Začetek pisma sv. Ignacija Antiohijskega, škofa in mučenca, Magnezijcem (1, 1- 5, 2)

Bodimo kristjani tudi v resnici, ne le po imenu

Ignacij, tudi Teoforos (Bogonosec) imenovan, cerkvi v Magneziji ob Majandru, oblagodarjeni v milosti Boga Očeta v Kristusu Jezusu, našem Odrešeniku, v katerem jo pozdravljam in ji želim v Bogu Očetu in Jezusu Kristusu najobilnejši blagor.

Ker sem zvedel, kako dobro je urejena vaša ljubezen po božjih zapovedih, sem z veseljem sklenil, da govorim z vami v veri Jezusa Kristusa. Ker sem bil namreč za vrednega spoznan Bogu preljubega imena, slavim v vezeh, ki jih nosim, cerkve in jim želim edinost s telesom in duhom Jezusa Kristusa, ki je naše večno življenje, edinost v veri in ljubezni, ki je nič ne prekaša, zlasti pa edinost z Jezusom in Očetom, po katerem bomo dosegli Boga, če zdržimo vse nasilje kneza tega sveta in mu ubežimo.

Ker sem bil torej za vrednega spoznan, da sem vas videl po Damu, vašem Boga vrednem škofu, po vrednih starešinah (prezbiterjih) Basu in Apoloniju ter po svojem sohlapcu diakonu Zotionu, ki sem ga vesel, ker je vdan škofu kot božjemu daru in duhovnikom kot postavi Jezusa Kristusa.

Tudi za vas se spodobi, da ne zlorabljate škofovih let, ampak da mu izkazujete dolžno spoštovanje z mislijo na moč, ki jo ima od Boga Očeta, kakor tudi delajo sveti prezbiterji, kot sem zvedel, ki ne izrabljajo njegove očite mladosti, ampak se kot pametni možje v Bogu uklanjajo njemu, toda ne njemu, ampak Očetu Jezusa Kristusa, ki je škof vseh. Spodobi se namreč, da častimo njega, ki nas je izvolil, in da ga poslušamo brez vsake hinavščine; kajti nihče ne vara le škofa, ki ga vidimo, ampak prezira tistega, ki ga ne vidimo. Seveda o takih rečeh se ne bomo zagovarjali pred ljudmi, ampak pred Bogom, ki pozna, kar je skrito.

Spodobi se torej, da ne nosimo le krščanskega imena, ampak da tudi kristjani v resnici smo; nekateri namreč škofa le z besedo priznavajo, delajo pa vse brez njega. Taki nimajo dobre vesti, kot se mi dozdeva, ker se ne zbirajo pravilno po Kristusovi zapovedi.

Vse stvari imajo svoj konec in, glejte, pred nami je oboje, smrt in življenje, in vsak pojde na svoje mesto. Dve vrsti denarja sta, božja in svetna, in vsaka ima vtisnjeno svoje znamenje: neverniki znamenje tega sveta, verniki v ljubezni pa znamenje Očeta po Jezusu Kristusu, razen če njegovega življenja ne bo v nas in ne bomo radovoljno umrli z mislijo na njegovo trpljenje.

Iz razprave sv. Ambroža, škofa, O svetih skrivnostih (52-54. 58)

Kristusova beseda povzroči ta zakrament, ki ga prejemaš

 

Pomislimo, da je milost učinkovitejša od narave, pa vendar lahko merimo celo milost preroškega blagoslova. Če je blagoslov, ki ga je izrekel človek, zmogel spremeniti naravo, kaj bomo rekli o božji posvetitvi, pri kateri delujejo besede Odrešenika samega? Zakrament, ki ga prejemaš, povzroči namreč Kristusova beseda. Če je bila Elijeva beseda dovolj močna, da je priklicala ogenj z neba, mar ne bo Kristusova beseda zmogla spremeniti naravo prvin? O vseh stvareh na svetu bereš: On je rekel in vse je nastalo, on je ukazal in je zaživelo. Kristusova beseda, ki je mogla iz nič ustvariti to, česar prej ni bilo, naj ne bi mogla spremeniti tega, kar je, v nekaj drugega, kar prej ni bilo? Ni manj težko ustvarjati nove stvari, kot spreminjati naravo.

Pa zakaj bi to dokazovali? Uporabimo primere, ki so v zvezi s Kristusom, s skrivnostmi učlovečenja ponazorimo resničnost te skrivnosti. Ali je šlo vse po naravnem redu, ko je bil Gospod Jezus rojen iz Marije? Če upoštevaš naravni red, je navadno tako, da rodi žena potem, ko se je združila z možem. Torej je jasno, da je devica rodila mimo naravnega reda. Tudi telo, ki ga posvetimo, je telo iz Device. Zakaj hočeš, naj bo glede Kristusovega telesa vse po naravnem redu, ko pa je bil sam Gospod Jezus rojen iz Device mimo naravnega reda? Kristusovo telo, ki je v zakramentu, je res pravo Kristusovo telo, ki je bilo križano in pokopano.

Gospod Jezus sam pravi: To je moje telo. Preden so v blagoslovni molitvi izgovorjene nebeške besede, govorimo o drugi snovi, po posvetitvi pa je tu telo. On sam govori, da je to njegova kri. Pred posvetitvijo je nekaj drugega, po posvetitvi se imenuje kri. In ti rečeš »Amen«, to je »res je«. Kar govorijo usta, naj izpoveduje tudi tvoja duša; kar zveni kot glas, naj bo izraz prepričanja.

Ko Cerkev vidi tako veliko milost, spodbuja svoje otroke, spodbuja prijatelje, naj prihitijo k zakramentom, ko pravi: Jejte, prijatelji, pijte, in napijte se, ljubi! Kaj naj jemo, kaj naj pijemo, ti pove Sveti Duh na drugem mestu po preroku: Okusite in spoznajte, kako je Gospod dober, blagor človeku, ki vanj zaupa. Kristus je v tem zakramentu, ker je Kristusovo telo. Zato ni telesna jed, ampak duhovna. Saj tudi apostol Pavel pravi o njeni podobi: Naši očetje so jedli duhovno jed in pili duhovno pijačo. Božje telo je duhovna jed, Kristusovo telo je telo božjega duha, kajti duh je Kristus, kot beremo: Duh, ki je pred našim obličjem, je Kristus Gospod. Tudi v Petrovem pismu beremo: Kristus je umrl za vas. Končno je res, kar oznanja prerok, da ta jed utrjuje naše srce in ta pijača razveseljuje človekovo srce.

Iz razprave sv. Ambroža, škofa, O svetih skrivnostih (43. 47-49)

Novokrščenci in evharistija

 

To očiščeno ljudstvo, bogato obdarovano, se nato poda h Kristusovemu oltarju, in poje: Stopil bom k božjemu oltarju, k Bogu mojega veselja in moje mladosti. Potem ko je odložilo obleko stare zmote in se mu je kot orlu obnovila mladost, hiti k tej nebeški gostiji. Ko pride in zagleda pripravljen presveti oltar, vzklikne: Svojo mizo pred mano pogrinjaš. O tem ljudstvu pravi David, da govori: Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka, na sočne pašnike me vodi. Ob mirnih vodah počivam. In dalje: Ne bojim se, dokler si ti ob meni, čeprav bi hodil po temnih dolinah. S pastirsko palico in gorjačo me spremljaš. Svojo mizo pred mano pogrinjaš, častiš me vpričo mojih nasprotnikov. Venčaš me in mi glavo maziliš, srce mi prekipeva od sreče.

Čudovito je, kako je Bog pošiljal mano očetom in jih vsak dan hranil s hrano iz nebes. Zato je rečeno: angelski kruh je jedel človek. Pa vendar so vsi tisti, ki so jedli oni kruh, umrli v puščavi, ta jed, ki jo ti prejemaš, ta živi kruh, ki je prišel iz nebes, pa je v hrano za večno življenje; kdorkoli bo to užival, vekomaj ne bo umrl, ker je to Kristusovo telo.

Premisli zdaj, ali je odličnejša mana; angelski kruh, ali Kristusovo telo, ki je telo za življenje. Tista mana je prišla iz nebes, ta pa iznad nebes; tista je nebeška, ta pa mana Gospoda nebes; tista podvržena razpadanju, če jo je kdo shranil za prihodnji dan, ta pa popolnoma varna pred pokvarljivostjo, tako da se tistega, ki jo spoštljivo užije, ne more lotiti razpadanje. Hebrejcem je tekla voda iz skale, tebi kri iz Kristusa; nje je nekaj časa napajala voda, tebi pa teče kri za večnost. Jud je pil, pa je bil še žejen; ko piješ ti, ne moreš biti več žejen. Nekoč je bila senca, zdaj pa je resničnost.

Če je tisto, kar občuduješ, samo senca, kako nekaj velikega je ta resničnost, da se čudiš že zgolj njeni senci. Poslušaj: samo senca je, kar se je zgodilo z očeti: Pili so, pravi, iz skale, ki jih je spremljala, skala pa je bil Kristus. Ali večina izmed njih Bogu ni bila po volji, popadali so namreč v puščavi. To pa je postalo zgled za nas. Spoznaj, kaj je bolj vzvišeno: odličnejša je luč od sence, resnica od podobe, telo Stvarnika od mane iz nebes.

Iz razprave sv. Ambroža, škofa, O svetih skrivnostih (29-30. 34-35. 37. 42)

Kateheza obredov po krstu

 

Spoznaj smisel tega obreda, saj modri ima oči v svoji glavi. Olje je kapljalo na Aronovo brado, to je na kras mladosti; zato na Aronovo, da postaneš izvoljeni rod, duhovniški, dragoceni rod. Vsi smo bili maziljeni z duhovno milostjo za božje kraljestvo in za duhovništvo.

Nato si prejel belo obleko kot znak, da si slekel haljo pregreh, oblekel pa čisto oblačilo nedolžnosti, o čemer pravi prerok: Pokropi me s hizopom, da bom očiščen, bolj kot sneg bom bel, ko me očistiš. Kdor je krščen, je očiščen glede na postavo in na evangelij: glede na postavo, ker je z vejico hizopa Mojzes kropil jagnjetovo kri, glede na evangelij, ker je imel Kristus oblačila bela kot sneg, ko je razodel slavo svojega vstajenja, kakor je v evangeliju. Bolj kot sneg postane bel tisti, ki so mu grehi odpuščeni. Zato Gospod tudi po Izaiju pravi: Če so vaši grehi rdeči kot škrlat, bodo beli kakor sneg.

Cerkev, ki ima taka oblačila, kakor jih je prejela v kopeli prerojenja, pravi v Visoki pesmi: Črna sem, ali lepa, hčere jeruzalemske. Črna zaradi krhkosti človeške narave, lepa zaradi milosti; črna, ker sem sestavljena iz grešnikov, lepa zaradi zakramentalne vere. Ko so hčere jeruzalemske gledale to oblačilo, so strme govorile: Kdo je ta, ki se dviga vsa bela? Bila je črna, kako da je zdaj nenadoma bela?

Ko Kristus vidi svojo Cerkev v belih oblačilih - zanjo je namreč vzel nase umazano obleko, kot pravi prerok Zaharija -, ali ko vidi dušo očiščeno, in to v kopeli prerojenja, pravi: Glej, lepa si, prijateljica moja, glej lepa! Tvoje oči so lepe kakor oči goloba, v čigar podobi je Sveti Duh prišel iz nebes. Zato se spomni, da si prejel duhovni pečat, Duha modrosti in razumnosti, duha sveta in moči, duha spoznanja in pobožnosti, duha svetega strahu. Ohrani torej, kar si prejel! Zaznamoval te je Bog Oče, potrdil te je Kristus Gospod, in dal je v tvoje roke srce Duha kot poroštvo ljubezni, kakor si se naučil iz branja apostola.

Iz spisa sv. Bonaventura, škofa, Pot duha k Bogu (7. pogl: 1.2.4.6)

Sveti Duh razodeva skrivnostno modrost

 

Kristus je pot in vrata. Kristus je lestev in vozilo, kakor pokrov sprave; ki je bil nad božjo skrinjo, in skrivnost od vekov skrita. Kdor se ozre na Kristusa, ki je naša sprava, z vso pozornostjo in premišljuje, kako je visel na križu, z vero, upanjem in ljubeznijo, s pobožnostjo, občudovanjem in veseljem, s spoštovanjem, hvalo in radostjo, z njim obhaja pasho, to je mimohod; s palico križa prebrodi Rdeče morje in iz Egipta pride v puščavo. Tam uživa skrivnostno mano in s Kristusom počiva v grobu kot na zunaj mrtev. Vendar čuti, kolikor je mogoče v tem življenju, tudi to, kar je bilo na križu rečeno razbojniku, ki se je obrnil h Kristusu: Danes boš z menoj v raju.

Če hoče človek, da bo ta prehod popoln, mora opustiti vsako razumsko razglabljanje ter se z vsem čustvovanjem okleniti Boga in ga v Bogu preoblikovati. To pa je skrivnostno in izredno dejanje, ki ga nihče ne pozna razen, kdor ga prejme; prejme ga pa le, kdor to želi; želi pa le, kogar do dna razvname ogenj Svetega Duha, ki ga je Kristus poslal na svet. Zato pravi apostol, da to skrivnostno modrost razodeva Sveti Duh.

Če bi rad vedel, kako se to dogaja, vprašaj milost, ne znanosti; hrepenenje, ne razuma; vzdihovanje v molitvi, ne prizadevanja v branju; ženina, ne učitelja; Boga, ne človeka; temo, ne jasnosti; ne tega, kar se blešči, temveč ogenj, ki človeka popolnoma razvname in prenese v Boga z izrednimi milostmi in najbolj gorečimi nagnjenji. Ta ogenj je Bog sam in to ognjišče je v Jeruzalemu in Kristus ga prižiga z žarom svojega najhujšega trpljenja. To pa resnično občuti le tisti, kdor govori: križanje si je izbrala moja duša in smrt moje kosti. Kdor ljubi to smrt, more videti Boga, ker je brez dvoma res: Ne bo me videl človek in še naprej živel. Umrimo torej in vstopimo v temo, naložimo molk skrbem, strastem in domišljiji; pojdimo s križanim Kristusom s tega sveta k Očetu, da bomo, ko bomo videli Očeta, rekli s Filipom: Zadosti nam je; da bomo slišali s Pavlom: Zadosti ti je moja milost; in da se bomo veselili z Davidom govoreč: Telo in duša mi koprnita po tebi; ti, o Bog, si moj rešitelj in moj delež na veke. Hvaljen, Gospod Bog naših očetov, zdaj in vselej. Tako se zgodi. Amen.

Iz razprave sv. Ambroža, škofa, O svetih skrivnostih (12-16)

Vse se jim je zgodilo v podobi

 

Apostol Pavel uči, da so bili naši očetje vsi pod oblakom in so šli vsi skozi morje in so bili vsi v Mojzesa krščeni v oblaku in morju. Tudi Mojzes sam poje v pesmi: Pihnil si s svojim dihom in zagrnilo jih je morje. Pomisli, da je bil tisti prehod Hebrejcev že tedaj podoba svetega krsta, ko je Egipčan utonil, Hebrejec pa se je srečen rešil. Kaj drugega se vsak dan učimo v tej skrivnosti, kakor da se greh uničuje in zmota odpravlja, pobožnost in nedolžnost pa sta povsem ohranjeni?

Slišiš, da so bili naši očetje pod oblakom, in to pod dobrotnim oblakom, ki je ohladil požar strasti; dobrotnim oblakom, ker je zasenčil tiste, ki jih je obiskal Sveti Duh. Tako je prišel nad Devico Marijo in jo je moč Najvišjega obsenčila, da je rodila odrešenje človeškemu rodu. Tudi ta čudež je Mojzes naredil kot podobo. Če je bil Duh v podobi, mar ne bo v resničnosti? Sveto pismo ti namreč pravi, da je bila postava dana po Mojzesu, milost in resnica pa je prišla po Jezusu Kristusu.

Mara je bila grenka voda, pa je Mojzes vrgel vanjo les in je postala sladka. Brez oznanila Gospodovega križa namreč voda prav nič ne koristi za prihodnje odrešenje, ko pa je bila posvečena z zveličavno skrivnostjo križa, je pripravljena za duhovno kopel in zveličavno pijačo. Kakor je Mojzes kot prerok v tisto vodo vrgel les, je tudi nad to vodo škof oznanil Gospodov križ in voda je postala sladka, da more posredovati milost.

Nikar torej ne verjemi samo telesnim očem: bolj se vidi to, kar je nevidno, kajti ono je minljivo, to pa je večno. Bolj se vidi, česar oči ne zaznajo, odkrije pa duša in duh.

Pouči naj te tudi prebrani odlomek iz knjige kraljev. Naaman je bil Sirec, bil je gobav in nihče ga ni mogel ozdraviti. Tedaj je rekla deklica, ki je bila za sužnjo, da je v Izraelu prerok, ki bi ga mogel ozdraviti njegovih gob. Piše, da je vzel s seboj zlata in srebra ter odšel k izraelskemu kralju. Ko je ta zvedel, zakaj je prišel k njemu, je pretrgal svoja oblačila in rekel, da ga hoče skušati, ko zahteva od njega nekaj, kar ni v kraljevi moči. Elizej pa je kralju sporočil, naj pošlje Sirca k njemu, pa bo zvedel, da je Bog v Izraelu. Ko je Naaman prišel, mu je Elizej naročil, naj se sedemkrat umije v reki Jordan. Tedaj je ta začel premišljevati, češ da ima boljšo vodo v svoji domovini, in čeprav se je že večkrat okopal v njej, ga ni očistila njegovih gob. Ob misli na to ni spolnil prerokovega naročila. Na prigovarjanje in prepričevanje svojih služabnikov pa se je le vdal in se okopal. Ko pa je bil takoj očiščen, je spoznal, da ni voda tista, ki očiščuje, ampak milost.

Oni je dvomil, preden je bil ozdravljen, ti pa si že ozdravljen, in zato ne smeš več dvomiti.

Iz razprave sv. Ambroža, škofa, O svetih skrivnostih (8-11)

Prerodimo se iz vode in Svetega Duha

 

Kaj si videl v krstilnici? Vodo seveda, a ne samo vodo, ampak diakone, ki so opravljali svojo službo, in škofa, ki je vpraševal in posvečeval. Apostol te je najprej poučil, da ne glej na to, kar se vidi, marveč na to; kar se ne vidi; kar se namreč vidi, je časno, kar se pa ne vidi, je večno. Drugod pa bereš, da se tisto, kar je v Bogu nevidno, od stvarjenja sveta po delih spoznano vidi; njegova večna moč in božanstvo se da preceniti po njegovih delih. Zato je tudi Gospod dejal: Če meni ne verujete, verujte delom. Torej veruj, da je tukaj navzoče božanstvo. Veruješ, da deluje, pa ne bi veroval, da je navzoče? Kako naj bi delovalo, če pa ni prej navzoče?

Premisli, kako starodavna je ta skrivnost, saj je njena predpodoba že v stvarjenju sveta. Zapisano je, da je od začetka, ko je Bog ustvaril nebo in zemljo, božji duh vel nad vodami. Mar ni deloval, če je vel nad njimi? Spoznaj, da je deloval ob stvarjenju sveta, iz prerokovih besed: Nebo je narejeno z Gospodovo besedo in z dihom njegovih ust vse nebesno okrasje. Preroško pričevanje omenja oboje, da je vel in da je deloval: Mojzes pravi, da je vel nad vodami, David pa, da je deloval.

Sprejmi še drugo pričevanje. Vse telesno je bilo pokvarjeno zaradi grehov. Pravi: ne bo ostal moj duh za vedno v človeku, ker je meso. Bog je s tem pokazal, da mesena nečistost in težka grešna krivda prežene duhovno milost. Ker je Bog hotel obnoviti dar, ki ga je dal, je poslal vesoljni potop in je pravičnemu Noetu ukazal, naj gre v ladjo. Po končanem potopu je najprej izpustil vrana, nazadnje pa goloba, za katerega je zapisano, da se je vrnil z oljčno vejico. Vidiš vodo, vidiš les, gledaš goloba, pa dvomiš v skrivnosti?

V vodo se potaplja telo, da se izbriše meseni greh. Tam se pokoplje vsa sramota. Na les je bil pribit Gospod Jezus, ko je trpel za nas. V podobi goloba je prišel Sveti Duh, kakor si se naučil v novi zavezi. On ti vdihuje dušni mir in srčno spokojnost.

Začetek razprave sv. Ambroža, škofa, O svetih skrivnostih (1-7)

Kateheza obredov pred krstom

Vsak dan v postu smo katehumenom govorili o nravnem življenju, potem pa smo brali iz življenja očakov ali zapovedi iz knjige Pregovorov. Tako poučeni naj bi znali živeti po zgledu prednikov in spolnjevati božja naročila; po krstu prenovljeni bi se tako navadili takšnega načina življenja, kakršen se spodobi za tiste, ki so bili umiti v krstni vodi.

Zdaj je čas, da vam spregovorim o svetih skrivnostih in vam razložim smisel zakramentov. Če bi vam to razlagal že pred krstom, ko še niste bili uvedeni, bi o meni sodili, da sem zagrešil prej izdajo, kot pa razkril izročilo. Razlog je tudi v tem, da vas je luč svetih skrivnosti lahko nič sluteče bolje razsvetlila, kakor če bi o tem že prej kaj slišali.

Zato zdaj odprite ušesa in vsrkajte dobri vonj večnega življenja, ki ga vam razliva milost zakramentov. To smo vam nakazali, ko smo pri obredu skrivnostnega odpiranja rekli: Efeta! to je: Odpri se! da bi namreč takrat, ko bi pristopili k milosti, lahko vsak spoznal, kaj pomeni vprašanje in kaj mora odgovoriti. Ta skrivnostni obred je opravil Kristus, kakor beremo v evangeliju, ko je ozdravil gluhonemega.

Zatem se ti je odprlo presveto, vstopil si v svetišče prerojenja. Spomni se, kaj si bil vprašan, spoznaj, kaj si odgovoril. Odpovedal si se hudemu duhu in njegovim delom, svetu, njegovi razvratnosti in poželjivosti. Tvoj glas je shranjen, pa ne v grobu mrtvih, ampak v knjigi življenja.

Tam si videl diakona, videl si duhovnika, videl si škofa. Nikar ne glej njihove telesne podobe, ampak milost njihove službe. Vpričo angelov si govoril, kakor je pisano: Ustnice duhovnika naj ohranijo spoznanje in iz njegovih ust se pričakuje pouk, ker je angel Gospoda nebesnih sil. Ni da bi se varal, ni da bi tajil, angel je tisti, ki oznanja Kristusovo kraljestvo, večno življenje. Ne ocenjuj ga po videzu, ampak po službi. Premisli, kaj ti je izročil, pretehtaj, kaj dela, in spoznaj, kaj je.

Vstopil si torej, da bi spoznal svojega sovražnika, kateremu si se namenil odpovedati, in zato si se obrnil proti vzhodu: kdor se namreč odpove hudemu duhu, se obrne h Kristusu, njega gleda naravnost v oči.

Iz redovnih pravil sv. Benedikta, opata (Predgovor, 4-22; pogl. 72, 1-12)

Kristusa naj cenimo nad vse

 

Ko začenjaš kakršnokoli dobro delo, najprej v vztrajni molitvi prosi Boga, da te izpopolni, da se ne bi moral on, ki nas je blagovolil uvrstiti med število svojih sinov, nekoč razžalostiti zaradi naših slabih dejanj. Glede njegovih darov v nas mu moramo biti vsak čas tako poslušni, da nas ne bi kdaj razdedinil kot razsrjeni oče svoje otroke, ali pa nas celo kot strašni gospodar, ogorčen zaradi naših slabih del, izročil večni kazni kot hudobne služabnike, ki niso hoteli iti za njim v slavo.

Vstanimo torej že, kakor nas spodbuja Sveto pismo: Ura je že, da od spanja vstanemo. Odprimo svoje oči za božjo luč in poslušajmo, kako grmi na naša ušesa božji glas, ki nas vsak dan kliče in opominja: Če danes slišite njegov glas, ne zakrknite svojih src. In spet: Kdor ima ušesa, naj sliši, kaj govori Duh cerkvam.

In kaj govori? Pridite, ljudje, in poslušajte me; učil vas bom, kako je treba Boga spoštovati. Hodite, dokler imate luč, da vas ne objame tema smrti. Tako kliče Gospod množici ljudstva. Ko pa med njo išče zase delavca, spet pravi: Kdo hoče srečno živeti in dolgo uživati dobrote? Če ti to slišiš in odgovoriš: »Jaz«, ti Bog reče: »Če hočeš imeti resnično in večno življenje, varuj svoj jezik hudobije in svoja usta zvijače. Ogibaj se krivice in delaj dobro; išči miru in si zanj prizadevaj. Če se boste po tem ravnali; bodo moje oči pazile na vas in moja ušesa bodo odprta za vaše prošnje: Še preden me boste klicali: vam porečem: Glejte, tukaj sem.«

Kaj nam je, predragi bratje, dražje od te Gospodove besede, s katero nas vabi? Glejte, kako blagohotno nam Gospod kaže svojo pot. Opašimo torej svoja ledja z vero in opravljanjem dobrih del in pod vodstvom evangelija stopajmo po njegovi poti, da bomo vredni gledati njega, ki nas je poklical v svoje kraljestvo. V šotoru njegovega kraljestva hočemo prebivati, a vanj ne bomo prišli, če ne bomo hiteli tja z dobrimi deli.

Slaba in zoprna je gorečnost, ki nas loči od Boga in vodi v pogubo, dobra pa je gorečnost, ki nas loči od pregreh in vodi k Bogu v večno življenje. V tej gorečnosti se naj samostani vadijo z vneto ljubeznijo, to je, naj v spoštovanju drug drugega prekašajo; naj potrpežljivo prenašajo telesne bolezni in slabosti nravi; v pokorščini naj tekmujejo med seboj; nihče naj ne dela sebi v korist, ampak rajši drugemu; naj si v iskrenosti skazujejo bratsko ljubezen; naj ljubijo Boga in mu v spoštovanju služijo; do svojega opata naj gojijo prisrčno in ponižno ljubezen; nad vse pa naj cenijo Kristusa, ki naj nas skupno pripelje v večno življenje.

Iz pisma Korinčanom sv. Klemena I., papeža (50, 1-51, 3; 54, 1-4)

Blagor nam, če spolnjujemo božje zapovedi v složni ljubezni

 

Predragi, kako je ljubezen nekaj velikega in čudovitega, kako ne more njene popolnosti nihče razložiti! Kdo je zmožen, da je v njej, razen tistega, ki ga ima Bog za vrednega? Molimo torej in prosimo njegovo usmiljenost, da bi živeli v ljubezni brez človeške pristranosti, brez graje. Vsi rodovi od Adama do današnjega dne so prešli, tisti pa, ki so postali po božji milosti popolni v ljubezni, so na kraju pobožnih in se bodo pokazali, ko nas obišče Kristusovo kraljestvo. Pisano je namreč: Pojdite za nekaj časa v sobe, da preide moj srd in moja jeza; in spomnil se bom dobrega dne in vas obudil iz vaših grobov.

Blagor nam, bratje, če spolnjujemo božje zapovedi v složni ljubezni, da se nam po ljubezni grehi odpustijo. Pisano je namreč: Blagor človeku, ki mu je krivda izbrisana in so mu grehi odpuščeni. Blagor človeku, ki mu Gospod greha ne prišteva in je njegova vest pomirjena. To blagrovanje gre onim, katere je Bog izvolil po Jezusu Kristusu, našem Gospodu; njemu bodi čast na veke vekov. Amen.

Kar smo se torej pregrešili in kar storili, zapeljani od kakega hlapca hudobnega duha, prosimo, naj nam odpusti! Oni pa, ki so povzročili upor in needinost, morajo gledati na skupno upanje. Kdor namreč živi v strahu in ljubezni, hoče rajši sam trpeti neprijetnosti, kakor da bi pahnil vanje bližnjega; rajši prenaša, da njega samega prezirajo kakor pa edinost, ki smo jo lepo in pravično prejeli. Bolje je namreč za človeka, da se spove svojih grehov, kakor da zakrkne njegovo srce.

Kdor je torej med vami plemenit, usmiljen in poln ljubezni, naj reče: »Ako je zaradi mene upor, prepir in razkol, se odstranim, odidem, kamor hočete, in storim, kar ukaže ljudstvo, samo da bo imela Kristusova čreda mir s postavljenimi predstojniki.« Kdor to stori, si bo pridobil v Kristusu veliko slavo in vsak kraj ga bo sprejel. Kajti Gospodova je zemlja in vse, kar jo napolnjuje. Tako so delali in bodo delali tisti, ki živijo božje življenje, in tega se ne bodo nikdar kesali.