Duhovno branje

Iz katehez sv. Cirila Jeruzalemskega, škofa (5. kateheza, O veri in veroizpovedi, 12-13)

O izpovedi vere

 

V učenju in izpovedovanju vere se okleni in varuj le tiste, ki ti jo sedaj izroča Cerkev in ti jo utrjuje vse Sveto pismo. Niso vsi sposobni za branje Svetega pisma, saj nekatere ovira nevednost, druge pa pomanjkanje časa, da bi brali. Da pa ne bi zaradi nevednosti pogubili duše, zajamemo v nekaj vrsticah veroizpovedi celotni nauk vere.

Imej to vero pri sebi kot popotnico vsak čas življenja! Nikakor ne sprejmi poleg nje kake druge, niti če bi se mi sami spremenili in bi govorili v nasprotju s tem, kar sedaj učimo, niti če bi se ti nasprotni angel pokazal kot angel luči in te hotel prevarati. Toda tudi če bi vam mi ali angel iz nebes oznanjal drugačen evangelij, kakor smo ga vam mi oznanili sedaj, bodi zavržen.

To vero, ki jo zdaj sprejemaš zgolj v besedah, ohrani dobro v spominu. Nauči se torej v primernem času, kaj pravi o posameznih poglavjih Sveto pismo. To, kar zadeva vero, ni namreč tako sestavljeno, kot bi se zahotelo ljudem, ampak je sestavljeno tako, da iz celotnega Svetega pisma nabrani najprimernejši odlomki predstavljajo en nauk vere. In kakor gorčično seme v majhnem zrnu obsega številne veje, tako tudi ta veroizpoved v nekaj besedah zajema vse spoznanje o Bogu, tako stare kot tudi nove zaveze.

Glejte torej bratje; bodite trdni in se držite izročil, ki jih sedaj prejemate in jih zapišite globoko v svoje srce.

V strahu božjem si prizadevajte, da vas sovražnik ne oropa, da vam kakšen krivoverec ne izpremeni kaj tega, kar vam je izročeno. Vera je namreč kakor dajanje denarja v menjalnico. To smo mi sedaj storili, Bog pa bo od vas zahteval obračun od zaupanega imetja. »Rotim vas, kakor pravi apostol Pavel, vpričo Boga, ki vse oživlja, in Jezusa Kristusa, ki je pod Poncijem Pilatom dobro pričeval, da to zaupano vam vero brez madeža ohranite do prihoda našega Gospoda Jezusa Kristusa.

Zaklad življenja, ki ti je sedaj izročen, in zaupano ti imetje bo zahteval Gospod ob svojem prihodu, ki se bo ob svojem času pokazal blaženi in edini Vladar, Kralj nad kralji in Gospod nad gospodi, ki ima edini nesmrtnost in prebiva v nedostopni svetlobi, ki ga noben človek ni videl in tudi videti ne more. Njemu čast in slava in oblast na vekov veke. Amen.

Iz govora sv. Karla, škofa, na zadnji milanski sinodi

Govori tako, kakor delaš

 

Priznam, slabotni smo. Toda Gospod nam daje vse potrebne pripomočke. Če le hočemo, si lahko pomagamo. Duhovnik naj živi neoporečno, angelsko čisto življenje, kakor se spodobi, toda naj ne zanemari ustreznih pripomočkov, kakor posta in molitev; naj se izogiblje slabe druščine in nevarnih poznanstev.

Ta ali oni se pritožuje, da se mu prebudi sto in sto misli, ki ga raztresajo, čim stopi v kor k molitvi ali gre maševat. Kaj pa je počel v zakristiji, preden je stopil v kor ali šel maševat? Se je kaj pripravil? Kaj je naredil zato, da bi bil zbran?

Bi rad zvedel, kako boš napredoval v krepostih in, če si bil že kdaj v koru zbran, kako bi postal še pozornejši, da bo tvoja služba ljubša Bogu? Poslušaj! Če se je v tebi že vnel kak plamenček božje ljubezni, se z njim ne ponašaj. Ne izpostavljaj ga vetru. Zapri vrata srca, da se ne ohladi. Kolikor moreš, se varuj raztresenosti.

Ostani z Bogom zbran in varuj se praznih pomenkov! Dolžan si poučevati in pridigati? Potrudi se, da najprej sam izpolniš, kar zahteva tvoj poklic. Sam vse uresniči! Pridigaj z vsakdanjim življenjem! Naj vidijo, da sam delaš, kar drugim govoriš. Potem ne bodo godrnjali in zmajevali z glavo nad tvojimi besedami. Skrbiš za duše? Ne zanemari sam sebe in ne daj se drugim tako brez mere, da zate nič ne ostane. Seveda moraš misliti na duše, ki zanje skrbiš, a pri tem nase le nikar ne pozabi.

Vedite, bratje, cerkvenim ljudem ni nič potrebnejše kot premišljevalna molitev pred vsako nalogo, med delom in po končanem opravilu. Pel bom, pravi prerok, pa bom razumel. Če deliš zakramente, brat, preudari, kaj delaš! Če mašuješ, pomisli, kaj daruješ! Če poješ v koru, se zavedaj, s kom govoriš in kaj! Če skrbiš za duše, premisli, s kakšno krvjo so očiščene. Vse naj se pri vas vrši v ljubezni. Tako boš neštevilne težave, ki jih, hočeš nočeš, srečuješ vsak dan (tako nam je pač usojeno), lahko premagal. Tako bomo našli moči, da se bo v nas in v drugih rodil Kristus.

Iz pastoralne konstitucije o Cerkvi v sedanjem svetu 2. vat. vesoljnega cerkvenega zbora (CS 88-90)

Naloga kristjanov pri delu za mir

 

Pri graditvi mednarodnega reda, ki se bo zares skladal z upravičenimi svoboščinami in s prijateljskim bratstvom vseh, naj kristjani radi ter z vsem srcem sodelujejo, in to tem bolj, ker večji del sveta trpi še tolikšno pomanjkanje, da v revežih Kristus sam tako rekoč na ves glas kliče ljubezen svojih učencev. Na svetu bi ne smelo biti tega pohujšanja, da nekatere države, katerih večina prebivalstva se ponaša s krščanskim imenom, žive v razkošju, vtem ko drugim primanjkuje najpotrebnejšega za življenje in jih mučijo lakota, bolezni in vsakovrstne nadloge. Duh uboštva in ljubezni je vendar slava in pričevanje Cerkve.

Zato je treba pohvaliti in podpreti tiste kristjane, zlasti mladino, ki se prostovoljno žrtvuje, da prinašajo pomoč drugim, posameznikom in narodom. Še več, stvar vsega božjega ljudstva je – pri tem mu bodo z besedo in zgledom na čelu škofje -, da po svojih močeh lajša bedo naše dobe in sicer, kakor je zahteval star običaj v Cerkvi, ne le od preobilja, ampak od potrebnega za življenje.

Način zbiranja in razdeljevanja prispevkov naj bo, ne sicer togo in vedno enako urejen, a vendar načrtno vpeljan po škofijah, po državah in po vsem svetu; pri tem naj katoličani, kjerkoli se bo zdelo primerno, sodelujejo z drugimi brati kristjani. Duh ljubezni ne samo da ne prepoveduje načrtne in urejene družbene in dobrodelne dejavnosti, marveč jo naravnost zahteva. Zato je potrebno, da se tisti, ki se želijo posvetiti službi narodov v razvoju, izobrazijo v ta namen tudi v primernih zavodih.

Tako mora biti Cerkev na vsak način navzoča tudi v mednarodni skupnosti, da pospešuje in spodbuja sodelovanje med ljudmi, in sicer tako po svojih javnih ustanovah, kakor tudi po tesnem in iskrenem sodelovanju vseh kristjanov, sodelovanju, ki ga ne navdihuje nič drugega kakor želja koristiti vsem.

To bomo tem bolj gotovo dosegli, če se bodo verniki, svesti si svoje človeške in krščanske odgovornosti, trudili, da bi že v okolju, v katerem živijo, vzbujali željo po velikodušnem sodelovanju z mednarodno skupnostjo. To nalogo je treba imeti pred očmi zlasti pri oblikovanju mladine tako pri verski kot pri državljanski vzgoji.

Želeti je naposled, da bi se katoličani, ako naj v redu spolnijo svojo nalogo v mednarodni skupnosti, trudili za dejavno in učinkovito sodelovanje, bodisi z ločenimi brati, ki skupno z njimi izpovedujejo evangeljsko ljubezen, bodisi z vsemi ljudmi, ki jih žeja po resničnem miru.

Iz knjige sv. Ambroža, škofa, O smrti brata Satira (2. knj., 40.41.46.47.132.133)

Umirajmo s Kristusom, da bomo z njim živeli

 

Vidimo, da je tudi smrt dobiček in življenje pokora. Zato tudi pravi Pavel: Meni je življenje Kristus in smrt dobiček. Kaj pa je Kristus drugega kakor smrt telesa in dih življenja? Z njim zato umiramo, da bi z njim živeli. Vsak dan se nekako vadimo in hrepenimo po smrti, da se bo naša duša vzvišena nad vse to učila odtegovati se telesnim željam, da je ne bodo mogle te želje navezati nase. Naj si prizadeva za podobo smrti, da ne bo zapadla kazni smrti. Postava telesa se namreč upira postavi duha in jo prepušča postavi zablode. Kakšno zdravilo pa imamo za to? Kdo me bo rešil telesa smrti? Božja milost po Jezusu Kristusu, našem Gospodu.

Zdravnika imamo, držimo se zdravila. Naše zdravilo je Kristusova milost in naše telo je telo smrti. Zato se oddaljujmo od telesa, da se ne bomo oddaljili od Kristusa; čeprav smo v telesu, vendar ne hodimo za tem, kar je telesnega, in se ne izneverimo pravicam narave, ampak predvsem hrepenimo po darovih milosti.

Še kaj več kot to? Svet je odkupljen po smrti enega. Če bi hotel, bi Kristus lahko ne bil umrl. Čeprav ni imel za strahopetnost, če bi se bil umaknil smrti, nas ni mogel bolje odrešiti kakor s svojo smrtjo. Tako je njegova smrt življenje za vse ljudi. Z njegovo smrtjo smo zaznamovani: ko molimo, razglašamo njegovo smrt, ko opravljamo daritev, spet oznanjamo njegovo smrt; njegova smrt je zmaga, njegova smrt je zakrament, njegova smrt je vsakoletni slovesni praznik vsega sveta.

Kaj naj še rečemo o njegovi smrti, ko z božjim zgledom potrjujemo, da je smrt sama iskala nesmrtnost in da je smrt sama sebe odkupila? Ni prav, da bi objokovali smrt, ki je vir zveličanja za vse ljudi. Ni prav, da bi bežali pred smrtjo, ki se je božji Sin ni sramoval in ni bežal pred njo.

Smrt pač ni bila položena v naravo, ampak je prešla v naravo. Od začetka namreč Bog ni postavil smrti, ampak jo je dal kot zdravilno sredstvo. Življenje ljudi je bilo namreč zaradi nezvestobe obsojeno na dolgotrajno težo dela in po neznosnem trpljenju je postalo bedno. Treba je bilo napraviti konec hudemu tako, da bi smrt obnovila tisto, kar je življenje zgubilo. Ako neumrljivosti ne podpira milost, je bolj v breme kakor v korist.

Duša se mora že umakniti iz tega krivuljastega življenja in iz revščine zemeljskega telesa ter hiteti k tistim nebeškim zborom, kamor sicer pridejo le sveti, ki hvalijo Boga, kakor zvemo iz preroškega berila, da namreč ob igranju na citre govorijo: Velika in čudovita so tvoja dela, Gospod, vsemogočni Bog; pravična in resnična so tvoja pota, Kralj narodov. Kdo ne bi imel strahu pred tabo in kdo ne bi poveličeval tvojega imena? Saj si edino ti svet, saj bodo prišli vsi narodi in te molili. Prišli bodo gledat tudi tvojo svatbo, Jezus, na kateri vsi v prekipevajočem veselju z zemlje v nebesa spremljajo nevesto – k tebi bo prišlo vse človeštvo – ki ni več sužnja tega sveta, ampak združena z duhom.

To si je – bolj kot vsi drugi – želel sveti David, da bi to gledal in spoznaval. Saj pravi: Eno prosim Gospoda, to želim: da bi prebival v Gospodovi hiši vse dni svojega življenja in gledal Gospodovo veselje.

Iz govorov sv. Bernarda, opata (2. govor)

Hitimo k bratom, ki nas čakajo

 

Čemú svetnikom naša hvala, čemú to naše slavljenje, čemú ta naš slovesni praznik? Čemú zemeljske časti njim, ki jih uresničujoč Sinovo obljubo časti nebeški Oče? Čemú jim naše hvalnice? Res, svetniki ne potrebujejo naših časti in naša pobožnost jim ničesar ne daje. Toda za nas je važno, da spoštljivo obhajamo njihov spomin, ne zanje. Jaz čutim, priznam, kako se ob tem spominjanju v meni vnema silno hrepenenje.

Prvo hrepenenje, ki ga v nas zbuja ali bolje rečeno podžiga spomin svetnikov, je to, da bi uživali njihovo tako zaželeno družbo in zaslužili biti sodržavljani v družbi blaženih duhov, da bi bili pridruženi množici očakov, vrstam prerokov, zboru apostolov, številnim vojskam mučencev, množicam spoznavalcev in devic ter končno, da bi se združili in skupaj veselili z občestvom vseh svetih. Čaka nas Cerkev prvorojencev, mi se pa za to ne menimo; svetniki hrepenijo po nas, mi pa to malo cenimo; pravični nas pričakujejo, mi pa to preziramo.

Zdramimo se vendar, bratje, vstanimo s Kristusom, iščimo, kar je zgoraj, mislimo na to, kar je zgoraj. Zahrepenimo po njih, ki hrepene po nas, hitimo k njim, ki nas čakajo, v svojih željah pojdimo naproti njim, ki nas pričakujejo. Ne želimo si pa samo družbe, ampak tudi srečo svetnikov! Kakor hrepenimo po njihovi navzočnosti, tako se z vso vnemo in prizadevnostjo trudimo, da dosežemo njihovo slavo. Ta častiželjnost ni škodljiva in težnja po tej slavi nikakor ni nevarna.

Drugo hrepenenje, ki ob spominu na svetnike gori v nas, je to, da bi se tudi nam prikazal Kristus, naše življenje, kakor se je njim, in da bi se tudi mi z njim prikazali v slavi. Sedaj se nam namreč naša Glava, Kristus, ne kaže taka, kot je, temveč kakršna je postala za nas; ne kronana s slavo, ampak ovita s trnjem naših grehov. Sramujmo se, da bi bili razvajeni udje s trnjem kronane Glave. Ves škrlat mu sedaj ni toliko v čast kot v zasmeh. Ko bo nekoč prišel Kristus in se ne bo več oznanjala njegova smrt, bomo videli, da smo tudi mi umrli in da je naše življenje skrito z njim. Prikazala se bo poveličana Glava in z njim se bodo v slavi svetili udje, ko bo namreč preobrazil naše borno telo, da bo podobno poveličani Glavi, ki je on sam.

Te slave si le želimo in se z vsem srcem in brez strahu zanjo trudimo. Da jo pa smemo upati in za tako velikim blaženstvom težiti, si moramo zelo želeti priprošnje svetnikov. Naj nam bo po njihovem posredovanju podarjeno, česar sami ne moremo doseči.

Iz Pogovora o božji previdnosti sv. Katarine Sienske, device, (134. pogl.)

Gospod, kako dober in usmiljen si do vseh

 

Večni Oče se je v nedopovedljivi dobroti in usmiljenju ozrl na mojo dušo in mi govoril takole: »Predraga hči, želim izkazovati svetu usmiljenje in skrbeti za ljudi, kakor je primerno. Človek pa nevede obrača sebi v smrt to, kar mu dajem za življenje, in je krut do samega sebe. A jaz vseeno zanj poskrbim. Vedi, karkoli dajem ljudem, je dar moje previdnosti.

Ko sem v svoji previdnosti ustvaril človeka, sem v njem videl samega sebe, vzljubil sem lepoto svoje stvari, kajti po svoji podobi in sličnosti sem ga ustvaril v neizmerni previdnosti. Dal sem mu spomin, da ne bi pozabil mojih dobrot. Želim, da postane deležen mojega večnega očetovstva.

Dal sem mu razum, da bi po modrosti mojega Sina spoznaval in doživljal mojo ljubezen. Obsipavam ga z vsakršno milostjo in se mu podarjam v svoji goreči očetovski ljubezni. Dajem mu hrepenenje po ljubezni, ki je dar Svetega Duha, da bi mogel ljubiti, kar spozna razum in mu narekuje srce.

Vse sem storil v svoji ljubeči previdnosti, da bi me človek mogel spoznavati in uživati večno veselje v blaženem gledanju mojega obličja. Kakor sem ti že drugje pravil, je bilo nebo zaprto zaradi nepokorščine vašega prvega očeta Adama. Iz te nepokorščine izvira vse hudo na svetu.

Da bi človeka rešil smrti, ki je prišla nadenj zaradi nepokorščine, sem usmiljeno poskrbel s tem, da sem vam v svoji veliki previdnosti poslal edinorojenega Sina, ki naj vam pomaga v stiski. Navdihnil sem mu popolno pokorščino, da bi tako osvobodil človeški rod izpod jarma greha, ki se je kakor strup razlil po vsej zemlji zaradi nepokorščine vaših prvih staršev. Moj Sin vas je vzljubil in zares pokoren hitel v sramotno smrt na svetem križu, da bi vam s svojo sveto smrtjo vrnil življenje v moči svojega božanstva.«

Iz razprav Balduina Canterburyjskega, škofa (6. razprava)

Božja beseda je živa in učinkovita

 

Živa je božja beseda, učinkovita in ostrejša kakor vsak dvorezen meč. Veliko moč in modrost najdejo v božji besedi tisti, ki iščejo Kristusa, Besedo, božjo moč in Modrost. Ta Beseda je bila v začetku pri Bogu, enako večna z Očetom. V času se je razodela apostolom. Ti so jo oznanili narodom, ki so jo v veri ponižno sprejeli. Beseda, ki je najprej v Očetu, je tudi v oznanjevanju in slednjič v našem srcu.

Ta Beseda je živa, kajti Oče ji je dal, da ima življenje sama v sebi. Zato ni samo živa, ampak je življenje kakor tudi pravi sama o sebi: Jaz sem pot, resnica in življenje. Ker je življenje, je tako živa, da celo daje življenje. Takole govori: Kakor namreč Oče obuja in oživlja mrtve, tako tudi Sin oživlja, katere hoče. Življenje daje, saj pokliče mrtvega iz groba: Lazar, pridi ven!

Ko se ta Beseda oznanja, daje zunanjemu glasu tako moč, da jo slišijo v notranjosti. Mrtvi oživijo po njej, Abrahamu se po njej veselo obujajo otroci. Živa je ta Beseda v Očetovem naročju, živa v ustih tistega, ki jo oznanja, živa v srcu vseh, ki vanjo verujejo in jo ljubijo. Če je ta Beseda tako živa, je brez dvoma tudi učinkovita.

Učinkovita je v stvarjenju sveta, v njegovem ohranjevanju in odrešenju. Kaj naj bi bilo učinkovitejše in mogočnejše? Kdo bo naštel vsa Gospodova mogočna dela? Kdo bi ga mogel primerno hvaliti? Učinkovita je v svojem delovanju, učinkovita v oznanjevanju. Ne vrača se prazna, ampak obrodi sad, kjerkoli jo oznanjajo.

Učinkovita in ostrejša je kakor vsak dvorezen meč za tiste, ki vanjo verujejo in jo ljubijo. Kaj je nemogoče za tistega, ki veruje? Kaj je težko za tistega, ki ljubi? Ko govori Beseda, njen glas prebode srce, kakor bi ga zadela konica junakove sulice. Božja beseda prodira v človekovo notranjost, kakor ostri žeblji prodirajo v les. Božja beseda je ostrejša kakor vsak dvorezen meč. To pomeni, da je sposobna izrezati dušne rane in razdeliti človeško srce. Ostrejša je od vsake človeške bistroumnosti, bistroumnejša od vsake človeške modrosti, modrejša od vsake človeške zgovornosti.

Iz govorov sv. Atanazija, škofa, zoper arijance (2. govor,78.79)

Vse je ustvarjeno po božji podobi in modrosti

 

Bog nas je ustvaril po svoji podobi in sličnosti. Zato si neustvarjena božja Modrost po pravici prisvaja v nas to, kar je njenega, ko pravi: Gospod me je imel v začetku svojih potov, davno pred svojimi deli, hoče reči, da so vsa dela ustvarjena po njej, da so njena, to je Gospodova lastnina.

Božja Modrost ni ustvarjena, a vse drugo je ustvarjeno po njeni zamisli, zato govori o svojih delih kot o svoji lastnini. Gospod je rekel: Kdor vas sprejme, mene sprejme, in to zaradi tega, ker je v nas njegova podoba, ki ni ustvarjena. A ker smo ustvarjeni po njegovi podobi, govori kakor o sebi, ko pravi: Gospod me je imel v začetku svojih potov, davno pred svojimi deli.

Božja Modrost je ustvarila vsa dela zato, da bi svet spoznal v njej Besedo, svojega Stvarnika, in po Besedi Očeta. Pavel uči isto: Zakaj to, kar je v njem nevidno, se od stvarjenja sveta po delih spoznano vidi, njegova večna moč in božanstvo. Beseda sama ni ustvarjena. Tisto mesto v Svetem pismu, ki govori o božji Modrosti, pa je treba razumeti o modrosti v nas.

Če kljub temu ne verujejo, naj nam odgovore, ali je v stvareh kaj modrosti ali ne. Če je ni, zakaj se apostol pritožuje: Ker namreč svet po svoji modrosti ni spoznal Boga v njegovi modrosti? Če ni nobene modrosti, zakaj Sveto pismo govori o toliko modrecih? Pravi namreč: Modri se boji in se ogiblje hudega… Z modrostjo se zida hiša.

Tudi Pridigar zatrjuje: Človekova modrost razsvetljuje njegov obraz. Bedaka pa opominja: Ne govori: »Kako to, da so bili prejšnji časi boljši od teh?«, ker tega ne sprašuješ iz modrosti.

Vsekakor je modrost v ustvarjenih bitjih. To spričuje tudi Sirahov sin z besedami: Gospod je razlil modrost na vsa svoja dela, na vse ljudi po meri svoje darežljivosti, in jo daruje tem, ki ga ljubijo. To razlitje pa ne pomeni, da je božja Modrost deljiva, saj je kot edinorojeni božji Sin sama od sebe. Razlita je, v kolikor prebiva v ljudeh, ki so na svetu. Zato je razumljivo, da je neustvarjena božja Modrost razlila v ljudi ustvarjene darove modrosti in vednosti. O sebi govori, ko pravi: Gospod me je imel davno pred svojimi deli. Tako je modrost, ki je na svetu, ustvarjeni dar neustvarjene Modrosti. Po daru modrosti nebesa razglašajo božje veličastvo in nebo oznanja, da je božje delo.

Iz razlage Janezovega evangelija sv. Cirila Aleksandrijskega, škofa (12. knjiga, 1)

Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz pošljem vas

 

Naš Gospod Jezus Kristus je izbral vodnike in učitelje za ves svet in oskrbnike svojih svetih skrivnosti. Naročil jim je, naj svetijo in razsvetljujejo kakor bakle, a ne samo po judovski pokrajini, ampak koder sonce hodi, ljudem po vsej zemlji. Resnična je torej beseda svetega Pavla: Nobeden si ne prisvaja te časti, ampak ga kliče Bog. Poklical pa je naš Gospod Jezus Kristus k tej slavni apostolski službi pred vsemi drugimi svoje učence.

Sveti učenci so postali nekakšni stebri in temelj resnice. Gospod pravi, da jih pošilja, kakor je Oče poslal njega. Tako je pokazal veličino apostolske službe in neizmerno slavo oblasti, ki jim jo je bil izročil. S tem pa je tudi povedal, v čem je ta služba.

Če je namreč mislil, da mora svoje učence tako poslati, kakor je njega poslal Oče, potem je potrebno, da oni, ki naj bi postali njegovi posnemovalci, spoznajo, čemu je Oče poslal Sina? Zato nas je na različne načine poučil o bistvu svojega poslanstva. Nekoč je dejal: Nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike k pokori. In zopet: Nisem prišel iz nebes zato, da bi vršil svojo voljo, ampak voljo tistega, ki me je poslal. Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet obsodil, marveč da bi se svet rešil.

V nekaj besedah je tako povzel značaj apostolske službe, ko je rekel, da jih pošilja, kakor je Oče poslal njega. Tako jim je lahko jasno, da je njihova naloga klicati grešnike k pokori, ozdravljati bolnike, telesno in tudi duhovno. V svoji službi oskrbništva naj nikakor ne skušajo vršiti svoje volje, ampak voljo tistega, ki jih je poslal, in naj s poučevanjem rešijo svet, kolikor je mogoče.

Ne bo nam težko ugotoviti, kako so se sveti učenci izkazali s prizadevnostjo v vseh teh nalogah, če prebiramo Apostolska dela ali spise svetega Pavla.

Iz pisma Korinčanom sv. Klemena I., papeža (24,1-5; 27, 1- 29, 1)

Bog je zvest v svojih obljubah

 

Pomislimo, predragi, kako nam Gospod neprestano kaže prihodnje vstajenje, ki se je najprej izvršilo na Gospodu Jezusu Kristusu, katerega je obudil od mrtvih. Poglejmo, predragi, vstajenje, ki se vedno godi. Dan in noč nam kažeta vstajenje; noč gre počivat, dan vstaja; dan odhaja, noč se bliža. Vzemimo sad: kako in na kak način nastane seme? Sejavec gre in vrže v zemljo različna semena, ki padejo v zemljo suha in gola in se razkroje; nato jih po razkroju oživi mogočna previdnost Gospodova in iz enega jih zraste več in obrode sad.

To upanje naj torej veže naše duše na njega, ki je zvest v obljubah in pravičen v sodbah. Ako je rekel, da ne smemo lagati, bo tem manj sam lagal; nič ni namreč nemogoče pri Bogu, razen laži. Naj se torej vname njegova vera v nas in pomislimo, da je njemu vse blizu.

Z besedo svoje mogočnosti je vse naredil in z besedo more to razrušiti. Kdo mu bo rekel: Kaj si storil? Ali kdo se bo ustavljal njegovi silni moči? Kadar hoče in kakor hoče, stori vse in vse se bo izpolnilo, kar je on sklenil. Vse je pred njim in nič ni skrito pred njegovim sklepom, če nebesa razglašajo božje veličastvo in nebo oznanja, da je božje delo. Dan podaja besedo dnevu, noč pripoveduje noči. To niso besede in niso govori, njihov glas je neslišen.

Ker torej vse vidi in sliši, se ga bojmo in zapustimo grde želje po slabih delih, da nas bo krila njegova usmiljenost pred prihodnjo sodbo. Kdo more namreč zbežati pred njegovo močno roko? Kateri svet bo sprejel katerega od tistih, ki zbeže od njega? Pismo namreč pravi nekje: Kako naj se izmaknem tvoji moči, kam naj ubežim pred tvojim obličjem? Če bi se povzpel v nebesa, si ondi, če stopim v podzemlje, spet najdem tebe. Kam naj torej kdo odide ali kam naj odbeži od njega, ki vse objema?

Stopimo torej k njemu s pobožno dušo, čiste in brezmadežne roke dvigajmo k njemu, ljubimo dobrega in usmiljenega Očeta, ki je tudi nas naredil za svoje izvoljence.