Iz govorov sv. Avguština, škofa (256. govor, 1.2.3)

Pojmo dobremu Bogu, ki nas rešuje: Aleluja!

 

Pojmo tukaj, ko smo še v skrbeh: Aleluja, da bomo mogli peti tudi takrat, ko bomo na varnem. Zakaj smo tu v skrbeh? Hočeš, da ne bi bil vznemirjen, ko beremo: Mar človeško življenje na zemlji ni preskušnja? Hočeš, da ne bi bil vznemirjen, ko mi je rečeno: Čujte in molite, da ne pridete v skušnjavo? Nočeš, da bi bil vznemirjen, ko je toliko skušnjav, ko nam molitev sama pravi, naj govorimo: Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom! Vsak dan smo prosilci, vsak dan dolžniki. Hočeš, da bi bil miren, ko moramo sleherni dan prositi odpuščanja grehov, pomoči v nevarnostih? Ko izgovarjam v mislih na storjene grehe: Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom, stalno dodajam in nadlegujem zaradi prihodnjih nevarnosti: In ne vpelji nas v skušnjavo! Kako naj bo dobro ljudstvu, ko z menoj kliče: Reši nas hudega? In vendar, bratje, tudi v tej nevarnosti kličimo dobremu Bogu: Aleluja, ker nas rešuje hudega.

Tudi sredi nevarnosti, sredi skušnjav pojmo mi in drugi: Aleluja! Zvest je Bog in vas ne bo pustil skušati čez vaše moči, je rečeno. Zato pojmo tukaj: Aleluja! Še in še je človek kriv, toda Bog je zvest. Ne pravi: Ne bo pustil, da ne bi bili skušani, marveč: Ne bo vas pustil skušati čez vaše moči, ampak bo s skušnjavo dal možnost, da jo boste zmagali. Srečal si se s skušnjavo, toda Bog pozna izhod, da v skušnjavi ne boš podlegel. Kakor lončar oblikuje posodo, človeka oblikuje pridiga in trpljenje ga prekali. Toda že v začetku misli na konec, saj je Bog zvest: Gospod bo varoval tvoj odhod in prihod.

Tedaj pa, ko bo postalo telo neumrljivo in netrohljivo, bo konec vsake skušnjave. Kajti telo je sicer mrtvo. Zakaj? Zaradi greha. Duh pa je življenje. Zakaj? Zaradi opravičenja. Ali naj zato zavržemo mrtvo telo. Nikakor! Le poslušaj: Če prebiva v vas Duh njega, ki je obudil Kristusa, bo on, ki je Kristusa obudil od mrtvih, tudi vaša umrljiva telesa oživil. Zdaj imamo namreč zemeljsko telo, takrat pa bo duhovno.

O blaženi: Aleluja takrat! Kako bo brez strahu in brez bojazni! Nikjer ne bo nobenega sovražnika. Kjer ni nasprotnika, tudi ne propade noben prijatelj. Tam bo: Bogu hvala, tukaj: Bogu hvala. Toda tu je v skrbeh, tam pa z močjo. Tukaj na poti v smrt, tam v večni zmagi. Tu v upanju, tam pa v gotovosti. Tu na potovanju, tam v domovini.

Tako torej, bratje, pojmo: Aleluja! Ne zaradi radosti miru, temveč za tolažbo v naporih. Pojmo kot popotniki: pojmo in korakajmo naprej. Pesem pa naj ne bo le tolažba ob delu, ne vdajajmo se lenobi. Poj in korakaj naprej. Kaj se pravi: Korakaj? Napreduj, napreduj v dobrem. Nekateri namreč napredujejo v slabem, pravi apostol. Ti pa, ko napreduješ, hodi dalje, naprej. Toda: Napreduj v dobrem, rasti v pravi veri, spopolni se v krepostih. Poj, torej in hodi naprej.

Iz razprave sv. Ciprijana, škofa in mučenca, O umrljivosti (18.24.26)

Izženimo strah pred smrtjo in mislimo na neumrljivost

 

Pomnimo, da moramo izvrševati ne svojo, marveč božjo voljo, kakor nam je Gospod vsak dan zapovedal moliti. Kako napak je in kako narobe, če prosimo, naj se njegova volja zgodi, ko pa nas Bog s tega sveta pokliče in povabi, nismo takoj poslušni ukazu njegove volje. Ustavljamo se in upiramo in se damo kakor trmasti sužnji z žalostjo in nejevoljo vleči pred Gospodovo obličje in gremo odtod le po pritisku sile, ne iz voljne poslušnosti, pa vendar hočemo, da nas nagradi z nebeškim plačilom, ko neradi pridemo k njemu. Čemu tedaj molimo in prosimo, naj pride nebeško kraljestvo, če nas ujetništvo na zemlji veseli? Čemu s pogostnimi molitvami prosimo in želimo, naj skoraj napoči dan kraljestva, če bolj želimo in silneje hrepenimo služiti tukaj hudiču kot kraljevati s Kristusom.

Ko svet sovraži kristjana, kaj ljubiš tega, ki te sovraži, in ne hodiš rajši za Kristusom, ki te je odkupil in te ljubi? Janez v svojem pismu kliče in govori in svari, naj ne ljubimo sveta in ne živimo po mesenem poželenju: Ne ljubite sveta ne tega, kar je na svetu. Če kdo ljubi svet, ni v njem Očetove ljubezni. Zakaj, karkoli je na svetu, je poželenje mesa in poželenje oči in napuh sveta, ki ni od Očeta, marveč od svetnega poželenja. In svet prejde in njegovo poželenje; kdor pa vrši voljo božjo, ostane vekomaj. Bodimo, ljubi bratje, rajši s čistim srcem, kar Bog hoče. Izženimo strah pred smrtjo in mislimo na neumrljivost, ki pride. Pokažimo, da smo, kar verujemo.

Preudarjati moramo, ljubi bratje, in neprestano premišljevati, da smo se svetu odpovedali in da samo kot tujci in popotniki nekaj časa tukaj živimo. Veselimo se dneva, ki bo vsakemu odkazal njegovo stalno bivališče, ki nas bo vzel odtod, nas oprostil svetnih vezi in privedel nazaj v raj in kraljestvo. Kdo ne bi iz daljne tujine hitel v domovino? Kdo si ne bi, ko hiti čez morje k svojcem, srčno želel ugodnega vetra, da bi mogel čim prej objeti svoje drage? Očetnjava nam je raj; očetje so nam zdaj očaki. Zakaj ne hitimo in tečemo, da bi mogli videti domovino, pozdraviti očete? Veliko število naših dragih nas ondi pričakuje, številen in močan zbor staršev, bratov, otrok po nas hrepeni, že brez skrbi za svojo rešitev, a še v skrbi za naše zveličanje. Kakšno skupno veselje njim in nam, če jim pridemo pred oči, pridemo v njih objem! Kakšna radost v nebeškem kraljestvu, kjer ni strahu pred smrtjo, kakšna silna in neminljiva blaženost, kjer je življenje večno! Tam je apostolov slavni zbor, tam radujočih se prerokov število, tam mučencev neštevilna množica, za zmago v slavnem boju in trpljenju venčana; tam so zmagoslavne device, ki so poželenje mesa in telesa z zdržnostjo pogumno ukrotile; tam uživajo plačilo usmiljeni, ki so ubožcem hrano in miloščino deleč opravljali pravična dela, ki so spolnjujoč Gospodove zapovedi spreminjali zemeljsko imetje v nebeške zaklade. K njim, preljubi bratje, s koprnečim srcem hitimo, da bi bili kmalu pri njih; da bi kmalu srečno prišli h Kristusu, želimo! To misel naj Bog v nas vidi, ta sklep našega srca in naše vere naj Gospod Kristus zagleda, ki bo dal bogatejše plačilo svoje sreče tistim, ki bodo bolj goreče hrepeneli po njem.

Iz govorov o Janezovem evangeliju sv. Janeza Zlatoustega, škofa (33. hom., 1.2)

Če bomo ovce, bomo zmagovali.

 

Dokler bomo ovce, bomo zmagovali. Naj nas obdaja še toliko volkov, bomo rešeni. Če pa bomo postali volkovi, bomo premagani, ker ne bomo deležni pastirjeve pomoči. Gospod je namreč pastir ovac in ne volkov. Odide proč, zapusti mesto, ker mu ne dovoliš, da bi pokazal svojo moč.

Na neki način govori: Ne plašite se, ker vas pošiljam med volkove in vam ukazujem, da bodite kakor ovce in golobi. Lahko bi storil drugače, lahko bi vas ne izpostavil nobeni nevarnosti, lahko bi vas ne naredil slabotnejših od volkov in vas naredil močnejše od levov. Toda primerno je, da je tako. To vam prinaša več slave, to bolj razglaša mojo moč. To je izrazil tudi sveti Pavel: Dovolj ti je moja milost, moč se v slabosti spopolnjuje. Jaz sam sem vas hotel imeti takšne. Ko torej pravi: Pošiljam vas kakor ovce, hoče reči: Ne izgubite poguma, dobro vem, da se boste mogli upreti vsem vašim sovražnikom.

Potem dodaja: Bodite torej previdni kakor kače in preprosti kakor golobje, pač zato, da bi tudi sami kaj storili, in bi se jim ne zdelo, da jim je vse darovano, in ne mislili, da so prejeli venec brez lastnega sodelovanja. Toda, bi lahko kdo rekel, kaj bo naredila naša previdnost sredi takih nevarnosti? Kako bomo mogli biti previdni, ko nas bodo premetavali taki viharji! Naj je ovca še tako previdna, kaj bo naredila sredi volkov, sredi tako številnih volkov, kaj bo storila? Naj bo golob še tako preprost, kaj mu bo to koristilo, ko ga napade toliko sokolov? Nič pri teh živalih, toda v našem primeru imata previdnost in preprostost velik pomen.

Poglejmo namreč, za kakšno previdnost gre tu. Za previdnost kače, pravi Gospod. Ta vse zapusti, si da tudi odrezati pol telesa, nič ne de, da le reši glavo. Tako tudi ti: zapusti vse razen vere: svoj denar, svoje telo, celo svoje življenje! Kajti vera je glava in korenina; če to ohraniš in vse drugo izgubiš, boš na neki način vse dobil nazaj v popolnejši obliki. Tudi Gospod ne zahteva samo preprostosti in naivnosti in samo previdnosti. Združil je oboje, da postaneta kreposti. Treba je postati previden kot kača, da se izogneš smrtnim ranam, in preprost kot golob, da ne vračaš enako z enakim tistim, ki krivično postopajo s teboj, in se ne maščuješ nad tistimi, ki delajo naklepe zoper tebe. Sicer previdnost ne bi ničemur koristila.

Naj nihče ne misli, da teh kreposti ni mogoče uresničiti. Gospod bolje pozna naravo stvari kot kdorkoli drugi. Dobro ve, da sile ne premagaš s silo, ampak z dobroto.

Iz homilij, ki jih pripisujejo sv. Makariju, škofu (28. homilija)

Gorje duši, če v njej ne bo prebival Kristus!

 

Bog je nekdaj v jezi na Jude očitno prepustil Jeruzalem sovražnikom. Zagospodovali so nad njimi njihovi sovražniki in niso mogli praznovati več ne praznikov ne daritve. Podobno se Bog srdi nad dušo, ki je prestopila njegove zapovedi. Prepusti jo sovražnikom, zlim duhovom in strastem, ki jo, potem ko so jo premotili, naposled uničijo.

V hišo, v kateri ne biva več gospodar, se naseli puščoba in tema, umazanija in grdobija; napolni se s smetmi in nesnago. Tako je tudi z dušo: če jo zapusti Gospod v spremstvu angelov, jo napolnijo tema greha, sramotne strasti in vse, kar je nečastnega.

Gorje poti, kadar po njej nihče ne hodi in ni na njej slišati človeškega glasu! Zatočišče divjih zveri postane. Gorje duši, če po njej ne stopa več Gospod in če njegov glas ne preganja iz nje divjih zveri duhovne hudobije. Gorje hiši, kadar gospodar ne prebiva več v njej! Gorje zemlji brez poljedelca, ki bi jo obdeloval! Gorje ladji brez krmarja: valovi in vihar jo bodo premetavali, da bo propadla. Gorje duši, kadar v njej ni pravega krmarja, Kristusa! Prepuščeno kruti temi premetavajo valovi strasti in razburkana od zlih duhov oddrvi naposled v pogubo.

Gorje duši, kadar nima Kristusa, ki bi jo skrbno obdeloval, da bi mogla prinašati dobre sadove Duha! Zapuščena, polna trnja in osata, prinaša sadove zgolj za na ogenj. Gorje duši, če v njej ne prebiva njen Gospod, Kristus! Zapuščena in polna umazanih strasti postane zatočišče pregreh.

Kadar se kmet odpravi na polje, mora vzeti s seboj orodje in delu primerno obleko. Tako je storil tudi Kristus, nebeški kralj in pravi poljedelec, ki je prišel k človeštvu, opustošenemu od pregreh. Oblekel si je človeško telo in kot orodje si je vzel križ, obdeloval je zapuščeno dušo, jo otrebil trnja in osata hudobnih duhov, izkoreninil ljuljko greha in z ognjem požgal vso setev greha. Ko je tako obdelal dušo z lesom križa, je zasadil v njej čudoviti vrt Duha, ki prinaša vsakteren okusen in zaželen sad Gospodu Bogu.

Iz razprav o Janezovem evangeliju sv. Avguština, škofa (35, 8.9)

Ko boš prišel k studencu, boš videl Luč samo

 

Mi kristjani smo sicer v primeri z neverniki že luč; zato pravi apostol: Kajti nekdaj ste bili tema, zdaj pa ste luč v Gospodu; kakor otroci luči hodite. Drugje pa je dejal: Noč se je pomaknila in dan se je približal. Odložimo torej dela teme in si nadenimo orožje svetlobe. Kakor podnevi hodimo pošteno.

Da pa je v primeri z lučjo, v katero naj pridemo, tudi dan, v katerem smo, še zmeraj tema, čuj apostola Petra. Ta pravi, da je Gospodu Kristusu prišel glas veličastne moči: Ti si moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje; in ta glas, ki je prišel iz nebes, pravi, smo mi slišali, ko smo bili z njim na sveti gori. Ker pa mi nismo bili ondi in tega glasu iz nebes takrat nismo slišali, nam pravi isti Peter: Tako je za nas preroška beseda še trdnejša in prav ravnate, če pazite nanjo kakor na svetilko, ki sveti na temnem kraju, dokler ne zasije dan in ne vzide danica v vaših srcih.

Ko bo torej naš Gospod Jezus Kristus prišel in, kakor pravi tudi apostol Pavel, osvetlil, kar je v temi skritega, in razodel misli src, da bo vsakdo hvalo prejel od Boga, takrat bodo ob toliki dnevni svetlobi svetilke odveč: ne bo se nam bral prerok, ne bomo odpirali nobenega apostolskega spisa, ne bomo popraševali po Janezovem pričevanju, niti evangelija nam ne bo treba. Vsa pisma torej, ki so nam bila v noči tega sveta kakor svetilke prižgana, da ne bi ostali v temi, bomo dali v kraj.

Ko bo vsega tega konec in ne bo več treba, da bi nam kaj svetilo, in ko bodo tudi božji možje, ki so nam to luč posredovali, z nami vred gledali ono pravo in jasno luč, ko bodo torej vsi ti pripomočki odpravljeni, - kaj bomo videli, kaj bo hranilo našega duha? Česa se bo pogled radoval? Odkod bo ono veselje, ki ga oko ni videlo in uho ni slišalo in ki ni prišlo v človekovo srce? Kaj bomo gledali?

Rotim vas, ljubite z menoj, trudite se verovati z menoj! Hrepenimo po domovini, ki je tam gori, zdihujmo po domovini tam gori, imejmo se tukaj za tujce! Kaj bomo takrat videli? Govori naj nam evangelij: V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. Prišel boš k studencu, od koder ti je pršila rosa; videl boš nezakrito luč, od koder ti je prihajal žarek napošev in nakriv v temno srce in očiščen boš, da jo boš lahko gledal in prenesel. Janez pravi o tem: Preljubi, otroci božji smo in se še ni pokazalo, kaj bomo. Vemo, da bomo, ko se prikaže, njemu podobni, ker ga bomo gledali, kakršen je.

Čutim, kako vaša srca z menoj vred kipijo kvišku; toda minljivo telo teži dušo in zemeljsko bivališče tlači mnogo mislečega duha. Odložil bom to knjigo in vi pojdete odtod, vsak na svoje. Dobro nam je bilo pri skupni luči, srčno smo se veselili, srčno radovali. Toda četudi se ločimo drug od drugega, od njega se nikar ne ločimo!

Iz pisma svetega Pavla Le-Bao-Tinh-a semeniščnikom v Ke-Vinh-u leta 1843

Mučenci so deležni Kristusove zmage

Jaz, Pavel, zapornik zaradi Kristusa, bi vam rad razkril strašne muke, ki jih moram vsak dan prenašati, da boste vžgani z ognjem božje ljubezni z menoj hvalili Boga, ker: Vekomaj traja njegovo usmiljenje (Ps 135).

Ta zapor je prava podoba pekla po vseh vrstah mučenj v kladah, verigah in vrveh, iztresanje vsega sovraštva in zlobe, osvete, klevetanja, krivih obtožb, najbolj opolzkih besed, zahrbtnosti, zlobne krive prisege, in končno obupne tesnobnosti in žalost. Bog, ki je rešil tri mladeniče v razžarjeni peči, mi je vedno blizu; tudi mene je rešil teh strahotnih muk in jih spremenil v sladkost: "Vekomaj traja njegovo usmiljenje". Sredi teh muk, ki navadno lomijo in zdrobijo človeka, sem poln veselja, ker nisem sam, ampak je Kristus z menoj.

Iz knjižice Origena, duhovnika, O molitvi (25. pogl.)

Pridi tvoje kraljestvo

 

Po besedi našega Gospoda in Odrešenika božje kraljestvo ne prihaja tako, da bi vzbujalo pozornost, in tudi ne bodo govorili: Glej, tukaj je, ali: tam je, božje kraljestvo je namreč med nami; kajti zelo blizu nam je beseda, v naših ustih in v našem srcu. Zato pa tisti, ki prosi, da bi prišlo božje kraljestvo, brez dvoma za tisto božje kraljestvo, ki ga ima v sebi, pravilno prosi, da bi bilo vzpostavljeno in bi prinašalo sadove ter se dovršilo. Kajti v vsakem izmed svetih kraljuje Bog in vsak sveti se pokorava duhovnim postavam Boga, ki v njem prebiva kakor v dobro vodenem mestu. Navzoč je v njem Oče in v tisti popolni duši skupaj z Očetom kraljuje Kristus v skladu s tistim stavkom: Bova k njemu prišla in pri njem prebivala.

Tedaj bo torej ob našem stalnem napredovanju tisto božje kraljestvo, ki je v nas, dospelo do vrhunca; in spolnilo se bo tedaj tisto, kar pravi apostol: Kristus si bo podvrgel vse sovražnike in bo nato izročil kraljestvo Bogu Očetu, da bo Bog vse v vsem. Zaradi tega nenehno molimo s tisto dušno prevzetostjo, ki naj bi po Besedi postala božja, in naj govorimo našemu Očetu, ki je v nebesih: Posvečeno bodi tvoje ime, pridi tvoje kraljestvo.

Tudi tisto je treba umevati o božjem kraljestvu: kakor nimata skupnega deleža pravica in krivica in kakor luč nima zveze s temo in ni soglasja med Kristusom in Belialom, tako božje kraljestvo ne more obstajati skupaj s kraljestvom greha.

Če torej hočemo, da bi Bog kraljeval v nas, potem naj na noben način ne kraljuje greh v našem umrljivem telesu; mrtvimo naj namreč svoje ude, ki so na zemlji, in naj obrodimo sad v Duhu; tako se bo v nas kakor v duhovnem raju sprehajal Bog in bo samo on kraljeval v nas skupaj s svojim Maziljencem, ki naj v nas sede na desnico njegove duhovne moči, katero želimo prejeti; in naj sedi, dokler vsi njegovi sovražniki, ki so v nas, ne postanejo podnožje njegovih nog in bosta v nas izničena sleherno poglavarstvo in sleherna oblast in moč.

To se namreč more zgoditi v vsakomer izmed nas in more kot zadnji sovražnik biti uničena smrt: da bo tudi v nas Kristus govoril: Smrt, kje je tvoje želo? Smrt, kje je tvoja zmaga? Že sedaj naj si torej tisto, kar je v nas minljivega, nadene svetost in neminljivost; in umrljivo naj si po uničenju smrti nadene Očetovo neumrljivost, da bo v nas kraljeval Bog in da bomo tako živeli že v dobrinah prerojenja in vstajenja.

Iz razlage psalmov sv. Avguština, škofa (32. psalm, 1, 7-8)

Z veseljem pojte Bogu!

 

Slavite Gospoda s citrami, igrajte mu na harfo z deseterimi strunami. Pojte mu novo pesem. Slecite starega človeka! Poznate novo pesem: novega človeka, novo zavezo, novo pesem. Nova pesem nima nobene zveze s starim človekom. Ne doumeš je, če nisi novi človek, po milosti rešen ostarelosti in odslej prištet k novi zavezi nebeškega kraljestva. K njemu koprni naše srce in poje novo pesem. Toda te nove pesmi ne pojmo z grlom ali z jezikom, marveč z življenjem.

Pojte mu novo pesem, glasno mu pojte! Pa se sprašuje vsakdo, kako neki naj poje. Poj mu, a nikar slabo! Nima rad, če žalimo njegov posluh. Zato le dobro pojte, bratje! Če ti, recimo, naročijo peti pred kakim glasbeno izobraženim poslušalcem, češ, poj, da se izkažeš pred njim, se bojiš zameriti umetniku, če ti manjka glasbene vzgoje. Veščak bo namreč opazil tvoje napake, ki jih neizvedenec niti ne sluti. Kdo bi se potem upal izkazati z dobrim petjem pred Bogom, ki tako strogo sodi glede pevca, tako globoko vidi v vse okoliščine in tako tenko prisluškuje. Kdaj se ti bo posrečil tako izvrsten pevski nastop, da se v nobeni točki ne boš zameril tako popolnemu posluhu?

Poslušaj me, pokazal ti bom neki način petja: Ne vbadaj se s težavami zaradi besed, kot da naj bi z njimi očaral Boga. Poj radostno! Dobro peti v hvalo Boga se pravi: peti radostno. Kaj pa se pravi radovati se? Razumi me! Kadar srce zares poje, besede ne morejo izraziti napeva. Glej te, ki pojo med žetvijo, trgatvijo ali pri kakem drugem delu, ki jih docela zaposli: komaj so začeli izražati veselje s pesmijo, že jih sila prekipevajočega veselja žene, da puščajo ob strani izgovarjavo besed ter začno vriskati od veselja.

Vriskanje pa pomeni, da srce govori, česar usta niso v stanju izreči. In kdo more biti bolj povod za veselje kot neizrekljivi Bog? Neizrekljivo je tisto bitje, ki ga ne moreš opredeliti, opisati z besedo. Če pa ga torej ne moreš opisati in ne smeš zamolčati, kaj ti pa še ostane razen radosti, tako da radost srca prikipi na dan brez pomoči besed in da neizmerno veselje preskoči ozke meje besedi? Glasno mu pojte, da bo donelo!

Iz govorov sv. Avguština, škofa (25. govor, 7-8)

Verovala je in v veri spočela

 

Pomislite, vas prosim, kaj pravi naš Gospod Jezus Kristus, ko je stegnil roke proti svojim učencem in rekel: Glejte, to je moja mati in to so moji bratje; in: Kdor spolni voljo mojega Očeta, ki me je poslal, on mi je brat in sestra in mati. Ali ni Devica Marija izpolnila Očetove volje, ko je verovala in po veri spočela, in je bila izbrana, da bi se po njej začelo odrešenje ljudi, in jo je Kristus ustvaril, preden se je v njej učlovečil? Spolnjevala je in še kako spolnjevala Očetovo voljo. Več pomeni, da je bila Kristusova učenka, kot da je bila Kristusova mati. Bolj je bila Kristusova učenka in bolj srečna je bila v tem, kot v svojem materinstvu. Zato je bila srečna, ker je v svojem telesu nosila Učitelja, preden ga je rodila.

Le poglejte, če ni res, kar pravim. Ko je Gospod šel mimo in so se množice prerivale za njim, ker je delal čudežna božja dela, je neka žena zaklicala: Blagor telesu, ki te je nosilo! Blagor prsim, ki so te dojile. Kaj je na to odgovoril Gospod? Hotel je, da ne bi iskali blaženosti v telesnosti. Še bolj pa blagor tistim, ki božjo besedo poslušajo in jo ohranijo. Zato blagor Mariji, ker je poslušala božjo besedo in jo ohranila v srcu. Bolj živo je ohranila v duši resnico kot dete v telesu. Kristus je resnica, Kristus je živo telo: kot resnica je Kristus živel v Mariji kot dete v njenem telesu. Več pomeni, kar živi v duši, kakor to, kar nosi telo.

Sveta je Marija, blažena je Marija, toda Cerkev je večja kot Devica Marija. Zakaj? Zato, ker je Marija samo del, en del celotnega telesa. Če je del celotnega telesa, je popolno telo več. Glava je Gospod in glava in telo je ves Kristus. Kaj naj rečem? Imamo božjo Glavo, Boga imamo za glavo.

Zato pomislite, predragi: tudi vi ste Kristusovi udje, tudi vi ste Kristusovo telo. Le pomislite, kaj ste, ko pravi Gospod: Glejte, moja mati in moji bratje! Kako ste Kristusova mati? Kdor koli posluša in spolni voljo mojega Očeta, ki je v nebesih, on mi je brat in sestra in mati. Razumeti moramo, da smo bratje, razumeti, da smo sestre: ena sama je dediščina, in sicer Kristusovo usmiljenje. Čeprav je bil najprej en sam dedič, ni hotel ostati sam. Hotel je, da postanemo tudi mi Očetovi dediči in njegovi sodediči.

Iz razlage Visoke pesmi sv. Gregorja iz Nise, škofa (2. pogl.)

Molitev k Dobremu pastirju

 

Kje paseš, Dobri pastir, ki dvigaš na ramena vso čredo? Vsa človeška narava je namreč ovca, ki jo je Dobri pastir vzel na svoja ramena. Pokaži mi, kje je zelenica, odkrij mi osvežujoči studenec, povedi me na sočno pašo, pokliči me po imenu, da bom jaz, tvoja ovca, slišala tvoj glas, in s svojim glasom mi podari večno življenje. Povej mi ti, ki ga ljubi moja duša.

Tako te namreč imenujem, zakaj tvoje ime je nad vsemi imeni in je neizrekljivo in nedojemljivo celotni razumni naravi. Tvojemu imenu, ki razodeva tvojo dobroto, odgovarja ljubezen moje duše do tebe. Kako bi te ne ljubila, ko si me tako ljubil, mene vso umazano, da si dal svoje življenje za ovce, ki jih paseš? Zamisliti si ni mogoče večje ljubezni: v zameno za moje rešenje si zastavil svoje življenje.

Pouči me torej, kje paseš, da najdem odrešujočo pašo, se nasitim z nebeško hrano! Kdor je ne je, ne more vstopiti v življenje. Naj pohitim k tvojemu izviru in zajamem božjo pijačo iz tvoje strani, ki jo je odprla sulica, da bi se izlivala voda iz tvoje srčne žile in napajala žejne. Kdorkoli jo okuša, postane studenec vode, tekoče v večno življenje.

Če me boš pasel na teh pašnikih, mi boš dal opoldne počivati. V miru se bom naslonila in zaspala, počivala bom v brezsenčni luči. Sonce sije tedaj nad glavo, zato naokrog izginejo vse sence. Tako daješ počivati tistim, ki jih paseš, ko sprejemaš svoje otroke k sebi na svoje počivališče. Opoldanskega počitka je vreden samo otrok luči in otrok dneva. Le temu, ki se je enako oddaljil od večernega in jutranjega mraka, to je, od področja, kjer se zlo začenja in kjer se končuje, sonce pravičnosti deli opoldanski počitek.

Razloži mi torej, kje naj se pasem in po kateri poti pridem v opoldanski počitek, da ne bi zašla stran od tvoje dobro vodeče roke in se bi z nevednostjo do resnice pridružila ovcam, ki ne spadajo v tvojo čredo. Tvoja nevesta tako govori, ko hrepeni po lepoti, s katero jo ožarja Bog. Želi se poučiti, kako bi za vedno ostal njen obraz ves lep.