Duhovno branje

Iz Izpovedi sv. Avguština, škofa (9. knj., 10-11)

Spoznali bomo večno modrost

 

Že se je bližal dan – ti si vedel zanj, mi nismo vedeli, ko ji je bilo sojeno, ločiti se od življenja. In zgodilo se je, brez dvoma po skrivno tihih določbah tvoje previdnosti, da sva stala nekega dne sama naslonjena na okno, odkoder je bil razgled na notranji vrt hiše, v kateri smo stanovali – bilo je v Ostiji ob Tiberi – in si ločeni od vrvenja sveta po dolgi in utrudljivi poti v miru nabirali novih moči za popotovanje po morju. Tam sva prijetno kramljala. Pozabljajoč, kar je bilo za nama, in stegujoč se za tem, kar je bilo pred nama, sva se povpraševala vpričo tebe, ki si resnica, kakšno neki bo večno življenje svetnikov, ki ga oko ni videlo in uho ni slišalo in ki v človekovo srce ni prišlo. In žejna sva nastavljala usta svojih src odzgor pritekajočim vodam tvojega studenca, Studenca življenja, ki je pri tebi.

Tako nekako sem govoril. Morda ni bilo povsem tako in ne vseskoz v istih besedah, ali ti veš, Gospod, o čem sva se tisti dan menila in kako se nama je med pogovorom ta svet z vsemi svojimi užitki razblinjal v nič. Tu mi je mati rekla: »Sin, kolikor zadeva mene, me ne veseli nobena stvar več v življenju. Ne vem, kaj naj še počnem na svetu in čemu še živim. Saj se nimam ničemur več nadejati na zemlji. Eno samo je bilo, zaradi česar sem si želela pomuditi se še nekoliko med živimi, namreč da bi videla tebe kot katoliškega kristjana, preden umrem. To željo mi je Bog izpolnil bolj kot obilno, saj mi je dano gledati v tebi celo služabnika božjega, ki se je povsem odpovedal pozemeljski sreči. Kaj torej še delam tu?«

Kaj sem ji na to odvrnil, se ne spominjam prav. Toda komaj pet dni zatem ali kak dan več je nenadoma zbolela za vročico in legla. Ko je tako ležala, jo je obšla nekega dne slabost, da se je trenutek onesvestila. Pritekli smo skupaj, a že se ji je vrnila zavest. Zagledala je mene in brata Navigija, ki sva stala kraj postelje in naju je še tako rekoč napol odsotna vprašala: »Kje sem bila?«

Nato je uprla oči naravnost v naju – bila sva prepala od žalosti – in dejala: »Tu bosta pokopala svojo mater.« Jaz sem molčal in le s silo zadrževal jok. Brat pa je rekel nekaj besed, iz katerih je bilo slišati kakor željo, češ, ljubše bi mu bilo, da bi umrla doma, ne pa na tujem. Ko je bolnica to slišala, ga je s plašnim pogledom karajoče ošinila, kaj da mu prihajajo take misli, nato pa se je ozrla vame in rekla: »Vidiš ga, kaj pravi!« Pa spet obema: »Pokopljita moje truplo kjerkoli: zavoljo njega si ne delajta nemira in skrbi! Prosim vaju samo to, da se me spominjata ob Gospodovem oltarju, kjerkoli že bosta.« Ko je spravila to misel v besede, kakor je pač mogla, je umolknila in znova jo je obšla slabost.

Iz Navodil sv. Kolumbana, opata (13., o Kristusu, viru življenja, 1-2)

Kdor je žejen, naj pride k meni in naj pije

 

Prisluhnite, bratje, tej besedi. Zvedeli boste nekaj važnega. Tešite duhovno žejo s požirki iz božjega studenca, ki vam ga bom pokazal, vendar žeje ne boste pogasili. Pijte, vendar ne boste se napili. Vabi nas namreč sam živi vir, studenec življenja in kliče: Kdor je žejen, naj pride k meni in naj pije.

Jeremija naj vam pove, kaj boste pili, in sam izvir vas opozarja nase: Mene so zapustili, studenec žive vode, govori Gospod. Gospod in naš Bog, Jezus Kristus, je sam vir življenja in nas vabi, da se ob njem, studencu, napijemo. Pije, kdor ga ljubi; pije, kogar žeja po božji besedi; kdor ga zares ljubi, ga želi. Pije, kdor ljubi in hrepeni po modrosti.

Poglejte, odkod prihaja ta studenec: isti je vir vode in kruha; edinorojeni Sin Kristus, naš Bog in Gospod je namreč kruh in izvir, po katerem moramo vedno hrepeneti. Če ga z ljubeznijo jemo in s hrepenenjem uživamo, še naprej hrepenimo po njem in si ga še želimo. Podoben je studencu, iz katerega naj vedno polni hrepenenja z veliko ljubeznijo pijemo, se iskreno veselimo in uživamo njegovo slast.

Gospod je sladak in prijeten. Če ga uživamo in pijemo, smo ga vendar še lačni in žejni, ker je naša jed in pijača, katere nikoli ne moremo vzeti in popiti do konca. Čeprav ga jemo, ga ne pojémo. Čeprav ga pijemo, ga ne popijemo, ne izgine. Saj je ta naš kruh večen in studenec večno prijeten. Zato pravi prerok: Vsi, ki ste žejni, pojdite k studencu. Ta studenec je namreč za žejne. Ni za site. Zato tudi žejne, ki jih je v govoru na gori blagroval, kliče k sebi. Nikoli jim pijače ne bo dovolj. Čim več je bodo popili, tem bolj je bodo žejni.

Po pravici, bratje, božja Beseda je studenec modrosti v višavah, ki moramo hrepeneti po njem, ga iskati, ga vedno ljubiti. V njem so po apostolovi besedi skriti vsi zakladi modrosti in vednosti. Iz njih naj vsi žejni zajemajo.

Če si žejen, pij iz studenca življenja. Če si lačen, jej kruh življenja. Blagor lačnim tega kruha in žejnim tega vira! Vedno bodo jedli in pili in hrepeneli bodo, da bi še jedli in pili. Presladko je namreč, kar človek vedno je in pije, pa je še lačen in žejen, še vedno mu gre v slast in si še želi. Zato pravi prerok: Okusite in spoznajte, kako sladek in kako prijeten je Gospod.

Iz govorov sv. Janeza Zlatoustega, škofa (hom. o hudem duhu skušnjavcu 2, 6)

Pet poti spreobrnjenja

 

Hočete, da pokažem poti spreobrnjenja? Mnogo jih je, raznovrstnih in različnih, vse pa vodijo v nebo. Prva pot spreobrnjenja je: obsodba svojih grehov: Pripoveduj, da izkažeš svoje pravo. (Povej najprej svoje grehe, da dosežeš opravičenje.) Zato je govoril prerok: Rekel sem: »Priznam svojo krivico Gospodu« in ti si odpustil krivdo mojega srca. Obsodi torej sam, kar si zagrešil, in to bo Gospodu dovolj, da te opraviči. Kdor namreč obsodi svoje grehe, se bo upiral, da bi spet zašel vanje. Vzbudi svojo vest za tožnika v sebi, pa ne boš imel tožnika pred Gospodovim sodnim stolom.

To je torej najodličnejša pot spreobrnjenja, druga pa za njo nič ne zaostaja. To je tista, da se ne maščujemo sovražnikom za krivice, da obvladujemo jezo, da odpuščamo grehe svojim sohlapcem. Tako bo tudi nam odpuščeno, kar smo zagrešili proti Gospodu. Glej, to je drugi način, da dosežemo spravo. Če namreč odpustite ljudem njih pregreške, pravi Gospod, bo tudi vaš nebeški Oče vam odpustil.

Hočeš spoznati tudi tretjo pot spreobrnjenja? To je goreča in zbrana molitev, ki izvira iz globine srca. Če hočeš vedeti za četrto pot, bom imenoval miloščino: veliko in neizrekljivo moč ima.

Tudi skromnost in ponižnost nista nič slabši sredstvi za izkoreninjenje grehov, kot tisto, kar smo omenili zgoraj. Za to nam je priča cestninar, ki ni mogel naštevati svojih dobrih del, pa je namesto vsega ponudil ponižnost in je odložil veliko breme grehov.

No, pa smo našteli pet poti spreobrnjenja: prva je obsodba lastnih grehov, druga, da odpuščamo krivdo svojemu bližnjemu, tretja obstoji v molitvi, četrta v miloščini in peta v ponižnosti.

Nikar torej ne postopaj v brezdelju, ampak vsak dan stopaj po vseh teh poteh; saj niso težavne in se ne moreš izgovarjati na svojo revščino. Kajti celo če živiš v skrajnem pomanjkanju, se lahko izogibaš jeze, lahko uresničuješ ponižnost, moliš brez prestanka in obsojaš svoje grehe. Revščina ti ne bo nikjer postavljala ovir. Kaj pravim, celo na tisti poti spreobrnjenja, kjer je treba razdati premoženje (na miloščino mislim), nam revščina ne brani, da ne bi mogli izpolniti ukazanega.

Spoznali smo torej, kako naj si zdravimo rane. Uporabljajmo ta zdravila! Ko si pridobimo resnično zdravje, se bomo z zaupanjem hranili pri sveti mizi in bomo z veliko slavo hiteli naproti kralju slave, Kristusu. Vztrajno hrepenimo za večnimi dobrinami po milosti, usmiljenosti in dobrotljivosti našega Gospoda Jezusa Kristusa.

Iz homilij sv. Janeza Zlatoustega, škofa, o prvem pismu Korinčanom (4. govor, 3.4)

Kar je pri Bogu slabotno, je močnejše od ljudi

 

Križ je prepričljivo spregovoril po neizobraženih ljudeh in je pritegnil ves zemeljski krog. To pa ne glede slučajnih reči, ampak prepričal jih je o božjem nauku, pravi pobožnosti, evangeljskem življenju, prihodnji sodbi in je vse neuke in neizobražene ljudi povišal v modrijane. Poglej, kako je to, kar je pri Bogu nespametno, modrejše od ljudi in, kar je slabotno, je močnejše.

Kako je močnejše? Ker to je zajelo vso zemljo in je z močjo zagrabilo vse ljudi; in ko so deset tisoči poskušali uničiti ime Križanega, se je zgodilo ravno obratno. To ime je še bolj cvetelo in se širilo, oni pa so se pogubili in propadli. In živi ljudje, ki so se vojskovali zoper mrtvega, niso mogli ničesar doseči. Zato, ko pogan izjavlja, da sem nespameten, samo pokaže, da je sam čez mero nespameten, saj jaz, ki veljam za nespametnega, sem modrejši od modroslovcev. Ko pravi, da sem slaboten, pokaže s tem, da je sam slabotnejši. Kar so cestninarji in ribiči uresničili s pomočjo božje milosti, tega si niti zamisliti niso mogli modroslovci, govorniki, tirani in skratka vsi zemljani, ki so dirjali naokrog v neštetih rečeh.

Vse to ima Pavel pred očmi, ko piše: Kar je pri Bogu slabotno, je močnejše od ljudi. Odtod sledi, da je tudi oznanilo božje delo. Odkod neki je dvanajstim ljudem, in to neizobraženim, kanilo v glavo, da so se lotili tako velikih stvari? In to takim, ki so se zadrževali pri jezeru, reki in puščavi ter morebiti niso nikdar imeli vpogleda v mestno in upravno življenje. Odkod jim je prišlo na um, da so nastopili zoper ves svet? Njih opisovalec kaže, kako so bili bojazljivi in plašni, tudi ne obide in ne zakrije njihovih drugih pomanjkljivosti. To je za nas velik dokaz resničnosti njegovega pisanja. Kaj pripoveduje on o njih? Ko so Kristusa prijeli, so tisti, ki so videli toliko njegovih čudežev, zbežali. Njihov voditelj se ravno ni umaknil, pač pa ga je zatajil.

Kako to, da ti spremljevalci Kristusa, ki v njegovem javnem življenju niso prenesli napada Judov, potem po njegovi smrti in pokopu – vi seveda pravite: Kristus ni vstal, niti ni dvanajsterih po vstajenju nagovoril in jim vlil poguma – gredo v boj zoper ves svet? Ali bi se ti ne vprašali: »Kaj neki je to? Sebe ni mogel rešiti in bo nas obvaroval? Ko je bil živ, sebe ni ubranil in bi mrtev nam ponudil roko v pomoč? V svojem življenju si ni podredil niti enega samega naroda, in mi bi z oznanjevanjem njegovega imena prepričali vso zemljo? Ne le lotiti se, ampak že pomisliti na kaj takega, bi bilo neumno!«

Zato je očitno: Če bi apostoli ne videli Kristusa vstalega in bi ne imeli dokaza za njegovo vsemogočnost, bi za tolikšen podvig ne stavili na kocko svojega življenja.

Iz pastoralne konstitucije o Cerkvi v sedanjem svetu 2. vatikanskega vesoljnega cerkvenega zbora (CS 39)

Nova zemlja in novo nebo

 

Ne vemo za čas dovršitve zemlje in človeštva; tudi način, kako bo vesoljstvo preoblikovano, nam je neznan. Podoba tega sveta, ki jo je skazil greh, sicer prejde; toda poučeni smo, da nam Bog pripravlja novo bivališče in novo zemljo, na kateri prebiva pravičnost in katere blaženost bo izpolnila in prekosila vsa hrepenenja po miru, ki se porajajo v srcih ljudi. Tedaj bo smrt premagana in božji otroci bodo v Kristusu obujeni k življenju; kar je bilo vsejano v slabosti in minljivosti, si bo nadelo neminljivost. Ljubezen in njena dela bodo ostala, in vse stvarstvo, ki ga je Bog ustvaril zaradi človeka, bo rešeno suženjstva ničevosti.

Opomnjeni smo seveda, da človeku nič ne pomaga, če si ves svet pridobi, sam sebe pa pogubi. Vendar pa pričakovanje nove zemlje ne sme oslabiti, marveč spodbuditi vnemo za delo na tej zemlji, kjer raste tisto telo nove človeške družine, ki že more dati nekak obris novega sveta. Zato je zemeljski napredek treba sicer skrbno razlikovati od rasti Kristusovega kraljestva, vendar pa je ta napredek, kolikor more prispevati k boljši ureditvi človeške družbe, velikega pomena za božje kraljestvo.

Vrednote človeškega dostojanstva, bratskega občestva in svobode, vse te odlične sadove narave in našega truda, bomo namreč potem, ko smo jih v Gospodovem duhu in po Gospodovi zapovedi razvijali na zemlji, znova našli, toda očiščene vsakega madeža, presvetljene in preobražene. Zgodilo se bo to tedaj, ko bo Kristus izročil Očetu večno in vesoljno kraljestvo: kraljestvo resnice in življenja, kraljestvo svetosti in milosti, kraljestvo pravičnosti, ljubezni in miru. V skrivnosti je to kraljestvo navzoče že na tej zemlji; doseglo pa bo svojo dovršitev ob Gospodovem prihodu.

Iz homilij sv. Amedeja, škofa v Lausanni (7. hom.)

Kraljica sveta in kraljica miru

 

Pomisli, kako upravičeno se je še pred vnebovzetjem čudovita Marijina slava razširila po vsej zemlji! Glas o njej je segel do konca sveta, še preden je bila povišana v nebesih. Gotovo je bilo tako prav. Deviška Mati je morala že zaradi svojega slavnega Sina zavladati na zemlji in potem stopiti v nebeško slavo. Spodobilo se je, da sta njena svetost in veličina že tu doli postopoma rastli, od kreposti do kreposti, iz sijaja v sijaj, pod vplivom Gospodovega Duha, dokler nista dosegli najvišjo stopnjo ob vstopu v nebeško domovino.

Ko je bila telesno še pri nas, je že vnaprej okušala skrivnosti nebeškega kraljestva. Zdaj se je v duhu dvigala do neizrekljivih višav k Bogu, zdaj se je spet z nepopisno ljubeznijo sklanjala k človeku. Zato so jo včasih tudi angeli častili in ji stregli. Drugič je bila spet deležna najpozornejše in ljubeče človeške spoštljivosti. Gabrijel jo je z vsemi angeli varoval. Janez se je veselil, ko mu je, deviškemu apostolu, Jezus na križu zaupal in priporočil deviško mater, naj z apostoli zanjo skrbi. Eni so v njej gledali svojo kraljico, drugi so se v njej veselili skrivnostne gospe. Vsi so ji z vsem spoštovanjem in z ljubeznijo stregli.

Marija se je v svojih krepostih vzpenjala do nedosegljivih višin. Iz morja milostnih darov, ki jo je zagrinjalo, je na žejno ljudstvo vernih razlivala obilje milosti. Vsem je delila telesno in duhovno zdravje, sposobna obujati tudi telesno in duhovno mrtve. Kdaj je kdo od nje odšel žalosten ali pobit? Kdo ni pri njej okusil skrivnostnih milostnih moči? Kdo se ni od nje vrnil vesel in srečen domov, ker je pri Gospodovi materi dosegel, kar je želel?

Nevesta, polna čudovitih darov, mati edinega ženina, mila in dobra, polna sreče, ti studenec duhovnega vrta, ti brezdanji vir žive, oživljajoče vode, ki kakor reke hitijo z vso močjo z nebeškega Libanona, tečejo z gore Siona do najbolj oddaljenih ljudstev! Studenci in reke miru valovijo na tvojo priprošnjo, nebeške milosti padajo kakor dež iz nebes. Ko je torej božji Sin kakor kralj kraljev sprejel devic devico in mater, ni bilo konca veselju angelov ne radosti nadangelov. Vsa nebesa so vzklikala od sreče in spolnila se je beseda psalmista, ki je napovedal Gospodu: Kraljeva nevesta blesti v vsej svoji krasoti, v dragoceni obleki jo peljejo k ženinu.

Iz apostolske konstitucije sv. Pija X., papeža (Divino afflatu, 1911)

S psalmi Cerkev hvali Boga

 

Svetopisemski psalmi so bili napisani pod božjim navdihnjenjem. Že od začetka Cerkve so hranili pobožnost vernikov, ko so z njimi prinašali Bogu daritev hvale, to je sad ustnic, ki so hvalile božje ime. So pa tudi, kakor je bilo to v navadi že v stari zavezi, zavzemali pomembno mesto pri daritvenem in molitvenem bogoslužju.

Tak je začetek »glasu Cerkve«, kakor ga naziva sv. Bazilij, petja psalmov, ki ga je naš prednik Urban VIII. označil kot »hčerko tiste hvale, ki se neprestano oglaša pred prestolom Boga in Jagnjeta«. Sv. Atanazij pravi, da psalmi učijo zlasti tiste, ki so posvečeni za bogoslužje, kako naj hvalijo Boga in s kakšnimi izbranimi besedami naj ga slavijo. O tej zadevi pravi lepo sv. Avguštin: »Da bi človek prav Boga hvalil, je Bog prej sebe hvalil. Ker je Bog sebe hvalil, zato človek sedaj ve, kako je treba Boga hvaliti.«

Poleg tega imajo psalmi čudovito moč, da v srcih vseh ljudi zbujajo željo po krepostih. Četudi je vse Sveto pismo stare in nove zaveze navdihnjeno od Boga in koristno za poučevanje, kakor je pisano, vendar je knjiga psalmov kakor raj, v katerem so zbrani sadovi vseh drugih knjig; navaja speve in tem med petjem pridružuje še lastne. Tudi te besede je izrekel sv. Atanazij, ki z vso pravico dostavlja: »Meni se zdi, da so za tistega, ki jih prepeva, psalmi kakor zrcalo, da v njih gleda sebe in življenje svoje duše, in z njimi izliva svoja čustva.«

Zato tudi sv. Avguštin piše v svojih Izpovedih: »Kolikokrat so mi prišle solze, ko sem prepeval te himne in pesmi! Kako so me ganili mili napevi, ki jih je prepevala tvoja Cerkev! Spevi so mi prodrli v ušesa, resnica pa mi je prešla v srce, iz katerega mi je privrela pobožnost, iz oči pa so mi lile solze, pri vsem skupaj pa sem se dobro počutil.«

Zares, kako bi mogli biti brez čuta ob tistih mestih v psalmih, kjer se tako vzvišeno hvali brezmejno božje veličastvo, njegovo neizrekljivo usmiljenje, njegova vsemogočnost, njegova pravičnost, njegova dobrota, in druge njegove brezkončne veličine. Komu ne bi vse to navdihovalo podobnih čustev: zahvalo za od Boga prejete dobrote, ponižne in zaupne prošnje za prihodnje dobrine, krik duše, ki se kesa svojih grehov? Ali bi mogli ostati hladni ob podobi Kristusa – Odrešenika, ki je slikana s tolikšno vztrajnostjo? Kajti sv. Avguštin je »v vseh psalmih slišal Kristusov glas, pojoči in zdihujoči, radujoči se v upanju ali zdihujoči zaradi sedanje stiske«.

Iz govorov o Visoki pesmi sv. Bernarda, opata, (83. govor, 4-6)

Ljubim, ker ljubim; ljubim, da ljubim

 

Ljubezen zadošča sama po sebi, ugaja sama po sebi in zaradi sebe. Sama si je zasluženje, sama sebi plačilo. Razen sebe ljubezen ne išče drugega razloga, ne drugega sadu: njen sad je, da doživlja ljubezen. Ljubim, ker ljubim, ljubim, da ljubim. Velika stvar je ljubezen, vendar le, če teče nazaj k svojemu počelu, ako se vrača k izviru, če se izliva nazaj v svoj vir, ako stalno zajema odondod, odkoder nenehno priteka. Izmed vseh dušnih vzgibov, občutkov in čustev je ljubezen edina, ki z njo stvar more vračati Stvarniku, čeprav ne po enakosti, vendar se mu vsaj na podoben način oddolžiti. Zakaj ko Bog ljubi, noče nič drugega, kakor da mu ljubezen vračamo; saj ne ljubi iz nobenega drugega namena, kakor da bi bil ljubljen; ve namreč, da ljubezen sama osreči tiste, ki njega ljubijo. Ženinova ljubezen, bolje rečeno ženin Ljubezen, si želi, da mu vračamo ljubezen in zvestobo. Ljubljeni stvari bodi dovoljeno, da vrača ljubezen. In kako ne bi ljubila nevesta, in to nevesta Ljubezni? Kako naj bi ne ljubila Ljubezen?

Po pravici se odpoveduje vsem drugim čustvom ter se docela posveča edino ljubezni ona, ki se more oddolžiti ljubezni samo tako, da vrača ljubezen za ljubezen. Kajti čeprav bi se docela izlila v ljubezen, kaj je to v primeri z večnim tokom tega vira? Seveda ne izlivata enake obilice ljubeči in Ljubezen, duša in Beseda, nevesta in Ženin, Stvarnik in stvar, kakor žejni ne več kot studenec.

Kaj torej? Mar bo zaradi tega popolnoma brezuspešna želja zaročenke, koprnenje vzdihujočega, žar ljubečega, zaupanje pričakujočega, ker ne more držati koraka z orjakom, ne doseči enake sladkosti kot med, enake krotkosti kot jagnje, enake beline kot lilija, istega žara kot sonce, iste ljubezni kot Ljubezen sama? Ne. Četudi stvar manj ljubi, ker je manjša, vendar, če ljubi iz vse svoje moči, nič ne manjka njeni ljubezni tam, kjer je vse. Tako ljubiti pomeni: zaročiti se. Ni namreč mogoče, da bi za takšno ljubezen duša žela le majhno ljubezen: v soglasju dveh obstaja prava in popolna zakonska zveza. Razen če kdo dvomi, da Beseda ljubi dušo že prej in bolj od nje.

Iz govorov sv. Avguština, škofa

Kdor bo vztrajal do konca, bo rešen

 

Kadarkoli smo v stiski ali v trpljenju, je to za nas opomin in hkrati sredstvo za poboljšanje. Tudi Sveto pismo nam ne obljublja miru, varnosti in pokoja; evangelij nič ne skriva, da pridejo trpljenje, stiske in pohujšanja. Zagotavlja pa: Kdor bo vztrajal do konca, ta bo rešen. Od prvega človeka nismo dobili nič dobrega, podedovali smo celo smrt in prekletstvo; priti je moral Kristus, da nas je tega osvobodil.

Zato se nikar ne pritožujmo, nikar ne godrnjajmo, o bratje, kakor so nekateri od njih godrnjali – tako pravi apostol – in so bili po pokončevalcu uničeni. Kaj novega in nenavadnega mora prestati današnji človeški rod, česar ne bi prestali že naši očetje? Še več: ali moremo reči, da nas zadeva toliko trpljenja in gorja, kolikor ga je zadevalo nje, kot nas uči zgodovina? In vendar boš našel ljudi, ki se pritožujejo nad svojimi časi v prepričanju, da je bilo samo nekdaj lepo. A če bi živeli v dneh svojih prednikov, bi se gotovo prav tako pritoževali. Če se ti zdijo prejšnji časi lepi, je to zato, ker niso več tvoji.

Če si torej že rešen prekletstva, če že imaš vero v božjega Sina ter če si bil že vpeljan in poučen v Svetem pismu, potem res ne vem, kako moreš misliti, da so bili Adamovi časi kaj boljši. Tudi tvoji starši so bili deležni Adamove dediščine. In ravno Adamu je bilo rečeno: V potu svojega obraza boš jedel svoj kruh in obdeloval boš zemljo, iz katere si bil vzet, in zemlja ti bo rodila trnje in osat. To, glej, je zaslužil, to je prejel, to mu je Bog po pravici prisodil. Čemu torej misliš, da so bili prejšnji časi boljši od tvojih? Pomisli: od prvega Adama do današnjega človeka srečujemo samo trud in znoj, trnje in osat. Ali nas je že zalil potop? Ali so morda že prišli na nas strašni časi lakote in vojske, kot so bili nekoč? Vse to je zapisano zato, da se ne bi pritoževali zoper Boga zaradi sedanjih časov.

Pomislite potemtakem, kakšni so bili oni časi! Ko poslušamo ali beremo o njih v zgodovini, nas navdaja groza. Zato imamo dovolj razlogov, da se veselimo, ne pa da godrnjamo in se pritožujemo čez današnje čase.

Iz homilij sv. Bernarda, opata, v slavo Device Marije (2. homilija, 1-2.4)

Marijo je pripravljal Bog, napovedali so jo preroki

 

Za Boga se je spodobilo, da se je rodil iz device. Za devico pa se je spodobilo, da je postala mati samo Boga. Stvarnik ljudi se je hotel roditi kot človek iz človeške matere. Zato je moral ne le izbrati, ampak ustvariti takšno mater, da bo zanj primerna in mu bo ugajala. Bog je hotel, naj mu bo mati devica, da bi iz brezmadežne izšel on, ki bo izbrisal madeže vseh. Tudi je hotel, naj bo mati, ki bo dala svetu nad vse krotkega in iz srca ponižnega, tudi sama polna ponižnosti, saj bo nekoč na sebi pokazal vsem potrebni in odrešilni zgled te kreposti. Devico, ki ji je poprej navdihnil obljubo devištva, je naredil za mater, njeno ponižnost pa ji je štel v zasluženje. Kako bi jo sicer angel razglasil za polno milosti, če ne bi bila vsa njena lepota in dobrota iz milosti? Marija, ki je bila določena, da spočne in rodi najbolj Svetega, je prejela dar devištva, da bi bila sveta po telesu, da bi bila sveta tudi po duši, je prejela še dar ponižnosti. Kraljevska Devica je bila tako okrašena s krepostjo devištva in ponižnosti, da sta v njih blestela njena duša in telo. Njeni lepoti so se čudila celo nebesa in samega Kralja je prevzela tako, da je poslal k njej svojega poslanca.

Evangelij pravi: Angel je bil poslan k Devici. K devici po telesu, devici po duši, devici po obljubi, skratka devici, kot jo opisuje apostol: sveti po telesu in po duhu. Ta devica ni bila šele nedavno ali po naključju odkrita, marveč je bila od vekomaj izbrana: Najvišji jo je od vekomaj poznal in jo zase pripravljal, angeli so jo varovali, očaki so jo napovedovali in preroki obljubljali.