Iz govorov o Matejevem evangeliju sv. Janeza Zlatoustega, škofa (65. hom., 2-4)

Skupaj s Kristusom v trpljenju

 

V Kristusa silita Zebedejeva sinova z željo: Reci, naj sedi eden na tvoji desnici in eden na tvoji levici. Kakšen je njegov odgovor? Pokazati jima hoče, da ne prosita nič duhovnega in da si sploh ne bi drznila, ko bi vedela, za kaj prosita, zato jima pravi: Ne vesta, kaj prosita; kako nekaj velikega, kako čudovitega, nekaj, kar presega celo najvišjo oblast. Nato dostavi: Moreta piti kelih, ki ga jaz pijem, ali biti krščena s krstom, s katerim sem jaz krščen? »Vidva mi govorita o časteh in kronah,« pravi, »jaz pa vama o bojih in o znoju. Sedaj namreč ni čas za plačilo in ne bo se sedaj razodela moja slava. To življenje je čas prelivanja krvi, vojskovanja in nevarnosti.«

Poglejte, kako ju z vprašanji spodbuja in pridobiva. Ni namreč dejal: »Ali se moreta srečati z nasilno smrtjo? Moreta preliti svojo kri?« Kaj pa pravi? Ali moreta piti kelih? Privlačno je zanju, ko dostavi: ki ga jaz pijem? V skupnosti z njim pač želita biti. To imenuje krst, da bi pokazal, kako odtod izvira veliko očiščenje vsega sveta. Rekla sta mu: »Moreva.« Navdušeno in takoj obljubita, ne da bi se zavedala, kaj govorita. Pričakujeta pač, da bosta dosegla, kar sta prosila.

Jezus pa pravi: Moj kelih bosta pila, in s krstom, s katerim sem jaz krščen, bosta krščena. Veliko dobrino jima je napovedal: »Vredna bosta mučeništva. Trpela bosta, kot bom jaz trpel, mučeniške smrti bosta umrla in v tem bosta združena z menoj. Sedeti na moji desnici ali levici pa ne gre dajati meni, marveč bo dano (tistim), katerim je pripravil moj Oče. Spodbudil je njun pogum, ju napravil plemenitejša in jima je pomagal premagati žalost, šele potem je popravil njuno prošnjo.

Tedaj so deseteri bili nejevoljni na brata. Vidiš, kako so bili vsi nepopolni? Brata, ki sta skušala prehiteti drugih deset, kot tudi oni, ki so jima bili nevoščljivi. No, pa si poglej, kakšni so postali potem, ko so se otresli vseh teh praznih želja! Poslušaj, kako je Janez, ki se je bil približal Jezusu s tisto zahtevo, vedno prepuščal prvo mesto Petru, da je oznanjal in delal čudeže, kot nam poročajo Apostolska dela. Jakob pa potem tako ni več dolgo živel. Že od začetka se je odlikoval z veliko gorečnostjo in, ko se je odvrnil od vsega človeškega, se je povzpel tako visoko, da so ga kmalu umorili.

Iz razlage psalmov sv. Ambroža, škofa (Ps 43, 89-90)

V nas je svetloba tvojega obličja

 

Zakaj skrivaš svoje obličje? Menimo, da Bog skriva svoje obličje, ko nas zadenejo razne nadloge. Takrat nad našim čustvenim svetom visi tema, ki nas ovira, da s svojimi očmi ne moremo videti sijaja resnice. Vendar če Bog prodre v naše najgloblje bistvo in želi obiskati našo dušo, smo lahko trdno prepričani, da nas nobena stvar ne bo mogla zamračiti. Saj če že človekov obraz bolj odseva kot drugi udje telesa, ko pogledamo kogarkoli, bodisi da spoznamo neznanca ali srečamo prijatelja, in ga naš pogled ne pusti skritega, marveč ga spozna, koliko bolj božje obličje razsvetli tistega, v kogar se ozre.

O tem, kakor tudi o drugih stvareh, lepo govori sveti apostol, ki je zares Kristusov tolmač, saj ga hoče čim bolj z občutkom in besedo vtisniti v naša srca. Zato pravi: Bog, ki je rekel: iz teme naj zasveti luč, je zasvetil tudi v naših srcih, da bi se svetilo spoznanje božjega veličastva na obrazu Kristusa Jezusa. Slišali smo torej, kje naj odseva v nas Kristus. On je večni sijaj duš. Oče ga je poslal na zemljo zato, da bi mogli mi, ki nas je prej pokrivala zemeljska tema, s Kristusovim obrazom razsvetljeni gledati, kar je večno in nebeško.

Čemu govorim o Kristusu, ko pa je tudi apostol Peter rekel tistemu, ki je bil od rojstva hrom: Poglej v naju! Pogledal je Petra in razsvetlila ga je milost vere, saj ne bi ozdravel, ko ne bi bil trdno veroval.

Ker je na apostolih sijala takšna slava, je tudi Zahej, ko je slišal, da gre mimo Gospod Jezus, splezal na drevo. Bil je namreč nizek, majhne postave in ga zaradi množice ni mogel videti. Ko pa je zagledal Kristusa, je našel luč. Videl ga je in on, ki je prej grabil za tujim, je zdaj delil svoje.

Zakaj skrivaš svoje obličje? To pomeni: Čeprav odvračaš od nas, Gospod, svoje obličje, je vendar svetloba tvojega obličja v nas, Gospod. Varujmo to svetlobo v svojih srcih, naj sije v globine naše biti! Nihče namreč ne more obstati, če se s svojim obličjem odvrneš od njega.

Iz Molitev, ki jih je verjetno sestavila sv. Brigita

Dviganje duha h Kristusu odrešeniku

 

Blagoslovljen, moj Gospod Jezus Kristus! Vnaprej si napovedal svojo smrt. Pri zadnji večerji si posvetil kruh v svoje telo in ga, poln ljubezni, dal apostolom v spomin na svoje trpljenje. Ponižal si se in jim s svojimi svetimi rokami umil noge.

Slava ti, Gospod Jezus Kristus! Zgrozil si se pred trpljenjem in smrtjo ter potil krvavi pot, in vendar si nas odrešil: Človeškemu rodu si hotel pokazati svojo ljubezen.

Blagoslovljen, Gospod Jezus Kristus! H Kajfu so te vodili in tebe, večnega sodnika, postavili pred Pilatovo sodbo.

Slava ti, moj Gospod Jezus Kristus! V zasmeh so te odeli v škrlat, ti ovenčali glavo s trnovo krono, opljuvali sveto obličje, pokrili oči in božjeropne pesti krivičnikov so te surovo bile v obraz.

Hvala ti, moj Gospod Jezus Kristus! K stebru so te privezali; te nečloveško bičali in te pokritega s krvjo kot nedolžno jagnje vodili k Pilatu.

Čast tebi, Gospod Jezus Kristus! Sveto telo so ti vse izmučili in te obsodili na križ. Težko si ga nosil na svetih ramah do morišča, kjer so te slekli in pribili na križ.

Večna slava tebi, moj Gospod Jezus Kristus! V veliki tesnobi si se z ljubeznijo ozrl v čudovito mater, ki je greh niti z najmanjšo senco ni omadeževal. Potolažil si jo in jo zaupal v varstvo zvestemu učencu.

Večni blagoslov tebi, Gospod Jezus Kristus! V smrtni stiski si dal vsem grešnikom upanje odpuščanja, ker si se usmilil razbojnika; ko se je obrnil k tebi, in si mu obljubil nebesa.

Večna hvala ti, moj Gospod Jezus Kristus, za vsako uro, ki si jo v grenki stiski prebil na križu. Bolečine so izmučile tvojo blagoslovljeno dušo, neusmiljeno so presunile tvoje srce, da se je ustavilo. Nagnil si glavo in vrnil dušo Očetu, telo pa je ostalo in se mrtvo ohladilo.

Blagoslovljen, moj Gospod Jezus Kristus! Z dragoceno krvjo in sveto smrtjo si odrešil duše in jih iz žalostnega pregnanstva privedel v večno življenje.

Blagoslovljen, moj Gospod Jezus Kristus! Za naše odrešenje so ti s sulico odprli stran in prebodli srce, iz katerega je privrela zveličavna kri in voda.

Slava ti, Gospod Jezus Kristus! Prijatelji so sneli tvoje sveto telo s križa, ga položili žalostni materi v naročje, povili v platno in pokopali v grob, ki so ga vojaki zastražili.

Večna slava ti, Gospod Jezus Kristus! Tretji dan si vstal od mrtvih in se živ pokazal, katerim si hotel. Po štiridesetih dneh si se dvignil, rešil svoje prijatelje iz podzemlja in jih vzel k sebi v nebesa.

Večni hvalospev tebi, Gospod Jezus Kristus! Učencem si poslal Svetega Duha in jim podaril neizmerno božjo ljubezen.

Vekomaj blagoslovljen, hvaljen in slavljen Gospod Jezus na nebeškem prestolu, kjer sediš v božji slavi s telesom, ki ga imaš od Device Marije. Na sodni dan prideš sodit žive in mrtve ti, ki z Očetom in Svetim Duhom vekomaj živiš in kraljuješ. Amen.

Iz homilij o evangelijih sv. Gregorja Velikega, papeža (25. homilija, 1-2.4-5)

Hrepenela je po Kristusu

 

Ko je Marija Magdalena prišla h Gospodovemu grobu in ni našla Gospodovega telesa, je mislila, da so ga odnesli, in je to šla povedat učencema. Ta dva sta prišla in videla, da je res tako, kot je bila povedala žena, in sta ji verjela. In o njima piše Sveto pismo: Učenca sta se vrnila domov. Potem pristavlja: Marija pa je stala zunaj pri grobu in jokala.

Pomislimo ob tem, kolika ljubezen je razvnemala to ženo, da se ni vrnila od Gospodovega groba, čeprav sta se učenca vrnila. Iskala je njega, ki ga ni našla. Jokala je, ko ga je iskala, in vsa polna ljubezni hrepenela po njem, o katerem je mislila, da so ga ukradli. Tako se je zgodilo, da je samo ona videla njega, ki ga je tako vztrajno iskala, kajti vztrajnost je silno velika krepost in božja Resnica pravi o njej: Kdor pa bo vztrajal do konca, ta bo zveličan.

Iskala je že prej, pa ni našla. Vztrajno je iskala dalje in zato se je dogodilo, da je našla. Vse bolj živo je hrepenela in rastoče hrepenenje je doseglo, kar je želelo. Pričakovanje veča svete želje. Če se ne bi večale, ne bi bile želje. V takšni ljubezni je gorel vsak, kdor je hotel priti do resnice. O tem govori že kralj David: Mojo dušo žeja po Bogu, živem Bogu; kdaj pride čas, ko bom gledal božje obličje? In Cerkev pravi v Visoki pesmi: Ranila me je tvoja ljubezen. In spet: Moja duša se taja v meni.

Žena, kaj jokaš? Koga iščeš? Tako jo je Gospod vprašal; da bi pomnožil njeno hrepenenje in bi se še bolj razvnela v ljubezni, ko bi povedala njegovo ime. Jezus ji reče: ,Marija!' Potem ko jo je bil poklical kot ženo na splošno in ga ni spoznala, jo pokliče z njenim osebnim imenom, kakor bi hotel reči: »Spoznaj njega, ki te je spoznal! Saj te ne poznam kot vse žene, ampak še posebej, osebno.« Ko pa je Marija zaslišala svoje osebno ime, je spoznala Gospoda; zato ga je takoj poklicala: »Rabboni!«, to je: »Učitelj!« Našla je njega, ki ga je iskala na zunaj in ki je nagibal njeno notranjost, da ga je iskala.

Iz pisma sv. Ignacija Antiohijskega, škofa in mučenca, Magnezijcem (6, 1- 9, 2)

Ena molitev, eno upanje v ljubezni, v svetem veselju

 

Ker sem v osebah, ki sem jih prej omenil, vso občino videl v veri in jo vzljubil, vas opominjam: Prizadevajte si, da vse delate v edinosti božji; škof predseduje na mestu božjem, prezbiterji so na mestu apostolskega zbora, in diakonom, meni preljubim, je izročena služba Jezusa Kristusa, ki je bil pred veki pri Očetu in se je ob dopolnitvi časov prikazal. Ker ste torej vsi sprejeli enako mišljenje kot Bog, spoštujte drug drugega in nihče naj ne gleda bližnjega po zunanjosti, ampak ljubite drug drugega vedno v Jezusu Kristusu. Ničesar naj ne bo med vami, kar bi vas moglo ločiti, ampak bodite edini s škofom in predstojniki, da ste podoba in nauk neminljivosti.

Kakor ni torej Gospod ničesar storil brez Očeta, ker je z njim edin, niti sam niti po apostolih, tako tudi vi ničesar ne delajte brez škofa in prezbiterjev. Nikar ne poskušajte; da bi se zdelo hvale vredno; kar zase počnete, marveč vse vam bodi skupno: ena molitev, ena prošnja, ena misel, eno upanje v ljubezni, v brezgrajnem veselju. To je Jezus Kristus, ki nad njim ni nikogar. Shajajte se torej vsi kot v enem božjem templju, kot pri enem oltarju, pri enem Jezusu Kristusu, ki je izšel iz enega Očeta, ki je bil v enem Očetu in se je vrnil k njemu.

Ne dajte se motiti po tujih naukih in starih bajkah, ki nič ne koristijo. Kajti če še sedaj živimo kot Judje, priznavamo, da nismo prejeli milosti. Božji preroki so namreč živeli kakor Kristus Jezus. Zato so bili tudi preganjani. Bili so navdihnjeni po njegovi milosti, da bi se neverneži zagotovo prepričali, da je nad nami en Bog, ki se je razodel po Jezusu Kristusu, svojem Sinu; ta je njegova Beseda, izhajajoča iz molka, in je v vsem ugajal njemu, ki ga je poslal.

Če so prišli torej oni, ki so živeli v starih razmerah, do novega upanja in niso več praznovali sobote, ampak so živeli po nedelji, v katero je vzšlo tudi življenje po njem in njegovi smrti (to nekateri taje, čeprav smo po tej skrivnosti sprejeli vero in zaradi nje vztrajamo; da bomo učenci Jezusa Kristusa, našega edinega učitelja), kako bomo mogli mi živeti brez njega, katerega učenci so bili v duhu tudi preroki in so ga pričakovali kot učitelja? Zato jih je tudi on, ki so ga pričakovali v pravičnosti, obudil od mrtvih, ko je prišel.

Začetek pisma sv. Ignacija Antiohijskega, škofa in mučenca, Magnezijcem (1, 1- 5, 2)

Bodimo kristjani tudi v resnici, ne le po imenu

Ignacij, tudi Teoforos (Bogonosec) imenovan, cerkvi v Magneziji ob Majandru, oblagodarjeni v milosti Boga Očeta v Kristusu Jezusu, našem Odrešeniku, v katerem jo pozdravljam in ji želim v Bogu Očetu in Jezusu Kristusu najobilnejši blagor.

Ker sem zvedel, kako dobro je urejena vaša ljubezen po božjih zapovedih, sem z veseljem sklenil, da govorim z vami v veri Jezusa Kristusa. Ker sem bil namreč za vrednega spoznan Bogu preljubega imena, slavim v vezeh, ki jih nosim, cerkve in jim želim edinost s telesom in duhom Jezusa Kristusa, ki je naše večno življenje, edinost v veri in ljubezni, ki je nič ne prekaša, zlasti pa edinost z Jezusom in Očetom, po katerem bomo dosegli Boga, če zdržimo vse nasilje kneza tega sveta in mu ubežimo.

Ker sem bil torej za vrednega spoznan, da sem vas videl po Damu, vašem Boga vrednem škofu, po vrednih starešinah (prezbiterjih) Basu in Apoloniju ter po svojem sohlapcu diakonu Zotionu, ki sem ga vesel, ker je vdan škofu kot božjemu daru in duhovnikom kot postavi Jezusa Kristusa.

Tudi za vas se spodobi, da ne zlorabljate škofovih let, ampak da mu izkazujete dolžno spoštovanje z mislijo na moč, ki jo ima od Boga Očeta, kakor tudi delajo sveti prezbiterji, kot sem zvedel, ki ne izrabljajo njegove očite mladosti, ampak se kot pametni možje v Bogu uklanjajo njemu, toda ne njemu, ampak Očetu Jezusa Kristusa, ki je škof vseh. Spodobi se namreč, da častimo njega, ki nas je izvolil, in da ga poslušamo brez vsake hinavščine; kajti nihče ne vara le škofa, ki ga vidimo, ampak prezira tistega, ki ga ne vidimo. Seveda o takih rečeh se ne bomo zagovarjali pred ljudmi, ampak pred Bogom, ki pozna, kar je skrito.

Spodobi se torej, da ne nosimo le krščanskega imena, ampak da tudi kristjani v resnici smo; nekateri namreč škofa le z besedo priznavajo, delajo pa vse brez njega. Taki nimajo dobre vesti, kot se mi dozdeva, ker se ne zbirajo pravilno po Kristusovi zapovedi.

Vse stvari imajo svoj konec in, glejte, pred nami je oboje, smrt in življenje, in vsak pojde na svoje mesto. Dve vrsti denarja sta, božja in svetna, in vsaka ima vtisnjeno svoje znamenje: neverniki znamenje tega sveta, verniki v ljubezni pa znamenje Očeta po Jezusu Kristusu, razen če njegovega življenja ne bo v nas in ne bomo radovoljno umrli z mislijo na njegovo trpljenje.

Iz razprave sv. Ambroža, škofa, O svetih skrivnostih (52-54. 58)

Kristusova beseda povzroči ta zakrament, ki ga prejemaš

 

Pomislimo, da je milost učinkovitejša od narave, pa vendar lahko merimo celo milost preroškega blagoslova. Če je blagoslov, ki ga je izrekel človek, zmogel spremeniti naravo, kaj bomo rekli o božji posvetitvi, pri kateri delujejo besede Odrešenika samega? Zakrament, ki ga prejemaš, povzroči namreč Kristusova beseda. Če je bila Elijeva beseda dovolj močna, da je priklicala ogenj z neba, mar ne bo Kristusova beseda zmogla spremeniti naravo prvin? O vseh stvareh na svetu bereš: On je rekel in vse je nastalo, on je ukazal in je zaživelo. Kristusova beseda, ki je mogla iz nič ustvariti to, česar prej ni bilo, naj ne bi mogla spremeniti tega, kar je, v nekaj drugega, kar prej ni bilo? Ni manj težko ustvarjati nove stvari, kot spreminjati naravo.

Pa zakaj bi to dokazovali? Uporabimo primere, ki so v zvezi s Kristusom, s skrivnostmi učlovečenja ponazorimo resničnost te skrivnosti. Ali je šlo vse po naravnem redu, ko je bil Gospod Jezus rojen iz Marije? Če upoštevaš naravni red, je navadno tako, da rodi žena potem, ko se je združila z možem. Torej je jasno, da je devica rodila mimo naravnega reda. Tudi telo, ki ga posvetimo, je telo iz Device. Zakaj hočeš, naj bo glede Kristusovega telesa vse po naravnem redu, ko pa je bil sam Gospod Jezus rojen iz Device mimo naravnega reda? Kristusovo telo, ki je v zakramentu, je res pravo Kristusovo telo, ki je bilo križano in pokopano.

Gospod Jezus sam pravi: To je moje telo. Preden so v blagoslovni molitvi izgovorjene nebeške besede, govorimo o drugi snovi, po posvetitvi pa je tu telo. On sam govori, da je to njegova kri. Pred posvetitvijo je nekaj drugega, po posvetitvi se imenuje kri. In ti rečeš »Amen«, to je »res je«. Kar govorijo usta, naj izpoveduje tudi tvoja duša; kar zveni kot glas, naj bo izraz prepričanja.

Ko Cerkev vidi tako veliko milost, spodbuja svoje otroke, spodbuja prijatelje, naj prihitijo k zakramentom, ko pravi: Jejte, prijatelji, pijte, in napijte se, ljubi! Kaj naj jemo, kaj naj pijemo, ti pove Sveti Duh na drugem mestu po preroku: Okusite in spoznajte, kako je Gospod dober, blagor človeku, ki vanj zaupa. Kristus je v tem zakramentu, ker je Kristusovo telo. Zato ni telesna jed, ampak duhovna. Saj tudi apostol Pavel pravi o njeni podobi: Naši očetje so jedli duhovno jed in pili duhovno pijačo. Božje telo je duhovna jed, Kristusovo telo je telo božjega duha, kajti duh je Kristus, kot beremo: Duh, ki je pred našim obličjem, je Kristus Gospod. Tudi v Petrovem pismu beremo: Kristus je umrl za vas. Končno je res, kar oznanja prerok, da ta jed utrjuje naše srce in ta pijača razveseljuje človekovo srce.

Iz razprave sv. Ambroža, škofa, O svetih skrivnostih (43. 47-49)

Novokrščenci in evharistija

 

To očiščeno ljudstvo, bogato obdarovano, se nato poda h Kristusovemu oltarju, in poje: Stopil bom k božjemu oltarju, k Bogu mojega veselja in moje mladosti. Potem ko je odložilo obleko stare zmote in se mu je kot orlu obnovila mladost, hiti k tej nebeški gostiji. Ko pride in zagleda pripravljen presveti oltar, vzklikne: Svojo mizo pred mano pogrinjaš. O tem ljudstvu pravi David, da govori: Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka, na sočne pašnike me vodi. Ob mirnih vodah počivam. In dalje: Ne bojim se, dokler si ti ob meni, čeprav bi hodil po temnih dolinah. S pastirsko palico in gorjačo me spremljaš. Svojo mizo pred mano pogrinjaš, častiš me vpričo mojih nasprotnikov. Venčaš me in mi glavo maziliš, srce mi prekipeva od sreče.

Čudovito je, kako je Bog pošiljal mano očetom in jih vsak dan hranil s hrano iz nebes. Zato je rečeno: angelski kruh je jedel človek. Pa vendar so vsi tisti, ki so jedli oni kruh, umrli v puščavi, ta jed, ki jo ti prejemaš, ta živi kruh, ki je prišel iz nebes, pa je v hrano za večno življenje; kdorkoli bo to užival, vekomaj ne bo umrl, ker je to Kristusovo telo.

Premisli zdaj, ali je odličnejša mana; angelski kruh, ali Kristusovo telo, ki je telo za življenje. Tista mana je prišla iz nebes, ta pa iznad nebes; tista je nebeška, ta pa mana Gospoda nebes; tista podvržena razpadanju, če jo je kdo shranil za prihodnji dan, ta pa popolnoma varna pred pokvarljivostjo, tako da se tistega, ki jo spoštljivo užije, ne more lotiti razpadanje. Hebrejcem je tekla voda iz skale, tebi kri iz Kristusa; nje je nekaj časa napajala voda, tebi pa teče kri za večnost. Jud je pil, pa je bil še žejen; ko piješ ti, ne moreš biti več žejen. Nekoč je bila senca, zdaj pa je resničnost.

Če je tisto, kar občuduješ, samo senca, kako nekaj velikega je ta resničnost, da se čudiš že zgolj njeni senci. Poslušaj: samo senca je, kar se je zgodilo z očeti: Pili so, pravi, iz skale, ki jih je spremljala, skala pa je bil Kristus. Ali večina izmed njih Bogu ni bila po volji, popadali so namreč v puščavi. To pa je postalo zgled za nas. Spoznaj, kaj je bolj vzvišeno: odličnejša je luč od sence, resnica od podobe, telo Stvarnika od mane iz nebes.

Iz razprave sv. Ambroža, škofa, O svetih skrivnostih (29-30. 34-35. 37. 42)

Kateheza obredov po krstu

 

Spoznaj smisel tega obreda, saj modri ima oči v svoji glavi. Olje je kapljalo na Aronovo brado, to je na kras mladosti; zato na Aronovo, da postaneš izvoljeni rod, duhovniški, dragoceni rod. Vsi smo bili maziljeni z duhovno milostjo za božje kraljestvo in za duhovništvo.

Nato si prejel belo obleko kot znak, da si slekel haljo pregreh, oblekel pa čisto oblačilo nedolžnosti, o čemer pravi prerok: Pokropi me s hizopom, da bom očiščen, bolj kot sneg bom bel, ko me očistiš. Kdor je krščen, je očiščen glede na postavo in na evangelij: glede na postavo, ker je z vejico hizopa Mojzes kropil jagnjetovo kri, glede na evangelij, ker je imel Kristus oblačila bela kot sneg, ko je razodel slavo svojega vstajenja, kakor je v evangeliju. Bolj kot sneg postane bel tisti, ki so mu grehi odpuščeni. Zato Gospod tudi po Izaiju pravi: Če so vaši grehi rdeči kot škrlat, bodo beli kakor sneg.

Cerkev, ki ima taka oblačila, kakor jih je prejela v kopeli prerojenja, pravi v Visoki pesmi: Črna sem, ali lepa, hčere jeruzalemske. Črna zaradi krhkosti človeške narave, lepa zaradi milosti; črna, ker sem sestavljena iz grešnikov, lepa zaradi zakramentalne vere. Ko so hčere jeruzalemske gledale to oblačilo, so strme govorile: Kdo je ta, ki se dviga vsa bela? Bila je črna, kako da je zdaj nenadoma bela?

Ko Kristus vidi svojo Cerkev v belih oblačilih - zanjo je namreč vzel nase umazano obleko, kot pravi prerok Zaharija -, ali ko vidi dušo očiščeno, in to v kopeli prerojenja, pravi: Glej, lepa si, prijateljica moja, glej lepa! Tvoje oči so lepe kakor oči goloba, v čigar podobi je Sveti Duh prišel iz nebes. Zato se spomni, da si prejel duhovni pečat, Duha modrosti in razumnosti, duha sveta in moči, duha spoznanja in pobožnosti, duha svetega strahu. Ohrani torej, kar si prejel! Zaznamoval te je Bog Oče, potrdil te je Kristus Gospod, in dal je v tvoje roke srce Duha kot poroštvo ljubezni, kakor si se naučil iz branja apostola.

Iz razprave sv. Ambroža, škofa, O svetih skrivnostih (19-21.24.26-28)

Voda ne očiščuje brez Svetega Duha

 

Že prej so ti povedali, da ne smeš verjeti samo tega, kar vidiš, da ne bi tudi ti rekel: Ali je to tista velika skrivnost, ki je oko ni videlo in uho ni slišalo in v človeško srce ni prišla? Vidim vodo, ki jo vidim vsak dan. Ali me more očistiti, ko sem se vendar večkrat potopil vanjo, pa nisem bil nikoli očiščen? Spoznaj torej, da voda ne očiščuje brez Duha: zato si bral, da so trije, ki pričujejo pri krstu, a ti trije so eno: voda, kri in Duh, in če le enega od teh treh odvzameš, ni več zakramenta krsta. Kaj je namreč voda brez Kristusovega križa? Navadna prvina brez vsake zakramentalne moči. Pa vendar tudi brez vode ni skrivnosti prerojenja: ako se kdo ne rodi iz vode in Duha, ne more priti v božje kraljestvo. Tudi katehumen veruje v križ Gospoda Jezusa, s katerim je bil zaznamovan, toda če ne bi bil krščen v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha, ne bi mogel prejeti odpuščanja grehov, niti ne bi bil deležen daru duhovne milosti.

Tako se je Sirec Naaman sedemkrat potopil, kot piše v postavi, ti pa si bil krščen v imenu Trojice. Izpovedal si vero v Očeta, spomni se, kaj si storil; izpovedal si vero v Sina, izpovedal vero v Duha. Zapomni si vrstni red. V tej veri si umrl svetu, vstal pa Bogu. Bil si kakor pokopan v tisti naravni prvini, umrl si grehu in vstal za večno življenje. Zato veruj, da voda ni brez koristi.

Mrtvoudni bolnik je pričakoval človeka. Koga drugega kot Gospoda Jezusa, ki je bil rojen iz Device. Ko je prišel, ni več predpodoba ozdravljala le nekaterih, ampak resničnost vse ljudi po vrsti. Tisti, katerega so pričakovali, da bo prišel, je bil on, ki je o njem Bog Oče rekel Janezu Krstniku: Na kogar boš videl Duha prihajati in ostati na njem, ta je, ki krščuje s Svetim Duhom. To je izpričal Janez sam z besedami: Videl sem Duha, ki je prihajal kakor golob z neba in ostal na njem. In zakaj je Duh tedaj prišel kot golob, če ne zato, da bi ti videl, da bi ti spoznal, da je tisti golob, ki ga je pravični Noe spustil iz ladje, bil podoba onega goloba, in da bi v tem spoznal predpodobo zakramenta?

Ali moreš še kaj dvomiti, če ti v evangeliju razločno kliče Oče: Ta je moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje; če ti kliče Sin, nad katerim se je razodel Sveti Duh v podobi goloba; kliče tudi Sveti Duh, ki je prišel kot golob; če ti kliče David: Gospod se oglaša nad vodami, Bog veličastva grmi nad silnimi valovi; če ti Pismo pričuje, da je na Gedeonovo prošnjo švignil ogenj z neba in da je na Elijevo molitev prišel ogenj, ki je posvetil daritev?

Nikar ne glej na človeške zasluge duhovnikov; ampak na njihovo službo. Če pa že ocenjuješ zasluge, potem pa, kakor upoštevaš Elija, upoštevaj tudi Petra in njegove zasluge, ali Pavla: onadva sta nam izročila to skrivnost, kakor sta jo prejela od Gospoda Jezusa. Njim je bil poslan vidni ogenj, da bi verovali, nevidni ogenj pa deluje v nas, ki verujemo. Zanje je bila podoba, za nas pa opozorilo. Zato verujem, da je ob duhovnikovih molitvah navzoč Gospod Jezus, ki je rekel: Kjer sta dva ali so trije zbrani, tam sem tudi jaz. Koliko bolj bo on sam hotel biti navzoč tam, kjer je Cerkev, kjer so svete skrivnosti!

Stopil si v krstno vodo. Spomni se, kaj si odgovoril: da veruješ v Očeta, da veruješ v Sina, da veruješ v Svetega Duha. Te besede ne pomenijo: verujem v večjega in manjšega in zadnjega, ampak z enakim glasom si poudaril, da enako veruješ v Sina, kakor veruješ v Očeta, enako veruješ v Duha, kakor veruješ v Sina, z edino izjemo, da izpoveduješ, da moraš verovati v križ samo Gospoda Jezusa.