Iz pisma sv. Frančiška Asiškega vsem vernikom

Biti moramo preprosti, ponižni in čisti

 

Nebeški Oče je po nadangelu Gabrijelu napovedal, da si bo njegova Beseda, polna veličastva, svetosti in slave privzela v sveti in slavni Devici Mariji resnično telo človeške krhkosti. Čeprav je bil nad vse bogat, je hotel zase in za svojo sveto mater izbrati uboštvo.

Malo pred svojim trpljenjem je obhajal zadnjo večerjo s svojimi učenci. Nato je molil k Očetu: Oče, če je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene. Vendar je položil svojo voljo v Očetovo voljo. Očetova volja je bila, da njegov ljubljeni in slavni Sin, ki nam ga je dal in se je za nas rodil, daruje sam sebe kot krvavo žrtev in daritev na križu. Tega ni storil zase, ki je vse ustvaril, temveč za naše grehe, da bi nam zapustil zgled, in bi hodili po njegovih stopinjah. Oče zato hoče, da bi se vsi zveličali po njem in ga prejemali s čistim srcem in telesom.

Kako srečni in blaženi so vsi, ki ljubijo Gospoda in živijo, kakor pravi sam Gospod v evangeliju: Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in vso dušo in svojega bližnjega kakor sam sebe. Ljubimo torej Boga in ga molimo s čistim srcem in mislijo, kakor je sam nadvse želel, ko je rekel: Pravi molivci bodo častili Očeta v duhu in resnici. Vsi, ki ga častijo, ga morajo moliti v duhu in resnici. Zato ga hvalimo in molimo podnevi in ponoči, rekoč: Oče naš, ki si v nebesih, zakaj treba je vedno moliti in se ne naveličati.

Poleg tega obrodimo vreden sad pokore, ljubimo svoje bližnje kakor sami sebe. Bodimo dobrosrčni, bodimo ponižni in dajajmo miloščino, ker ta očiščuje našo vest grehov. Ljudje namreč vse izgubijo, kar zapustijo na tem svetu. S seboj pa nesejo plačilo za ljubezen in za miloščino, ki so jo delili. Zanjo Gospod daje nagrado in zasluženo plačilo.

Ne bodimo modri in razumni po človeško, temveč bodimo preprosti, ponižni in čisti. Nikoli si ne smemo želeti, da bi se povzdigovali nad druge, temveč bodimo služabniki in podložni vsakemu človeškemu redu zaradi Gospoda. Na vseh, ki bodo tako ravnali in vztrajali do konca, bo počival Gospodov Duh in bo prebival in ostal v njih. Otroci bodo nebeškega Očeta, ker izvršujejo njegova dela, in so zaročenci, bratje in matere našega Gospoda Jezusa Kristusa.

Iz razprave o pismu Filipljanom sv. Ambroža, škofa

Veselite se vedno v Gospodu

 

Predragi bratje, ljubezen Boga nas poziva k radosti večne blaženosti, da rešimo svoje duše, kakor ste pravkar slišali pri branju, v katerem pravi apostol: Veselite se vedno v Gospodu! Posvetno veselje vodi v večno žalost. Radosti pa, ki so po Gospodovi volji, vodijo tiste, ki vztrajajo v njih, k blaženosti brez konca, za večno. Zato piše apostol: Zopet pravim: veselite se!

Spodbuja nas, da bi naše veselje v Bogu raslo vedno močneje v izpolnjevanju njegovih zapovedi. Zakaj kolikor vztrajneje se bomo borili na tem svetu, da bi bili predani božji volji našega Gospoda, toliko bolj bomo srečni v prihodnjem življenju in toliko večja bo slava, ki jo bomo uživali v Bogu.

Vaša blagost bodi znana vsem ljudem. Vaše vedenje naj ne bo znano samo Bogu, temveč tudi ljudem, da boste za zgled skromnosti in zmernosti vsem, ki z vami žive na tem svetu, in v dober spomin pred Bogom in ljudmi.

Gospod je blizu, nikar ne bodite v skrbeh: vedno je blizu vsem, ki ga kličejo na pomoč iskreno, s trdnim upanjem, s pravo vero in popolno ljubeznijo. Gospod ve za vaše potrebe, še predno ga prosite. Vedno je pripravljen priti na pomoč vsem tistim, ki mu zvesto služijo, pa naj bodo v kakršnih koli težavah. Zato se ne vznemirjajmo zaradi težav, ki nam grozijo, saj se moramo zavedati, da nam je Bog blizu, kakor pravi pismo: Blizu je Gospod njim, ki so potrtega srca, in v duhu skrušenim pomaga. Mnogo nadlog zadeva pravičnega, a iz vseh ga rešuje Gospod. Če si prizadevamo izpolnjevati in čuvati, kar nam je on zapovedal, se ne bo mudil, da nam izpolni svoje obljube.

V vsem razodevajte svoje želje Bogu v molitvi in prošnji z zahvalo, če bi vas namreč zadela nesreča, zato nikar ne godrnjajte in se ne žalostite.

Z veseljem se raje zahvaljujte vedno za vse Bogu.

Iz govorov sv. Bernarda, opata (12. govor, o psalmu 90, 3.6-8)

Naj te varujejo na vseh tvojih potih

 

Svojim angelom je zate zapovedal, naj te varujejo na vseh tvojih potih. Zahvaljujejo naj se Gospodu za njegovo dobroto, za njegove čudeže v prid človeškim otrokom. Zahvaljujejo naj se ter pripovedujejo med narodi, da je Gospod zanje storil velike reči. Gospod, kaj je človek, da zanj skrbiš, ali zakaj nanj misliš? Svoje srce obračaš k njemu, skrbiš zanj, brigaš se zanj. Končno mu pošlješ svojega Edinca, pošlješ vanj svojega Duha, obljubljaš mu celo, da bo gledal tvoje obličje. In da bi ne bilo v nebesih nikogar brez deleža pri skrbi za nas, pošiljaš zaradi nas v službo tiste blažene duhove, jih določaš za naše varstvo in jim velevaš, naj bodo naši vzgojitelji.

Svojim angelom je zate zapovedal, naj te varujejo na vseh tvojih potih. S kakšnim spoštovanjem te mora navdajati ta beseda, prinašati vdanost, vlivati zaupanje! Spoštovanje zaradi navzočnosti, vdanost zaradi naklonjenosti, zaupanje zaradi varstva. Prisotni so torej in pri tebi so, ne le s tabo, marveč tudi zate. Prisotni so, da te ščitijo, tukaj so, da ti pomagajo. Kljub temu, da jim je Bog zapovedal, vendarle ne smemo biti nehvaležni tudi njim, ki njega s toliko ljubeznijo ubogajo in nam pomagajo v tolikšni potrebi.

Bodimo torej vdani, bodimo hvaležni tako odličnim varuhom; vračajmo jim ljubezen, častimo jih, kolikor moremo in smemo. Vso svojo ljubezen in vse svoje češčenje pa izkazujmo njemu, od katerega oni in mi prejemamo vse, kar moremo spoštovati in ljubiti, vse, kar nas naredi vredne ljubezni ali spoštovanja.

Zato, bratje, v Bogu prisrčno ljubimo njegove angele, svoje bodoče sodediče in zdaj naše varuhe in oskrbnike, ki nam jih je postavil in določil Oče. Že zdaj smo božji otroci, čeprav se to še ni pokazalo, ker smo še nedoletni otroci pod varuhi in oskrbniki ter se sedaj še nič ne ločimo od služabnikov.

Toda četudi smo še tako majhni in nam preostaja še tako dolga, pa ne samo tako dolga, ampak tudi tako nevarna pot, vendar česa naj bi se bali pod tako odličnimi varuhi? Nihče nas ne more premagati, nihče zapeljati, še manj pa so zmožni nas zapeljati tisti, ki nas varujejo na vseh naših potih. Zvesti so, izkušeni so, močni so: kaj se vznemirjamo? Samo za njimi hodimo, držimo se jih ter ostanimo pod varstvom nebeškega Boga!

Iz življenjepisa sv. Terezije Deteta Jezusa, device, kakor ga je napisala sama.

V srcu Cerkve naj bom ljubezen

 

Moje neizmerne želje so mi bile včasih pravo mučeništvo. Da bi mi malo odleglo, sem nekoč odprla in iskala zdravila v pismih sv. Pavla. Odprlo se mi je dvanajsto in trinajsto poglavje pisma Korinčanom. Brala sem, da ne more biti vsak apostol, prerok in učitelj, da je Cerkev sestavljena iz raznih udov in da oko ne more biti obenem roka. Odgovor je bil jasen; toda ni me zadovoljil in ni mi dal miru.

Ni mi usahnil pogum. Brala sem dalje in našla tolažilno mesto: Hrepenite pa po večjih darovih; hočem vam pokazati še mnogo odličnejšo pot. Apostol nato razlaga, da tudi največji darovi nimajo nobene vrednosti brez ljubezni. Le ljubezen je najboljša in najzanesljivejša pot k Bogu. Ob teh besedah sem se umirila. Ko sem prebirala ono mesto o skrivnostnem Kristusovem telesu, ki je sveta Cerkev, nisem pri nobenem udu, ki jih sveti Pavel našteva, mogla misliti sebe. Najraje bi se bila postavila za vse ude. Ljubezen mi je pomagala s svojim ključem do »mojega poklica«. Jasno: če je Cerkev iz udov sestavljeno telo, mora imeti najpotrebnejše, najvažnejše, in to je srce, ki mora goreti v ljubezni. Ljubezen poganja ude, da delajo. Če bi ugasnila ta, bi prenehali apostoli z oznanjevanjem evangelija in mučenci bi se branili prelivati svojo kri. Spoznala sem, da je v ljubezni obsežen vsak poklic, da je ona vse v vsem, da obsega vse čase, vse kraje, ker je večna. Skoraj brezumno srečna sem zaklicala: »O Jezus, moja ljubezen! Končno sem le odkrila svoj poklic! Moj poklic je ljubezen. Našla sem svoje mesto v Cerkvi. In to mesto si mi odkazal ti, moj Bog. Ljubezen naj bom v srcu svoje matere Cerkve! Torej bom vse obenem. Prav, kakor sem si nekoč želela.«

Iz predgovora o razlagi preroka Izaija sv. Hieronima, duhovnika (1.2)

Kdor ne pozna Svetega pisma, ne pozna Kristusa

 

Vračam, kar moram, ker sem pokoren ukazom Kristusa, ki govori: Preiskujte pisma in: Iščite in boste našli, da ne bom nekoč slišal, kar je bilo rečeno Judom: Motite se, ker ne poznate ne pisma ne božje moči. Ako je namreč - po apostolu Pavlu - Kristus božja moč in božja modrost, velja, da kdor ne pozna Svetega pisma, ne pozna tudi, kaj je božja moč in njegova modrost: nepoznanje Svetega pisma je nepoznanje Kristusa.

Zatorej bom posnemal hišnega gospodarja, ki iz svojega zaklada prinaša novo in staro. Tako v Visoki pesmi govori tudi nevesta: Novo in staro sem, bratec moj, zate prihranila. Tako razlagam tudi Izaija, da slišite ne le preroka ampak tudi evangelista in apostola. Kajti sebe in druge oznanjevalce takole poučuje: Kako ljubke so noge glasnikov radosti, ki oznanjajo mir. Bog pa njemu kot apostolu govori: Koga naj pošljem? Kdo nam pojde k temu ljudstvu? Odgovarja pa: Glej, tukaj sem, pošlji mene.

Naj nihče ne misli, da hočem v tej knjigi kar na kratko zajeti vse Gospodove skrivnosti, ki jih vsebuje Sveto pismo in jih je treba oznanjati, namreč: da je bil Emanuel iz Device rojen, da je vršil slavna dela in čudeže, da je umrl in bil pokopan; da pa je tudi vstal od mrtvih in je odrešenik vseh ljudi. In kaj naj bi govoril o njegovem nauku glede fizike, etike in logike? Kar je v tem spisu, je vse v Svetem pismu, kolikor pač more človeški jezik povedati in naš um doumeti. O teh skrivnostih priča tudi tisti, ki je zapisal: »Razodetje vseh teh reči vam je postalo kakor vsebina zapečatene knjige. Če se da komu, ki zna brati, z besedami: ‘Beri to’, odgovori ta: ‘Ne morem; saj je zapečatena.’ Če pa se knjiga da komu, ki ne zna brati, z besedami: ‘Beri to’, odgovori ta: ‘Ne znam brati.’

Ako se komu zdi, da je to slabo povedano, naj posluša istega apostola: Od prerokov naj po dva ali trije govore in drugi naj razsojajo. Če pa pride razodetje drugemu, ki sedi, naj prvi molči. Iz kakšnega razloga naj se nekaj zamolči, kar oznanja Duh po oznanilu prerokov? Naj to zamolči ali oznani? Ako so pač razumeli, kar so govorili, je torej vse polno modrosti in razumnosti. Kajti, kar je prišlo v njihova ušesa, ni prinesel prazen zrak, temveč: duhu prerokov je govoril Bog sam. Tako oznanja tudi drugi prerok, ko pravi: Angel mi je govoril in: V svojih srcih kličemo: Aba, Oče in še: Poslušam, kaj mi govori Gospod Bog.

Iz homilij o evangelijih sv. Gregorja Velikega, papeža (34. hom., 8-9)

Naziv angel pomeni službo, ne narave

 

Vedeti moramo, da z besedo angeli označujemo njihovo službo, ne narave. Ti sveti duhovi nebeške domovine so namreč vedno duhovi, ne moremo jih pa vselej nazivati angeli, kajti oni so angeli samo takrat, ko nam kaj naznanjajo. Tiste, ki sporočajo manj pomembne reči, imenujemo angele, tiste pa, ki naznanjajo velike in najvišje reči, nadangele.

Zato k Devici Mariji ni bil poslan kakršen si bodi angel, ampak nadangel Gabrijel. Primerno je namreč bilo, da je za to nalogo prišel eden izmed najvišjih angelov, ker je sporočal najvišjo skrivnost.

Angeli pa imajo tudi svoja lastna imena. Po teh imenih lahko presodimo, kaj premorejo v svojem delovanju. V tistem svetem mestu, v katerem zaradi gledanja vsemogočnega Boga vlada popolno znanje, ne dobivajo angeli svojih lastnih imen zato, kakor da tam brez teh imen ne bi mogli razlikovati njihovih oseb, ampak da prejmejo pri nas, ko pridejo k nam po kakšni službi, prav po tej službi tudi svoje ime. Mihael pomeni namreč »Kdo kakor Bog?«, Gabrijel: »Božja moč«, Rafael pa: »Bog ozdravlja«.

Kadarkoli je namreč na delu kakšna čudovita sila, je vedno poslan Mihael. Tako lahko že po delovanju samem in po imenu sklepamo, da tega ne more storiti noben drug kakor samo Bog. Zato se mora tudi stari sovražnik, ki je poln napuha hotel postati enak Bogu, rekoč: Na nebo se povzpnem, nad božjimi zvezdami postavim svoj prestol, enak bom Najvišjemu, boriti z nadangelom Mihaelom, kot pravi Janez: Nastala je vojska z Mihaelom nadangelom, dokler ne bo na koncu sveta oropan sleherne moči in kaznovan z večno kaznijo.

K Mariji je bil poslan Gabrijel, ki se imenuje »Božja moč«. Prišel je namreč oznanjat tistega, ki se je prikazal ponižen, da stre sovražne sile pod nebom. Potrebno je bilo torej, da »Božja moč« sporoči prihod tistega, ki je prišel kot Gospod vesolja in mogočni v boju. Rafael pa pomeni, kakor smo že rekli, »Bog ozdravlja«. Ko je namreč po svoji službi prevzel skrb nad Tobijem, se je dotaknil njegovih oči in tako razpršil temo njegove slepote. Spodobi se torej, da se tisti, ki je poslan zato, da zdravi, imenuje »Bog ozdravlja«.

Začetek pisma Filipljanom sv. Polikarpa, škofa in mučenca (I, 1-2, 3)

Rešeni ste po milosti

 

Polikarp in z njim združeni prezbiterji cerkvi božji v Filipih. Usmiljenje in mir se vam naj pomnoži po vsemogočnem Bogu in Jezusu Kristusu, našem Odrešeniku.

Zelo sem se razveselil z vami v našem Gospodu Jezusu Kristusu, da ste sprejeli podobe resnične ljubezni in ste, kakor se je za vas spodobilo, spremili tiste, ki so nosili vezi, ki pristojijo svetim in so kras njim, katere je resnično izbral Bog in naš Gospod.

Razveselil sem se tudi, da je krepka korenina vaše vere, ki se oznanja od starih časov, do danes ostala trdna in prinaša sadove v Gospodu našem Jezusu Kristusu, ki je trpel za naše grehe do smrti, katerega je obudil Bog, ko ga je rešil bolečin smrti, v katerega verujete, dasi ga ne vidite, z neizrekljivim in veličastnim veseljem, v katero žele mnogi priti, ker veste, da ste rešeni po milosti, ne zaradi del, ampak po božji volji po Jezusu Kristusu.

Zato prepašite svoja ledja in služite Bogu v strahu in resnici! Opustite prazno govorjenje in zmoto množice. Verujte v njega, ki je obudil našega Gospoda Jezusa Kristusa od mrtvih in mu dal veličastvo in prestol na svoji desnici, kateremu je pokorno vse v nebesih in na zemlji; kateremu služi vse, kar diha; ki prihaja kot sodnik živih in mrtvih; katerega kri bo terjal Bog od tistih, ki so mu neposlušni.

Tisti, ki je njega obudil od mrtvih, bo obudil tudi nas, ako spolnjujemo njegovo voljo, hodimo po njegovih zapovedih in ljubimo, kar je on ljubil; ako se zdržujemo vsake krivice, lakomnosti, pohlepnosti po denarju, obrekovanja, krivega pričevanja, ako ne vračamo hudega za hudo, sramotenja s sramotenjem, pesti za pest, kletve za kletev, ampak se spominjamo, kar je rekel Gospod, ko je učil: Ne sodite, da ne boste sojeni, odpuščajte in se vam bo odpustilo; imejte usmiljenje, da boste dosegli usmiljenje; s kakršno mero merite, s tako se vam bo odmerilo. In: Blagor ubogim in tistim, ki jih preganjajo zaradi pravičnosti, ker njihovo je božje kraljestvo.

Iz spisov sv. Vincencija Pavelskega, duhovnika

Službi revežem je treba dati prednost pred vsem drugim

 

Revežev ne bomo cenili po njihovi zunanji obleki in uglajenosti, in tudi ne po duhovnih sposobnostih, ki se zdi, da jih imajo; saj so dostikrat bolj nevzgojeni in zaostali; a če boste gledali nanje v luči vere, boste spoznali, da predstavljajo božjega Sina, ki je hotel biti ubog. Čeprav namreč tedaj, ko je trpel, skoraj ni bil podoben človeku in je postal za pogane nespamet, za Jude pa pohujšanje, je vendar s tem postal oznanjevalec evangelija ubogim. Poslal me je oznanjat evangelij ubogim. Enakega mišljenja moramo biti tudi mi in delati tisto, kar je delal Kristus: skrbeti namreč moramo za uboge, jih tolažiti, jim pomagati in priporočati drugim.

Kristus je hotel priti na svet ubog; za učence si je izbral uboge može, sam je postal služabnik ubogih in se je tako enačil z ubogimi, da je dejal: karkoli dobrega ali hudega storite revežem, bom sprejel, kot da je meni storjeno. Ko Bog ljubi uboge, ljubi seveda tudi tiste, ki uboge ljubijo: če ima namreč kdo koga rad, se njegovo čustvo ljubezni raztegne tudi na tiste, ki ljubljenemu izkazujejo prijateljstvo ali usluge. Zato tudi sami upamo, da nas bo Bog zaradi revežev ljubil. Ko torej reveže in uboge obiskujemo, skušajmo imeti razumevanje zanje in tako sočustvujmo z njimi, da bomo čutili kot apostol, ki pravi: Vsem sem postal vse. Zavzeti se moramo, da bomo zaradi skrbi in bede bližnjega globoko ganjeni Boga prosili, naj nas navda s čustvom usmiljenja in sočutja, naj z njim naša srca napolni in jih polna ohrani.

Službi ubogih moramo dajati prednost pred vsem drugim in se ji nemudoma posvetiti. Če je v času molitve treba kakšnemu revežu nesti zdravilo ali pomoč, lahko mirne duše greste k njemu; delo, ki ga morate opraviti, darujte Bogu, kot da bi bili pri molitvi. Če zaradi službe ubogim opustite molitev, ne bodite vznemirjeni in ne mislite, da ste grešili. Saj ne zanemarimo Boga, če se zaradi njega od njega oddaljimo, ko namreč eno božje delo opustimo, da drugo podobno izvršimo.

Ko torej opustite molitev, da greste na pomoč kakšnemu bolniku, revežu, ne pozabite, da prav s tem služite Bogu. Ljubezen je večja kot vsa pravila in k njej mora biti vse usmerjeno; ker je torej tako visoka gospa, je treba narediti, kar ukazuje. Z obnovljeno srčno ljubeznijo izkazujmo torej usluge revežem in iščimo tiste, ki so najbolj zapuščeni, ker so naši gospodje in gospodarji.

Iz govora sv. Avguština, škofa, O pastirjih (46. govor, 29-30)

Vsi dobri pastirji so združeni v enem samem pastirju

 

Kristus te pase, kakor je prav, po pameti, in dobro loči svoje ovce od tujih ovac. Moje ovce - pravi poznajo moj glas in hodijo za menoj.

Tu vidim vse dobre pastirje združene v enem samem pastirju. Dobrih pastirjev namreč ne manjka, a so vsi v enem. Veliko bi jih bilo, če bi bili razdeljeni. A tu Gospod govori o enem samem pastirju in s tem priporoča edinost. Samo iz tega razloga ne govori o pastirjih, ampak o pastirju; torej ne zato, kakor da zdaj ne najde človeka, kateremu bi zaupal svoje ovce. Nekoč jih je zaupal, ker je našel Petra. A tudi v Petru je priporočil edinost. Apostolov je bilo več, a le enemu je rekel: Pasi moje ovce. Bog ne daj, da bi danes manjkalo dobrih pastirjev ali da bi mi ostali brez njih! Usmiljena božja dobrota naj jih pokliče in postavi!

Vsekakor, če so dobre ovce, bodo tudi dobri pastirji, zakaj iz dobrih ovac rastejo dobri pastirji. Toda vsi dobri pastirji so združeni v enem samem, to se pravi: so z njim eno. Ko oni pasejo, pase Kristus. Ženinovi prijatelji namreč ne povzdigujejo svojih glasov, temveč se vesele v ženinovem glasu. Zato on pase, ko oni pasejo; in pravi: »Jaz pasem,« kajti v njih je njegov glas, v njih njegova ljubezen.

Ko je Kristus izročil ovce Petru, jih je izročil, kot naredi, kdor jih izroča drugemu. Vendar je hotel, naj bi bil Peter eno z njim. Kristus mu je zaupal ovce; on bi ostal njihova glava, Peter pa bi upodabljal telo, to je Cerkev; in tako bi bila, Kristus in Peter, dva v enem telesu kakor ženin in nevesta.

Zato, preden mu Gospod izroči ovce, kaj mu poprej pravi, da se ne bi zdelo, kakor da jih komu drugemu izroča, ne pa sebi? Peter, ali me ljubiš? Odgovori mu: Ljubim. In zopet: Ali me ljubiš? Odgovori mu: Ljubim. In tretjič: Ali me ljubiš? Odgovori mu: Ljubim! Poudarja ljubezen, da bi utrdil edinost. On sam torej pase v vseh pastirjih in ti pasejo samo v njem.

O pastirjih ne govori, pa vendar tudi o pastirjih govori. Pastirji so deležni hvale. Toda kdor se hvali, naj se hvali v Gospodu. To se pravi pasti Kristusa, pasti za Kristusa, pasti v Kristusu, ne pasti zase izven Kristusa. Gotovo ne zaradi pomanjkanja pastirjev, kakor bi prerok napovedoval današnje hude čase, je Bog rekel po njegovih ustih: Jaz bom pasel svoje ovce, ker ni nikogar, komur bi jih zaupal. Saj tudi tedaj, ko je bil Peter še živ in je hodil po zemlji in z njim vred tudi vsi drugi apostoli, je on, ki sam v svoji osebi združuje vse pastirje in je z njimi eno, podobno rekel: Še druge ovce imam, ki niso iz tega hleva; tudi tiste moram pripeljati: in poslušale bodo moj glas in bo ena čreda in en pastir.

Vsi naj bodo torej združeni v edinem pastirju in naj govorijo z edinim pastirjevim glasom. In ovce naj ga poslušajo in naj hodijo za svojim pastirjem, ne za tem ali za onim, temveč za edinim pastirjem. In vsi naj dajejo slišati en sam glas, drugih glasov naj nikar ne imajo. Opominjam vas, bratje, govorite vsi isto in naj ne bo med vami razprtij. Ta glas, očiščen vsakega razkola in vsake krive vere, naj ovce poslušajo in naj hodijo za svojim pastirjem, ki pravi: Moje ovce poslušajo moj glas in hodijo za menoj.

Iz govora sv. Avguština, škofa, O pastirjih (46. govor, 24-25.27)

Na dobrem pašniku bom pasel svoje ovce

 

Pripeljem jih izmed ljudstev in zberem iz dežel ter privedem v njihovo deželo. Pasel jih bom po Izraelovih gorah.

Izraelove gore pomenijo pisatelje Svetega pisma. Tukaj se pasite, če se hočete varno pasti. Karkoli iz tega vira slišite, z veseljem sprejmite; karkoli pride od drugod, pa zavrnite. Da ne boste zašle v megli, poslušajte pastirjev glas. Zbirajte se na gorah Svetega pisma. Tam boste našle srčno veselje, tam ni nič strupenega, nič tujega, sama najboljša paša. Samo pridite, ve, zdrave ovce, pridite in se pasite po Izraelovih gorah.

Ob potokih in po vseh naseljih v deželi. Z gora, ki smo jih omenili, so namreč pritekli potoki evangeljskega oznanjevanja, kajti po vsej zemlji se razlega njihov glas in vsa dežela je eno samo veselo in rodovitno bivališče za ovce.

Na dobri paši jih bom pasel, na gorskih višinah Izraelovih. Tam bodo imele svoje staje, kjer bodo počivale in bodo lahko rekle: »Tu je prijetno.« Lahko bodo priznale: »Tako je. Jasno, ne motimo se!«

Pri Bogu bodo počivale, kakor v svojih stajah. Spale bodo, to je, počivale bodo v prijetnem razkošju.

Imele bodo obilno pašo na Izraelovih gorah. Izraelove gore sem že omenil, te dobre gore, h katerim dvigamo oči, da bi nam od tam prišla pomoč. Ali naša pomoč prihaja od Gospoda, ki je ustvaril nebo in zemljo.

Vendar da bi se naše upanje ne ustavljalo pri dobrih gorah zaradi njegove besede: Moje ovce bom pasel na Izraelovih gorah, takoj dodaja: Jaz sam bom pasel svoje ovce. Dvigni svoje oči proti goram, odkoder pričakuješ pomoč, a ne pozabi njega, ki pravi: Jaz bom pasel! Zakaj pomoč ti prihaja od Gospoda, ki je ustvaril nebo in zemljo.

In takole zaključuje: Pasel jih bom po pameti, kakor je prav. Glej, tako samo on pase, po pameti, kakor je prav. Kajti kateri človek je zmožen soditi drugega človeka? Na svetu je nič koliko drznih sodb. Ta, nad katerim smo obupali, se nenadoma spreobrne in zraste v pravega svetnika. Oni drugi, ki smo ga zelo cenili, pa naenkrat odpove in se prelevi v najhujšega grešnika. Ne naš strah ne naša ljubezen nista trdna.

Kaj je danes ta človek, to ve komaj on sam. Pa še on samo za danes, za jutri pa že ne. Potemtakem samo Bog pase po pameti, kakor je prav, ko daje vsakemu, kar mu gre, daje temu eno, drugemu drugo, slehernemu njegov dolžni delež, pa naj bo kakršenkoli. Bog namreč ve, kaj dela. Po pameti in kakor je prav, pase tiste, ki jih je odkupil, ko se je podvrgel sodbi. On torej pase po pameti in kakor je prav.