov zgled. Kristjani ste in že s samim imenom izpričujete svoje človeško dostojanstvo. Zato posnemajte Kristusovo ljubezen.

Občudujte bogastvo njegove dobrote. Ko se je odločil, da z učlovečenjem pride med ljudi, je pred seboj poslal Janeza kot glasnika in vodnika k spreobrnjenju, pred Janezom pa vse preroke, da so učili ljudi, naj se streznijo, se vrnejo na pravo pot in se spreobrnejo k boljšemu življenju.

Kmalu nato je sam prišel in je osebno, z lastnim glasom klical: Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obteženi, in jaz vas bom poživil. Kako je sprejemal tiste, ki so poslušali njegov glas? Rad jim je odpustil grehe, hitro je reševal ljudi iz stiske. Učlovečena Beseda jih je posvečevala, Duh jih je potrjeval v svetosti, stari človek je bil pokopan v vodo, rodil se je nov in zacvetel v milosti.

Kaj je sledilo iz tega? Nekdanji sovražnik je postal prijatelj, tujec je postal sin, prejšnji posvetnjak svet in pobožen človek.

Posnemajmo zgled Dobrega pastirja. Premišljujmo evangelije in občudujmo njihove zglede skrbi in dobrote, v katerih odseva Gospod, in se učimo iz njih. V prilikah in primerih glejte Pastirja sto ovac! Ne ostaja pri tistih, ki se pasejo v redu, medtem ko je ena zašla in zapustila čredo. Gre jo iskat čez drn in strn, vzpenja se po strminah, z velikim trudom hodi sem in tja po pustinji, dokler ne najde izgubljene ovce.

Ko jo končno najde, je ne pretepe ali s silo žene nazaj k čredi, ampak si jo naloži na ramena in jo ljubeče pridruži drugim ovcam. Bolj je vesel nad to, ki jo je našel, kakor nad množico drugih. Premislimo, kaj se razodeva skrito v tej priliki. Ta ovca ne pomeni le navadne ovce, pastir tudi ni običajni pastir, temveč pomeni vse nekaj drugega.

Te primere vsebujejo svete resničnosti. Opozarjajo nas, naj ne imejmo ljudi za izgubljene in ne obupavajmo nad njimi, niti jih ne zanemarjajmo, kadar so v nevarnosti, in ne obotavljajmo se jim pomagati. Voditi jih moramo na pravo pot, če so zapustili pošteno življenje in zablodili. Veselimo se ob njihovi vrnitvi ter jih pridružimo množici tistih, ki živijo lepo in bogoljubno.

Iz Poučnih spisov Afraata, škofa (11., spis o obrezi)

Obreza srca

 

Postava in zaveza sta bili docela spremenjeni. Najprej je Bog spremenil zavezo z Adamom in sklenil novo z Noetom. Potem je zavezo z Abrahamom spremenil v novo z Mojzesom. Ko Mojzesove zaveze niso spolnjevali, je nazadnje dal novo, nič več spremenljivo. Adamu je namreč Bog ukazal, naj ne je od drevesa življenja. Noetu je dal v znamenje zaveze mavrico v oblakih. Abrahamu, ki ga je izvolil zaradi njegove vere, je pozneje naložil obrezo v znamenje in pečat potomcem. Mojzes pa je prejel velikonočno jagnje kot spravo za ljudstvo.

Vse te zaveze so se razlikovale druga od druge. Vendar o pravi obrezi, ki jo je potrdil sklenitelj zavez, Bog, takole govori Jeremija: Svoja srca obrežite! Kakor je bila trdna zaveza, ki jo je sklenil Bog z Abrahamom, tako mora biti neomajna in trajna tudi ta obreza. Ni mogoče, da bi dali kak drug zakon, ne tisti, ki so izven postave, ne tisti, ki so pod postavo.

Bog je dal Mojzesu postavo z njenimi predpisi in zapovedmi. Ker je ljudje niso spolnjevali, jo je razveljavil in obljubil, da bo ustanovil novo zavezo, različno od prejšnje, čeprav je on ustanovitelj obeh. Za obljubljeno zavezo pa je značilno, kar pravi: Vsi me bodo poznali, od najmanjšega do največjega. V tej zavezi obreza telesa ni več vidno znamenje njegovega ljudstva.

Zagotovo vemo, dragi bratje, da je Bog v teku zgodovine določil zakone, ki so veljali, dokler mu je bilo všeč, potem pa so zastareli, kot pravi apostol: Božje kraljestvo je v raznih obdobjih imelo različne oblike.

Naš Bog je resnicoljuben in njegove zapovedi neomajno veljajo. Vsaka njegova zaveza je bila v svojem času trdna. Tudi resnično obrezani po srcu živijo kot božji ljudje in prejmejo novo obrezo s tem, da gredo prek novega Jordana, to je krsta za odpuščanje grehov.

Jozue, Nunov sin, je s kamnitim nožem ukazal obrezati ljudstvo, ko je z njim prekoračil Jordan. Tako je tudi Jezus, naš odrešenik, ukazal z obrezo srca obrezati narode, ki vanj verujejo in so umiti v krstu. Obrezuje jih z mečem, ki je njegova beseda in je ostrejša kot vsak dvorezni meč.

Jozue, Nunov sin, je privedel ljudstvo v obljubljeno deželo. Podobno je Jezus, naš odrešenik, obljubil obljubljeno deželo vsem, ki prekoračijo resnični Jordan, ko verujejo in prejmejo obrezo srca, deželo življenja.

Blagor torej vsem, ki prejmejo obrezo srca in so prerojeni iz vode te druge obreze. Prejeli bodo dediščino z Abrahamom, zvestim vodnikom in očetom vseh narodov, ker mu je bila njegova vera šteta v pravičnost.