Duhovno branje

Iz razprave O psalmih sv. Hilarija, škofa (Ps 64, 14-15)

Deroča reka razveseljuje božje mesto

 

S potokom zalivaš polja in daješ zemlji rodovitnost, pravi psalm. Kaj pomeni potok, ni dvoma. Prerok namreč pravi: Dobrine vseh vrst osrečujejo božje mesto. Gospod sam pa pravi v evangeliju: Kdorkoli bo pil od vode, ki mu jo bom jaz dal, bo postala v njem studenec vode, tekoče v večno življenje. In drugič: »Kdor v mene veruje, bodo iz njegovega osrčja tekle reke žive vode, kakor pravi Sveto pismo. To pa je rekel o Svetem Duhu, ki naj bi ga potlej prejeli tisti, ki so verovali vanj.« Ta reka se torej napolni z božjo vodo, Sveti Duh namreč nas preplavi s svojimi darovi in iz tega studenca življenja se v nas izlije potok, zvrhano poln božje vode.

In tudi hrana nam je že pripravljena. Kakšna hrana? Tista, ki nas pripravlja na združenje z Bogom. To je njegovo Rešnje telo, ki ga prejemamo pri obhajilu. Ta združitev nas potem pripravlja na zedinjenje z njegovim skrivnostnim telesom, ki je zmagoslavna Cerkev. Na to namreč namiguje omenjeni psalm, ko pravi: Daješ zemlji rodovitnost, da obrodi ljudem hrano, kajti ta hrana nas rešuje ne le za danes, temveč nas pripravlja tudi za prihodnost.

Mi, ki smo se prerodili v krstu, občutimo silno veliko veselje, ko že sedaj malce okušamo prvine Svetega Duha, ko nam posreduje spoznavanje skrivnosti, dar prerokovanja, dar modrosti, trdnost v veri, dar ozdravljanja in gospodovanje nad hudobnimi duhovi. Vse to prihaja v nas polagoma, kakor kaplja za kapljo, dokler nas popolnoma ne prevzame in obrodi neštevilne sadove.

Iz govora sv. Avguština, škofa, O pastirjih (46. govor, 29-30)

Vsi dobri pastirji so združeni v enem samem pastirju

 

Kristus te pase, kakor je prav, po pameti, in dobro loči svoje ovce od tujih ovac. Moje ovce – pravi poznajo moj glas in hodijo za menoj.

Tu vidim vse dobre pastirje združene v enem samem pastirju. Dobrih pastirjev namreč ne manjka, a so vsi v enem. Veliko bi jih bilo, če bi bili razdeljeni. A tu Gospod govori o enem samem pastirju in s tem priporoča edinost. Samo iz tega razloga ne govori o pastirjih, ampak o pastirju; torej ne zato, kakor da zdaj ne najde človeka, kateremu bi zaupal svoje ovce. Nekoč jih je zaupal, ker je našel Petra. A tudi v Petru je priporočil edinost. Apostolov je bilo več, a le enemu je rekel: Pasi moje ovce. Bog ne daj, da bi danes manjkalo dobrih pastirjev ali da bi mi ostali brez njih! Usmiljena božja dobrota naj jih pokliče in postavi!

Vsekakor, če so dobre ovce, bodo tudi dobri pastirji, zakaj iz dobrih ovac rastejo dobri pastirji. Toda vsi dobri pastirji so združeni v enem samem, to se pravi: so z njim eno. Ko oni pasejo, pase Kristus. Ženinovi prijatelji namreč ne povzdigujejo svojih glasov, temveč se vesele v ženinovem glasu. Zato on pase, ko oni pasejo; in pravi: »Jaz pasem,« kajti v njih je njegov glas, v njih njegova ljubezen.

Ko je Kristus izročil ovce Petru, jih je izročil, kot naredi, kdor jih izroča drugemu. Vendar je hotel, naj bi bil Peter eno z njim. Kristus mu je zaupal ovce; on bi ostal njihova glava, Peter pa bi upodabljal telo, to je Cerkev; in tako bi bila, Kristus in Peter, dva v enem telesu kakor ženin in nevesta.

Zato, preden mu Gospod izroči ovce, kaj mu poprej pravi, da se ne bi zdelo, kakor da jih komu drugemu izroča, ne pa sebi? Peter, ali me ljubiš? Odgovori mu: Ljubim. In zopet: Ali me ljubiš? Odgovori mu: Ljubim. In tretjič: Ali me ljubiš? Odgovori mu: Ljubim! Poudarja ljubezen, da bi utrdil edinost. On sam torej pase v vseh pastirjih in ti pasejo samo v njem.

O pastirjih ne govori, pa vendar tudi o pastirjih govori. Pastirji so deležni hvale. Toda kdor se hvali, naj se hvali v Gospodu. To se pravi pasti Kristusa, pasti za Kristusa, pasti v Kristusu, ne pasti zase izven Kristusa. Gotovo ne zaradi pomanjkanja pastirjev, kakor bi prerok napovedoval današnje hude čase, je Bog rekel po njegovih ustih: Jaz bom pasel svoje ovce, ker ni nikogar, komur bi jih zaupal. Saj tudi tedaj, ko je bil Peter še živ in je hodil po zemlji in z njim vred tudi vsi drugi apostoli, je on, ki sam v svoji osebi združuje vse pastirje in je z njimi eno, podobno rekel: Še druge ovce imam, ki niso iz tega hleva; tudi tiste moram pripeljati: in poslušale bodo moj glas in bo ena čreda in en pastir.

Vsi naj bodo torej združeni v edinem pastirju in naj govorijo z edinim pastirjevim glasom. In ovce naj ga poslušajo in naj hodijo za svojim pastirjem, ne za tem ali za onim, temveč za edinim pastirjem. In vsi naj dajejo slišati en sam glas, drugih glasov naj nikar ne imajo. Opominjam vas, bratje, govorite vsi isto in naj ne bo med vami razprtij. Ta glas, očiščen vsakega razkola in vsake krive vere, naj ovce poslušajo in naj hodijo za svojim pastirjem, ki pravi: Moje ovce poslušajo moj glas in hodijo za menoj.

Iz govora sv. Avguština, škofa, O pastirjih (46. govor, 24-25.27)

Na dobrem pašniku bom pasel svoje ovce

 

Pripeljem jih izmed ljudstev in zberem iz dežel ter privedem v njihovo deželo. Pasel jih bom po Izraelovih gorah.

Izraelove gore pomenijo pisatelje Svetega pisma. Tukaj se pasite, če se hočete varno pasti. Karkoli iz tega vira slišite, z veseljem sprejmite; karkoli pride od drugod, pa zavrnite. Da ne boste zašle v megli, poslušajte pastirjev glas. Zbirajte se na gorah Svetega pisma. Tam boste našle srčno veselje, tam ni nič strupenega, nič tujega, sama najboljša paša. Samo pridite, ve, zdrave ovce, pridite in se pasite po Izraelovih gorah.

Ob potokih in po vseh naseljih v deželi. Z gora, ki smo jih omenili, so namreč pritekli potoki evangeljskega oznanjevanja, kajti po vsej zemlji se razlega njihov glas in vsa dežela je eno samo veselo in rodovitno bivališče za ovce.

Na dobri paši jih bom pasel, na gorskih višinah Izraelovih. Tam bodo imele svoje staje, kjer bodo počivale in bodo lahko rekle: »Tu je prijetno.« Lahko bodo priznale: »Tako je. Jasno, ne motimo se!«

Pri Bogu bodo počivale, kakor v svojih stajah. Spale bodo, to je, počivale bodo v prijetnem razkošju.

Imele bodo obilno pašo na Izraelovih gorah. Izraelove gore sem že omenil, te dobre gore, h katerim dvigamo oči, da bi nam od tam prišla pomoč. Ali naša pomoč prihaja od Gospoda, ki je ustvaril nebo in zemljo.

Vendar da bi se naše upanje ne ustavljalo pri dobrih gorah zaradi njegove besede: Moje ovce bom pasel na Izraelovih gorah, takoj dodaja: Jaz sam bom pasel svoje ovce. Dvigni svoje oči proti goram, odkoder pričakuješ pomoč, a ne pozabi njega, ki pravi: Jaz bom pasel! Zakaj pomoč ti prihaja od Gospoda, ki je ustvaril nebo in zemljo.

In takole zaključuje: Pasel jih bom po pameti, kakor je prav. Glej, tako samo on pase, po pameti, kakor je prav. Kajti kateri človek je zmožen soditi drugega človeka? Na svetu je nič koliko drznih sodb. Ta, nad katerim smo obupali, se nenadoma spreobrne in zraste v pravega svetnika. Oni drugi, ki smo ga zelo cenili, pa naenkrat odpove in se prelevi v najhujšega grešnika. Ne naš strah ne naša ljubezen nista trdna.

Kaj je danes ta človek, to ve komaj on sam. Pa še on samo za danes, za jutri pa že ne. Potemtakem samo Bog pase po pameti, kakor je prav, ko daje vsakemu, kar mu gre, daje temu eno, drugemu drugo, slehernemu njegov dolžni delež, pa naj bo kakršenkoli. Bog namreč ve, kaj dela. Po pameti in kakor je prav, pase tiste, ki jih je odkupil, ko se je podvrgel sodbi. On torej pase po pameti in kakor je prav.

Iz pisem patra Pija iz Pietrelcine

Močno bom povzdignil svoj glas k Njemu in ne bom prenehal

 

Samo pokorščina me pripravi do tega, da vam razodenem, kar se je z menoj dogajalo tistega 5. avgusta 1918 in ves naslednji dan.

Ne morem vam povedati, kako strašno mučeništvo sem doživljal ves tisti čas. Zvečer 5. avgusta, ko sem ravno spovedoval naše fante, me naenkrat prevzame groza. Zagledal sem nebeško bitje, ki se je pojavilo pred mojimi duhovnimi očmi. V roki je držalo orodje, podobno dolgi železni sulici s priostreno in razžarjeno konico. Tedaj sem zagledal, kako je tisto bitje z vso silo zabodlo tisto orodje v mojo dušo. Od bolečine sem zavpil, misleč, da umiram. Fantu sem rekel, naj odide, češ da se ne počutim dobro.

To mučeništvo je trajalo neprestano do jutra 7. avgusta. Ne morem povedati, kako sem v tem času trpel. Videl sem, kako me ta sulica prebada in trga mojo notranjost; vsa je bila zajeta s tem železom in ognjem. Od tega dne dalje do danes sem smrtno ranjen. V globini duše čutim odprto rano, ki mi zadaja smrtne bolečine.

Kaj naj vam odgovorim na vaše vprašanje, kako se je zgodilo, da sem prejemal te rane? Moj Bog, kako se čutim zbegan in ponižan, ko moram odkrivati to, kar si naredil ti meni, svoji ubogi stvari!

Bilo je zjutraj 20. septembra v koru po odsluženi maši. Presenetila me je velika spokojnost, podobna sladkemu snu. Vsi zunanji in notranji čuti kakor tudi vse duševne moči so utonili v neki nepopisni mir. Okoli mene in v meni je bila popolna tihota. Takoj sem občutil velik mir in predanost popolni odpovedi vsemu. Vse to se je zgodilo v trenutku.

Medtem ko se je to dogajalo, se je pojavilo pred menoj skrivnostno bitje, podobno tistemu, ki sem ga videl 5. avgusta. Razlikovalo se je le po tem, da je temu bitju tekla kri iz rok, nog in s strani. Njegova bližina me je osupnila. Kaj sem tisti čas čutil v svoji notranjosti, ne bi mogel povedati. Čutil sem, da umiram. In bi bil v resnici umrl, če ne bi sam Gospod podpiral mojega srca, ki mi je silovito bilo v prsih.

Potem je navzočnost tega bitja izginila. Takrat sem opazil, da so moje roke, noge in prsna stran prebodene in da iz njih kaplja kri. Zamislite si mojo grozo, pa tudi moje bolečine, ki sem jih takrat občutil in jih nenehoma čutim skoraj vsak dan. Rana na srcu stalno krvavi, zlasti od četrtka zvečer do sobote. Dragi oče, umiram od bolečin zaradi trpljenja in zbeganosti, ki me spremljata. Bojim se, da bom umrl, ker bom izkrvavel, če ne bo Bog uslišal vpitja mojega srca in ne bo umaknil teh znamenj. Ali mi bo Jezus, ki je tako dober, podelil to milost?

Ko bi me rešil vsaj moje zbeganosti, ki jo čutim zaradi teh zunanjih znamenj! Močno bom povzdignil svoj glas k njemu in ga ne bom nehal rotiti, naj me v svojem usmiljenju reši, ne samo bolečin in trpljenja, ker vidim, da je to nemogoče, in čutim željo, naj me bolečina omami, ampak naj me reši vsaj zunanjih znamenj, ki me zelo begajo in nepopisno, nevzdržno ponižujejo.

Oseba, ki jo omenjam v prejšnjem pismu, je ista kot tista v drugem pismu z dne 5. avgusta. In nenehno nadaljuje svoje delo ob mojih najhujših duhovnih mukah. V svoji notranjosti čutim nenehno žuborenje podobno slapu, ki nenehno brizga kri.

Moj Bog! Tvoja kazen je pravična in tvoja sodba upravičena, vendar se me končno usmili.

Gospod, vedno bom vpil s prerokom: »Gospod, v svojem gnevu me ne grajaj, v svoji srditosti me ne kaznuj!« (Ps 6,2 in 37,1). Moj oče, sedaj vam je znana vsa moja notranjost; vi pa me milostno podprite v moji neznosni, hudi grenkobi.

Iz govora sv. Avguština, škofa, O pastirjih (46. govor, 18-19)

Cerkev raste kakor trta in se širi na vse strani

 

Moje ovce so blodile po vseh gorah in po vseh visokih hribih; po vsej deželi so bile razkropljene. Kaj pomeni razkropljene po vsej deželi? Da iščejo le pozemeljske stvari, ljubijo le to, kar se na zemlji blešči in sveti. Nočejo umreti, da bi bilo njihovo življenje skrito v Kristusu. Po vsej deželi, ker ljubijo zemeljske dobrine in ker so izgubljene ovce razkropljene po vsej zemlji. V raznih krajih so: ena in ista mati, ošabnost, jih je rodila, kakor je ena in ista mati katoliška Cerkev rodila vse prave kristjane, ki bivajo po vsem svetu.

Ni torej nič čudnega, če ošabnost rodi razkol; ljubezen pač rodi edinost. Vendar pa sama katoliška mati Cerkev in v njej sam pastir išče blodeče, potrjuje slabotne, zdravi bolne, obvezuje ranjene, ter jih kliče k sebi, zdaj izmed teh, zdaj izmed onih, čeprav se med sabo ne poznajo. Cerkev pa vse pozna, ker je med vsemi doma.

Cerkev je kakor trta, raste in se širi povsod. Oni pa so kakor nekoristne mladike, ki jih kmet poreže, ker ne rodijo; trto je treba obrezati, ne pa odrezati. Mladike ostanejo tam, kjer so bile odrezane. Trta pa raste in se širi povsod ter pozna vse svoje mladike, bodisi tiste, ki so ostale na njej, bodisi one, ki so bile odrezane in so ostale tam blizu na tleh.

Vendar pa Cerkev še naprej kliče tiste, ki blodijo, kajti tudi o teh odlomljenih vejah piše apostol: Bog jih more spet vcepiti. Naj gre za ovce, ki so se zgubile od črede, ali za mladike, ki so bile odrezane od trte, Bog je enako zmožen sklicati izgubljene ali znova vcepiti odlomljene. Kajti on je vrhovni pastir in pravi vinogradnik. Po vsej deželi so bile razkropljene moje ovce, a med ljudmi ni bilo nikogar, ki bi zanje vprašal, in med malopridnimi pastirji nikogar, ki bi jih iskal.

Zato, pastirji, čujte Gospodovo besedo. Kakor resnično živim, govori vsemogočni Gospod. Glejte, kako začenja! Bog prisega, pri svojem življenju prisega: Kakor resnično živim, govori Gospod. Pastirji so mrtvi, ali ovce so na varnem, saj živi Gospod. Kakor resnično živim, govori vsemogočni Gospod. Kateri pastirji so mrtvi? Tisti, ki iščejo svoje koristi, ne pa kar je Jezusa Kristusa. Ali potemtakem še bodo in se bodo še našli taki pastirji, ki ne bodo iskali svojih koristi, ampak kar je Jezusa Kristusa? Prav gotovo še bodo in prav gotovo se bodo še našli, saj jih ne manjka in jih tudi v bodoče ne bo manjkalo.

Iz homilij sv. Beda Častitljivega, duhovnika (21. homilija)

Jezus ga je zagledal, usmilil se ga je in izbral

 

Jezus je zagledal pri mitnici sedečega moža, Mateja po imenu, in mu rekel: Za menoj hodi! Videl ga ni toliko s telesnimi očmi, kot z usmiljenjem v svoji notranjosti. Zagledal je cestninarja, usmilil se ga je in izbral in mu zaklical: Za menoj hodi! Hoditi za kom pomeni: posnemati ga, hoditi za njim ne toliko s koraki kot z življenjem. Kdor pravi, da ostane v Kristusu, mora tudi sam živeti, kot je živel Kristus.

In vstal je, pravi evangelij, ter šel za njim. Ne čudimo se, da je cestninar takoj, ko je zaslišal Gospodovo besedo, zapustil svoj poklic, ki ga je izvrševal, in se pridružil Gospodu, pri katerem ni videl in ni mogel pričakovati bogastva. Gospod, ki ga je na zunaj poklical, ga je na znotraj poučil in prepričal; vlil mu je v dušo luč milosti, da je spoznal: ta, ki me na zemlji kliče od posvetnega bogastva, mi more dati v nebesih neminljive zaklade.

Ko pa je bil Jezus v hiši pri mizi, glej, je prišlo mnogo cestninarjev in grešnikov in so obedovali z njim in njegovimi učenci. Spreobrnjenje enega cestninarja je mnogo grešnikom in cestninarjem dalo zgled spokornosti in odpuščanja. Zares lepo znamenje; bodoči apostol in učitelj poganov na začetku svoje nove poti potegne za seboj skupino grešnikov in že oznanja evangelij, kar bo pozneje, ko bo napredoval v kreposti, delal še mnogo bolj. Začel je delovati, ko je začel verovati. Skušajmo globlje razumeti smisel tega, kar se je zgodilo! Matej ni samo telesno pogostil Gospoda v svoji hiši, temveč mu je vse lepšo in obilnejšo pogostitev pripravil v svoji duši, ko je začel vanj verovati in ga ljubiti. Izpolnilo se je, kar je rečeno: Stojim pri vratih in trkam. Če kdo posluša moj glas in mi odpre, bom stopil k njemu in večerjal z njim in on z menoj.

Ko zaslišimo njegov glas, odprimo vrata in ga sprejmimo, voljno sledimo njegovim skritim ali vidnim opominom ter uresničimo v dejanjih, kar smo dojeli, da moramo storiti. Gospod vstopi, da bi večerjal z nami in mi z njim, kajti po milosti svoje božje ljubezni živi v srcih svojih izvoljencev. Poživlja nas z lučjo svoje navzočnosti vselej, kadar se v hrepenenju naše želje povzpno v nebesa in sam Gospod se prav s tem stremljenjem nasičuje kot z najbolj izbrano jedjo.

Iz govora sv. Avguština, škofa, O pastirjih (46. govor, 13)

O slabotnih kristjanih

 

Slabotnih – pravi Gospod – niste krepčali, bolnih niste zdravili. Tako govori malopridnim pastirjem, krivim pastirjem, pastirjem, ki iščejo svoje koristi, ne pa kar je Jezusa Kristusa; se veselijo dobička, ki jim ga prinaša mleko in volna, za ovce pa nič ne skrbijo in tudi slabotnim ne pomagajo. Med človekom, ki je slaboten, to je, ni trden (kajti beseda ›slaboten‹ se rabi tudi za tega, ki je bolan), in človekom, ki je bolan, to je, se slabo počuti, je neka razlika. Če namreč prav premislimo besede same, je bolan prav za prav tisti, ki ga je bolezen že zagrabila; slaboten pa je, kdor ni trden in je potemtakem zanič.

Po mojem mnenju hoče Sveto pismo povedati tole: Kdor je slaboten, se mora bati, da pride nadenj skušnjava in ga zlomi. Kdor je pa bolan, je že okužen s kako strastjo in ta mu ne pusti, da bi stopil na pot, ki vodi k Bogu, in bi vzel nase Kristusov jarem.

Glejte, nekateri ljudje, ki hočejo prav živeti in so že sklenili, da bodo krepostno živeli, so manj zmožni prenašati hudo kakor pa delati dobro. Toda kdor hoče biti trden kristjan, mora biti pripravljen ne samo dobro delati, ampak tudi hudo prenašati. Kdor se torej zdi goreč v opravljanju dobrih del, a trpljenja, ki mu grozi, noče ali ne more vzeti nase, je slaboten. Kdor pa ljubi svet iz kake nezdrave poželjivosti in se zato tudi odvrača od dobrih del, je okužen in bolan. Tak je zaradi bolezni brez moči in ne more nič dobrega storiti.

Tak je bil v svoji duši oni mrtvoudni bolnik, ki ga nosači niso mogli prinesti pred Gospoda, pa so odprli streho in ga skoz odprtino spustili predenj.

Stori tudi ti tako: odkrij streho, spusti pred Gospoda mrtvoudno dušo, ki je prizadeta na vseh svojih udih, brez dobrih del, obložena z grehi in okužena s kugo svojih poželjivosti.

Če so torej bolniku vsi udje odpovedali in so vsi notranji organi mrtvoudni, hitro k zdravniku – imamo ga, a se skriva na dnu srca; prav v tem je pravi skrivnostni pomen Svetega pisma – razodeni, kar je skrito, odkrij streho in spusti mrtvoudnega.

Kdor tega iz nemarnosti ne stori, ste slišali, kakšne graje bo deležen: Slabotnih niste krepčali, bolnih niste zdravili, ranjenih niste obvezovali. Ranjenci, o katerih se tu govori, so, kakor smo rekli, tisti, ki jih je ohromil strah pred skušnjavami. V takih primerih je treba nuditi kot zdravilo tolažilne besede: Bog je zvest in vas ne bo pustil skušati čez vaše moči, ampak bo s skušnjavo dal tudi možnost, da jo boste zmagali.

Iz govora sv. Avguština, škofa, O pastirjih (46. govor, 11-12)

Obveži rano z obvezo tolažbe

 

Bog, pravi Sveto pismo, tepe vsakega sina, ki ga sprejme. In ti praviš: »Morda boš izvzet. Če bo izvzet iz udarcev trpljenja, bo izvzet tudi iz števila sinov. »Potemtakem – praviš – tepe prav vsakega sina?« Gotovo, vsakega sina tepe, saj je tepel celo svojega Edinca. Ta Edinec – rojen iz Očetovega bistva, enak Očetu po božji podobi, Beseda, po kateri je vse nastalo – ni imel, na čemer bi trpel. Zato si je privzel telo, da bi mogel trpeti. Naj torej ta, ki tepe Edinca, nedolžnega, pusti brez trpljenja posinovljenca, grešnika? Apostol pravi, da smo bili poklicani k posinovljenju. Bili smo posinovljeni, da bi bili sodediči z Edincem, hkrati pa tudi njegova dediščina: Reci mi in dam ti v posest narode. S svojim trpljenjem nam je dal zgled.

Gotovo: da slabotnež ne bo podlegel skušnjavam, ki bodo prišle nadenj, ga ne smeš ne varati s praznim upanjem, ne strašiti z grožnjami.

Reci mu: Pripravi svojo dušo na skušnjavo. Morda bo začel klecati: trepetati in se umikati. Pa mu povej tudi to: Bog je zvest in vas ne bo pustil skušati čez vaše moči.

Obljubljati in napovedovati bodoče trpljenje pomeni utrjevati slabotnega. Toda če se kdo preveč boji in je zato ves iz sebe, temu obljubuj božje usmiljenje, ki pa ni v tem, da bo rešen skušnjav, ampak da ne bo skušan čez svoje moči. To bo za slabotnega, kakor bi mu povezal polomljene ude.

Nekateri, ko slišijo, da jih čakajo stiske in težave, se močneje oborožijo in tako rekoč hrepenijo, da bi pili iz tega keliha. Menijo namreč, da je zdravilo vernikov zanje premalo in zato koprnijo po slavi mučencev. Drugi pa, ko slišijo o preizkušnjah, ki jih neizogibno čakajo – preizkušnje, ki so lastne vsakemu kristjanu in take, da jih okuša le, kdor je resnično kristjan – in čutijo, da se bodo zdaj zdaj zvalile nanje, začnejo izgubljati pogum in klecati.

Takim ponudi obvezo tolažbe, poveži zlomljene ude. Reci jim: »Ne bojte se, ne bo vas zapustil v preizkušnji on, ki ste vanj verovali! Bog je zvest in ne bo pustil, da bi bili skušani čez svoje moči. Tega vam ne pravim jaz, temveč apostol, ki je zapisal tudi tole: Iščete dokaza, da govori v meni Kristus? Ko torej slišite te besede, jih slišite od Kristusa samega, slišite jih od Izraelovega pastirja. Le–temu je bilo namreč rečeno: S solzami je napolnjena življenja čaša, po meri. Kar namreč pravi apostol: Ne bo pustil, da bi bili skušani čez svoje moči, to trdi tudi prerok, ko piše: Po meri. Samo nikar ne zapuščajte njega, ki vas graja in spodbuja, ki vam grozi in vas tolaži, ki vas tepe in zdravi.«

Iz govora sv. Avguština, škofa, O pastirjih (46. govor, 10-11)

Pripravi se na preizkušnjo

 

Slišali ste že, kaj je malopridnim pastirjem pri srcu. Zdaj pa si oglejte, kaj zanemarjajo. Slabotnih niste krepčali, bolnih niste zdravili, ranjenih niste obvezovali, razkropljenih niste zbirali, izgubljenih niste iskali, in tiste, ki so bile zdrave, ste ugonobili, poklali in pobili. Ovca je podvržena boleznim, ima slabo srce, tako da zlahka podleže skušnjavi, če jo zaloti nepripravljeno in nezavarovano.

Kadar zanikrni pastir sreča takega vernika, mu ne reče: Sin moj, če misliš služiti Gospodu, živi pravično in v božjem strahu in pripravi svojo dušo na skušnjavo. Kdor tako govori, krepča slabotnega in ga utrjuje, tako da si ne bo delal utvar in pričakoval sreče na tem svetu. Kajti če bo naučen pričakovati srečo na svetu, ga bo sreča sama ugonobila; ko bodo prišle težave, se ne bo znašel in bo morda celo obupal.

Pastir, ki tako gradi svojega vernika, ga gradi na pesek, ne pa na skalo. Skala pa je bil Kristus. Kristjan mora posnemati Kristusa v trpljenju, ne pa iskati veselja in zabave. Slabotnega utrjujemo, če mu govorimo: »Gotovo boš imel skušnjave, dokler boš na svetu, ali Gospod te bo rešil iz vseh preizkušenj, če se tvoje srce ne bo obrnilo od njega. Prav zato, da bi utrdil tvoje srce, je Gospod prišel in trpel, je prišel in umrl, je prišel in se dal opljuvati, je prišel in se dal s trnjem kronati, je prišel in se dal zasramovati in končno je prišel in se dal križati. Vse to je on pretrpel zate, ti pa nič. Vse to ne zase, ampak zate!«

Toda kakšni pastirji so tisti, ki se bojijo, da bi žalili svoje poslušalce, ter jih ne samo ne pripravljajo na preizkušnje, ki jih čakajo, ampak jim celo obljubljajo nebesa na zemlji, ki jih Bog sam ni obljubil.

Bog ljudem napoveduje trpljenje na trpljenje vse do konca sveta, ti pa hočeš, naj bi bil kristjan izvzet iz trpljenja? Prav zato, ker je kristjan, bo še kaj več trpel na svetu. Apostol namreč pravi: Vsi, ki hočejo v Kristusu Jezusu pobožno živeti, bodo preganjani. In zdaj – če se ti zdi primerno – ti, pastir, ki iščeš sebe, ne pa, kar je Jezusa Kristusa, dovoli, da apostol ponovi: Vsi, kateri hočejo v Kristusu Jezusu pobožno živeti, bodo preganjani; ti pa reci: »Če v Kristusu pobožno živiš, boš imel vsega v izobilju. In če nimaš otrok, jih boš dobil, vse boš odgojil, nobeden ne bo umrl.«

Ali tako ti gradiš? Pazi, kaj delaš, kam postavljaš temelje. Na pesku gradiš svojega kristjana. Ulila se bo ploha, pridrli bodo nalivi, privršali bodo vetrovi in butnili v tvojo hišo; in padla bo in njena podrtija bo velika.

Dvigni ga s peska, posadi ga na skalo: če hočeš, da bo kristjan, naj ima za temelj Kristusa. Naj premišljuje, kako je Kristus po krivici trpel, kako je, nedolžen, vračal, česar ni ugrabil. Naj se poglablja v Sveto pismo, ki mu pravi: Bog tepe vsakega sina, ki ga sprejme. Naj se torej pripravi, da bo tepen, ali pa naj ne prosi, da bi bil sprejet.

Iz govora sv. Avguština, škofa, O pastirjih (46. govor, 9)

Bodi vernikom v zgled

 

Gospod je razložil, kaj je pri srcu malopridnim pastirjem; zdaj pa razloži še to, kaj zanemarjajo. Slabotnih ovac je zelo veliko, zdravih in rejenih pa sila malo. Takih namreč, ki so trdne v hrani resnice in se s pridom pasejo na božjih pašnikih. Toda malopridni pastirji tudi takim ovcam ne prizanašajo. Ni dovolj, da ne skrbijo za bolne, slabotne, blodeče in izgubljene; uničujejo, kolikor morejo, pobijajo tudi te, ki so močne in tolste. Pa so vendar še žive, boš rekel. Seveda so žive, a po božjem usmiljenju. In vendar, kolikor je odvisno od malopridnih pastirjev, jih ti ugonabljajo. »Kako jih ugonabljajo?« vprašuješ. S slabim življenjem, s svojim slabim zgledom.

Mar je bilo zaman rečeno onemu božjemu služabniku, ki se je odlikoval med udi vrhovnega pastirja: V vsem se sam kaži kot vzor dobrih del? In še: Bodi vernikom zgled.

Če namreč ovca, ki je sicer močna in zdrava, vidi, da njen predstojnik slabo živi, in ona odvrača oči od Gospodove postave ter se ozira le na človeka, si bo kmalu mislila: »Če moj predstojnik tako živi, zakaj ne bi tudi jaz tako delala?« Na ta način pastir ubije zdravo ovco. Če ubije zdravo ovco, kaj bo naredil šele z drugimi? S svojim nemarnim življenjem ta pastir ugonobi, kar se je brez njegove zasluge razvilo ter postalo močno in zdravo.

Poslušajte, bratje, kar vam še in še ponavljam: Četudi so ovce še žive, čeprav so še trdne v božji besedi in se še držijo tega, kar jih uči Gospod: Vse, kar vam porečejo, storite, po njihovih delih pa se ne ravnajte, pa vendar pastir, ki vpričo ljudstva slabo živi, ugonablja, kolikor je od njega odvisno, tiste, ki ga opazujejo. Naj se nikar ne izgovarja, češ saj niso mrtvi. Res je, živijo, a prav tako je res, da je on ubijalec.

Z njim je tako kakor s sprijenim moškim: ko poželjivo gleda žensko, že prešuštvuje, čeprav ona ostane čista. Gospodova beseda je v tem oziru jasna in resnična: Vsak, kdor gleda žensko, da jo poželi, je v svojem srcu z njo že prešuštvoval. Ni stopil v njeno sobo, a v svojem srcu se že vdaja strasti.

Tako vsakdo, ki se pohujšljivo obnaša vpričo svojih podložnikov, ubija, kolikor je od njega odvisno, tudi krepke in zdrave. Kdor ga posnema, umrje; kdor ga ne posnema, še naprej živi. Toda kolikor je od njega odvisno, ugonobi enega in drugega. Tolste živali koljete – pravi po preroku – moje črede pa ne pasete.