Duhovno branje

Iz govora sv. Leona Velikega, papeža, o blagrih (95. govor, 6-8)

Krščanska modrost

 

Gospod je rekel: Blagor lačnim in žejnim pravice, zakaj ti bodo nasičeni. Ta lakota ne zahteva ničesar telesnega, ta žeja ničesar zemeljskega; nasititi se želita z dobrino pravice; in ko sta uvedeni v skrivnost vseh tajn, se želita nasititi s samim Gospodom.

Blagor duši, ki hrepeni po hrani pravičnosti in jo žeja po taki pijači. Seveda bi po tem ne hrepenela, če bi ne bila že okusila kdaj njene sladkosti. Ko je slišala govoriti preroškega duha: Okusite in spoznajte, kako dober je Gospod, je prejela neko mero sreče od zgoraj in se je vsa vnela v ljubezni do najčistejše radosti. Opustila je vse posvetno in se povsem razžarela v želji, da bi se hranila s pravico in se z njo odžejala. Spoznala je resničnost tiste prve zapovedi, ki pravi: Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in vso dušo in vso močjo; kajti nič drugega ne pomeni ljubiti Boga kakor ljubiti pravico.

Kakor je poleg tega ljubezen do Boga združena s skrbjo za bližnjega, tako se tudi tej želji po pravici pridruži krepost usmiljenja in se oznanja: Blagor usmiljenim, zakaj ti bodo usmiljenje dosegli.

Spoznaj, kristjan, kako nekaj velikega je ta tvoja modrost, in uvidi, kakšnih naukov se moraš učiti, da jo boš dosegel, in h kakšnemu plačilu si poklican. Usmiljenje hoče, da si usmiljen, pravica, da si pravičen, da se tako Stvarnik pokaže v svoji stvari, in da v zrcalu človeškega srca odseva božja podoba, zarisana s potezami posnemanja. Kdor si prizadeva živeti po veri, je lahko miren; tvoje želje se ti bodo spolnile in to, kar ljubiš, boš imel brez konca.

Ker pa je tebi zaradi izkazovanja miloščine vse čisto, boš dospel tudi do tistega blagra, ki ga potem obljubljajo Gospodove besede: Blagor čistim v srcu, zakaj ti bodo Boga gledali. Velika je, preljubi, sreča tistih, ki jim je pripravljeno tako veliko plačilo. Kaj namreč pomeni drugega imeti čisto srce, kakor prizadevati si za poprej omenjene kreposti? Gledati Boga, kateri razum more spoznati in kateri jezik razložiti to veliko radost? In prav to bomo dosegli, ko se bo spremenila človeška narava, da bo gledala samega Boga, kakršen je, Boga, ki ga ni mogel videti noben človek; gledala ne več v zrcalu in nejasno, temveč iz obličja v obličje in bo sprejela v neizrekljivem veselju večnega gledanja tisto, kar oko ni videlo in uho ni slišalo in kar ni prišlo v človekovo srce.

Iz govora sv. Leona Velikega, papeža, o blagrih (95. govor, 4-6)

Blagor Kristusovega kraljestva

 

Za blagrovanjem ubogih je Gospod dejal: Blagor žalostnim, zakaj ti bodo potolaženi. Ta žalost, predragi, ki ji je obljubljena večna tolažba, nima nič skupnega z žalostjo tega sveta, in tožbe, ki jih v joku izraža ves človeški rod, nikogar ne naredijo blaženega. Drugačen je razlog za pobožne zdihe, drugačen vzrok za blažene solze. Sveta žalost objokuje tuje ali lastne grehe. Ne žaluje zato, ker je prizadeta božja pravičnost, temveč se žalosti zaradi tistega, kar je zakrivila človeška hudobija. Prav tako moramo bolj objokovati tistega, ki dela zlo, kakor tistega, ki ga trpi, kajti krivičnega njegova hudobija izroča kazni, pravičnega pa njegova potrpežljivost vodi k slavi.

Nato je Gospod rekel: Blagor krotkim, zakaj ti bodo deželo posedli. Krotkim in pohlevnim, ponižnim in skromnim ter tistim, ki so pripravljeni, da prenašajo vse krivice, je obljubljena dežela, ki jo bodo prejeli v last. Te dediščine ne smemo podcenjevati ali jo zaničevati, kakor da bi se razlikovala od nebeškega bivališča, ker bodo očitno prav ti stopili v nebeško kraljestvo. Potemtakem je dežela, ki je obljubljena krotkim in jo bodo prejeli v last pohlevni, telo svetih, ki se bo zaradi zaslužne ponižnosti spremenilo v blaženem vstajenju in bo obleklo slavo nesmrtnosti. Ne bo več v ničemer nasprotovalo duhu in bo popolnoma soglašalo z duhovno voljo. Takrat bo notranji človek imel nemoteno in neokrnjeno oblast nad zunanjim človekom.

Krotki jo bodo imeli v večnem miru in njihova pravica se ne bo nikoli v ničemer zmanjšala, ko si bo to minljivo nadelo neminljivost in to umrljivo nadelo neumrljivost, tako da se bo preskušnja spremenila v plačilo in, kar je bilo v breme, bo v čast.

Iz govora sv. Leona Velikega, papeža, o blagrih (95. govor, 2-3)

Blagor ubogim v duhu

 

Ne moremo dvomiti, da ubogi lažje dosežejo krepost ponižnosti kakor bogati: medtem ko je prvim v pomanjkanju prijateljica krotkost, je drugim v bogastvu družica prevzetnost. Toda tudi večina bogatih je takega duha, da ne uporablja svojega obilja za oholo nadutost, temveč za dela usmiljenja in imajo za največji dobiček tisto, kar darujejo za lajšanje bede drugih.

Ta krepost je skupna ljudem vseh vrst in lahko so enaki po srcu, čeprav različni glede na premoženje. Tudi ni pomembno, koliko se razlikujejo glede zemeljskega premoženja tisti, ki so enaki glede duhovnih dobrin. Blaženo je torej tisto uboštvo, ki ga ne zasužnji ljubezen do svetnih reči in ne teži za pomnoževanjem zemeljskega bogastva, hrepeni pa po tem, da bi se obogatilo z nebeškimi dobrinami.

Zgled tega velikodušnega uboštva so nam za Gospodom prvi dali apostoli. Ti so vse svoje nemudoma zapustili in se na klic nebeškega učitelja hitro obrnili, pustili ribolov ter postali ribiči ljudi. S tem so nagnili mnoge, da so posnemali njihovo vero in jim postali podobni, saj so bili prvi sinovi Cerkve vsi enega srca in verni enega duha. Vse svoje reči in imetje so razdelili, se po prostovoljnem uboštvu obogatili z večnimi dobrinami. Iz apostolskega oznanila so se naučili z veseljem ničesar imeti in imeti vse skupno v Kristusu.

Zato je apostol Peter, ko je šel v tempelj in ga je hromi prosil miloščine, rekel: Srebra in zlata nimam; kar pa imam, to ti dam: v imenu Jezusa Kristusa Nazarečana vstani in hodi. Kaj je odličnejše od te ponižnosti? Kaj bogatejše od tega uboštva? Nima denarnih sredstev, ima pa darove narave. Tistega, ki ga je mati rodila slabotnega, je Peter z besedo ozdravil; in tisti, ki ni dal cesarjeve podobe, vtisnjene v denar, je izoblikoval v človeku Kristusovo podobo.

Bogastvo tega zaklada pa ni nudilo pomoči samo tistemu, ki mu je bila vrnjena hoja, temveč tudi pet tisoč možem, ki so takrat ob spodbudni besedi apostola zaradi njegovega čudežnega ozdravljenja sprejeli vero. Revež, ki ni imel ničesar, kar bi dal beraču, je podelil tolikšno bogastvo božje milosti, da je hkrati, ko je vrnil zdravje v nogah enemu človeku, ozdravil srca tolikih tisočev vernikov in jim podelil sposobnosti hoditi za Kristusom, čeprav jih je našel hrome.

Iz homilij sv. Gregorja Velikega, papeža, o knjigi preroka Ezekijela (1. knj., 11, 4-6)

Iz ljubezni do Boga se ves posvečam oznanjevanju njegove besede

 

Sin človekov, naredil sem te za čuvaja v Izraelovi hiši. Moramo premisliti, da Gospod tistega, ki ga pošlje oznanjat, imenuje čuvaja. Čuvaj stoji namreč vedno na višini, da bi že od daleč videl, kaj se bo zgodilo. In kdorkoli je postavljen za čuvaja naroda, mora v življenju stati visoko, da bo mogel koristiti s svojo previdnostjo. O kako težko mi je to, kar govorim, kajti s temi besedami ranim sebe. Moj jezik namreč ne oznanja, kakor bi bilo primerno, in tudi življenje ne sledi besedam, kakor bi bilo potrebno. Ne tajim, da sem kriv, vidim svojo mlačnost in malomarnost. Mogoče bo že samo priznanje krivde veljalo pri dobrem sodniku kot prošnja za odpuščanje. Ko sem namreč bil v samostanu, sem se mogel varovati praznih pogovorov in ohraniti skoraj trajno zbranost za molitev. Ko pa sem prevzel pastoralno breme, se duh ne more trajno zbrati v sebi, ker je na mnoge načine razdeljen.

Prisiljen sem namreč razpravljati enkrat o zadevah Cerkva, drugič o zadevah samostanov, pogosto presojati življenje in dejanja posameznikov, potem zopet ščititi kakšne zadeve občanov, ali zdihovati zaradi barbarskih oboroženih napadov in trepetati v strahu pred volkovi, ki zalezujejo zaupano mi čredo. Poleg tega moram prevzemati tudi skrb za imetje, da bi ne bili brez pomoči tisti, ki morajo živeti po redovnih pravilih. Večkrat moram mirno prenašati nadlogo roparjev ali se jim postaviti v bran s potrpežljivo ljubeznijo, za katero si moramo prizadevati.

Ker je tako duh razdeljen na toliko pomembnih stvari, ki jih mora razmisliti, kdaj naj se potem povrne v sebe, da se ves zbere za oznanjevanje in ne zanemari dolžnosti, da oznanja besedo? Ker sem pa zaradi službene dolžnosti pogosto v družbi s svetnimi ljudmi, tu in tam popuščam v brzdanju jezika. Kajti če se zvesto držim svojega strogega sklepa, vem, da bodo slabotnejši bežali od mene, in jih ne bom nikdar pripeljal do tistega, kar želim. Zato se pogosto zgodi, da poslušam tudi njihove nekoristne pogovore. Toda, ker sem tudi sam slaboten in me nekoliko privlačijo nekoristni pogovori, prav rad začenjam govoriti o tem, česar v začetku nisem rad poslušal; in vleče me ležati tam, kamor se mi je gnusilo pasti.

Kdo sem torej jaz ali kakšen čuvaj sem, ki ne ustrezam vzvišenosti svojega dela, temveč ležim v nižini svoje slabosti?

Toda Stvarnik in Odrešenik človeškega rodu mi more kljub moji nevrednosti podeliti, da bom znal prav živeti in znal tudi prav govoriti, saj se iz ljubezni do njega ves posvečam oznanjevanju njegove besede.

Iz razlage Janezovega evangelija Origena, duhovnika (10, 20)

Kristus je govoril o templju svojega telesa

 

Poderite ta tempelj in v treh dneh ga bom postavil. Vase zaverovani in posvetno misleči ljudje se mi zdijo podobni tem Judom, ki so nejevoljno prenašali, da je Jezus pregnal tiste, ki so iz Očetove hiše naredili tržnico za svoje posle. Zahtevali so znamenje, po katerem bi spoznali, da ima Jezus pravico do takega ukrepanja, znamenje, da je božji Sin, česar niso hoteli priznati. Toda Odrešenik preide na govor o svojem telesu in jim, kakor bi govoril o templju, na vprašanje: kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš to delati, odgovori: poderite ta tempelj in v treh dneh ga bom postavil.

Oboje, tempelj in Jezusovo telo, se mi zdi, predstavljata Cerkev, saj je ta zgrajena iz živih kamnov: Cerkev je duhovna hiša za sveto duhovništvo, zidana na temelju apostolov in prerokov, in glavni vogelni kamen je sam Kristus Jezus, ki je resnično tempelj. Pri apostolu beremo tudi to misel: Vi pa ste Kristusovo telo in vsak zase udje. Morda to pomeni, da se bodo stični sklepi tempeljskih kamnov zrahljali, da se bodo, kakor je zapisano v 22. psalmu, vse Kristusove kosti razklenile zaradi preganjanj in preizkušenj, ki jih povzročajo nasprotniki celovitosti templja. Toda tempelj bo zopet postavljen in telo bo vstalo tretji dan, na dan po dnevu trpljenja in naslednjem dnevu, ki je dan dopolnitve.

Napočil bo namreč na novem nebu in na novi zemlji tretji dan. Tistega velikega Gospodovega dne se bodo zbudile te kosti, hiša Izraelova. Na ta način pa resnica, da je Kristus po prestanem trpljenju na križu vstal od mrtvih, vključuje tudi skrivnost vstajenja vsega Kristusovega telesa. Kakor je bilo čutno Jezusovo telo pribito na križ in pokopano, pa je potem vstalo od mrtvih, tako je vse telo Kristusovih vernikov s Kristusom pribito na križ in nekako umira. Kakor Pavel se naj noben vernik ne hvali z ničemer razen s križem našega Gospoda Jezusa Kristusa, po katerem je on križan svetu in svet njemu.

Zato pa vernik ni le križan skupaj s Kristusom in svetom, ampak je tudi skupaj z njim pokopan. Pokopani smo bili torej z njim po krstu v smrt, pravi Pavel, a dodaja, kakor bi aro vstajenja imel že v rokah: z njim smo vstali tudi mi.

Iz knjige Hoja za Kristusom (3, 14)

Gospodova resnica ostane vekomaj

 

Gospod, če zagrmiš s svojimi sodbami nad menoj, pretreseš s strahom in trepetom vse moje kosti in silno se prestraši moja duša.

Strmeč stojim in premišljujem, da še nebesa niso čista pred tvojim obličjem.

Če si na angelih našel krivico, pa jim nisi prizanesel, kaj bo pa z menoj?

Zvezde so padle z nebes, in jaz, prah, kaj se prevzemam?

Padli so globoko taki, katerih dela so se zdela hvalevredna, in videl sem, kako so se naslajali s svinjskimi otrobi taki, ki so uživali angelski kruh.

Nobene svetosti ni, če ti, o Gospod, odtegneš svojo roko; nobena modrost nič ne pomaga, če ti nehaš vladati; noben pogum nič ne premore, če ga ti ne vzdržuješ.

Zakaj ako nas ti zapustiš, utonemo in se pogubimo; če nas pa ti obiščeš, se dvignemo in živimo.

Mi smo nestanovitni, pa ti nas krepiš; mlačni smo, pa ti nas vnemaš.

Utonila je v globočini tvojih sodb nad menoj vsa nečimrna slava.

Kaj je pač vse meso pred tvojim obličjem? Ali se bo mar glina ponašala pred njim, ki jo oblikuje?

Kako se more z ničemurnimi besedami povzdigovati človek, čigar srce je v resnici Bogu podložno?

Kogar je premagala resnica, njega ves svet ne bo napihnil, in hvala vseh ljudi ne bo ganila tistega, ki je postavil vse svoje zaupanje v Boga.

Zakaj tudi tisti, ki govore, nič niso; z zvokom besedi bodo prešli; Gospodova zvestoba pa traja na veke.

Iz knjige Hoja za Kristusom (3, 3)

Jaz sem učil preroke

 

Poslušaj, sin moj, moje besede, besede presladke, ki presegajo vso modrost posvetnih učenjakov in modrijanov! Moje besede so duh in življenje in ne smeš jih presojati po človeškem čutu.

Moje besede niso za prazno zabavo, ampak molčeč jih poslušaj in ves ponižen in goreč jih sprejemaj!

Rekel sem: Srečen, kogar ti, Gospod, učiš in ga v svoji postavi poučuješ, da mu lajšaš hude dni in da ne ostane brez tolažbe na zemlji.

Jaz, pravi Gospod, sem učil od početka preroke in še sedaj vedno govorim vsem; pa mnogi so gluhi in trdi za moj glas.

Mnogi rajši poslušajo svet kakor pa Boga; rajši se ravnajo po svoji počutnosti kakor pa po božji volji.

Svet obeta le časne in malovredne reči in vse dere za njim; jaz obetam vse najboljše in večno, in vendar so mrzla srca ljudi.

Kdo tako skrbno meni služi in me v vsem posluša, kakor služijo svetu in njegovim gospodarjem? Sram te bodi zato, leni mrmrajoči služabnik, ker se drugi bolj trudijo za pogubljenje kakor ti za življenje!

Drugi se bolj vesele praznih reči, kakor ti resnice. Oni se pogosto goljufajo v svojem upanju, a moja obljuba nikogar ne prevara, in nikogar ne pusti praznega, ki meni zaupa.

Kar sem obljubil, bom dal, kar sem rekel, ne bom oporekel, če le do konca zvest ostaneš v moji ljubezni.

Jaz povračujem vsem dobrim in ostro preskušam vse pobožne.

Zapiši si moje besede v svoje srce in pridno jih premišljuj, zakaj v skušnjavi ti bodo zelo potrebne.

Česar ne umeš, ko bereš, boš spoznal, ko te obiščem.

Z dvojim jaz obiskujem svoje izvoljene: s skušnjavo in s tolažbo.

In dvoje branje jim berem vsak dan: v enem grajam njih napake, v drugem jih nagovarjam, naj rastejo v čednostih.

Kdor ima moje besede, pa jih zaničuje, ga bodo sodile poslednji dan.

Iz govorov sv. Avguština, škofa (23 A, 1-4)

Gospod se nas je usmilil

 

Blagor nam, če to, kar slišimo in pojemo, tudi izvršujemo. Naše poslušanje je setev, delo pa pomeni sad iz semena. Po tem uvodu bi vas rad opomnil: Ne prihajajte v cerkev, ne da bi obrodili sadove, to se pravi: ni dovolj, da slišite veliko lepih resnic; treba je tudi po njih živeti. Vendar pa ne smemo pozabiti, kar pravi apostol: z milostjo smo rešeni, ne iz del; da bi se kdo ne hvalil. In še poudarja: Po milosti smo rešeni.

Resnično, v našem prejšnjem življenju ni bilo nič dobrega, kar bi bilo Boga nagnilo, da bi nas bil cenil in ljubil ter bi sam pri sebi rekel: Hitimo, pomagajmo tem ljudem, ker pošteno živijo. Ni mu moglo biti všeč naše življenje, ni mu moglo biti všeč v nas, karkoli smo že delali, všeč pa mu je bilo vse, kar je delal on sam v nas. Zato bo obsodil, kar smo mi storili, a to, kar je on storil, bo rešil.

Nismo bili torej dobri, vendar se nas je usmilil. Poslal je svojega Sina, da bi umrl, ne za dobre, ampak za hudobne, ne za pravične, ampak za brezbožne. Tako je rečeno: Kristus je umrl za brezbožne: In kaj še pravi? Težko, da bi kdo umiral za pravičnega; za dobrotnika bi si morda kdo še upal umreti. Morebiti bi se še našel kdo, ki bi imel pogum umreti za dobrega človeka. Toda kdo bo sprejel, da umrje za krivičnega, brezbožnega in hudobnega? Samo Kristus, ki je tako pravičen, da tudi krivične opraviči.

Potemtakem nismo imeli, bratje, nobenih dobrih del, ampak samo zla dela. A kljub temu božje usmiljenje ni zapustilo ljudi. Bog je poslal svojega Sina, da bi nas odkupil, ne z zlatom ali s srebrom, ampak s svojo srčno krvjo. Kristusa so kot brezmadežno jagnje privedli h klavni daritvi namesto umazanih ovac, a ko bi bile samo umazane in ne povsem okužene!

To je milost, ki smo jo prejeli. Živimo torej, kakor se spodobi za tako milost, da ne bomo delali sramote tolikšnemu daru. K nam je prišel tako odličen zdravnik, da nas je rešil vseh grehov. Če hočemo spet zboleti, ne bomo samo sebi škodili, ampak bomo nehvaležni tudi zdravniku.

Hodimo torej po poti, ki nam jo je on pokazal, posebno po poti ponižnosti, po kateri je sam hodil. S svojim naukom nam je namreč pokazal pot ponižnosti in je tudi sam hodil po njej in trpel za nas.

Da bi torej on, ki je sam po sebi nesmrten, mogel umreti za nas, se je Beseda učlovečila in se naselila med nami. Nesmrtni je vzel nase smrtnost, da bi umrl za nas in bi tako s svojo smrtjo uničil našo smrt.

To je naredil Gospod, s tem se je pred nami izkazal. Najvišji se je ponižal; ponižan, se je pustil umoriti; umorjen, je vstal od mrtvih in je bil povišan, da bi nas ne pustil v peklu, temveč bi nas povišal k sebi v vstajenju mrtvih, medtem ko nas je sedaj na zemlji povišal samo v veri in v izpovedovanju pravičnih.

Povabil nas je torej na pot ponižnosti. Če bomo po njej hodili, bomo slavili Gospoda in bomo lahko po pravici prepevali: Slavimo te, Gospod, častimo in hvalimo.

Iz homilij sv. Beda Častitljivega, duhovnika (23. hom.)

Predhodnik Kristusovega rojstva in smrti

 

Srečni predhodnik in prerok Gospodovega rojstva, javnega življenja in smrti je v smrtni borbi pokazal hrabrost, kakršne je vera v drugi svet vredna po besedah Svetega pisma: Čeprav so po sodbi ljudi bili mučeni, je njih upanje polno neumrljivosti. Upravičeno se spominjamo Janezovega rojstnega dne za nebesa, ki ga je proslavil z mučeništvom in ožaril z rožnato svetlobo svoje krvi. Po pravici častimo ta njegov spomin v duhovnem veselju, ker je Janez pričevanje za Gospoda zapečatil s svojim mučeništvom.

Ni dvoma, da je Janez Krstnik pretrpel zapor in spone zaradi pričevanja za Odrešenika. Potem ko ga je naznanjal, je zanj tudi izdihnil. Sicer preganjalec res ni zahteval, naj se Kristusu odpove, ampak naj se odpove resnici; vendar je umrl za Kristusa.

Kristus namreč zatrjuje: Jaz sem resnica. Če je torej Janez prelil kri za resnico, jo je prelil za Kristusa. S svojim rojstvom je napovedal Kristusovo rojstvo, s svojim oznanjevanjem je naznanil Kristusovo oznanjevanje, s krstom je pričal za Kristusa. Končno je tudi s svojim trpljenjem prerokoval Kristusovo trpljenje.

Ta mož je torej po dolgem trpljenju končal tukajšnje življenje v sponah in prelil svojo kri. Naznanjal je svobodo nebeškega miru, zato so ga brezbožneži vrgli v ječo. Zaprt je bil v temnico tisti, ki je pričeval o luči, ki je od luči same, od Kristusa, bil imenovan goreča in svetla luč. Tisti, ki je krstil Odrešenika sveta, ki je smel nad njim slišati Očetov glas, videti Svetega Duha, kako poln milosti prihaja iz nebes, je bil tudi sam krščen z lastno krvjo. Toda ni mu bilo hudo, celo prijetno in zaželeno je takim ljudem, da z minljivim trpljenjem potrdijo resnico in dobijo za nagrado večno življenje.

Smrt ga je po naravni nujnosti čakala, zato si je želel, da mu ob priznanju Kristusovega imena s palmo mučeništva prinese še večno življenje. Lepo ve o tem apostol povedati: Ni vam dano samo, da v Kristusa verujete, marveč, da zanj tudi trpite. Kristusov dar je torej, če izvoljeni zanj trpijo. Drugje spet trdi apostol: Trpljenje sedanjega časa se ne da primerjati s slavo, ki se bo razodela nad nami.

Iz Izpovedi sv. Avguština, škofa (7. knj., 10.18; 10. knj., 27)

O večna resnica in resnična ljubezen in ljubljena večnost!

 

Prišel mi je opomin, naj se vrnem k sebi. Res sem se vrnil in stopil sem pod tvojim vodstvom v svojo notrino in zmogel sem, ker si mi ti postal pomočnik. Vstopil sem in videl – kakor je bilo že oko moje duše slabo – ravno nad tem očesom svoje duše, nad svojim umom, nepremenljivo luč; ali to ni bila navadna, vsemu mesu vidna luč, tudi ne, kakor da bi bila iste vrste, samo da večja, ki bi le svetila neskončnokrat močneje in zaobjemala vesoljni prostor s svojo velikostjo. Ne, to ni bila tista luč, bila je druga, čisto druga kot vse telesne luči. Tudi ni stala tako nad mojim duhom, kakor plava olje na vodi, ne kakor visi nébes nad zemljo, bila je marveč višje vrste, ker me je sama ustvarila, in jaz nižje, ker sem po njej nastal. Kdor pozna resnico, pozna njo.

O večna resnica in resnična ljubezen in ljubljena večnost! Ti si moj Bog, k tebi zdihujem noč in dan. Ko sem te prvič spoznal, si me dvignil k sebi, da bi mi ti pokazal, kako v resnici biva, kar si mi kazal, le da jaz še nisem bil tisti, ki bi bil videti mogel. Zakaj tvoj silni žar, ki se je izlival name, mi je slepil in odbijal slabotno oko in vztrepetal sem v ljubezni in grozi: in videl sem, da sem daleč od tebe v krajini nesličnosti, in bilo mi je, ko da slišim tvoj glas iz višine: »Kruh velikih sem: zrasti pa me boš užival. Vendar se ne bom jaz spremenil vate, kakor se jed tvojega mesa, ne, ti se boš spremenil vame.«

In iskal sem pot, kako bi si pridobil moč, ki bi bil sposoben po njej tebe uživati. Ali nisem je našel, prav dokler se nisem oprijel Srednika med Bogom in ljudmi, človeka Kristusa Jezusa, ki je nad vsem, Bog, blagoslovljen na veke, in nas kliče in govori: Jaz sem pot in resnica in življenje. On je primešal mesu jed, ki sem bil za nje uživanje preslab, zakaj Beseda je meso postala, da bi se tvoja modrost, po kateri si vse ustvaril, izpremenila naši otroški nebogljenosti v mleko.

Kesno sem te vzljubil, Lepota, večno davna in večno nova, kesno sem te vzljubil! In glej, bil si v meni in jaz sem bil zunaj in tam sem te iskal in nelepa spaka sem se poganjal za lepimi liki, ki si jih ustvaril. Z menoj si bil, jaz s teboj ne. Daleč od tebe so me držale stvari, ki bi sploh ne bivale ne, ko bi v tebi ne bile. Klical si in klical, da si mi gluhoto prebil. Bliskal si in žarel, da si mi slepoto pregnal. Sladko zavonjal si mi in vsrkal sem tvoj vonj in zdaj koprnim po tebi. Okusil sem te in zdaj sem te lačen in žejen. Dotaknil si se me, pa sem zagorel po tvojem miru.