Iz Velikonočnih pisem sv. Atanazija, škofa (5. pismo, 1-2)

Velikonočna skrivnost zbližuje oddaljene vernike

 

Bratje moji, lepo je preiti z enega praznika k drugemu, od ene molitve k drugi in z ene slovesnosti na drugo slovesnost. Blizu je čas, ki začenja novo dobo, praznovanje svete velike noči, v kateri se je naš Gospod žrtvoval za nas. Mi se seveda krepčamo z jedjo življenja in razveseljujemo svoje srce z dragoceno Kristusovo krvjo, kakor da bi pili iz studenca. In vendar smo še naprej žejni in zmeraj še hrepenimo. On pa se daje žejnim in za praznični dan s svojo dobrotljivostjo vabi k sebi vsa nepotešena srca: Če je kdo žejen, naj pride k meni in naj pije.

Ne pogasi človeku žeje samo takrat, ko ta pristopi, ampak vsakokrat, če le izrazi prošnjo, mu je dovoljeno, da se približa Odrešeniku. Milost tega praznika ni omejena na določeno dobo in njegov bleščeči žarek ne pozna zatona; vedno razsvetli tiste, ki si tega želijo. Z nenehno močjo pa sije v kristjanih, ki so že razsvetljeni ter ponoči in podnevi premišljujejo svete knjige. Ti so kakor človek, ki ga sveti psalm blagruje z besedami: Blagor človeku, ki ne zaide na kriva pota, ne pohaja z grešniki in ne poseda s hudobneži; veseli pa se božjih zapovedi ter jih noč in dan premišlja.

Dragi moji! Bog je od začetka postavil za nas ta praznik z namenom, da bi ga obhajali vsako leto. Za naše odrešenje je izročil v smrt svojega Sina in zaradi istega namena nam je dal velikonočni praznik, v katerega je usmerjeno vse bogoslužno leto. Ta praznik nas s svojo skrivnostjo vodi skozi vse nadloge tega sveta. Po njem nam naklanja tisto odrešilno veselje, ki veča bratstvo med ljudmi. S svojim skrivnostnim delovanjem nas združuje v eno občestvo in vse kristjane duhovno povezuje, kjerkoli so. Združuje nas v skupni molitvi in zahvali, ki je običajna ob takih slovesnostih. Čudež božje dobrotljivosti je, kako nas ta praznik združuje vse, tiste, ki se zberejo od daleč, in tiste, ki so razkropljeni po daljnih krajih, in nas vse tesno zbliža po veri.

Iz govorov sv. Bernardina Sienskega, duhovnika (2., O sv. Jožefu)

Zvesti hranitelj in varuh

 

Splošno pravilo pri podelitvi vseh posebnih milosti kakemu razumnemu bitju je: kadar božja milost koga izbere za kakšno posebno nalogo ali kak vzvišen poklic, mu da tudi vse darove, ki so mu kot izbrani osebi potrebni in so mu tudi v čast.

To se je v največji meri uresničilo pri svetem Jožefu, krušnem očetu Gospoda Jezusa Kristusa in pri resničnem ženinu kraljice sveta in vladarice angelov. Njega je večni Oče izbral za zvestega hranitelja in varuha svojega največjega zaklada, svojega Sina in njegove matere. Sveti Jožef je to službo nad vse zvesto izvršil. Zato mu je Gospod rekel: Dobri in zvesti služabnik, pojdi v veselje svojega Gospoda.

Če vzporedimo Jožefa s celo Kristusovo Cerkvijo, ali ne uvidimo, da je on tisti posebej izbrani mož, ki je Kristusa primerno in častno vpeljal v življenje na svetu. Če vsa sveta Cerkev veliko dolguje Devici Mariji, ker je bila po njej vredna prejeti Kristusa, pa je za Marijo dolžna posebno hvaležnost in spoštovanje svetemu Jožefu.

On takorekoč zaključuje staro zavezo in v njem poslanstvo očakov in prerokov dobiva obljubljeni sad. Samo on je končno mogel gledati s svojimi očmi tistega, ki ga je božja milost njim obljubljala.

Brez dvoma Kristus v nebesih ni odvzel Jožefu tistega spoštovanja in tiste časti, ki mu jo je izkazoval kot sin svojemu očetu, dokler je bil na zemlji. Njegov odnos do svetega Jožefa je postal še tesnejši, boljši in popolnejši.

Zato mu Gospod po pravici govori: Pojdi v veselje svojega Gospoda. Čeprav prihaja veselje nebeške sreče v človeško srce, je vendar Gospod rekel: Pojdi v veselje. S tem je na skrivnosten način pokazal, da nebeško veselje ne bo samo v srcu človeka, ampak ga bo tudi obdajalo, vsega prevzemalo in ga preplavljalo kakor neskončno brezno.

Spominjaj se nas torej, sveti Jožef, in s svojo mogočno priprošnjo posreduj pri Jezusu, ki se je imenoval tvoj sin. Daj, da nam bo milostljiva tudi tvoja zaročenka Devica Marija, mati njega, ki z Očetom in Svetim Duhom živi in kraljuje na vse večne čase. Amen.

Iz pisem sv. Maksima Spoznavalca, opata (11. pismo)

Božje usmiljenje do spreobrnjencev

 

Oznanjevalci resnice in služabniki božje milosti, vsi, ki so od začetka do danes, vsak v svojem času razlagali božjo odrešilno voljo, vsi ti govorijo: Bogu ni nič ljubšega in prijetnejšega kakor resnično spreobrnjeni ljudje, ki so se pokesali grehov.

Na izredne načine je Bog hotel pokazati, da mu je to veliko ljubše kot vse drugo. Še več. Kot prvo in izredno znamenje brezmejne božje dobrotljivosti je to, da se je božja Beseda hotela v neizrekljivem ponižanju in približanju učlovečiti med nami. Hotela je delati, trpeti in oznanjati, kar je bilo potrebno za nas, božje sovražnike, da se spravimo z Bogom Očetom in tako dosežemo večno življenje, od katerega smo bili izključeni.

Naših bolezni ni zdravil le s čudeži. V svojem trpljenju je vzel nase naše slabosti in s svojo smrtjo je on, nedolžni, plačal našo krivdo, kakor da bi bil on krivec. Osvobodil nas je naših mnogih in strašnih grehov. Učil nas je s svojim zgledom na različne načine, naj mu bomo v dobroti do drugih čim bolj podobni.

Zato je vabil: Nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike, da se spreobrnejo, in: Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. Dejal je, da je prišel iskat in rešit izgubljeno ovco in da je poslan k izgubljenim ovcam Izraelove hiše. S priliko o izgubljeni drahmi je pokazal, da je prišel očistit božjo podobo v človeku, ki je bila v gnusobi greha. Dejal je: Resnično povem vam, v nebesih bo večje veselje nad enim grešnikom, ki se spokori.

Zato je krepčal z vinom in oljem moža, ki je padel med razbojnike in je ob poti popolnoma oropan v svojih ranah ležal napol mrtev. Obvezal ga je, dvignil na živinče ter ga izročil gostilničarju. Plačal je zanj oskrbo in obljubil, da ostalo povrne ob povratku.

Tudi je povedal, da se je dobri oče sklonil k izgubljenemu sinu, ko se je ta vrnil, ga je objel, ker se je vrnil domov, ga oblekel v lepo obleko in mu nadel svoje okrasje in o njegovi preteklosti ni črhnil besede.

Tako je bilo z ovco, ki se je oddaljila od velike božje črede ter blodila po hribih in gričih. Ko jo je našel, je ni s silo vlekel nazaj v stajo. Zadel si jo je na svoje rame in jo s sočutjem nesel k drugim ovcam.

Ljudem pa je klical: Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obteženi, in jaz vas bom poživil. Vzemite moj jarem nase. Jarem pomeni zapovedi in življenje po predpisih evangelija. To breme je napor, potreben za pokoro, zato tudi pravi: Moj jarem je prijeten in moje breme je lahko. Vendar še ponovno tolmači božjo pravičnost in dobroto, ko naroča: Bodite sveti, bodite popolni, bodite usmiljeni, kakor je vaš Oče v nebesih. Odpuščajte in vam bo odpuščeno in: Vse, kar hočete, da bi vam ljudje storili, storite njim tudi vi.

Iz govorov sv. Leona Velikega, papeža (10. govor v postu, 3-5).

O krščanski ljubezni

 

Gospod govori v Janezovem evangeliju: Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, ako boste imeli ljubezen med seboj, in v pismu istega apostola beremo: Preljubi, ljubimo se med seboj, ker je ljubezen iz Boga; in vsakdo, ki ljubi, je iz Boga rojen in Boga pozna. Kdor ne ljubi, Boga ne pozna, zakaj Bog je ljubezen.

Naj verniki torej preiščejo srca in naj v odkritem izpraševanju presodijo najgloblja čustva svojega srca. Če jim vest pravi, da so vendarle storili nekaj del ljubezni, naj ne dvomijo, da Bog prebiva v njih. Če pa bi bili radi še bolj pripravljeni na sprejem takega gosta, naj si še bolj vztrajno prizadevajo za dela usmiljenja. Če je namreč Bog ljubezen, ne sme ljubezen poznati nobene meje, ker božanstva nikakor ni mogoče omejiti.

Čeprav je, predragi, vsak čas primeren, da izkazujemo dobroto ljubezni, vendar nas k temu prav posebno spodbujajo sedanji dnevi. Tisti, ki želijo dočakati veliko noč v svetosti duše in telesa, naj si skušajo pridobiti predvsem to milost, ki vsebuje v bistvu vse kreposti in pokrije množico grehov.

Zato, ko se pripravljamo na praznovanje nad vse vzvišene skrivnosti, s katero je kri Jezusa Kristusa zbrisala naše grehe, pripravimo najprej daritve usmiljenja. Tako bomo tudi mi dali tistim, ki so se morda zoper nas pregrešili, to, kar je nam izkazala božja dobrota.

Naj se pokaže v nas večja blagohotnost do vseh ubogih in tistih, ki jih tarejo razne bridkosti. Tako se bo glas mnogih dvigal v zahvalo Bogu in bomo s svojim postom pomagali nasititi tiste, ki trpijo pomanjkanje. Nobena pobožnost ne razveseljuje Gospoda bolj kakor tista, ki vodi k izkazovanju dobrot ubogim, in kjer najde skrb za usmiljenje, tam spozna podobo svoje dobrotljivosti.

Ne bojmo se, da bi nam pri taki radodarnosti zmanjkalo bogastva, kajti že dobrota sama je veliko bogastvo in ne more zmanjkati snovi za darežljivost tam, kjer Kristus hrani in se nasičuje. Pri vsem tem opravilu deluje tista roka, ki dela z lomljenjem kruh večji in ga potem še z delitvijo množi.

Brez skrbi in vesel naj bo delivec miloščine, ker bo takrat najbolj obogatel, ko bo zase najmanj ohranil. Saj je rekel apostol Pavel: Oni pa, ki daje sejavcu seme in kruha za živež, bo dal in pomnožil vaše seme ter povečal sadove vaše pravičnosti v Kristusu Jezusu, našem Gospodu, ki živi in kraljuje z Očetom in Svetim Duhom vekomaj. Amen.

Iz homilij o tretji Mojzesovi knjigi Origena, duhovnika (9, 5-10)

Kristus, veliki duhovnik, je naša sprava

Enkrat na leto pusti veliki duhovnik ljudstvo zunaj in vstopi na kraj, kjer je spravni pokrov s kerubi na njem. Vstopi v prostor s skrinjo zaveze in kadilnim oltarjem, kamor nihče ne sme vstopiti razen velikega duhovnika.

Če pomislim na našega resničnega velikega duhovnika, Gospoda Jezusa Kristusa, je bil on s telesom celo »leto« med ljudstvom. To je bilo tisto »leto«, o katerem je rekel: Poslal me je, da ubogim oznanim blagovest, da naznanim jetnikom svobodo in oznanim leto božjega usmiljenja in dan odpuščanja. Vidim tudi, kako je enkrat v tistem »letu«, to je na spravni dan, stopil v svetišče. To pomeni, da je stopil k Očetu in ga prosil, naj bo milostljiv človeškemu rodu in reši vse, ki vanj verujejo.

To spravo, s katero je Kristus pripravil Očeta do usmiljenja, je spoznal apostol Janez in zapisal: Otročiči moji, to vam pišem, da ne bi grešili. Ako se pa kdo pregreši, imamo zagovornika pri Očetu, Jezusa Kristusa, pravičnega. On je sprava za naše grehe.

Podobno misli o tej spravi sv. Pavel, ko govori o Kristusu: Njega je Bog postavil v njegovi krvi kot spravo po veri. Dan te sprave traja za nas do konca sveta.

Božja beseda pravi: Aron naj naloži kadilo na ogenj pred Gospodom, da oblak kadila pokrije spravni pokrov na skrinji zaveze, in ne bo umrl. Potem naj vzame nekaj junčeve krvi in naj s prstom pokropi spravni pokrov proti vzhodni strani.

Stare Hebrejce je učila, kako naj opravljajo obred sprave za ljudi pred Bogom. Ti pa si prišel do pravega velikega duhovnika, Kristusa, ki je s svojo krvjo spravil svet z Bogom. Zato se ne ustavljaj pri mesu in krvi. Nauči se raje, kaj je kri Besede in poslušaj, kako govori Jezus: To je moja kri zaveze, ki se za mnoge preliva v odpuščanje grehov.

Niti ni brez pomena, da je duhovnik s krvjo kropil proti vzhodu. Sprava prihaja z vzhoda. Od tam namreč prihaja mož, čigar ime je Vzhajajoči in ki je srednik med Bogom in ljudmi.

Zato ti velja poziv, da gledaš proti vzhodu, od koder izhaja »sonce pravičnosti«, od koder prihaja zate luč, da ne bi nikoli hodil v temi in da te poslednji dan ne bo presenetil v temi. Naj te ne premaga noč nevednosti, temveč živi vedno bolj v luči, v svetlem dnevu vere, da boš dosegel luč ljubezni in miru.

Iz razprav o Janezovem evangeliju sv. Avguština, škofa (34, 8-9)

Kristus je pot k luči, resnici in življenju

 

Bratje moji, Gospod je kratko rekel: Jaz sem luč sveta. Kdor gre za menoj, ne bo hodil v temi, marveč bo imel luč življenja. S temi besedami je nekaj zapovedal, nekaj obljubil. Storimo, kar je zapovedal, da ne bomo predrzno hrepeneli po tistem, kar je obljubil, da nam, ko bo sodil, ne poreče: Si pač storil, kar sem zapovedal, da terjaš, kar sem obljubil? Kaj si torej zapovedal, Gospod, naš Bog? Odgovarja ti: Da greš za menoj. Prosil si ga nasveta za življenje. Za kakšno življenje, če ne za ono, o katerem je rečeno: V tebi je vir vsega življenja?

Mi torej zdaj storimo in pojdimo za Gospodom: razvežimo vezi, ki nas ovirajo, da bi šli za njim. Kdo bi pa mogel razvozlati take vozle, če mu ne pomore on, kateremu je rečeno: Rešil si me. O njem pravi drug psalm: Gospod osvobaja jetnike, Gospod dviga potrte.

In za čim gredo rešeni in vzdignjeni, če ne za lučjo, ki jim pravi: Jaz sem luč sveta. Kdor gre za menoj, ne bo hodil v temi? Kajti Gospod razsvetljuje slepe. Zdaj smo torej, bratje, razsvetljeni, ker smo bili maziljeni z vero. Najpoprej je namreč svojo slino pomešal s prstjo, da bi mazilil sleporojenega. Tudi mi smo od Adama slepi rojeni in potrebujemo njega, da nas razsvetli. Pomešal je slino s prstjo. Beseda je meso postala in se med nami naselila. Pomešal je slino s prstjo, zato je bilo napovedano: Zvestoba bo pognala iz zemlje; on sam je pa rekel: Jaz sem pot, resnica in življenje.

Resnico bomo uživali, ko bomo iz obličja v obličje gledali; saj nam je tudi to obljubil. Kdo bi se namreč drznil upati, česar nam ne bi Bog milostno obljubil ali dal?

Gledali bomo iz obličja v obličje. Apostol pravi: Zdaj spoznavam deloma, zdaj nejasno v zrcalu, takrat pa iz obličja v obličje. Tudi apostol Janez pravi v svojem pismu: Preljubi! Zdaj smo božji otroci in se še ni pokazalo, kaj bomo. Vemo, da bomo, ko se prikaže, njemu podobni, ker ga bomo gledali, kakršen je. To je velika obljuba.

Če ga ljubiš, pojdi za njim. Ljubim ga, praviš, toda kod naj grem? Če bi bil Gospod, tvoj Bog, rekel: »Jaz sem resnica in življenje«, bi ti iz hrepenenja po resnici in iz želje po življenju kajpada iskal poti, po kateri bi mogel do njiju. Rekel bi si: Nekaj velikega je resnica, nekaj velikega je življenje; ko bi le vedel, kako bi moja duša prišla do njiju.

Vprašuješ kod? Poslušaj ga, da najprej pravi: Jaz sem pot. Preden reče, kam, pove, kod. Jaz sem pot. Kam drži pot? In resnica in življenje. Najprej je rekel, kod naj greš, nato je rekel, kam naj prideš. Jaz sem pot, jaz sem resnica, jaz sem življenje. Ko je pri Očetu, je resnica in življenje; ko je postal človek, je postal pot.

Ne pravi ti: »Trudi se in poišči pot, da prideš do resnice in življenja«. Ne pravi ti tako. Lenuh, vstani: pot sama je k tebi prišla in te je iz spanja zbudila, če te je vendar zbudila. Vstani in hodi!

Morda poskušaš hoditi, pa ne moreš, ker te noge bolijo. Od česa te noge bolijo? Si nemara tekal po hrapavih poteh, ker te je gnala lakomnost? Toda božja Beseda je tudi hrome ozdravljala. A praviš: »Imam zdrave noge, toda pota ne vidim.« Pomisli, da je tudi slepim dajala vid.

Iz govorov sv. Gregorja Nacianškega, škofa (14. govor 38.40)

Služimo Kristusu v revežih

Blagor usmiljenim, pravi Sveto pismo, zakaj ti bodo usmiljenje dosegli. Usmiljenje ni ravno zadnji blagor. Blagor mu, ki skrbi za uboge; in spet: Dobro je človeku, ki je usmiljen in rad pomaga.

Ponovno beremo: Pravični je vedno usmiljen in rad posoja. Osvojimo si to lastnost, bodimo razumevajoči, postanimo dobrotljivi!

Niti noč naj ne zaustavi tvojega usmiljenja. Ne reci: Pojdi in zopet pridi, jutri ti bom dal. Naj ne bo premora med nagibom in dobrim delom. Ljubezen do človeka edina ne pozna odlašanja.

Lačnemu lomi svoj kruh in pripelji bedne brezdomce v svojo hišo, in to z dobro voljo. Kdor usmiljenje skazuje, naj ga z veseljem. Dobro delo, storjeno s pripravljenostjo, se ti bo dvakratno obrestovalo. Kar pa je izvršeno z nevoljo in prisiljenostjo, je zoprno in ni vredno hvale.

Ko opravljamo dobra dela, ne tarnajmo, ampak se veselimo. Ako jarma vezi odpneš, pravi prerok, torej če se odpoveš skopuštvu, pomišljanju, godrnjanju in preverjanju, kdo je dober in kdo ni, kaj se bo zgodilo? Nekaj velikega in občudovanja vrednega. Prejel boš izredno plačilo: Tedaj napoči kakor zarja tvoja luč in zdajci zacvete tvoje ozdravljenje. Kdo si ne bi želel luči in ozdravljenja?

Če torej Kristusovi služabniki, bratje in sodediči, sprejmete moje besede, poslušajte: Dokler imamo še čas, obiskujmo Kristusa, negujmo Kristusa, hranimo Kristusa, oblačimo Kristusa, sprejemajmo gostoljubno Kristusa, častimo Kristusa. To pa ne le pri mizi, kot so storili nekateri, ali s pokopom kakor Jožef iz Arimateje ali s pripravo na pokop kakor Nikodem ali kakor so ga pred vsemi temi počastili modri z vzhoda z zlatom, miro in kadilom.

Gospod hoče usmiljenja in ne daritve in več kot množica tolstih janjcev je vredno usmiljeno srce. Usmiljenje mu danes izkažimo po siromakih, ki se trudoma premikajo po zemlji, da nas sprejmejo v večna bivališča, ko bomo zapustili svet, v Kristusu našem Gospodu. Njemu slava vekomaj. Amen.

Iz razlage Jobove knjige sv. Gregorja Velikega, papeža (13. knj., 21-23)

Skrivnost našega oživljenja

 

Blaženi Job, podoba svete Cerkve, Glave in udov, uporablja včasih glas udov, včasih glas Glave. Ko govori o njenih udih, se takoj dvigne h Glavi, tako na primer, ko pravi: Trpel sem, dasi ni bilo krivice na mojih rokah in je bila moja molitev čista.

Ni bilo namreč krivice na rokah tistega, ki ni storil nobenega greha, in ni bilo zvijače v njegovih ustih, a je vendar za naše odrešenje pretrpel bolečine križanja. Izmed vseh je bila samo njegova molitev čista pred Bogom, ker je celo v trpljenju na križu prosil za preganjalce, rekoč: Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.

Ali je sploh mogoče izreči ali v molitvi misliti kaj čistejšega, kakor če kdo prosi usmiljenja tudi za tiste, ki so mu prizadeli bolečine? Tako se je zgodilo, da so kri našega Odrešenika, ki so jo kot kruti preganjalci prelili, pozneje kot verujoči pili in oznanjali, da je božji Sin.

O tej krvi je namreč zelo primerno rečeno: O zemlja, ne pokrivaj moje krvi in naj ne bo počivališča za moje vpitje. Ta zemlja je grešni človek, kajti njemu veljajo besede: Prah si in v prah se povrneš.

Zares zemlja ne pokriva krvi našega Odrešenika, saj sleherni grešnik, ki sprejme ceno našega odrešenja, to kri razodeva, jo slavi in po svojih močeh drugim oznanja.

Prav tako zemlja ni zakrila njegove krvi, ker je sveta Cerkev že po vseh delih sveta oznanila skrivnost svojega odrešenja.

Ni brez pomena, kar Job dodaja: In naj ne bo počivališča za moje vpitje. Kri odrešenja, ki jo pijemo, je krik našega Odrešenika, zato pravi tudi Pavel: Kri kropljenja, ki glasneje govori ko Abelova kri. O Abelovi krvi je namreč rečeno: Glas krvi tvojega brata vpije k meni z zemlje.

Jezusova kri glasneje govori ko Abelova, kajti Abelova kri je klicala smrt na bratomorilca, medtem ko je Gospodova kri izprosila preganjalcem življenje.

Skrivnost Gospodovega trpljenja ne sme ostati v nas brez koristi. Posnemajmo, kar obhajamo, in oznanjajmo, kar častimo.

Njegovo vpitje namreč v nas zamre, če bo naš jezik molčal o tistem, kar um veruje. Nič drugega nam torej ne preostane, kakor da vsakdo po svojih močeh oznanja drugim skrivnost svojega oživljenja, sicer Gospodov krik v nas zamre.

Iz razprave O molitvi Tertulijana, duhovnika (28-29)

Duhovna daritev

 

Molitev je duhovna daritev, ki je odpravila prejšnje žrtve. Čemu mi je obilica vaših klavnih daritev? govori Gospod. Naveličal sem se žgalnih daritev ovnov in tolšče pitane živine; krvi bikov, jagnjet in kozlov ne maram. Kdo terja to iz vaših rok?

Kar je Bog zahteval, uči evangelij. Pride ura, pravi, ko bodo pravi molivci molili Očeta v duhu in resnici. Bog je namreč duh in zato hoče takšnih molivcev.

Mi smo pravi molilci in pravi duhovniki, če molimo v duhu in na ta način darujemo daritev, Bogu ustrezajočo in prijetno, kakršno namreč zahteva, kakršno si je sam pripravil.

Táko, v vsem srcu posvečeno, z vero hranjeno, resnici odgovarjajočo, v nedolžnosti celotno, v čistosti neomadeževano, z ljubeznijo okrašeno daritev, moramo v spremstvu dobrih del med prepevanjem psalmov in hvalnic darovati pred božjim oltarjem, da nam bo od Boga vse dosegla.

Kaj bi namreč Bog odrekel molitvi, ki prihaja iz duha in resnice, ko jo vendar zahteva? Beremo, slišimo in verujemo premnoge dokaze, kako mogočna je.

V starodavnosti je molitev rešila ognja, zveri in lakote, in vendar še ni bila darovana po Kristusu.

Koliko več pa izprosi molitev kristjanov! Sicer ne postavi angela sredi ognjenih zubljev, da bi jih gasil, ne zapre levjih žrel, ne prinese lačnim kmečkega kosila, ne odvrne občutka trpljenja z milostjo, ki jo pošlje, pač pa oboroži trpeče in razboljene s potrpežljivostjo, pomnoži milost s krepostjo, da se vera zave, kaj od Gospoda doseže, in da spozna, kaj trpi za božje ime.

V preteklosti je molitev celo priklicala stiske, pognala v beg sovražne vojske, zadržala koristni dež. Zdaj pa pravična molitev odvrne vso božjo jezo, stoji na straži pred sovražniki, prosi za preganjalce. Je mar čudno, če zna izsiliti vode izpod neba, ko je mogla izprositi tudi ogenj? Samo molitev je, ki Boga premaga. Kristus pa je hotel, naj ne stori nič hudega, in ji je vso moč dal le za dobro.

Zato je njena naloga klicati duše rajnih s pota smrti, dajati slabotnim novih moči, ozdravljati bolne, zadoščevati za obsedene, odpirati zapahe ječ, razvezovati vezi nedolžnih. Molitev izmiva grehe, odganja skušnjave, gasi preganjanje, tolaži malodušne, razveseljuje velikodušne, spremlja popotnike, kroti divje valove, osuplja razbojnike, hrani reveže, vodi bogate, dviga padle, prestreza padajoče, daje zvestim stanovitnost.

Tudi vsi angeli molijo, moli sleherna stvar. Moli živad in zverjad, seveda po svoje: ko prihaja iz staj in brlogov, se ozira proti nebu, odpira usta in jih na svoj način giblje s svojim dihom. Pa tudi ptice zlete proti nebu, ko vstanejo iz gnezda, namesto rok razprostro peruti v obliki križa in nekaj žvrgolijo, kar se zdi kot molitev.

Kaj naj torej še več povem o opravljanju molitev? Tudi Gospod sam je molil, njemu bodi čast in oblast na veke vekov.

Iz knjige Avtoliku sv. Teofila Antiohijskega, škofa (1,2.7)

Blagor čistim v srcu, zakaj ti bodo Boga gledali

Če mi porečeš, naj ti pokažem svojega Boga, ti bom rekel: Pokaži mi ti svojega človeka in jaz ti bom pokazal svojega Boga. Pokaži mi torej, ali oči tvoje duše vidijo in ušesa tvojega srca slišijo.

Taki, ki imajo dober telesni vid, zaznavajo dogajanje zemeljskih stvari in preiskujejo različne pojave: luč in temo, belo in črno, pokvečeno in lepo, skladja in neskladja, natančne in nenatančne meritve, pretiravanja in pomanjkljivosti. Vse to velja tudi za stvari, ki jih zaznajo ušesa, za visoke in nizke, neprijetne in prijetne glasove. Podobno je tudi z duhovnimi ušesi in očmi, ko gre za zaznavanje Boga.

Bog je namreč viden za tiste, ki ga morejo gledati, in sicer če imajo vsaj odprte oči. Oči imajo sicer vsi, a nekateri tako zamegljene, da še sonca ne vidijo. Vendar zato, ker slepi ne vidijo, sonce še ni ugasnilo; krivdo, da ne vidijo, naj ti pač pripišejo sebi in svojim slabim očem. Grehi in slaba dejanja tudi tebi zastirajo oči duha.

Človeška duša mora biti čista kakor bleščeče ogledalo. Kakor človek ne vidi svojega obraza v ogledalu, ki ga je načela rja, tako tudi človek v grehih ne more videti Boga.

Toda če hočeš, lahko ozdraviš. Pojdi k zdravniku, da bo ozdravil tvoje duhovne oči. Kdo neki je ta zdravnik? To je Bog sam, ki po Besedi in Modrosti zdravi in daje življenje. Po Besedi in Modrosti je namreč Bog vse ustvaril, kajti z Gospodovo besedo je nebo narejeno in z dihom njegovih ust vsa nebesna vojska. Silna je njegova modrost! V svoji modrosti si je zamislil zemljo, njegova izkušenost je oblikovala nebo, razumnost odpira prepade in iz oblakov razliva dež.

Če te stvari razumeš, človek, in če boš čisto, sveto in pravično živel, boš mogel videti Boga. Pred vsem tem pa mora biti v tvojem srcu vera in strah božji, potem boš šele to lahko razumel. Ko boš slekel umrljivost in si nadel neumrljivost, boš gledal Boga po meri svojih zaslug. Bog bo namreč tvoje umrljivo telo obudil, ga združil z neumrljivo dušo, in tedaj boš postal nesmrten. Tedaj boš mogel gledati Neumrljivega, seveda če boš tu vanj veroval.