Iz govora sv. Petra Krizologa, škofa (160. govor)

On, ki se je rodil za nas, je hotel, da bi ga poznali

 

Čeprav so bila v skrivnosti Gospodovega učlovečenja trajno navzoča jasna znamenja božanstva, vendar današnja slovesnost na mnogotere načine razkriva in razodeva, da si je Bog privzel človeško telo. Tako naj bi umrljivi človeški rod, zaradi nevednosti zmeraj odet v temino, ne izgubil izpred oči tolikšne veličine, ki jo je prejel po milosti.

On, ki se je za nas rodil, je hotel, da bi ga poznali, in zato je odgrnil zastor velike skrivnosti vere, da ne bi ta postala priložnost za veliko zablodo.

Danes so modri z vzhoda, tistega, ki so ga sijočega iskali v zvezdah, našli jokajočega v zibelki. Dolgo so ga zastrtega z ozvezdji iskali, danes so ga iz obličja v obličje občudovali v plenicah. Kar tukaj zrejo, globoko strmeč občudujejo: nebesa na zemlji, zemljo v nebesih, v Bogu človeka, v človeku Boga, in on, ki ga ves svet ne more zajeti, je zajet v drobnem telescu. Ko to gledajo, verujejo brez pomislekov in izpovedo vero s skrivnostnimi darovi: s kadilom počastijo Boga, z zlatom se poklonijo Kralju in z miro napovedo njegovo smrt. S tem je pogan, prej poslednji, postal prvi, ker je bil z vero modrih posvečen začetek vere poganskih narodov.

Danes je Kristus stopil v strugo reke Jordan, da bi opral greh sveta. Za to je prišel, saj Janez sam pričuje: Glejte, Jagnje božje, ki odjemlje greh sveta. Danes služabnik z roko prijemlje Gospoda, človek Boga, Janez Kristusa, prijemlje ga, tako da prejema odpuščanje, ne da bi ga delil.

Danes se po prerokovih besedah razlega Gospodov glas nad vodami. Kakšen glas? Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje.

Danes plava Sveti Duh nad vodo v podobi goloba. Golob je bil naznanil Noetu konec vesoljnega potopa, zdaj pa čudežno znamenje kaže ljudem, da je minil vekotrajni brodolom sveta. Ta golob ne prinaša vejice stare oljke, pač pa na glavo Začetnika nove sprave izlije preobilje nove krizme, da spolni prerokovo napoved: Zato te je mazilil Bog, tvoj Bog, z oljem veselja, bolj kot vse tvoje vrstnike.

Danes Kristus, ko spremeni vodo v vino, uresniči začetek nebeških znamenj. Nastopil naj bi čas, ko bo voda spremenjena v skrivnost krvi in bo Kristus nalil iz posode svojega telesa pivcem čiste čaše. Uresničil bo preroške besede: In moj opojni kelih, kako je sijajen!

Iz govorov sv. Leona Velikega, papeža (Na Gosp. razglašenje, 3. govor, 1-3.5)

Gospod je po vsem svetu oznanil svoje odrešenje

 

Previdnost božjega usmiljenja, ki je določila, da ob dopolnitvi časov pomaga svetu, zapisanemu pogubljenju, je najprej sklenila odrešiti vse narode v Kristusu.

Glede tega je bilo nekoč svetemu očaku Abrahamu obljubljeno, da bo imel brez števila potomcev, ki ne bodo sicer rojeni iz telesnega semena, ampak iz rodovitnosti vere. V primeri mu je bilo povedano, da jih bo kot množica zvezd, da bi oče vseh narodov upal na nebeško potomstvo, ne na zemeljsko.

V družino očakov naj vstopijo vsi narodi, in blagoslov, obljubljen Abrahamovemu rodu, ki se mu bodo odrekli njegovi telesni potomci, naj prejmejo sinovi obljube. V treh modrih naj vsi narodi molijo začetnika vesolja. Boga naj spozna ne le Judeja, temveč ves svet, da bo povsod v Izraelu veliko njegovo ime.

Poučeni torej, predragi, o teh skrivnostih božje milosti, slavimo z razumnim veseljem dan naših začetkov in začetek poklicanja poganov.

Zahvaljujmo se usmiljenemu Bogu, ki nas je usposobil za delež pri dediščini svetih v svetlobi, zakaj rešil nas je iz oblasti teme in prestavil v kraljestvo svojega preljubega Sina, kajti kakor je prerokoval Izaija: Ljudstvo, ki hodi v temi, gleda veliko luč; nad prebivalci v deželi smrtne sence zasije luč.

O teh isti prerok govori Gospodu: Narode, ki jih ne poznaš, pokličeš! Narodi, ki te ne poznajo, pritečejo k tebi.

Ta dan je videl Abraham in se je veselil, ko je spoznal, da bodo blagoslovljeni sinovi njegove vere v njegovem potomcu, to je v Kristusu, in je v veri spoznal, da bo oče narodov, ter dal hvalo Bogu, popolnoma prepričan, da more Bog tudi storiti, kar je obljubil.

Ta dan je David opeval v psalmih z besedami: Vsi narodi, ki si jih ustvaril, pridejo in te bodo molili, Gospod; slavili bodo tvoje ime; in pa: Gospod je oznanil svojo zmago, pred očmi narodov je razodel svojo pravičnost.

Vemo, da se to uresničuje od takrat, ko je zvezda pripeljala tri modre, ki so bili poklicani iz svoje daljne dežele, da bi spoznali in molili kralja nebes in zemlje. Njena služba nas pa tudi spodbuja k podobnemu načinu vdanosti: da bi bili, kolikor nam je mogoče, pokorni milosti, ki nas vabi h Kristusu.

Pri tej vnemi, predragi, si morate vsi medsebojno pomagati, da bi se svetili kot otroci luči v božjem kraljestvu, v katero pridemo po pravi veri in dobrih delih. Po našem Gospodu Jezusu Kristusu, ki z Bogom Očetom in Svetim Duhom živi in kraljuje vekomaj. Amen.

Iz govorov sv. Avguština, škofa (194. govor, 3-4)

Uživali in gledali bomo božjega Sina

Kdo more doumeti neizčrpne zaklade Kristusove modrosti in vednosti, ki se skriva v njegovem uboštvu? Zaradi nas je postal ubog, dasi je bil bogat, da bi po njegovem uboštvu mi obogateli. Ko si je privzel človeško umrljivost in v svoji osebi pretrpel smrt, se nam je pokazal v uboštvu človeške narave. Ni pa izgubil svojega bogastva, to mu ni bilo odvzeto, ampak ga je sklenil razodeti v prihodnosti. Kako veliko bogastvo pripravlja njim, ki ga ljubijo in vanj zaupajo!

Le delno spoznavamo, dokler ne pride, kar je popolno. Da ga bomo lahko gledali, kakršen je, nas spreminja v božjo podobo. On, ki je enak Očetu in v božji podobi, je vzel nase podobo svojih služabnikov. Edini božji Sin je postal Sin človekov, da bi vsi ljudje postali božji otroci. Svoje služabnike hrani s svojim lastnim telesom, da bodo svobodni mogli gledati njegovo božanstvo.

Zdaj smo božji otroci in se še ni pokazalo, kaj bomo. Vemo, da bomo, ko se prikaže, njemu podobni, ker ga bomo gledali, kakšen je. Kaj neki so ti zakladi modrosti in vednosti, tisto božje bogastvo, ki nas edino more zadovoljiti? Kaj neki je tisto obilje sladkosti, ki nas edino more nasititi? To je Bog sam. Pokaži nam Očeta in zadosti nam bo.

Psalmist poje v našem imenu in takole govori Gospodu: Nasičen bom, ko se mi bo razodelo tvoje veličastvo. Kristus in Oče sta eno. Kdor vidi njega, vidi Očeta. Vsemogočni Gospod je kralj veličastva. Ko nas bo spreobrnil k sebi, nam bo razodel svoje obličje in bomo rešeni. Takrat nas bo nasitil in zadosti nam bo.

O da bi se skoraj zgodilo to, kar pričakujemo! O da bi se razodelo nad nami božje veličastvo in nas zadovoljilo! O, da bi kmalu pili iz studenca žive vode in bili nasičeni! Ko hodimo v veri in potujemo v solzni dolini, smo lačni in žejni pravice in polni hrepenenja po Kristusovi lepoti, ki se bo razodela v božji podobi. Pobožno torej obhajajmo rojstvo Kristusa kot človeka.

Če še ne moremo doživeti njegovega večnega rojstva iz Očeta pred zgodnjo danico, obhajajmo danes njegovo rojstvo iz Device. Če še ne moremo doumeti, kako je njegovo ime bilo, še preden je sijalo sonce, priznajmo, da si je svoj prestol postavil na soncu.

Če še ne vidimo, kako kot Edinorojeni ostaja v Očetu, mislimo na Ženina, ki prihaja iz poročne sobe. Če še nismo pripravljeni na gostijo našega Očeta, pokleknimo vsaj pred jaslice našega Gospoda Jezusa Kristusa.

Iz dela Petsto poglavij sv. Maksima Spoznavalca, opata (1, 8-13)

Vedno nova skrivnost

Božji Sin se je rodil telesno enkrat za vselej. Toda v svoji človekoljubnosti se hoče duhovno roditi v tistih, ki ga ljubijo. V njih postane otrok in raste z njihovimi krepostmi. Podarja se nam v toliko, v kolikor ve, da ga moremo sprejeti. Ne prikriva nam svoje neskončne popolnosti iz nevoščljivosti in ljubosumnosti, ampak presoja in preudarja, koliko smo se mu odprli. Vendar pa ostane vsem neviden v svoji skrivnosti. To skrivnost ima apostol pred očmi, ko pravi: Jezus Kristus včeraj in danes, isti tudi na veke. Hotel je reči, da je skrivnost vedno nova in se ne postara, kajti noben človeški razum je ne more v celoti dojeti.

Rodi se Kristus, Bog, ki je postal človek, ko si je privzel človeško telo in razumno dušo. Rodi se tisti; ki je s svojo voljo ustvaril iz nič vse stvari.

Zablestela je na Vzhodu zvezda, ki sije tudi podnevi, in vodila je modre na kraj, kjer je ležala učlovečena božja Beseda. Tako je skrivnostno nakazano, da Beseda, ki jo vsebujejo postava in preroki, presega čutno spoznanje in vodi vse narode do najvišjega razsvetljenja.

Postava in preroki, če jih prav razumemo, nas kakor zvezda vodijo k spoznanju učlovečene Besede, ki nas s svojo milostjo ljubeče vabi k sebi.

Bog postaja odrasel, zrel človek. Kar je lastno človeški naravi, pusti nedotaknjeno, razen greha, ki pa ji pravzaprav niti ne pripada. Bog postaja človek, to pa izziva v boj peklenskega zmaja, ki čaka, da požre svoj plen, to je človeško naravo. Hudobni duh se dejansko polasti Kristusovega telesa, a to se spremeni zanj v strup, kajti v njem je skrita vsa polnost božanstva, ki popolnoma uniči satana. Za človeško naravo pa je Kristusovo telo zdravilo, kajti božanstvo, ki v njem prebiva, nam vrača prvotno nedolžnost.

Satan je vbrizgnil svoj strup v drevo spoznanja in tako onesrečil človeški rod, ki je jedel od tega drevesa. Ko pa se je drznil raztrgati Gospodovo telo, ga je uničilo in strmoglavilo božanstvo, ki je bilo v njem.

Vendar skrivnost božjega učlovečenja ostane vedno skrivnost. Kako more biti božja Beseda v eni osebi združena s človekom in obenem ene narave z Očetom? Kako more božja Beseda, ki je pravi Bog po svojem bistvu, postati obenem pravi človek? Kako more postati človek, ne da bi se odpovedal božji naravi, in ostati Bog, ne da bi se odpovedal naši?

Te skrivnosti so dostopne samo veri in ta je temelj ter podlaga resnic, ki presegajo vsako človeško spoznanje.

Iz razprav o Janezovem evangeliju sv. Avguština, škofa (17, 7-9)

Dvojna zapoved ljubezni

Prišel je sam Gospod, učitelj ljubezni, poln ljubezni, spolnjujoč, kakor je bilo o njem napovedano, preroško besedo nad zemljo, in pokazal, da na dveh zapovedih stoji postava in preroki.

Premislite z menoj, bratje, kateri sta ti zapovedi. Dobro vam morata biti znani in vam ne smeta priti samo zdaj v spomin, ko ju omenim, marveč ne smeta nikoli izginiti iz vaših src. Sploh zmeraj mislite na to, da je treba ljubiti Boga in bližnjega: Boga z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem, bližnjega pa kakor sam sebe.

To je treba zmeraj misliti, to premišljevati, to ohraniti, to delati, to spolnjevati. Ljubezen do Boga je prva po redu zapovedi, ljubezen do bližnjega je prva po redu izvršitve. Zakaj, kdor ti zapove to ljubezen v dveh zapovedih, ti ne bo poprej omenil bližnjega in šele potem Boga, marveč poprej Boga in nato šele bližnjega.

Ti pa, ker Boga še ne vidiš, z ljubeznijo do bližnjega zaslužiš, da ga vidiš: s tem, da ljubiš bližnjega, izbistriš svoje oko, da boš videl Boga, saj Janez jasno pravi: Če namreč ne ljubiš svojega brata, ki ga vidiš, kako moreš ljubiti Boga, ki ga ne vidiš?

Glej, reče se ti: »Ljubi Boga!« če mi porečeš: »Pokaži mi ga, katerega naj ljubim,« kaj naj ti odgovorim drugega, nego kar isti Janez pravi: Boga ni nikoli nihče videl. Da pa ne boš mislil, da Boga sploh videti ne moreš, pravi: Bog je ljubezen in, kdor ostane v ljubezni, ostane v Bogu.

Ljubi torej svojega bližnjega in poglej vase, zakaj ljubiš bližnjega! Lomi lačnemu svoj kruh in siromake brez strehe sprejemaj v svojo hišo; ko nagega vidiš, ga obleci in ne zaničuj svojih sorodnikov!

Če pa to storiš, kaj boš dosegel? Tedaj bo posvetila tvoja luč kakor jutranja zarja. Tvoja luč je tvoj Bog, zate jutranja zarja, ker bo tebi vzšla po noči tega sveta; kajti on sam ne vzide in ne zaide, ker zmeraj ostane.

Ko ljubiš bližnjega in skrbiš za bližnjega, si na potu. Kam greš, če ne h Gospodu Bogu, k njemu, ki ga moramo ljubiti z vsem srcem, z vso dušo, z vsem mišljenjem? Nismo še namreč prišli h Gospodu, pač pa imamo bližnjega pri sebi. Nosi ga torej, s katerim hodiš, da prideš k njemu, ki želiš pri njem ostati.

Iz govorov sv. Gregorja Nacianškega, škofa (43. govor, ob pogrebu Bazilija Velikega, 15.16-17.19-21)

Bila sva kakor ena duša v dveh telesih

Bila sva skupaj v Atenah kakor nekoč v domovini, pa sva se potem razšla zaradi hrepenenja po učenosti, kakor reka, ki se deli v različne tokove, a sva se spet znašla, kot domenjena, dejansko pa po božji previdnosti.

Dragega mi in velikega Bazilija nisem samo občudoval zaradi njegove nravne resnosti, zrelosti in modrosti njegovih govorov, ampak sem prepričeval še druge, ki ga niso poznali, naj ga posnemajo. Mnogi pa so ga zelo čislali, ker so ga že poznali in poslušali.

Tako se je zgodilo, da je bil od vseh atenskih študentov Bazilij menda edini nekaj izrednega in je užival ugled bolj kot kateri koli od drugih študentov. S tem se je začelo najino prijateljstvo, tu se je vžgala iskra najine tesne povezanosti, tako sva se vzljubila.

Čas je tekel naprej in razodela sva si, po čem hrepeniva. Spoznala sva, da oba iščeva modrosti. Tedaj sva si že bila drug drugemu vse: sostanovalca, soobedovalca, sodelavca, hrepenela sva po eni in isti stvari in gojila vsak dan bolj goreče in globoko najin skupni ideal.

Oba je žejalo po znanosti, kar rado vzbuja zavist; vendar med nama ni bilo zavisti, ampak le tekmovanje. Tekmovala sva, a ne, kdo bo dosegel prvo mesto, ampak kdo bo komu pomagal, da bi bil prvi, ker je vsak od naju imel uspeh drugega za svoj uspeh.

Zdelo se je, da imava eno dušo v dveh telesih.

Čeprav mnenje, da more biti kdo v drugih, ni povsem pravilno, je vendar res, da sva bila in živela z Bazilijem drug v drugem.

Obema je bilo skupno prizadevanje in glavna skrb za krepost in za življenje v prihodnji stvarnosti tako, da bi živela kakor tujca na tem svetu, še preden bi ga zapustila. Za tem sva stremela, k temu sva usmerjala vse življenje in delovanje in vedno hotela živeti po božji volji. Spodbujala sva se v ljubezni do kreposti in ni pretirano reči, da sva bila drug drugemu merilo in pravilo, s katerim sva razločevala, kaj je prav in kaj ne.

Drugi so se veselili pomembnih naslovov, podedovanih od staršev, ali se gnali, da bi si jih pridobili s svojo podjetnostjo. Nama pa je bila velika čast in pomembno to, da živiš kot kristjan in se smeš imenovati kristjan.

Iz pisem sv. Atanazija, škofa (Epiktetu 5-9)

Beseda je iz Marije sprejela to, kar je našega

 

Beseda, pravi apostol, se je zavzela za Abrahamovo seme, zato se je morala v vsem izenačiti z brati, ter sprejeti telo, podobno našemu. Marija je tu, da iz nje Beseda vzame telo in da ga potem kot nekaj svojega daruje za nas. Sveto pismo omenja Kristusovo rojstvo, ko pravi: Marija je dete povila v plenice, hvali prsi, ki so ga dojile, in pove, da je bil darovan dar, ki je kot novorojenec prišel iz materinega naročja. Gabrijel točno napove Mariji bodoče reči: ne reče kratko malo: Dete bo rojeno v tebi, da ne bi mislili, češ telo Besede prihaja od zunaj; ampak iz tebe, da bi verovali: novorojeno dete je po naravi iz Marije.

Tako se je zgodilo, da je Beseda sprejela to, kar je našega, in ga prinesla v dar. Hotela ga je povsem použiti in nas zatem obleči s tem, kar je njenega. Na podlagi tega apostol Pavel naredi sklep: To minljivo si mora nadeti neminljivost in to umrljivo nadeti neumrljivost.

Utelešenje Besede ni bilo navidezno, kar menijo nekateri - nikakor ne! Temveč Gospod je resnično postal človek in s tem se je uresničilo odrešenje celega človeka. Naše odrešenje ni namišljeno odrešenje, ne pomeni le odrešitve telesa, marveč celega človeka. Dejanska rešitev duše in telesa je bila uresničena v Besedi sami.

Otrok, kot ga popisujejo božja pisma, rojen iz Marije, je bil deležen človeške narave in Gospodovo telo je bilo pravo telo, ker je bilo prav takšno, kakor naše telo. Marija je namreč naša sestra, kajti mi vsi izhajamo iz Adama.

Janezova trditev: Beseda je meso postala, kot je mogoče razbrati iz miselne zveze, označuje isto stvar. Podobno Pavel, ki je zapisal: Kristus je za nas postal prekletstvo. Človeško telo pa je prejelo iz skupnosti in zedinjenja z Besedo veliko pomoč: postalo je iz umrljivega telesa neumrljivo, bilo je čutno in se je spremenilo v duhovno, iz zemlje je bilo oblikovano in se je prebilo skoz nebeška vrata.

Sveta Trojica, ki je vzela iz Marije telo za Besedo, pa ostaja Trojica, ne pozna ne večanja ne manjšanja, vedno je namreč polna. V Trojici se časti eno božanstvo in tako se v Cerkvi oznanja en Bog, Oče Besede.

Iz govorov sv. Leona Velikega, papeža (6. govor, 2-3, Na praznik Gospodovega rojstva)

Gospodovo rojstvo je rojstvo miru

 

Čeprav je ono detinstvo, ki ga je vzelo nase veličastvo božjega Sina, doseglo z rastjo dobo zrelega človeka in so potem, ko je bilo dovršeno zmagoslavje trpljenja in vstajenja, minila vsa ponižujoča dela, ki jih je sprejel za nas, nam vendar današnja slovesnost iz Device Marije rojenega Jezusa obnavlja njegove svete dneve; in ko častimo rojstvo našega Gospoda, spoznavamo, da slavimo s tem tudi svoj začetek.

Kristusovo rojstvo je začetek krščanskega ljudstva, in rojstvo Glave je hkrati rojstvo telesa.

Vsi posamezni poklicani imajo sicer svoj red in sinovi Cerkve imajo vsak svojo življenjsko dobo; vendar je vsa množica vernikov, ki je rojena iz krstnega studenca, kakor je s Kristusom v trpljenju križana, v vstajenju obujena, v vnebohodu postavljena na Očetovo desnico, tako tudi z njim rojena v njegovem rojstvu.

Kajti vsak človek, naj se v katerem koli delu sveta znova rodi v Kristusu, potem ko zapusti stranpot prvega človeka, postane nov človek s tem, da se znova rodi. To ni več potomstvo po telesnem očetu, temveč potomstvo rodu Odrešenika, ki je postal Sin človekov, da bi mogli biti mi božji sinovi.

Če bi namreč on ne prišel k nam v tej ponižnosti, bi ne mogel nihče z nobenimi svojimi zaslugami priti k njemu.

Veličina milosti, ki nam jo je naklonil, zahteva od nas tej dobroti primerno spoštovanje. Kakor uči blaženi apostol, nismo prejeli duha tega sveta, temveč Duha, ki je iz Boga, da bi spoznali to, kar nam je Bog dal. Njega ne moremo častiti res vredno, kakor da mu damo to, kar sam daje.

Kaj pa moremo v zakladu Gospodove darežljivosti najti tako primernega v čast današnjega praznika, kakor mir, ki ga je najprej angelski zbor oznanjal ob Gospodovem rojstvu?

Mir je namreč tisti, ki rodi božje otroke, hrani ljubezen in ustvarja edinost; je pokoj blaženih in prebivališče večnosti; njegova lastna in posebna zasluga je, da pridruži Bogu tiste, ki jih loči od sveta.

Zato naj vsi, ki niso bili rojeni iz krvi, ne iz poželenja mesa, ne iz volje moža, ampak iz Boga, darujejo Očetu slogo miroljubnih sinov in vsi posinovljeni udje naj prehajajo v Prvorojenega novega stvarstva, ki je prišel, da izpolni ne svojo, ampak voljo tistega, ki ga je poslal. Očetova milost namreč ni posinovila nesložnih ali sprtih dedičev, temveč tiste, ki imajo isto mišljenje in ljubijo eno. Tisti, ki so preoblikovani v eno podobo, morajo imeti slično dušo.

Gospodovo rojstvo je tudi rojstvo miru. Apostol namreč govori tako: On je naš mir, ki je oba dela združil v eno; kajti tako Jud kakor pogan imava po njem v enem Duhu dostop k Očetu.

Iz razprave sv. Hipolita, duhovnika, Zoper vse krive vere (10, 33-34)

Po učlovečeni Besedi postajamo podobni Bogu Verujemo božji Besedi. Ne opiramo se na prazne besede, ne zavajajo nas nagla in neurejena čustva, ne uspavajo nas dobro pripravljeni govori, ampak verujemo besedam vsemogočnega Boga.

Bog je govoril svojemu Sinu, Sin je govoril človeku, da bi ga odvrnil od nepokorščine. Ni ga hotel siliti k poslušnosti kot gospodar svoje hlapce, ampak ga je povabil k svobodni in zavestni odločitvi.

Oče je poslal na zemljo svojo Besedo šele poslednji čas, ko ni hotel več govoriti samo po prerokih in jo oznanjati v zatemnjeni obliki ali samo med vrsticami, ampak jo je sklenil poslati vidno in kot osebo. Tako naj jo svet spozna in se po njej zveliča. Ko jo bodo ljudje videli, ne bodo več v zadregi in strahu kot tedaj, ko je žarela božja podoba iz prerokovega obličja ali ko se je Bog razodeval po angelih. Zdaj bo človek prepričan, da stoji pred samim Bogom, ki mu govori.

Verujemo in vemo, da si je Beseda privzela telo iz Device; in tako obnovila starega človeka. Vemo, da je Bog postal človek iz naše snovi. Če ne bi bil iz iste snovi kakor mi, bi nam zaman ukazoval, da ga moramo posnemati kot Učitelja. Če bi bil ta človek drugačne snovi, kot sem jaz, kako naj neki meni ubogemu zapoveduje, da moram biti dober in pravičen kakor on?

Da se ne bi zdel drugačen kakor mi, je prenašal težave, trpel lakoto in žejo, spal in počival, ni se branil trpljenja, sprejel je nase smrt in razodel je svoje vstajenje. Tako se je v svoji človeški naravi prvi daroval zate, da ne omagaš v trpljenju, ampak priznaš svojo človeško slabost v upanju, da boš prejel, kar je Oče dal Sinu.

Če veruješ, da je Jezus pravi Bog, bo obenem z dušo neumrljivo in nestrohljivo tudi tvoje telo. Tvoje je nebeško kraljestvo, ker si bival na zemlji, pa si priznaval nebeškega Kralja. Živel boš v občestvu z Bogom, sodedič boš Kristusov. Ne bo te več mučilo poželenje, ne strasti in bolezni, kajti postal boš kakor Bog.

Bog ti je dal pretrpeti marsikaj hudega, ker si pač človek. Toda Bog ti je obljubil, da ti bo dal samega sebe, ko boš dosegel pobožanstvenje in nesmrtnost. Če veruješ v Boga, ki te je ustvaril, priznavaš pravzaprav samega sebe. Njemu, ki ga Bog kliče, se spodobi, da spoznava Gospoda, pa bo tudi sam spoznan.

Nikar se torej ne prepirajte med seboj, ampak radi odstopite mesto drug drugemu. Kajti Kristus je Bog čez vse. On odjemlje grehe sveta in prenavlja starega človeka, ki ga je ustvaril po svoji podobi od začetka. Tako je dokazal svojo ljubezen do tebe. Če boš spolnjeval njegove zapovedi in posnemal njegovo dobroto, mu boš podoben in boš sprejet v božjo slavo. Bog se ne da prekositi v darežljivosti, zato te je pobožanstvil v svojo slavo.

Iz govorov sv. Bernarda, opata (1. gov., 1-2, Na Gosp. razglašenje)

Ob dopolnitvi časov se je razodela polnost božanstva

 

Razodela se je dobrotljivost in ljudomilost našega Boga in Odrešenika. Zahvalimo se Bogu za obilno tolažbo, s katero nas razveseljuje v tem bednem izgnanstvu našega zemeljskega popotovanja. Dobrotljivost je bila skrita, dokler se ni razodela ljubezen do ljudi. Seveda je bila že prej, kajti božje usmiljenje je od vekomaj. Toda kdo bi mogel vedeti, da je božja dobrotljivost tako velika? Bog jo je obljubil, a malokdo jo je izkusil, zato mnogi niso verovali vanjo. Mnogokrat in na mnogotere načine je Gospod govoril po prerokih. Bog misli na rešenje, ne na nesrečo. Kaj je rekel človek, ko je prišla nesreča in ni bilo miru? Doklej boste govorili: Mir, mir, a ni miru? Zato bridko jokajo poslanci miru in govorijo: Gospod, kdo je veroval našemu oznanilu?

Naj bi vsaj zdaj ljudje verovali, ko so videli, kako zanesljiva so božja pričevanja. Da ne bi niti kalnemu očesu ostal skrit, je Bog postavil svoj šotor na soncu.

Kristus je mir, ne samo obljubljen, ampak poslan. Ne odložen, ampak darovan, ne samo prerokovan, ampak osebno navzoč. Nebeški Oče je poslal na zemljo zaklad, poln božjega usmiljenja. Zaklad, ki so ga med trpljenjem razbili na kosce, da bi dobili iz njega ceno za našo odkupnino. Zaklad je bil majhen, a poln; rojeno nam je Dete, a v njem prebiva telesno vsa polnost božanstva. Ko je prišla polnost časov, je prišla tudi polnost božanstva.

Bog je prišel v telesu, da bi se razodel ljudem, ki so iz telesa. Da bi spoznali njegovo dobrotljivost, je pokazal svojo ljudomilost. Ko se je Bog razodel in učlovečil, ne more biti več prikrita njegova dobrota. Ali mi je mogel bolje dokazati svojo dobroto, kakor s tem, da si je privzel moje telo? In to prav moje telo, ne kakršnega je imel Adam pred grehom.

Ni večjega dokaza za božjo usmiljeno ljubezen, kakor je njegovo učlovečenje, ko si je privzel našo lastno revščino. Gospod, kaj je človek, da skrbiš zanj in se ga spominjaš? Iz tega naj človek spozna, kako Bog skrbi zanj. Naj ve, kaj Bog misli o njem, in kaj čuti do njega. Človek, ne vprašuj, zakaj trpiš ti, ampak zakaj trpi on. Iz tega, kar je on prestal zate, spoznaj, kako te ceni. Razumel boš njegovo dobrotljivost po njegovi ljubezni do ljudi. Kakor je v učlovečenju postal majhen, tako je postal velik v dobrotljivosti. Toliko mi je dražji, kolikor bolj se je ponižal zame. Apostol pravi: Razodela se je dobrotljivost in ljudomilost Boga našega Odrešenika. Velika je božja dobrotljivost, velika njegova ljubezen do ljudi. Največji dokaz svoje dobrotljivosti pa je gotovo Bog dal, ko je združil božanstvo s človeško naravo v osebi, ki ji je dal ime Jezus.