Iz poročila o mučeništvu sv. Justina in tovarišev (1-5)

Zvesti krščanskemu nauku

 

Prijeli so sedem kristjanov in jih pripeljali pred rimskega prefekta, Rustika po imenu. Ko so jih pripeljali, je prefekt rekel Justinu: »Predvsem se pokloni bogovom in poslušaj cesarja!« Justin je dejal: »Ne moreš nam kaj očitati in nas obsoditi zaradi tega, ker poslušamo našega rešenika Jezusa Kristusa.« Prefekt Rustik je rekel: »Kakšnega nauka se držiš?« Justin je dejal: »Vse nauke sem skušal spoznati, odločil pa sem se za prave nauke kristjanov, četudi niso všeč tistim, ki so v zmoti.«

Prefekt Rustik je rekel: »Ti nauki so ti torej všeč, nesrečnež?« Justin je dejal: »Seveda, saj je to prava vera.« Prefekt Rustik je rekel: »Kakšna vera je to?« Justin je dejal: »Da častimo krščanskega Boga, verujemo namreč, da je eden, ki je od začetka naredil in ustvaril vse stvarstvo, vidno in nevidno, in da častimo Gospoda Jezusa Kristusa, božjega Sina. O tem so preroki napovedovali, da pride med človeški rod oznanjat odrešenje in učit vzvišene nauke. Jaz sem le človek in morem le malo povedati o neskončnem božjem veličastvu, priznavam pa moč prerokov. Ti so napovedali, kot sem rekel, da bo božji Sin. Pomisli, preroki so po navdihnjenju od zgoraj napovedovali, da bo prišel med ljudi.« Prefekt Rustik je nato rekel: »Ti si torej kristjan?« Justin je dejal: »Kristjan sem.« Prefekt je rekel Justinu: »Čuj ti, ki veljaš za učenega in si domišljaš, da poznaš resnico! Če te dam pretepsti in obglaviti, ali misliš, da pojdeš v nebesa?« Justin je dejal: »Če vse to pretrpim, upam, da pridem tja. Vem, da v vseh, ki prav živijo, ostane božja milost do konca sveta.« Prefekt Rustik je rekel: »Misliš torej, da pojdeš v nebesa in prejmeš bogato plačilo?« Justin je dejal: »Ne mislim samo, ampak dobro vem in sem prepričan.« Prefekt Rustik je nato rekel vsem: »No, zdaj pa k stvari, za katero gre in je potrebna. Pristopite torej in vsi skupaj darujte bogovom!« Justin je dejal: »Kdor trezno misli, se iz vernika ne bo sprevrgel v brezbožnika.« Prefekt Rustik je rekel: »Če ne boste poslušali, vas bom brez usmiljenja kaznoval.« Justin je odgovoril: »Samo, da bomo zveličani, četudi trpimo kazen zaradi našega Gospoda Jezusa Kristusa. Tako lahko brez strahu in z zaupanjem pričakujemo veliko bolj strašno in vesoljno sodbo našega Gospoda in zveličarja.« Prav tako so govorili vsi drugi pričevalci: »Mi smo kristjani in malikom ne bomo darovali.« Prefekt Rustik je razglasil sodbo takole: »Te, ki niso hoteli bogovom darovati in poslušati cesarjevega ukaza, naj bičajo in jih odvedejo ter jih za kazen obglavijo, kakor velevajo zakoni.«

Sveti mučenci so slavili Boga, šli na določeni kraj, kjer so jih obglavili in kjer so svoje mučeništvo dopolnili z izpovedjo vere v našega Odrešenika.

Iz pisem sv. Atanazija, škofa (1. pismo Serapionu, 28-30)

Luč, sijaj in milost je v sveti Trojici in prihaja iz nje

 

Koristno je raziskovati staro izročilo, nauk in vero katoliške Cerkve. Gospod nam ga je dal, apostoli so ga oznanjali, očetje so nam ga izročili. Na tem izročilu je bila dejansko ustanovljena Cerkev in, če kdo od nje odpade, ne more več biti kristjan in ne more več nositi tega imena.

Verujemo torej v eno sveto in popolno Trojico, ki jo kot Boga spoznavamo v Očetu in Sinu in Svetem Duhu. V sebi nima ničesar, kar bi ne bilo njeno, in nobena stvar ji ni od zunaj dodana; tudi ni sestavljena iz stvarnika in stvari, pač pa ima v sebi vso stvariteljsko in ustvarjalno moč. Podobna je sebi in nedeljiva je po naravi, enotna je tudi njena dejavnost. Oče zares vse dela po Sinu v Svetem Duhu in tako se ohranja edinost svete Trojice. Tako v Cerkvi oznanjamo enega Boga, ki je nad vsemi, po vseh in v vseh. Nad vsemi kot Oče, kot počelo in vir; po vseh, namreč po Besedi, in končno v vseh v Svetem Duhu.

Ko sveti Pavel piše Korinčanom o duhovnih darovih, vse privede nazaj na enega Boga Očeta kot počelo takole: Različni so darovi, isti pa je Duh. In različne so službe, isti pa je Gospod. In različna so dela, isti pa je Bog, ki dela vse v vseh. Kajti darovi, ki jih Duh deli posameznikom, so darovi Očeta po Sinu. Vse namreč, kar je Očetovega, je tudi Sinovo. Zato so darovi, ki jih daje Sin v Duhu, duhovni darovi Očetovi. Kadar je v nas Duh, je v nas tudi Sin, ki nam ga daje, in v Sinu se nahaja tudi Oče. Tako se izpolni Jezusova beseda: In bova k njemu prišla in pri njem prebivala. Kjer je namreč luč, tam je tudi sij; tam je tudi učinek luči in se zasveti milost.

To uči tudi isti sveti Pavel v drugem pismu Korinčanom s temi besedami: Milost našega Gospoda Jezusa Kristusa, ljubezen Boga Očeta in občestvo Svetega Duha naj bo z vami vsemi.

Milost in dar, ki se nam dajeta v sveti Trojici, daje Oče po Sinu v Svetem Duhu. Kakor nam namreč Oče po Sinu daje milost, tako moremo priti do občestva z darom samo v Svetem Duhu. Brž ko smo deležni tega daru, imamo Očetovo ljubezen, Sinovo milost in občestvo Svetega Duha.

Iz razprav sv. Zenona, škofa iz Verone (15, 2)

Job je bil predpodoba Kristusa

 

Kakor moremo razumeti, dragi bratje, je bil Job predpodoba Kristusa. Primerjava bo to potrdila. Joba imenuje Bog za pravičnega, Kristus pa je pravičnost sama in iz njegovega studenca pijejo vsi, ki so sveti in pravični. Prav o njem je rečeno: Vzšlo vam bo sonce pravičnosti. Job se imenuje tudi resnicoljuben. Resnična, najtrdnejša resnica je Gospod, ki v evangeliju pravi o sebi: Jaz sem pot in resnica.

Job je bil premožen. A kdo je bogatejši od Gospoda, ki ima v rokah vse bogatine sveta, ki je gospodar vsega sveta in vse narave. Gospodova je zemlja in kar jo napolnjuje, pravi David, njegov je ves svet, njegovi vsi prebivalci. Joba je satan trikrat skušal. Prav tako se je trikrat lotil, da bi tudi Gospoda skušal, kakor poroča evangelist. Job je bil ob vse premoženje, kar ga je imel. Tudi Gospod se je iz ljubezni do nas odpovedal nebeškim dobrinam in postal ubog, da bi nas obogatil. Jobu je pobesneli satan uničil sinove. Tudi farizejska množica je pobesnela in pobila preroke, Gospodove sinove. Joba so pokrili tvori. Gospoda, ki si je privzel človeško naravo, pa je iznakazila umazanija grešnikov vsega človeštva.

Joba je lastna žena nagovarjala h grehu. Tudi Gospoda je shodnica silila, naj bi se ravnal po popačenih načelih njenega izročila. Beremo, da so Jobu očitali lastni prijatelji. Tudi Gospod je moral poslušati očitke in napade tistih, ki so mu služili v svetišču, duhovnikov, ki bi ga morali častiti. Job sedi na gnojišču, ki je polno črvov. Gospod je tudi živel v pravem smetišču, to je, v blatu tega sveta, med ljudmi, ki se ponašajo z različnimi zločini in željo po uživanju in se nič ne ločijo od črvov.

Jobu je bilo povrnjeno zdravje in premoženje. Gospod pa po svojem vstajenju svojim vernikom ni podaril le zdravja, ampak tudi nesmrtnost. Prevzel je oblast nad vsem stvarstvom, kakor je sam potrdil z besedami: Moj Oče mi je izročil vse.

Jobu so se rodili sinovi, ki so nadomestili prejšnje. Tako je tudi Gospod, ko je prenehal čas prerokov, izbral novih sinov, svete apostole. Job je končno srečen umrl, Gospod pa ostane večne čase blagoslovljen na vse veke vekov.

Iz razlage Jobove knjige sv. Gregorja Velikega, papeža (10. knj., 47-48)

Notranje pričevanje

 

Kdor je kakor jaz svojemu prijatelju v zasmeh, naj kliče k Bogu in ga bo uslišal. Pogosto se slaboten duh zaradi pohvale nad dobrimi deli prepusti vzhičenju, zanemarja notranje nagibe in se obeša samo na to, kar sliši. Zato se bolj veseli, da ga imajo za dobrega, namesto da bi bil v resnici dober. Medtem ko hrepeni po pohvali, zanemarja, kar je začel postajati. Tako se oddaljuje od Boga prav zaradi stvari, ki se zdijo Bogu všečne.

Včasih pa si človek zares prizadeva delati z dobrim namenom, toda vseeno ga ljudje mučijo z zasmehovanjem. Opravlja čudovita dela, prejema pa zasramovanje. Zaradi pohvale bi bil ves izven sebe, toda zaradi žalitev se vrača vase. Tako se toliko bolj v duhu oklepa Boga, kolikor bolj na zunaj ne najde pokoja. Samo v Stvarnika zaupa, med zmerjanjem in zasmehovanjem kliče za pričo samo svojo vest. Prizadeta duša je toliko bližja Bogu, kolikor manj ji je za človeško naklonjenost. Takoj se zateče k molitvi in zaradi pritiska od zunaj se vedno bolj očiščuje in tako lažje prodira v duhovne globine.

Zato je Job pravilno dejal: Kdor je kakor jaz svojemu prijatelju v zasmeh, naj kliče k Bogu in ga bo uslišal. Ko namreč hudobni grajajo življenje dobrih, razodevajo, kakšno pričevanje naj dobri iščejo za svoja dela. Tako se dobri poglabljajo v molitvi in združujejo z Bogom, medtem ko zapuščajo človeško hvalo.

Pripomniti je treba, kako modro pravi Job: kakor jaz. So namreč taki, ki jih ljudje ponižujejo, in vendar jih Bog ne usliši. Kadar je namreč zasmeh uperjen proti krivdi, ni pri tem nikake zasluge kreposti.

V zasmeh je pravični in nedolžni. Modrost tega sveta je s premetenostjo prikrivati čustva, z besedami skrivati misli, lažno prikazati kot resnično, resnico pa kot laž.

V nasprotju s tem pa je modrost pravičnih: ne hlinijo se misli so jim jasne kot besede, dobro delajo brez pridržka, raje zlo trpijo kot delajo, za krivice se ne maščujejo, prezir zaradi resnice imajo za čast. Toda takšno preproščino pravičnega zasmehujejo, ker imajo modrijani tega sveta iskreno krepost za nespamet. Vse kar namreč napravijo pravični pošteno, imajo pametnjaki za neumnost, in vse kar potrdi resnica, imajo za nesmisel.

Iz razlage Jobove knjige sv. Gregorja Velikega; papeža (10. knj., 7-8. 10)

Gospodova postava je mnogovrstna

 

Ko gre za Gospodovo postavo, kaj mislimo drugega kot ljubezen? Po ljubezni naš duh vedno lahko razbere, kako je treba v dejanju spolniti zapovedi življenja. O tej postavi je Kristus, večna Resnica, rekel: To je moja zapoved, da se med seboj ljubite. O njej govori Pavel: Spolnitev postave je ljubezen. In spet: Drug drugega bremena nosite in tako spolnite postavo Kristusovo. Ali je sploh kaj, kar bi moglo ustrezneje dojeti Kristusovo postavo kakor ljubezen? Saj to postavo izpolnimo, ko iz ljubezni nosimo bremena drugih.

Gospodova postava je mnogovrstna; če namreč ljubezen skrbno in vneto gojimo, se prelije v vse kreposti. Svojo osnovo in začetek ima sicer v dveh zapovedih, raztegne pa se na neštevilne.

To mnogovrstnost postave lepo našteva Pavel, ko pravi: Ljubezen je potrpljiva, je dobrotljiva; ljubezen ni nevoščljiva, se ne ponaša, se ne napihuje; ni brezobzirna, ne išče svojega, se ne da razdražiti, ne misli hudega; se ne veseli krivice, veseli se pa resnice.

Ljubezen je potrpljiva, ker velikodušno prenaša prizadeto zlo. Je dobrotljiva, ker hudo vrača z dobrim. Ni nevoščljiva, saj ne hlepi po ničemer, kar je na tem svetu, zato tudi nikomur ne zna zavidati zemeljskih uspehov. Se ne ponaša, saj si skrbno želi le notranjega bogastva in se zato ne hvali z zunanjimi uspehi. Se ne napihuje, saj si prizadeva samo za ljubezen do Boga in do bližnjega, zato ji je tuje vse, kar se ne sklada s pravilnim ravnanjem.

Ni brezobzirna, saj je brezpogojno zadovoljna s tem, kar je notranjega, zato ne poželi ničesar, kar je zunanjega in tujega. Ne išče svojega, kajti vse, kar ima začasno tu na zemlji, ima za kot da ni njeno, in se zaveda, da je njena lastnina samo to, kar večno ostane. Se ne da razdražiti, kajti čeprav je obsuta s krivicami, ne goji niti najmanjšega maščevanja, saj za velike nadloge pričakuje nekoč še večje nagrade. Ne misli hudega, saj čistost duha, postavljena na trdne temelje velikodušne naklonjenosti, izkoreninja vsako sovraštvo in ne dopušča ničesar, kar bi omadeževalo duha.

Ne veseli se krivice, saj močno koprni po bratski naklonjenosti do vseh in se zato ne veseli nikakršne pogube sovražnikov. Veseli se pa resnice, saj ljubi druge kot sama sebe. Ko vidi, koliko dobrega je v drugih, se tega veseli kot lastnega napredka. Mnogovrstna je torej Gospodova postava.

Iz Izpovedi sv. Avguština, škofa (10. knjiga, 10, 26.37-29. 40)

Vse moje upanje je v tvojem usmiljenju

 

Kje sem te torej našel, da sem te spoznal? Saj te še ni bilo v mojem spominu, preden sem te spoznal! Kje sem te torej našel, da sem te spoznal? Kje drugje kot v tebi nad menoj? In vendar nikjer nobenega kraja, pa naj se od tebe oddaljujemo, naj se ti približujemo, nikjer nobenega kraja! Vsepovsod vladaš vsem, Resnica, ki se obračajo nate za nasvet, in vsem odgovarjaš obenem, pa če te še tako različno sprašujejo. Razločno odgovarjaš, a vsi te ne slišijo razločno. Vsi te sprašujejo, o čemer bi radi nasveta, ne slišijo pa zmerom vsi, kar bi radi slišali. Najboljši tvoj služabnik pa je tisti, ki ne gleda toliko na to, da bi slišal od tebe, kar bi sam hotel, kakor na to, da bi sam hotel to, kar sliši od tebe.

Pozno sem te vzljubil, Lepota, večno davna, večno nova, pozno sem te vzljubil! In glej, bil si v meni, in jaz sem bil zunaj, in tam sem te iskal, nelep sem se gnal za lepimi stvarmi, ki si jih ti ustvaril. Z menoj si bil, jaz ne s teboj. Daleč od tebe so me držale stvari, ki sploh ne bi bivale, ko ne bi v tebi bivale. Vabil si in klical - in prebil si mojo gluhoto. Bliskal in žarel si - in pregnal si mojo slepoto. Sladko si mi vzdehtel in vsrkal sem tvoj vonj - po tebi koprnim. Okusil sem te - in sem te lačen in žejen. Dotaknil si se me - in zagorel sem po tvojem miru.

Kadar bom z vsem svojim bitjem priklenjen nate; ne bo zame nikjer bolečine ne truda in moje življenje bo živo, do vrha napolnjeno s tabo. Zdaj pa, ko te še nisem poln, sem samemu sebi v breme, zakaj le kogar ti napolnjuješ, mu olajšaš tovor. Še se bojujejo v meni moje objokovanja vredne radosti z razveseljivimi radostmi, a na kateri strani bo zmaga, ne vem. Bojujejo se moje zle žalosti z dobrimi radostmi, a na kateri strani bo zmaga, ne vem.

Gorje mi, Gospod, usmili se me! Gorje mi! Glej, saj ne skrivam svojih ran: ti si zdravnik in jaz bolnik, ti si usmiljen in jaz usmiljenja potreben. Mar ni človeško življenje samo preizkušnja na zemlji?

Kdo je, da bi si želel nadlog in težav? Nositi jih ukazuješ, ljubiti ne. Nihče ne ljubi tega, kar prenaša, čeprav morda voljno prenaša. Kajti četudi z veseljem prenaša, vendar bi rajši imel, da ne bi imel kaj prenašati. V nesreči si želim sreče, v sreči se nesreče bojim. Kje je tu srednji kraj, kjer bi človeško življenje ne bilo preizkušnja?

Gorje sreči in uspehu sveta: dvakrat gorje zaradi strahu pred nesrečo in zaradi pohujšanja, ki je v veselju! Gorje nesrečam sveta: dvakrat in trikrat gorje zaradi hrepenenja po sreči in ker je nesreča sama trda in ker se je bati, da zlomi potrpljenje! Mar ni človeško življenje samo preizkušnja na zemlji, brez najmanjšega oddiha?

Vse moje upanje je edinole v tvojem velikem usmiljenju.

Iz govorov sv. Avguština, škofa (171: govor, 1-3.5)

Vedno se veselite v Gospodu!

 

Apostol nam pravi, da moramo biti veseli, vendar v Gospodu, ne v duhu sveta. Kdorkoli hoče biti prijatelj svetu, pravi Sveto pismo, postane sovražen Bogu. Kakor človek ne more služiti dvema gospodarjema hkrati, tako ne more istočasno ugajati svetu in ugajati Bogu. Naj torej veselje v Gospodu zmaguje, dokler veselje v duhu sveta ne izgine. Naj vedno bolj raste veselje v Gospodu, posvetno veselje pa se manjša, dokler ne izgine. Ne pravim tega zato, da bi se, dokler smo na svetu, nikoli ne smeli veseliti, ampak zato, da bi se, čeprav živimo na svetu, veselili v Gospodu.

Morda bi kdo ugovarjal: Na svetu sem, zato se moram tam veseliti, kjer sem. Kako to misli? Mar zaradi tega, ker je na svetu, ni v Gospodu? Isti apostol, ki nas spodbuja k veselju v Gospodu, je govoril Atencem in v Apostolskih delih zatrjuje o Bogu in o Gospodu, našem stvarniku: V njem živimo in se gibljemo in smo. Tisti, ki je povsod, v katerem kraju ga ni? Ali nas ni apostol spodbujal k veselju, ko je rekel: Gospod je blizu, nikar ne bodite v skrbeh.

Skrivnostna resnica je: Šel je nad vsa nebesa, a je vendar blizu tistim, ki so še na zemlji. Kdo je tisti, ki je daleč in blizu hkrati, če ne tisti, ki je postal iz usmiljenja naš bližnji?

Človek, ki je padel med razbojnike in ležal ob cesti napol živ, je podoba vsega človeštva. Duhovnik in levit sta ga prezrla in se obrnila od njega proč, mimoidoči Samarijan pa se mu je približal, mu obvezal rane in mu pomagal. Nesmrtni in pravični, ki je daleč nad nami, se je ponižal k nam, umrljivim in grešnim ljudem ter postal naš bližnji.

Ne spominja se več naših grehov, pravi psalmist. Njegovi otroci smo. Pomislimo, kaj vse nas v tem potrjuje! Umrl je za nas Edinorojeni, da bi ne ostal edinec. Ni hotel biti sam, čeprav je umrl za nas sam. Edini božji Sin je naredil nešteto ljudi za božje otroke. S svojo krvjo si je pridobil brate.

Posinovil nas je tisti, ki je bil zavržen. Odkupil nas je tisti, ki je bil prodan. Počastil nas je tisti, ki je bil zasramovan. Dal nam je življenje tisti, ki so mu vzeli življenje.

Zato, bratje, veselite se v Gospodu in ne v duhu sveta. To se pravi: zares se veselite v službi resnice in ne krivice. Veselite se v upanju na večno življenje in ne v krhkem blesku napuha. Tako se veselite in povsod in vsak čas, kjer boste, mislite na besede: Gospod je blizu, ne bodite v skrbeh!

Iz pastirskega pisma ljubljanskega škofa Antona Bonaventura Jegliča (1898)

Pridi k nam tvoje kraljestvo po Mariji

 

Zakaj sem si odbral za svoje geslo drugo prošnjo v Gospodovi molitvi Pridi k nam tvoje kraljestvo in dodal še besedici »po Mariji«? Zato, ker je prečista Devica in božja mati Marija v vsakem oziru naša srednica pred Bogom. Ako častim prečisto Devico Marijo, s tem že priznavam vse krščanstvo. Kdor iz srca časti Devico in mater Marijo, trdno stoji v kraljestvu božjem.

Kjer pa vlada Marija, noče vladati sama, ampak hoče, da z njo in nad njo vlada Gospod Jezus Kristus. Ona se mu je prva klanjala, klanjala kot Bogu in svojemu kralju. Gledala ga je v jaslicah, gledala trideset let v Nazaretu, kjer je živel, delal in jo ubogal, gledala ga je na križu, kako je umiral sramotne smrti, a njena vera ni omahovala: v jaslicah, v Nazaretu, na križu se mu je neprestano klanjala kot svojemu Bogu.

Marija bolje od nas razumeva, kaj je Bog, kaj duša, kaj greh, kaj večno zveličanje ali večno pogubljenje. Da se poveliča Bog, da se uničijo posledice greha, da se za večnost reši izgubljeni človeški rod, je privolila postati mati Zveličarjeva, privolila je, da se njen sin žrtvuje, da trpi in umre, pripravljena je bila, da se sama z njim žrtvuje, da z njim trpi in umre. Kako vroče mora torej hrepeneti, da vse to ne bo zastonj! Ker nam bo pa Jezusovo in njeno trpljenje le tedaj koristno, ako se oklenemo Jezusa, ako se mu podvržemo, ako torej on kraljuje v nas, ali ne bo Devica in mati Marija ne samo želela, ampak tudi rada vse mogoče storila, da se v naših srcih zares ustanovi Jezusovo kraljestvo?

Sveti učeniki trdijo, da Gospod vse stori, kar Marija zaželi, da mu je njena želja zapoved. Iz tega sledi, da je ona vsemogočna po priprošnji, kakor je Gospod Jezus vsemogočen po naravi. Če se torej ona, vsemogočna božja Mati, zavzame za nas, nam bo lahko izprosila najbolj uspešnih milosti, kakor sprevidi, da so nam potrebne.

Glede omenjene pomoči se moremo popolnoma zanesti na Devico in mater Marijo. Saj mnogi sveti učeniki trdijo, da je Marija zakladnica vseh milosti in vseh Jezusovih zaslug, da moremo vse potrebne milosti dobiti od nje. Ona nam je dala Gospoda Jezusa, ona je privolila v njegovo trpljenje in smrt, da, ona je hotela z njim biti na križu, z njim umreti, vse je v srcu trpela, kar je Gospod Jezus trpel na telesu, prav iz vse duše je sodelovala z njim za naše odrešenje. Zato je Gospod Bog položil naše odrešenje v njene roke in ji podelil omenjene prednosti. Zaupajmo torej, naša Mati nas ne bo zapustila, naša Mati bo storila vse, samo da nas pripelje k Bogu in Gospodu Jezusu.

Iz razprave sv. Ireneja, škofa, Zoper krivoverstva (3. knj., 17. 1-3)

Poslanstvo Svetega Duha

 

Ko je dal naš Gospod svojim učencem oblast, da prerodijo ljudi v Bogu, jim je dejal: Pojdite in učite vse narode, krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.

Že po prerokih je obljubil tega Svetega Duha, da ga v poslednjih dneh izlije nad služabnike in služabnice, da bi vsi prerokovali. Zato je Sveti Duh napolnil najprej božjega Sina, ko je postal Sin človekov. Hotel je, da bi se z njim privadil bivanja v človeškem rodu, da bi se odpočil med ljudmi; da bi bival v božji stvari in v njej uresničeval Očetov načrt. Prenovil je zastarelost stvarstva s Kristusovo novostjo.

To je po Luku isti Sveti Duh, ki je po Gospodovem vnebohodu o binkoštih prišel na njegove učence. Dana mu je oblast nad vsemi ljudstvi, da jim omogoči vstop v življenje in jim odpre novo zavezo. Zato so v sozvočju vseh jezikov apostoli prepevali himno Bogu. Sveti Duh je združil v enotnost rodove, oddaljene drug od drugega, in je privedel k Očetu prvence vseh narodov.

Tega Svetega Duha nam je Gospod obljubil, da nas bo delal všečne Bogu. Kajti kakor suha moka brez vode ne more postati sama po sebi testo ali kruh, tako tudi mi ne bi mogli postati eno v Jezusu Kristusu brez »vode«, ki prihaja z neba. In kakor suha zemlja, če ne dobiva vode, ni rodovitna, tako tudi mi, ki smo bili suh les, ne bi bili nikoli rodili sadov življenja brez dežja, ki nam je bil sam po sebi dan od zgoraj.

Naša telesa so prejela enotnost po umitju v krstni vodi, ki jih očisti za neminljivost, naše duše pa po Svetem Duhu.

Duh božji je prišel na Gospoda, Duh modrosti in razumnosti, Duh sveta in moči, Duh vednosti in pobožnosti ter Duh strahu božjega. Prav tega je Gospod izročil Cerkvi, ko je poslal Tolažnika z neba vsej zemlji, kamor je po Gospodovi besedi kakor blisk treščil zlodej. Zato nujno potrebujemo božje moči, da ne ostanemo nerodovitni in da nas ne vržejo v ogenj. Kjer imamo tožnika, tam naj imamo tudi Tolažnika. Kajti Gospod je zaupal Svetemu Duhu svojega človeka. Potem ko je ta padel med razbojnike, pa se ga je usmilil, mu obvezal rane ter dal dva denarja s kraljevo podobo, da bi nam Sveti Duh vtisnil podobo in napis Očeta in Sina in da bi mi pomnožili zaupani nam denar ter ga z obilnimi obrestmi vrnili Gospodu.

Iz govorov nekega afriškega pisatelja iz šestega stoletja (8. govor, 1-3)

Cerkvena edinost se izraža v vseh jezikih

 

Apostoli so govorili v vseh jezikih. Ni dvoma: Bog je tedaj hotel izpričati navzočnost Svetega Duha na ta način, da so tisti, ki so ga prejeli, govorili v vseh jezikih. Treba je prav razumeti, predragi mi bratje, da je namreč ravno Sveti Duh tisti, ki razliva ljubezen v naša srca.

In ker naj bi ljubezen zbrala božjo Cerkev iz vseh krajev sveta, tako je tedaj en sam človek, potem ko je prejel Svetega Duha, mogel govoriti vse jezike. Enako sedaj Cerkev, zbrana po Svetem Duhu, izraža svojo edinost v vseh jezikih. Če torej kdo poreče kateremu izmed vas: »Svetega Duha si prejel, zakaj ne govoriš v vseh jezikih?« mora odgovoriti: »Saj govorim v vseh jezikih, ker sem vcepljen v Kristusovo telo, to je, v Cerkev, ki govori v vseh jezikih. Kaj drugega je hotel Bog izraziti z navzočnostjo Svetega Duha, če ne to, da bo njegova Cerkev govorila v vseh jezikih?« Na ta način se je dopolnilo, kar je bil Gospod obljubil: Nihče ne deva novega vina v stare mehove … ampak novo vino je treba devati v nove mehove, pa se oboje ohrani.

Zato so nekateri, ko so slišali apostole govoriti v vseh jezikih, po pravici rekli: Novega vina so se napili. Kajti posvečujoča milost jih je prenovila in spremenila v nove mehove, sprejeli so vase novo vino, to je, Svetega Duha, ki jih je vnemal v gorečnosti in jim dajal govoriti vse jezike; s tem čudežem so očitno predstavljali, da bo Cerkev katoliška, to je vesoljna, ker bo govorila jezike vseh narodov.

Obhajajte torej ta praznik kot udje edinega Kristusovega telesa. Ne boste ga zaman obhajali, če boste to, kar obhajate. To se pravi, če boste vcepljeni v Cerkev, ki jo Gospod napolnjuje s Svetim Duhom, jo širi po vsem svetu, jo priznava za svojo nevesto, ona pa njega za svojega ženina. Ženin ni zavrgel svoje neveste, zato mu nihče ne more vsiliti druge.

Vam, ki ste skupnost vseh narodov, to je vam, ki ste Kristusova Cerkev, Kristusovo telo, Kristusova nevesta, govori apostol: Drug drugega prenašajte v ljubezni in se trudite, da ohranite edinost duha z vezjo miru. Glejte, kjer ukazuje, da naj drug drugega prenašamo, se sklicuje na ljubezen; a kjer izraža upanje na edinost, kaže na vez miru.

Taka je božja hiša, sezidana iz živih kamnov, v kateri Bog, ta dobri družinski oče, rad prebiva in kjer njegovih oči ne sme žaliti nobena nesloga.