Iz Poročila o mučeništvu sv. Pavla Mikija in njegovih tovarišev, ki ga je napisal njihov sodobnik (14, 109-110)

Vi boste moje priče

Ko so bili pribiti na križ, je bilo vredno občudovati stanovitnost, h kateri sta jih spodbujala tako oče Pasius kakor oče Rodriguez. Oče komisar (redovni predstojnik Peter Krstnik) je še naprej kakor negiben stal z očmi, uprtimi v nebo. Brat Martin se je zahvaljeval za božjo dobroto prepevajoč nekatere psalme, ki jim je dodajal vrstico: V tvoje roke, Gospod. Tudi brat Frančišek Blanco se je naglas zahvaljeval Bogu. Brat Gonsalvij je na ves glas molil očenaš in zdravamarijo.

Ko je naš brat Pavel Miki videl, da je pred najčastnejšim občinstvom, pred katerim je kdaj stal, je najprej povedal, da je Japonec in iz Družbe Jezusove, da umira zaradi evangelija in da je hvaležen Bogu za tako izredno milost. Nato pa je dodal: »Ker sem že prišel do tega trenutka, ne bi hotel, da bi kdo mislil, da bom skrival resnico. Odkrito vam povem, da ni druge poti do zveličanja kakor tista, ki se je drže kristjani. Ker me ta uči, naj odpustim sovražnikom in vsem, ki so me žalili, rad odpuščam cesarju in vsem, ki so krivi moje smrti, in jih prosim, naj se dajo poučiti in se krstiti.«

Nato se je ozrl po tovariših in jih začel bodriti v zadnjem boju. Na njihovih obrazih se je prikazala nekakšna radost, posebno še pri Ludviku. Ko mu je neki kristjan zaklical, da bo kmalu v raju, so vsi lahko videli, kako mu je od veselja vzdrhtelo telo.

Anton, ki je visel ob Ludviku, je uprl oči v nebo in izgovarjal presveta imena Jezusa in Marije; nato je začel peti psalm: Hvalite, služabniki Gospodovi, hvalite Gospodovo ime. Naučil se ga je v Nagasakiju pri verouku; v tamkajšnem zavodu namreč učijo otroke tudi nekaterih psalmov.

Tudi drugi so z veselim obrazom ponavljali »Jezus, Marija«; nekateri so okoli stoječe spodbujali k zares krščanskemu življenju; s takimi in podobnimi dejanji so kazali, da so na smrt res pripravljeni.

Nato pa so štirje rablji potegnili iz nožnic, ki so v navadi na Japonskem, meče; ob strašnem pogledu nanje so vsi verniki vzkliknili: »Jezus, Marija!« in nastalo je glasno žalovanje in stokanje, ki je prodrlo do neba. Rablji pa so vse obsojene z nekaj udarci hitro pobili.

Iz govora o sv. Agati sv. Metodija Sikula, škofa iz Carigrada

Podarjena od samega Boga, ki je vir dobrot

Obletnica svete mučenke nas je, kot vidite, dragi moji poslušalci, vse zbrala na tem kraju. To je obletnica ugledne mučenke iz starih časov, ki je prestala izreden boj. Vendar je ta mučenka sodobna, ker še danes na neki način zmaguje po svetih čudežih, ki jo dan za dnem venčajo in krasijo.

Sveta Agata je bila rojena iz Besede nesmrtnega Boga in edinega božjega Sina, ki je kot človek tudi za nas okusil smrt. Sveti Janez pravi: Vsem, kateri so ga sprejeli, je dal pravico, da postanejo božji otroci.

Svetnica, ki nas je zbrala na to pobožno gostijo, je čista devica, zaročena enemu možu, Kristusu, če se izrazim z besedami apostola Pavla. To je devica, ki je pordečila svoje ustnice s krvjo resničnega božjega Jagnjeta in se z njo olepšala. Hranila je svojega duha s premišljevanjem o smrti svojega božjega ljubljenca. Obleka te svetnice je rdeča kakor Kristusova škrlatna kri, pa tudi bela, kar je znamenje devištva. Njeno notranjo lepoto bodo opevale še neštete pridige, kazala bo pot tudi bodočim rodovom.

Ta svetnica je res dobra; kot božjo hčer jo je sam Bog, vir dobrote, prepustil in dal v dar njenemu Ženinu, potem pa še nam, da bi tudi mi postali deležni dobrote, ki jo oznanja že samo njeno ime, kajti »Agata« pomeni »dobra«.

Kaj je boljše kot najvišja dobrina? Po tej dobrini je Agata tako hrepenela, da zasluži res hvalo in slavo. Agata, tvoja dobrota se tako lepo poda tvojemu imenu, življenju in smrti. Agata, tvoje sijajno življenje ustreza tvojemu dobremu imenu in ti z imenom samim sijajno tolmačiš svoje življenje. Agata, že s svojim imenom vabiš, naj vneto hitimo tebi naproti, in s svojim zgledom učiš, naj si vsi brez prenehanja prizadevamo za dosego prave in resnične dobrine, ki je le v Bogu.

Iz spisov O duhovni popolnosti Diadoha, škofa iz Fotike (6, 26. 27. 30)

Razločevanje duhov si je mogoče pridobiti

 

Prava modrost je, da znaš razločevati, kaj je dobro in kaj je slabo, ne da bi se zmotil. Če pride do tega, potem vodi pot pravičnosti dušo k Bogu, soncu pravice, in jo usmerja vedno globlje do neskončnega žarišča vednosti, da z velikim zaupanjem hrepeni le po ljubezni.

Tisti, ki se bojujejo, morajo ohranjati dušo izven toka notranjih vznemirjanj, da more pamet razlikovati misli, ki prihajajo. Tako lahko dobre, ki jih navdihuje Bog, potaplja v globino svojega spomina, slabe, ki jih navdihuje zli duh, pa odganja. Dokler je namreč morje mirno, morejo ribiči videti na dno morja in jim ribe ne morejo uiti. Kadar pa ga vetrovi zburkajo, je v besnem neurju zakrito vse, kar je v času spokojne tišine vidno očem. Vse orodje, ki ga uporabljajo ribiči pri ribolovu, tedaj nič ne pomaga.

Dušo more očistiti le Sveti Duh. Če namreč ne vstopi on, Močni, in ne užene tatu, ne bomo rešili tega, kar je nakradel. Treba je, da omogočamo z mirom v duši delovanje Svetega Duha, to se pravi, da moramo imeti vedno pri sebi prižgano svetilko razpoznavanja. Če bo ta vedno svetila v globinah duše, ne bodo zoprni in zatemnjujoči vplivi hudobnih duhov le razkrinkani, marveč bodo tudi močno pojemali, ker jih bo preganjala sveta in veličastna luč.

Zato pravi apostol: Duha ne ugašajte! To pomeni: ne žalostite Svetega Duha s hudobnimi in slabimi mislimi, da vas ne bo prenehal varovati s svojim sijem. Večne in poživljajoče luči Svetega Duha sicer ni mogoče ugasniti, žalost ali odvratnost do nas pa ga lahko prisilita, da nas pusti brez luči spoznanja v temi in nejasnosti.

Razlikovanje duha je sposobnost, s katero razlikujemo in presojamo stvari. Kadar je telo zdravo, znamo s čuti razlikovati, kaj je dobro in kaj je slabo, in težimo za tem, kar nam ugaja. Tako je tudi z našo dušo. Ko je dosegla popolno ravnotežje in zdravje, more kljub neštetim skrbem polno uživati božjo tolažbo. Z izvrševanjem ljubezni do Boga in bližnjega se more dolgo veseliti spomina te tolažbe in vedno težiti za višjimi dobrinami, kot pravi apostol: Prosim, da bi vaša ljubezen bolj in bolj rastla v spoznanju in vsaki razumnosti, da boste preskušali, kaj je boljše.

Iz govorov sv. Avguština, škofa (32., O škofovskem posvečenju)

Trpi za moje ovce!

Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi on stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge. Premislite, kako je Gospod stregel, premislite, kakšne služabnike pričakuje od nas! Svoje življenje je dal v odkupnino za mnoge: odkupil nas je.

Kdo izmed nas je sposoben koga odkupiti? Saj je moral Gospod nas odkupiti s svojo krvjo, s svojo smrtjo nas je odkupil od smrti, s svojo ponižnostjo je dvignil nas, ki smo bili na tleh. Zato moramo pa tudi mi prispevati svoj delež udom njegovega telesa, ker smo postali njegovi udje: on je glava, mi pa smo udje.

Tudi apostol Janez nam v pismu kaže zgled Kristusa, ki pravi: Kdorkoli med vami hoče biti prvi, bodi vaš služabnik. Kakor tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi on stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge. Ko nas torej apostol spodbuja k posnemanju, pravi: Kristus je dal življenje za nas; tudi mi smo dolžni za brate dati življenje.

Gospod sam je po vstajenju rekel Petru: Peter, ali me ljubiš? Ljubim, je odgovoril ta. Trikrat je to ponovil Kristus, trikrat je Peter odgovoril in trikrat je Gospod dodal: Pasi moje ovce.

Kako mi boš sicer dokazal, da me ljubiš, če ne s tem, da paseš moje ovce? Kaj mi le nameravaš dati, če me ljubiš, ko pa vse pričakuješ od mene? Sedaj veš, kaj ti je storiti, da me boš res ljubil: pasi moje ovce!

Ta trikratni »Ali me ljubiš? … Ljubim... Pasi moje ovce«! Seveda: trikrat je Peter Gospoda iz strahu zatajil, zato je trikrat iz ljubezni obljubil.

Ko mu je Gospod v tretje priporočil svoje ovce, ko je Peter trikrat odgovoril in izrazil svojo ljubezen, ko je obsodil in izbrisal prejšnjo bojazljivost, je pa Kristus dodal: Ko si bil mlajši, si se opasoval sam in si hodil, kamor si hotel. Ko pa se postaraš, boš raztegnil svoje roke in drug te bo opasal in odvedel, kamor nočeš. To pa je rekel, ker je hotel naznaniti, s kakšno smrtjo bo poveličal Boga. Svoj križ mu je obljubil, svoje trpljenje mu je napovedal.

Gospod mu je razložil, kaj pomenijo besede: Pasi moje ovce, namreč da to pomeni: trpi za moje ovce.

Iz govorov sv. Sofronija, škofa (Na svečnico, 3, 6. 7)

Sprejmimo luč, ki je živa in večna

Vsi, ki slavimo in se z vsem srcem udeležujemo praznovanja Gospodovega darovanja v templju, se Gospoda v ljubezni tudi oklenimo. Ne moremo samo gledati, vsak mora nositi njegovo luč.

Svetlobo teh luči povečajmo, da bo izražala čudoviti žar tistega, ki prihaja v nas in vse razsvetljuje, zdaj ko je obilje večne luči pregnalo vse grešne temine. Predvsem pa naj naše luči izražajo gorečnost naših duš, s katerimi se hočemo okleniti Kristusa.

Božja mati in vedno Devica je v svojem naročju prinesla v tempelj Jezusa, luč sveta, in ga približala tistim, ki so sedeli v senci teme. Mi pa razsvetljeni od te luči držimo v rokah luči, ki svetijo vsem okoli nas, in hitimo naproti njemu, ki je prava luč.

Luč je prišla na svet, je zapisal Janez, in razsvetlila ga je in izginila je tema, ki ga je objemala. Obiskal nas je vzhajajoči z višave in zasvetil nam, ki smo sedeli v temi. Z mislijo na to skrivnost zdaj stopimo v vrsto in nosimo v rokah luči, da pokažemo svojo vero v to, da nas je razsvetlila božja luč. Svetloba teh luči je podoba božje svetlobe, ki jo oznanjamo. Pojdimo vsi Bogu naproti!

Prava luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, ki pride na svet, je prišla. Bratje in sestre, vsi se dajmo od nje razsvetliti, vse naj nas razžari!

Nihče naj se ne izmakne njenemu sijaju, nihče naj se ji ne umakne in tava v temi. Stopimo naprej po svetli poti v žaru in siju vedno bliže k njemu, ki je večna luč. S starčkom Simeonom sprejmimo to večno izžarevajočo luč. Z vsem srcem zapojmo hvalnico Bogu Očetu, od katerega je ta luč od luči, da nas je rešil teme in nas vse razsvetlil.

Tudi mi bomo doživeli zveličanje, ki ga je pripravil vsem ljudstvom in ga bo razodel v slavi tudi nam, novemu izvoljenemu ljudstvu. Starček Simeon je bil s tem, ko je videl Zveličarja, rešen spon tega življenja, mi pa smo bili z njegovim prihodom rešeni starodavnega mračnega stanja.

Tudi mi, ki smo z vero sprejeli Kristusa iz Betlehema, smo postali iz poganskega ljudstva božje ljudstvo. Bog Oče ga nam je namreč poslal, da nas bo odrešil. Odprimo oči in spoznajmo Boga, ki se je učlovečil. Kdor ga spozna in prizna, da je med nami, kdor ga objame z vso svojo notranjostjo, postane novi Izrael. To je smisel današnjega praznovanja: njegovega prihoda med nas ne smemo nikoli pozabiti.

Iz pisma Smirnčanom sv. Ignacija Antiohijskega, škofa in mučenca (1-4, 1)

Kristus nas je poklical v svoje kraljestvo in slavo

 

Ignacij, tudi Teoforos imenovan, Cerkvi v Smirni v Aziji - Cerkvi Boga Očeta in ljubljenega Jezusa Kristusa, ki je prejela po božjem usmiljenju vrsto darov, ki je polna vere in ljubezni ter ne pogreša nobene milosti božjega Duha in božje besede - Boga vredni in presveti Cerkvi, pošiljam najlepši pozdrav.

Slavim Boga Jezusa Kristusa, ki vam je podelil toliko modrost. Zapazil sem namreč, da ste popolnoma trdni v neomahljivi veri kakor pribiti na križ Gospoda Jezusa Kristusa po telesu in duhu ter utrjeni po Kristusovi krvi, da trdno verujete v našega Gospoda. Ta je v resnici iz Davidovega rodu po telesu, božji Sin po božji volji in moči, ki se je resnično rodil od Device, bil krščen od Janeza, da bi izpolnil vso pravičnost. Pod Poncijem Pilatom in tetrarhom Herodom je bilo njegovo telo resnično pribito na križ in mi smo sad tega njegovega bogoblaženega trpljenja. Vi verujete, da je po svojem vstajenju za vekomaj postavil znamenje svojim svetim in zvestim, med Judi kakor med pogani, v enem telesu njegove Cerkve.

Kajti to vse je pretrpel zaradi nas, da bi se rešili. In resnično je trpel, kakor se je resnično obudil. Jaz namreč vem, da je tudi po vstajenju imel telo, in trdno verujem, da tudi zdaj živi v telesu. Ko je prišel k Petrovim tovarišem, jim je rekel: Primite, potipajte me in poglejte, da nisem duh brez telesa! In res so se ga dotaknili in verovali, tesno združeni z njegovim telesom in duhom. Zato so tudi prezirali smrt in jo premagali. Po vstajenju je jedel z njimi in pil kot tak, ki ima telo, čeprav po duhu združen z Očetom.

Na to vas spominjam, predragi, čeprav dobro vem, da tudi vi mislite tako.

Iz pisem sv. Janeza Boska, duhovnika

Moje najljubše prizadevanje in delo

Če hočemo zares dobro svojim gojencem in jih naučiti, da bodo spolnjevali svoje dolžnosti, nikoli ne pozabimo, da moramo biti kakor starši tej naši dragi mladini. Zanjo sem najraje delal, se zanjo prizadeval, njej sem posvetil svoje duhovniško poslanstvo in vso našo salezijansko družbo.

Kolikokrat sem se moral prepričati, moji dragi sinovi, o tej veliki resnici v svojem dolgem delovanju! Gotovo se je lažje razburjati kakor potrpeti, groziti otroku kakor ga prepričati. Dejal bi celo, da je lažje za našo nepotrpežljivost in prevzetnost kaznovati tiste, ki se upirajo, kakor pa jih poboljšati s tem, da jih vztrajno in dobrohotno prenašamo.

Ljubezen, kot vam jo priporočam, je tista, ki jo je imel sveti Pavel do svojih vernikov, komaj spreobrnjenih h Gospodovi veri. Ta ljubezen ga je pogosto spravljala v žalost in ga silila k prepričevanju, kadar jih je videl, da so manj ubogljivi in se ne ozirajo na njegovo prizadevanje.

Nikoli ne dopustite vtisa, da ste kaj ukrenili v razburjenosti. Zelo težko je pri kaznovanju ohraniti tisto mirnost, ki ne daje vtisa, da ravnamo zaradi obrambe oblasti ali zaradi razdraženosti.

Tiste, nad katerimi moramo izvajati kakšno oblast, imejmo vedno za svoje sinove. Dajmo se jim takorekoč v službo, kakor Jezus, ki je prišel, da bi ubogal, ne pa ukazoval. Sramujmo se, če bi kdaj dali vtis, da hočemo gospodovati. Ne gospodujmo jim, ampak jim služimo z največjim veseljem.

Tako je delal Jezus s svojimi apostoli. Prenašal je njihovo nevednost, neotesanost in malovernost. Z grešniki pa je ravnal s tako domačnostjo in ljubeznivostjo, da so se nekateri čudili, drugi pa skoro pohujšali, spet drugim pa je vzbujal sveto upanje na božje odpuščanje. Zato nam je rekel, naj se učimo od njega krotkosti in srčne ponižnosti.

Ker so torej naši sinovi, se nikar ne jezimo, kadar je treba odpravljati njihove napake, ali se vsaj obvladajmo, da bodo opazili, kako smo zatrli jezo v sebi.

V duši ne sme biti razburjenja, v očeh ne zaničevanja, in ne sramotilne besede na jeziku. Za sedanji trenutek naj v nas prevlada sočutje, za prihodnost pa upanje. Tako boste resnični očetje in boste zares uspeli poboljšati svoje sinove.

V določenih težkih trenutkih bolj pomaga, če se priporočimo Bogu, se pred njim ponižamo, kakor pa izbruhnemo v poplavo besed, ki z ene strani povzročajo samo zlo v tistem, ki jih sliši, z druge strani pa nikakršne koristi v tistem, ki jih zasluži.

Iz Razlage psalmov sv. Janeza Fisherja, škofa in mučenca (Ps 101)

Čudovita božja dela

 

Najprej je Bog rešil izraelsko ljudstvo iz egiptovske sužnosti in pri tem izvršil mnoga izredna dela in čudeže. Po suhem so šli skoz Rdeče morje, v puščavi jih je krepčal s hrano izpod neba, z mano in prepelicami. Ko so trpeli žejo, jim je dal vode iz žive skale; ko so jih sovražniki napadali, jim je dal zmago; storil je, da se je Jordan ustavil in nekaj časa tekel v obratno smer. Obljubljeno deželo jim je razdelil med rodove in družine. Čeprav jim jo je dal s tako ljubeznijo in darežljivostjo, so skoro popolnoma pozabili na njegovo pomoč, opustili in zavrnili božje češčenje in so se, ne samo enkrat, oklenili grešnega malikovanja.

Potem je nas, ki smo bili pogani in smo hodili, kakor nas je vleklo, za nemimi maliki, odsekal z divje oljke poganstva in vcepil na pravo judovsko oljko. Veje so bile odsekane, a nam je dal milost, da smo deležni moči in rodovitnosti korenine same. Saj vemo: svojemu lastnemu Sinu ni prizanesel, ampak ga je dal za nas vse kot žrtev in daritev Bogu v prijeten vonj, da bi nas rešil vsake krivičnosti in si očistil ljudstvo, ki mu bo po volji.

Vse to ni le modrovanje, ampak očitno znamenje njegove največje ljubezni in njegove dobrotljivosti. Mi ljudje pa smo skrajno nehvaležni in presegamo vsako mejo nehvaležnosti. Ne menimo se za ljubezen, ne priznamo velikosti dobrote, marveč se še ne menimo za začetnika in dobrotnika vsega dobrega in ga celo preziramo. Ne gane nas niti njegova usmiljenost, ki jo stalno izkazuje grešnikom, in bi morali po njej uravnavati svoje življenje in nravi.

Vendar je popolnoma prav, da se vse to zapiše v večen spomin bodočemu rodu krščanstva. Naj bi kristjani v prihodnosti, spominjajoč se te velike božje dobrotljivosti, nikoli in v nobenem času ne nehali slaviti in častiti Boga.

Iz govorov Janeza, škofa iz Neaplja (7. govor)

Ljubi Gospoda in hodi po njegovih potih

 

Gospod je moja luč in moja rešitev, koga bi se bal? Tako govori veliki služabnik, ki je vedel, kako je razsvetljen, odkod mu prihaja luč, kakšen je razsvetljeni. Videl je luč, a ne tisto, ki se nagiblje k zatonu, temveč luč, ki je oko še ni videlo. Človek, ki ga razsvetljuje ta luč, ne pade v grehe, zlo mu ne more blizu.

Gospod je rekel: Hodite, dokler imate luč v sebi. O kateri luči je govoril, če ne o sebi? Rekel je: Jaz, luč, sem prišel na svet, da tisti, ki vidijo, ne bi videli, slepi pa spregledali. Ta Gospod je torej naša luč, sonce pravice, ki je ožarila njegovo katoliško Cerkev, povsod razširjeno, in o njem je prerok v podobi govoril: Gospod je moja luč in moja rešitev, koga bi se bal.

Če je človek notranje razsvetljen, ne šepa, ne odstopi od poti, vse prenese. Kdor že od daleč vidi domovino, prenese vse težave, pozemeljsko ga ne žalosti, od Boga prejema moč, vzdrži v stiski srca; ker je ponižen, zna potrpeti. Ta prava luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, ki pride na svet, se daje tistim, ki jo častijo; se razliva v tistega, katerega hoče, kjerkoli se hoče in se razodeva tistemu, kateremu hoče Sin.

Kdor je sedel v temi in smrtni senci, v temi hudobnih in v senci grešnikov, se ob pojavu luči zgrozi nad seboj, se obrne, se spokori, sramuje in govori: Gospod je moja luč in moja rešitev, koga bi se bal? Bratje moji, kako velika rešitev! Po taki rešitvi se ne boji slabosti, ne truda, ne pozna bolečin. Ne samo z jezikom, ampak z vso notranjostjo moramo na vso moč klicati in govoriti: Gospod je moja luč in moja rešitev, koga bi se bal? Če on razsvetljuje, če on rešuje, koga bi se bal? Naj tedaj pridejo temine skušnjav, moja luč je Gospod. Lahko pridejo, toda uspele ne bodo. Naj napadejo moje srce, premagale ga ne bodo. Naj me zajame slepa poželjivost: Gospod bo moja luč. Naša moč je torej on, on se daje nam in mi njemu. Zaupajte se zdravniku, dokler morete, da se ne bo zgodilo, in boste hoteli k njemu, ko ne boste več mogli.

Iz spisov sv. Tomaža Akvinskega, duhovnika (VI., O veri)

Križ je pot do vseh kreposti

Ali je božji Sin moral za nas trpeti? Da. Njegovo trpljenje je bilo potrebno z dveh vidikov: kot zdravilo zoper greh in kot zgled za ravnanje. Kristusovo trpljenje je bilo predvsem zdravilno. V njem je naše zdravilo zoper vse zlo, v katerem se znajdemo zaradi svojih grehov.

Prav tako koristen je njegov zgled. V Kristusovem trpljenju je namreč moč za usmeritev vsega našega življenja. Kdor hoče popolno živeti, naj zaničuje, kar je zaničeval Kristus na križu, in želi, kar je on želel. Križ je pot do vseh kreposti.

Če iščeš ljubezen, se spomni: Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da kdo za svoje prijatelje da svoje življenje. Tako je ravnal Kristus na križu. Če je torej on dal svoje življenje za nas, ne sme biti tudi nam nobena žrtev zanj prevelika.

Kdor išče zgled potrpežljivosti, bo odličnega našel na križu. Potrpežljivost je velika v dveh primerih: če kdo prenaša velika nasprotovanja, kadar se jim ne more izogniti, ali pa če se tem ne izogne, čeprav bi se jim mogel.

Zgled obojne potrpežljivosti nam je dal Kristus na križu. Kajti ko je trpel, ni pretil. V smrt so ga peljali kakor jagnje in ni odprl ust. Velika je torej Kristusova potrpežljivost na križu: Vztrajno tecimo v tekmi, ki nas čaka in glejmo na voditelja in dopolnitelja vere, na Jezusa. Ta je namesto veselja, ki ga je čakalo, s preziranjem sramote pretrpel križ.

Če iščeš zgled ponižnosti, glej Križanega: Bog je hotel biti sojen pod Poncijem Pilatom in umreti.

Če iščeš zgled pokorščine, hodi za njim, ki se je pokoril Očetu do smrti: Kakor je namreč po nepokorščini enega človeka (namreč Adama) množica postala grešna, tako bo tudi po pokorščini enega množica postala pravična.

Če hočeš najti pravi odnos do zemeljskih stvari, hodi za njim, ki je kralj kraljev in Gospod gospodov, v katerem so skriti vsi zakladi modrosti in vednosti. Na križu je nag, zasmehovan, opljuvan, pretepen, s trnjem kronan, napojen s kisom in žolčem.

Ne navezuj torej svojega srca na oblačila in bogastvo, kajti razdelili so si moja oblačila; ne na časti, ker je skusil sramotenje in udarce; ne na dostojanstva, kajti spletli so krono iz trnja in mi jo dali na glavo, ne na ugodja, ker so me v moji žeji napajali s kisom.