Iz Pogovora o božji previdnosti sv. Katarine Sienske, device (13. pogl.)

Bog – brezno ljubezni

 

Moj dobri Gospod, z milostnim očesom se oziraj na svoje ljudstvo in na skrivnostno telo svete Cerkve. Ti boš veliko bolj poveličan, če boš mnogim odpustil in jih razsvetlil s svojo lučjo, kot pa če sprejmeš češčenje enega samega revnega ustvarjenega bitja, kakor sem jaz, ki sem te tako hudo žalila ter bila vzrok in orodje za toliko hudega. Kaj bi bilo z menoj, ko bi videla, da sem jaz živa in da je tvoje ljudstvo mrtvo? Ali ko bi zaradi mojih grehov in zaradi grehov drugih ljudi videla, da je tvoja ljubljena nevesta Cerkev v temi, medtem ko je ustvarjena za luč?

Hočem torej in te prosim, bodi usmiljen s svojim ljudstvom, v imenu neustvarjene ljubezni, ki te je nagnila, da si ustvaril človeka po svoji podobi in sličnosti. Zakaj in čemu si postavil človeka v tako visoko dostojanstvo? Gotovo samo iz neprecenljive ljubezni, s katero si sam v sebi gledal svojo stvar in si se vanjo zaljubil. Toda z grehom je človek po pravici izgubil dostojanstvo, v katero si ga bil dvignil.

Ista ljubezen, s katero si nas ustvaril, te je prisilila, da si človeškemu rodu ponudil možnost, da se spravi s teboj. V ta namen si nam dal Besedo, svojega Edinca. Ta je bil srednik med teboj in med nami. Po njem se je nad nami izvršila pravica, ko je na sebi kaznoval naše krivice. Sprejel je ukaz, ki si mu ga dal ti, večni Oče, ko si mu nadel našo človeško naravo. O brezno ljubezni! Katero srce ne bo do dna ganjeno, ko bo videlo, kako je tako visoko bitje stopilo tako nizko in sprejelo nase revno človeško naravo? Mi smo tvoja podoba in ti si naša podoba zaradi združitve, ki si jo ustanovil med seboj in človekom. Svoje večno božanstvo si pokril z revnim oblakom izprijene Adamove narave. Čemu? Samo iz ljubezni. Pri tej neizrekljivi ljubezni te prosim in rotim, bodi usmiljen s svojimi stvarmi.

Iz raznih spisov zgodovine dominikanskega (pridigarskega) reda

Z Bogom ali o njem je govoril

 

Dominik se je tako odlikoval z zglednim življenjem in ga je prevzemala takšna gorečnost za vse, kar je božjega, da so ga upravičeno imeli za od Boga izbranega. Bil je zelo umerjenega značaja razen, če ga je pretreslo sočutje in usmiljenje. In ker veselo srce razjasni lice, je že z zunanjo dobrohotnostjo in vedrino obraza razodeval svojo notranjo blagost.

Povsod je z besedo in dejanjem nastopal kot evangeljski človek. Nihče ni bil čez dan bolj družaben in prisrčen s sobrati kot on, ponoči pa nihče bolj vztrajen v raznih načinih bedenja in molitve. Malo je govoril, razen z Bogom v molitvi, ali pa o Bogu. K temu je spodbujal tudi svoje sobrate.

Pogostoma je goreče prosil Boga, da bi mu naklonil pravo in dejavno ljubezen v skrbi in delu za duše. Menil je, da bo šele tedaj pravi Kristusov ud, ko se bo po zgledu našega Odrešenika Gospoda Jezusa, ki se je vsega daroval za naše odrešenje, tudi sam z vsemi svojimi močmi posvetil reševanju duš. V ta namen je po dolgem razmišljanju ustanovil pridigarski red.

Z besedo in pismi je često spodbujal brate tega reda, naj nenehno preučujejo staro in novo zavezo. Sam je vedno nosil s seboj Matejev evangelij in Pavlova pisma ter se vanja poglabljal, tako da jih je znal skoraj na pamet.

Dvakrat ali trikrat so ga izvolili za škofa, a je izvolitev vsakokrat odklonil. Rajši je revno živel s svojimi sobrati, kot da bi vodil kakšno škofijo. Do konca življenja je ohranil nedotaknjeno čast devištva. Želel je, da bi ga bičali in razsekali na koščke, da bi umrl za Kristusovo vero. Gregor IX. o njem takole zatrjuje: »Poznal sem moža, ki je popolnoma živel po zgledu apostolov, zato je gotovo tudi v nebesih deležen njihove slave.«

Iz Duhovne pesmi sv. Janeza od Križa, duhovnika (38)

Zaročil se bom s tabo za vselej

 

Duša, ki je združena z Bogom in vanj preoblikovana, živi v Bogu in za Boga ter izžareva proti njemu podobno življenjsko moč, kakršno on pretaka vanjo. To, mislim, je hotel povedati sv. Pavel, ko je dejal: Ker ste sinovi, je Bog poslal Duha svojega Sina v vaša srca, ki kliče: Aba, oče! A to se dogaja le popolnim ljudem.

Ni se treba čuditi, kako duša zmore kaj tako vzvišenega. Kajti ko ji Bog podeli milost bogopodobnosti in združenja s presveto Trojico, postane deležna božje narave. Tedaj je mogoče, da v duši vzklije novo umsko, spoznavno in ljubezensko življenje, ki se izobliči v sveti Trojici, v združenju z njo in povsem podobno njenemu. Vse to pa seveda le po deleženju, ker je Bog tisti, ki dela v duši vse, kar se v njej dogaja.

A kako se to dogaja, tega nihče ne more ne vedeti ne izraziti. Lahko samo dokažemo, da nam je božji Sin pridobil tako vzvišen stan in položaj; zaslužil nam je, da smemo biti božji otroci, in je za to prosil Očeta, rekoč: Oče, hočem, naj bodo tudi ti, katere si mi dal, z menoj tam, kjer sem jaz, da bodo gledali mojo slavo, ki si mi jo dal, to se pravi, da naj po deleženju izvršujejo v nama, kar jaz izvršujem po naravi, to je, da z dihom oživljajo Svetega Duha. Rekel je tudi: Ne prosim samo zanje, ampak tudi za tiste, ki bodo po njihovi besedi verovali vame, da bodo vsi eno. Kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi, naj bodo tudi oni v nama eno, da bo svet veroval, da si me poslal ti. In jaz sem jim dal slavo, ki si jo dal meni, da bodo eno, kakor sva midva eno. Jaz v njih in ti v meni, da bodo popolnoma eno. Tako bo svet spoznal, da si me poslal ti in da sem jih ljubil, kakor si ti mene ljubil.

Bog jim je torej podelil isto ljubezen kot Sinu, vendar pa ne po naravi kakor Sinu, temveč po združenju in preoblikovanju v ljubezni, kot Oče in Sin živita združena v ljubezni. Zato imajo duše po deleženju iste dobrine, ki jih ima Bog po naravi. Potemtakem so one resnično bogovi, to je podobne Bogu in deležne njegove narave.

Zato sv. Peter piše: Milost vam in mir v obilju po spoznanju Boga in Jezusa, našega Gospoda. Njegova božja moč nam je s spoznanjem njega, ki nas je poklical po svoji slavi in moči, podarila vse, kar je potrebno za življenje in pobožnost. Tako nam je dal dragocene in največje obljube, da bi vi po njih postali deležni božje narave.

Duša ima delež v Bogu, ko skupaj z njim izvršuje dela svete Trojice, kot smo že prej povedali, v moči onega združenja, ki jo sedaj samo na nepopoln način zedinja z Najvišjim, a v drugem življenju jo bo povezovala z Bogom v kar najvišji meri. Vendar pa duša, ki doseže ta stan, že sedaj okuša neizmerno veselje.

O duše, ve, ki ste ustvarjene za uživanje tolikšnih dobrin, kaj počnete? Za kaj si prizadevate? Ali hočete biti slepe spričo tolike luči in gluhe spričo toliko vabečih glasov?

Iz govora Anastazija Sinajskega, škofa, na praznik Jezusove spremenitve na gori (6-10)

Dobro nam je tukaj

 

Na gori Tabor se je Jezus razodel svojim učencem. Ko je hodil z njimi, jim je pripovedoval o svojem kraljestvu in o svojem drugem prihodu v slavi. Morda jih besede niso dovolj prepričale. Zato je, da bi jih utrdil v veri in globlje prepričal, hotel narediti vtis z dogodkom, da bi lažje verovali to, kar naj bi se nekoč zgodilo. Na gori Tabor se jim je pokazal v svojem veličastvu, da bi si lahko predstavljali slavo nebeškega kraljestva. Kakor da bi jim hotel reči: Da zaradi odlašanja tega prihoda ne boste izgubili vere v to, vam resnično povem: So nekateri izmed tukaj stoječih, ki ne bodo okusili smrti, dokler ne bodo videli Sina človekovega priti v njegovem veličastvu.

Z namenom, da bi pokazal, kako Kristus vse lahko stori, kar hoče, evangelist nato pravi: Po šestih dneh je Jezus vzel s seboj Petra, Jakoba in njegovega brata Janeza in jih peljal na visoko goro. Tedaj se je pred njimi spremenil: obraz se mu je zasvetil ko sonce in njegova oblačila so postala bela ko sneg. In glej, prikazala sta se jim Mojzes in Elija, in sta govorila z njim.

Glejte, te čudovite stvari so se zgodile na današnji praznik, te skrivnosti odrešenja so se dogodile zaradi nas na današnji dan na gori. Združuje nas Kristusova smrt in Kristusova slava. Da bomo te neizrazne skrivnosti čim bolje razumeli, poslušajmo skupaj s tistimi, ki jih je Bog izmed učencev izbral in razsvetlil, božji in sveti glas, kako nam z višave kakor z gore tako odločno govori.

Pohitimo torej tja na goro. Pojdimo – rekel bi – kakor je šel tja Jezus, ki nas iz nebes vodi in hodi pred nami. Zasvetilo se nam bo duhovno videnje, prenovljeni bomo in postali vsi božji. V svoji notranjosti in kakor on se bomo v njem spremenili, postali božji za vselej in dvignjeni v višave. Hitimo torej z zaupanjem in veseljem, vstopimo v oblak, kakor Mojzes in Elija, kakor Jakob in Janez. Kakor Petra naj nas prevzame to gledanje in to božje razodetje, naj nas čudovito spremeni, odtrga s tega sveta, dvigne s te zemlje! Zapustimo telesno, zapustimo stvarstvo in se obrnimo k Stvarniku, kateremu je Peter rekel ves iz sebe: Gospod, dobro nam je tukaj biti.

Zares dobro je biti z Jezusom, biti z njim za vselej. Kaj je srečnejšega, kaj je bolj vzvišenega, kaj je plemenitejšega kakor biti z Bogom, biti spremenjen v božji svetlobi? Zares, kadar nosimo Boga v svojem srcu, ko smo spremenjeni v božjo podobo, moramo z veseljem reči: Dobro nam je tukaj, kjer je vse svetlo, kjer je vse veselo, prijetno in radostno, ko je v našem srcu sam mir, sreča in spokojnost ob gledanju Boga. Tu je on sam s svojim Očetom, in ko pride, pravi: Danes je tej hiši prišlo zveličanje. Tu so nakopičeni vsi zakladi večnih dobrin. Tu že zremo kakor v ogledalu prve dobrine in podobo vse večnosti, ki prihaja.

Iz pisma, ki naj bi ga napisal Barnaba (19, 1-3.5-7.8-12)

Pot luči

 

Pot luči je torej ta. Kdor hoče hoditi pot do določenega kraja, naj skrbno pazi na svoja dela. Spoznanje torej, ki nam je dano, kako hoditi po tej poti, je naslednje: Ljubi njega, ki te je naredil: boj se njega, ki te je ustvaril; dajaj slavo njemu, ki te je odrešil smrti. Bodi preprostega srca in bogat po duhu. Ne druži se s tistimi, ki hodijo po poti smrti; sovraži vse, kar ne ugaja Bogu; sovraži vsako hinavščino. Ne zanemarjaj Gospodovih zapovedi. Ne povzdiguj samega sebe, ampak bodi ponižen v vsem. Ne išči slave. Ne delaj slabih naklepov zoper bližnjega, ne vedi se predrzno.

Ljubi bližnjega bolj kot sam sebe. Ne mori otroka v materinem telesu in ga ne ubijaj, ko se je rodil. Ne odteguj roke svojemu sinu ali hčeri, ampak od mladih nog jih uči strahu božjega. Ne želi blaga bližnjega, ne bodi lakomen. Ne druži se v duši z ošabnimi, ampak občuj s ponižnimi in pravičnimi.

Karkoli se ti pripeti, sprejmi za dobro, vedoč, da se brez Boga nič ne zgodi. Ne bodi dvoličen ne v misli, ne v besedi; dvoličnost je namreč zadrga smrti.

Vse imej skupno z bližnjim in ne govori, da je tvoja last; če vam je vse skupno v neminljivih rečeh, koliko bolj v minljivih? Ne bodi preglasen; tudi usta so zadrga smrti. Kolikor moreš, bodi čist zaradi svoje duše. Ne steguj rok, ko bi kaj dobil, in ne umikaj jih, ko je treba dati. Ljubi kot punčico svojega očesa vsakega, ki ti govori Gospodove besede.

Spominjaj se noč in dan, da pride dan sodbe in išči družbo svetih ljudi, bodisi da se trudiš z besedo ali s spodbujanjem. Skrbi za to, kako bi rešil dušo z besedo ali z delom svojih rok, da dosežeš odpuščanje grehov.

Ne pomišljaj se, ali bi dal, in če daš, ne godrnjaj; spoznal boš, kdo je tisti, ki ti bo dobrotljivo povrnil. Ohrani, kar si prejel, ne da bi kaj dodal ali odvzel. Sovraži slabo do konca. Sodi pravično. Ne delaj razdora, marveč pomirjuj prepirljivce in jih spravljaj. Izpovej se grehov. Ne hodi molit s slabo vestjo. To je pot luči.

Iz kateheze sv. Janeza Vianneya, duhovnika (O molitvi)

Človek naj moli in ljubi

 

Dragi moji, glejte, krščanski človek nima svojih zakladov na zemlji, ampak v nebesih. Zato moramo vso pozornost usmeriti tja, kjer je naš zaklad.

Lepo opravilo, lepa dolžnost za človeka je, da moli in ljubi. Poglejte, če molite in če ljubite, ste že na zemlji prišli do človekovega blaženstva.

Molitev nas združuje s samim Bogom. Kdor ima čisto srce in je združen z Bogom, je poln neke miline in prijetne opojnosti, poln luči, ki čudovito sije. V tesnem združenju se tedaj duša združi z Bogom kakor sveča s svečo in nihče ju več ne loči. Ta združitev Boga z ubogo stvarjo je nekaj čudovitega. V tem združenju je nedoumljiva sreča.

Postali smo molitve nevredni. Bog pa nam je v svoji dobroti dovolil, da se smemo pogovarjati z njim. Naša molitev je zanj kot prijetno kadilo.

Dragi moji, če imate ozko srce, ga bo molitev razširila, da boste lahko ljubili Boga. Molitev omogoča, da že tukaj okušamo nebesa in nekaj nebeškega prihaja v nas. Nikoli nas molitev ne pusti brez tolažbe. Kakor med teče v dušo in oslaja vse trpljenje. Vse bolečine se med dobro molitvijo topijo kakor sneg na soncu.

Molitev pomaga, da celo čas hitreje mine. Človeku pripravlja tako veselje, da nima časa za dolgčas. Poslušajte, ko sem bil župnik v Bressu, so skoraj vsi moji tovariši naokrog zboleli. Daleč sem jih hodil obiskovat in med potjo sem molil k dobremu Bogu. Ali verjamete, da se mi pot nikoli ni zdela dolga?

So tudi ljudje, ki se vtopijo v molitev kakor riba v vodo in se popolnoma izročijo dobremu Bogu. Njihovo srce ni razdeljeno. Kako ljubim te plemenite duše! Sveti Frančišek Asiški in sveta Koleta sta gledala našega Gospoda in se z njim pogovarjala kakor mi govorimo med seboj.

Če pa mi pridemo v cerkev, včasih ne vemo, kaj naj bi delali ali prosili. Kadar obiščemo človeka, vedno vemo, čemu smo prišli k njemu. Nekaterim pa se dozdeva, da bi bilo najbolj prav, če bi dobremu Bogu rekli le dve besedi: Odšel bom. Večkrat mislim: Če se obrnemo z molitvijo k Bogu, bomo pri njem dosegli, karkoli želimo, samo če ga prosimo z živo vero in s čistim srcem.

Iz pisma, ki naj bi ga napisal Barnaba (2, 6-10; 3, 1-3; 4, 10-14)

Nova zapoved našega Gospoda

 

Bog je odpravil razne daritve, da nova postava našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki ne pozna nasilnega jarma, ne bi imela daritve, ki bi bila človeško delo. Ponovno je rekel: Sem li zapovedal vašim očetom, ko so odhajali iz Egipta, naj mi prinesejo klavnih in žgalnih daritev? Ne, ampak to sem jim zapovedal: Nihče izmed vas naj ne misli hudo v svojem srcu zoper bližnjega in lažnive prisege ne ljubite!

Razumeti moramo torej, če nismo brez pameti, kaj naš Bog v svoji dobroti hoče. Če nam govori, dela to z namenom, da bi si prizadevali priti v njegovo bližino, da ne bi tako kakor oni blodeč iskali. Govori nam namreč tako: Daritev Gospodu je skesano srce, prijeten duh Gospodu srce, ki poveličuje njega, ki ga je ustvaril. Skrbno se moramo torej brigati, bratje, za svoje zveličanje, da se hudobec ne naseli v nas skrivaj in nas s silo odvrne od našega življenja.

Judom je govoril: Zakaj se mi postite tako, pravi Gospod, da se sliši danes med vpitjem vaš glas? Nisem izbral jaz takega posta, pravi Gospod, ne človeka, ki trpinči svojo dušo. Nam pa govori: Glej, to je post, ki sem ga jaz izbral, pravi Gospod: Raztrgaj vsako vez krivice, razreši vezi nasilnih pogodb, odpusti potrte na svobodo in raztrgaj vsako krivično pismo. Lomi lačnim svoj kruh in če vidiš nagega, ga obleci. Reveže brez strehe vodi v svojo hišo.

Da se torej ne prikrade sovražnik, se varujmo vsake nečimrnosti, sovražimo iz vsega srca dela krivične poti. Ne samotarite, da bi se zarili sami vase, kot da bi bili že opravičeni, ampak shajajte se in raziskujte vsi skupaj, kaj koristi skupnosti. Pismo namreč pravi: Gorje, kateri so modri sami pri sebi in sami pred seboj razumni. Postanimo duhovni, postanimo popoln tempelj Bogu! Kolikor zavisi od nas, se oprimimo strahu božjega in si prizadevajmo spolnjevati njegove zapovedi, da se radujemo v njegovih pravičnih sklepih. Gospod bo sodil svet ne glede na osebo. Vsak bo prejel po svojih delih: če je dober, bo šla njegova pravičnost pred njim; če je hudoben, ga čaka plačilo hudobnosti. Nikdar ne počivajmo kot izvoljeni in ne spimo v svojih grehih, da nas ne dobi hudobni knez v oblast in vrže iz kraljestva Gospodovega.

Premišljujte, bratje moji, tudi to! Ko vidite da se je zgodilo toliko čudežev in znamenj v Izraelu, a jih je Gospod vendar zapustil, pazimo, da se nam ne bo nikdar zgodilo, kakor je pisano: Mnogo je poklicanih, malo pa izvoljenih.

Začetek pisma, ki naj bi ga napisal Barnaba (1, 1-8; 2, 1-5)

Upanje na življenje je začetek in konec naše vere

 

Zdravstvujte v miru, sinovi in hčere, v imenu Gospoda, ki nas je vzljubil! Veliki in bogati so božji načrti glede vas, zato se nad vse in čez mero veselim vaših blaženih in plemenitih duš: tako globoko je v vas vsajena milost duhovnega daru, ki ste ga prejeli. Zato še bolj blagrujem sam sebe, v upanju, da sem rešen, ko gledam, kako se je nad vas zares izlil Duh iz bogastva Gospodovega vrelca. To me je vsega prevzelo, preljubi, ko sem vas videl.

Prepričan sem torej in zavedam se, potem ko sem vas učil mnogih reči, da me je Gospod spremljal na poti pravičnosti. To me še posebno sili, da vas ljubim bolj kot svoje življenje, ker ste močni v veri in v ljubezni po upanju, da boste z njim živeli.

Če se torej pobrigam za vas in vam dam del tega, kar sem prejel, se mi bo – mislim – štelo v zasluženje, da služim takim dušam; zato vam urno pošiljam kratko pismo, da bi poleg vere imeli tudi pravo spoznanje.

Tri so torej Gospodove naredbe: upanje na življenje je začetek in konec naše vere; pravičnost začetek in konec sodbe; z veseljem in radostjo izkazovana ljubezen dokaz, da so dela pravična. Gospod nam je namreč razodel po prerokih preteklost in sedanjost in nam je dal malo okusiti tudi prihodnost. Ker vidimo, da se drugo za drugim uresničuje, kakor je povedal, moramo rasti v božjem strahu, da bo naše življenje bogatejše in globlje. Toda ne kot učitelj, ampak kot eden izmed vas hočem nekaj dokazati, kar vas bo v teh razmerah razveselilo. Ker so namreč dnevi hudi in ima nasprotnik sam oblast, moramo paziti na sebe in skrbno raziskovati Gospodove sklepe. V pomoč naši veri bosta strah in potrpežljivost, naša zaveznika pa velikodušje in zdržnost. Ako ostanejo te kreposti pred Gospodom čiste, se jim bodo pridružile modrost, razum, vednost in spoznanje.

Bog nam je namreč razodel po vseh prerokih, da ne potrebuje niti daritev niti žrtev niti darovanj, ko je rekel: »Čemu mi bo toliko vaših darov? pravi Gospod. Sit sem žgalnih daritev in masti ovnov in krvi volov in kozlov ne maram in tudi ne, če pridete pred moje obličje. Kdo je namreč terjal to iz vaših rok? Ne hodite dalje po mojem preddvoru! Če mi prinesete pšenične moke, zaman. Kadilo mi je gnusoba. Vaših mlajev in sobot ne trpim.«

Iz razprave sv. Alfonza Marije Ligvorija, škofa, O ljubezni do Jezusa Kristusa

Ljubezen do Kristusa

 

Vsa svetost in popolnost duše je v ljubezni do Jezusa Kristusa, našega Boga, naše največje dobrine in našega odrešenika. Ljubezen združuje in ohranja vse kreposti, ki človeka delajo popolnega. Ali Bog morda ne zasluži vse naše ljubezni? Od vekomaj nas je ljubil. »Premisli, človek, - tako nam govori - da sem jaz prvi, ki sem te ljubil. Ni te še bilo na svetu niti sveta samega še ni bilo, jaz pa sem te že ljubil. Odkar sem, te ljubim.« Ker je Bog vedel, da dobrote privabljajo človeka, ga je hotel s svojimi darovi pridobiti, da bi ga ljubil: »S tistimi vezmi bom pritegnil ljudi, da me bodo ljubili, s kakršnimi se dajo ujeti: z vezmi ljubezni.« Na to so merili vsi darovi, ki jih je dal človeku. Podaril mu je dušo, ki ima - po njegovi podobi - spomin, razum in voljo; dal mu je telo, ki ima različne čute; zanj je ustvaril tudi nebo in zemljo in toliko množino stvari. Iz ljubezni do človeka je vse ustvaril, da bi vse te stvari služile ljudem, človek pa naj bi zaradi tolikih dobrot njega ljubil.

Toda ni nam hotel dati samo teh lepih stvari; da bi si pridobil našo ljubezen, je šel celo tako daleč, da nam je sam sebe vsega daroval. Tako daleč je šel večni Oče, da nam je podaril svojega edinega Sina. Ko je videl, da smo vsi po grehu mrtvi in brez njegove milosti, - kaj je storil? - V svoji neskončni, da, preveliki ljubezni do nas - kot pravi apostol -, je poslal svojega ljubljenega Sina, da bi za nas zadostil in nam vrnil po grehu izgubljeno življenje.

Ko pa nam je podaril Sina, ki mu ni prizanesel, da bi nam prizanesel, nam je obenem dal vse dobrine: milost, ljubezen in raj, saj je vse to gotovo manj kot Sin: On svojemu lastnemu Sinu ni prizanesel, ampak ga je dal za nas vse. Kako nam torej ne bo z njim tudi vsega podaril?

Iz zapiskov Ludovika Gonzalesa, kakor mu jih je narekoval sv. Ignacij (Pogi. 1, 5-9)

Preskušajte duhove, ali so od Boga

 

Ignacij je zelo rad bral posvetne in izmišljene povesti, ki so opisovale izredna dela slavnih mož. Kakor hitro je okreval, je prosil, naj mu dajo takih knjig, da bi si z njimi krajšal čas. Toda v tej hiši niso imeli nič takega berila. Zato so mu dali knjigo, ki je imela naslov »Kristusovo življenje«, in še eno z naslovom »Cvetje svetnikov«. Obe sta bili pisani v domačem jeziku.

S pogostnim branjem teh dveh knjig je nekako vzljubil to, o čemer sta pisali. Večkrat je prešel od branja teh knjig k razmišljanju o rečeh, ki jih je v prejšnjih časih bral. In spet se je prepuščal ničevim mislim, v katerih se je prej pogosto zaustavljal, in mnogim drugim, kakor so mu pač prihajale.

Tedaj pa ga je v svojem usmiljenju Bog obiskal. Navdihnil mu je tudi misli v zvezi z branjem omenjenih dveh knjig. Ko je namreč prebiral življenje Kristusa, našega Gospoda, in življenje svetnikov, je sam pri sebi takole razmišljal: »Kaj če bi jaz storil, kar je storil sv. Frančišek? Ko bi delal, kar je delal sv. Dominik?« Taka razmišljanja so trajala dolgo časa. Potem pa so se mu povrnile spet tiste ničeve in posvetne misli in tudi v njih se je zadrževal dolgo časa. Misli so se vrstile in trajale vsaka po več ur.

Vendar je bil med temi mislimi razloček. Ko je razmišljal o posvetnih rečeh, je v njih užival; ko pa jih je utrujen pustil, se je čutil žalostnega in pustega. Kadar pa je premišljeval o spokornih delih, kakršna so delali svetniki, je čutil v srcu veliko tolažbo, ne le, ko je o tem razmišljal, temveč je bil vesel v srcu tudi še potem. Tega razločka pa sam niti ni opazil niti cenil, dokler se mu niso nekega dne odprle duhovne oči. Tedaj se je začudil nad to razliko in je iz lastnega izkustva spoznal, da se ga je po enih mislih lotevala žalost, po drugih pa veselje. To je bilo njegovo prvo spoznanje, ki ga je imel o božjih rečeh. Ko je pozneje začel duhovne vaje, je bilo razsvetljenje in spoznanje o razločevanju duhov prvo, kar je učil svoje tovariše.