Duhovno branje

Iz razlage Jobove knjige sv. Gregorja Velikega, papeža (3, knj., 39-40)

Zunaj boji, znotraj strah

 

Sveti možje, obdani z vojnimi nadlogami, v enem in istem času prenašajo nekatere, ki napadajo, in druge, ki jih prepričujejo, da bi jih zavedli na stranpota. Onim se postavijo v bran s ščitom potrpežljivosti; zoper te se bojujejo z orožjem resnice. V obeh načinih bojevanja pokažejo veliko spretnost in pogum. Popačeno mišljenje modro razsvetlijo z učenjem, zunanjim nasprotovanjem pa junaško kljubujejo. Ene poboljšajo s poukom, druge premagajo s potrpljenjem. Napadajoče sovražnike prenašajo z voljnim potrpljenjem, oslabljene sodržavljane pa rešujejo tako, da z njimi trpijo. Onim se postavljajo po robu, da ne bi še drugih potegnili s seboj, za te pa so v skrbeh, da ne bi popolnoma zgrešili prave poti.

Poglejmo, kako se bojevnik božjega tabora bori proti enim in drugim. Pravi namreč: Zunaj boji, znotraj strah. Našteva boje, ki jih prenaša od zunaj: V nevarnostih na rekah, v nevarnostih pred razbojniki, v nevarnostih pred rojaki, v nevarnostih pred neverniki, v nevarnostih v mestu, v nevarnostih v samoti, v nevarnostih na morju, v nevarnostih pred lažnivimi brati. Nato dodaja, s kakšnim orožjem se upira sovražniku: V trudu in naporu, v pogostnem bedenju, v lakoti in žeji, v pogostnih postih, v mrazu in nagoti.

Ob tolikih bojih pa ne pozablja z budno stražo varovati tabor. Takoj namreč doda: Zraven tega, kar me povrhu zadene, imam vsakdanji opravek, skrb za vse cerkve. Junaško torej sprejema nase boj, zraven pa se usmiljeno žrtvuje za obrambo svojih bližnjih. Pripoveduje o zlu, ki ga mora prenašati, in o dobrotah, ki jih deli.

Pomislimo; kako velik napor je to, v enem in istem času od zunaj prenašati nasprotovanja, znotraj pa se varovati lastnih slabosti. Od zunaj trpi boje, ker ga pobijajo udarci in vežejo verige; znotraj prenaša strah, ker se boji, da bo trpljenje pretreslo ne njega, ampak učence. Zato jim tudi piše: Nihče naj se ne vznemirja zaradi teh nadlog. Sami veste, da smo bili v to poklicani. V lastnem trpljenju se boji padca drugih, da se ne bi morda učenci, ko bi spoznali, koliko udarcev je moral prestati zaradi vere, branili priznavati se za verne.

O srce, polno ljubezni! Ne meni se za to, kar sam trpi, marveč si prizadeva, da ne bi učenci v srcu trpeli zaradi napačnega prepričanja. V sebi prezira rane telesa, v drugih pa ozdravlja rane srca. Pravičnim je lastno, da v svojem trpljenju in nadlogah ne nehajo skrbeti za blaginjo drugih. Ko sami trpijo in prenašajo svoje nadloge, druge učijo in jim svetujejo, kar je potrebno. Podobni so junaškim zdravnikom, ki se jih je lotila bolezen: svoje bolečine prenašajo, obenem pa pomagajo drugim, da bi ozdraveli.

Iz govorov o Matejevem evangeliju sv. Janeza Zlatoustega, škofa (15. hom., 6.7)

Sol zemlje in luč sveta

 

Vi ste sol zemlje. S temi besedami je Jezus hotel reči: Beseda vam je izročena ne za vaše življenje, ampak za ves svet. Ne pošiljam vas v dve mesti ali v deset ali dvajset. Ne pošiljam vas k enemu ljudstvu, kakor nekdaj preroke, pošiljam vas po zemlji in morju in vesoljnem svetu, ki je poln vsega zla. Z besedami: Vi ste sol zemlje, je namreč povedal, da je celotna človeška narava pokvarjena in okužena od grehov. Zato tako zahteva pri svojih učencih tiste vrline, ki so najbolj potrebne in koristne za vzgojo mnogih. Kajti kdor je blag in dobrohoten, usmiljen in pravičen, ne zapira dobrih dejanj zgolj vase, ampak si prizadeva, da bi ti izvrstni viri bili v korist tudi drugim. Prav tako tisti, ki je čist v srcu in se trudi za mir in se žene za resnico, posveča svoje življenje v blagor skupnosti.

Ne mislite torej, pravi, da boste izpostavljeni neznatnim bojem in da bo šlo za nepomembne stvari: Vi ste sol zemlje. Kaj hoče s tem reči? Da bodo mar sami obnovili, kar je bilo gnilega? Ne. Nič ne koristi, če primešajo soli k temu, kar je že gnilo. Niso tega storili, ampak so to, kar je bilo prej obnovljeno in njim izročeno brez tiste gnilobe, šele tedaj prepojili s soljo in tako ohranili v tisti svežosti, kot so jo bili prejeli od Gospoda. Za rešitev iz gnilobe grehov je bila potrebna Kristusova moč, da pa znova ne zabredejo v ono gnusobo, se mora truditi njihova marljivost in prizadevnost.

Vidite, kako Jezus polagoma razodeva, da so celo nad preroki? Ne pravi namreč, da so učitelji Palestine, ampak vesoljnega sveta. Ne bodite torej začudeni, pripominja, če pustim druge in nagovorim vas in vas izpostavim takšnim nevarnostim. Samo pomislite, h koliko mestom, narodom, ljudstvom vas pošiljam za predstojnike. Zato ne želim samo, da bi bili vi polni modrosti, ampak da tudi druge napravite sebi podobne. Če namreč sami ne boste takšni, ne boste dovolj razumni niti za sebe same.

Kajti če drugi zaidejo v pokvarjenost, bodo z vašo pomočjo lahko okrevali. Če pa se to pripeti vam, boste tudi druge s seboj vred pogubili. Kolikor večja odgovornost vam je zaupana, toliko več vneme in prizadevanja mora biti v vas. Zato pravi: Če pa se sol spridi, s čim se bo solila? Za nič drugega ni več, kakor da se proč vrže in jo ljudje pohodijo.

Malo prej jim je rekel: Kadar vas bodo zaradi mene zasramovali in preganjali in vse hudo zoper vas lažnivo govorili. Jezus noče, da bi jim te besede vlile strah pokazati se v javnosti, saj pravi: »Če niste na to pripravljeni, ste zaman izbrani. Če je zasramovanje neizogibno, vas v ničemer ne prizadene, izpriča pa vašo trdnost. Če pa se boste prestrašili in odstopili od potrebne odločnosti, boste trpeli mnogo huje in boste pri vseh na slabem glasu in vsem v posmeh. To namreč pomenijo besede: pohodijo.«

Potem preide na drug, vzvišenejši zgled: Vi ste luč sveta. Zopet pravi: sveta, ne enega ljudstva ali dvajsetih mest, ampak vsega sveta: luč razsvetljenja, sijajnejša od sončnih žarkov, tako kot je prej šlo za duhovno sol. Najprej sol, potem luč, da se naučiš, kaj pomeni predirna beseda in kakšno korist prinaša vzvišeni nauk. Priklene poslušalca, mu ne dovoli, da bi se ohladil in podeli moč za prizadevanje v kreposti. Mesto, ki stoji na gori, se ne more skriti. Svetilke tudi ne prižigajo in ne postavljajo pod mernik. Znova jih nato spodbudi k prizadevnemu načinu življenja. Uči jih, naj se vneto trudijo kot tisti, ki so vsem na očeh, bojujejo naj se sredi gledališča vsega sveta.

Iz apostolske konstitucije papeža Pija XII. (Munificentissimus Deus, 1950)

Sveto in preslavno Marijino telo

 

Sveti cerkveni očetje in veliki učitelji so v pridigah in nagovorih ob prazniku, ki slavi vnebovzetje božje Matere, ljudstvu govorili kot o že znani in sprejeti resnici. To resnico so pojasnjevali in osvetljevali ter njen pomen in dejstvo podpirali še z višjimi in globljimi razlogi. Posebno radi so osvetljevali, kar so bogoslužna besedila le bežno nakazovala. Na ta praznik se namreč ne spominjamo le tega, da Devica Marija ni bila po smrti podvržena telesnemu trohnenju, ampak tudi njenega zmagoslavja nad smrtjo, ko je po zgledu edinorojenega Sina Jezusa Kristusa dosegla nebeško slavo.

Sveti Janez Damaščan, najodličnejši slavilec te izročene resnice, na primer primerja telesno vnebovzetje božje Matere njenim drugim darovom in odlikam. Z vso govorniško silo vzklika: »Spodobilo se je, da je ona, ki je v porodu ostala nedotaknjeno deviška, tudi po smrti ostala obvarovana vsakršnega razpadanja. Primerno je bilo, da ona, ki je Stvarnika nosila pod srcem kot otroka, prebiva v svetlobi nebeške slave. Primerno je bilo, da nevesta, ki si jo je Oče izbral, biva v nebeških dvoranah. Ona, ki je svojega Sina gledala na križu in ki je sprejela v svoje srce meč bolečin, ki so ji bile pri porodu prihranjene, je bila vredna gledati Sina, kako sedi na Očetovi desnici. Spodobilo se je, da božja Mati uživa vse, kar ima Sin, in da jo častijo vse stvari kot božjo Mater in božjo služabnico.«

Sveti German Carigrajski je menil, da telesna nestrohnjenost božje Matere in Device Marije ter njeno vnebovzetje ni le v soglasju z njenim božjim materinstvom, ampak tudi z izredno svetostjo samega njenega deviškega telesa: »Ti si, kakor je pisano, vsa lepa; tvoje deviško telo je popolnoma sveto, vseskozi čisto, v vsem bivališče Boga; zato tudi pri tebi ne more priti do telesnega razpadanja. Pri vsej človeškosti se je tvoje telo moralo spremeniti in dvigniti v neminljivo življenje, postati vedno živo, preslavno, zveličano in deležno popolnega življenja.«

Neki drugi zelo starodavni pisatelj zatrjuje: »Ker je preslavna mati Kristusa, našega božjega Zveličarja, jo je tisti, ki daje življenje in nesmrtnost, oživil za večnost in ji dal, da deli z njim večno telesno netrohljivost. Prebudil jo je iz groba in sprejel k sebi na način, kot zna to samo on.«

Vsi ti razlogi in poudarki cerkvenih očetov se naslanjajo na Sveto pismo kot na svoj zadnji temelj. To pa na neki način predstavlja našim očem božjo Mater kot najtesneje povezano z njenim božjim Sinom in kot ženo, ki deli z njim svojo usodo.

Pomisliti moramo zlasti na to, da od drugega stoletja dalje cerkveni očetje predstavljajo Devico Marijo kot novo Evo, novemu Adamu sicer podrejeno, vendar z njim najtesneje povezano v boju zoper peklenskega sovražnika. V tem boju, kakor je povedano v protoevangeliju, pride do popolne zmage nad grehom in smrtjo, ki sta pri apostolu narodov v njegovih spisih vedno povezana. Zato je moral, kakor je bilo slavno Kristusovo vstajenje bistveno dejanje in zadnje znamenje njegove zmage, tudi boj Device Marije in njenega Sina najti svoj zaključek v poveličanju njenega deviškega telesa. Isti apostol namreč pravi: Ko si umrljivost nadene neumrljivost, se bo dopolnilo pismo: Použita je smrt v zmago.

Tako je božja Mati, skrivnostno povezana od vse večnosti po istem božjem načrtu v isti usodi, v spočetju brezmadežna, v božjem materinstvu nedotaknjeno deviška, velikodušna tovarišica božjemu Odrešeniku, z njim dosegla popolno zmagoslavje nad grehom in njegovimi posledicami. Končno pa je tudi dosegla kot najvišjo krono svojih odlik, da je bila obvarovana trohnenja v grobu. Kot njen Sin po zmagi nad smrtjo je bila s telesom in dušo dvignjena v najvišjo slavo nebes, kjer se blešči kot kraljica ob strani svojega Sina, neminljivega Kralja vekov.

Iz pisem sv. Maksimilijana Kolbeja, duhovnika

Apostolska gorečnost za zveličanje ljudi

 

Zelo me veseli, dragi brat, da plamtiš v gorečnosti za božjo slavo. Kajti največja kuga v naših časih je verska brezbrižnost, ki najde svoje žrtve ne samo med svetnimi osebami, marveč tudi med redovnimi, seveda v različnih stopnjah. In vendar je Bog vreden slave in to neskončne slave. Ker pa mu mi, uboga in omejena bitja, ne moremo dati take in tako velike hvale, kakršna mu gre, si prizadevajmo, da vsaj, kolikor moremo, kar največ prispevamo k božji slavi.

Božja slava temelji na zveličanju duš, ki jih je Kristus odkupil s svojo krvjo na križu. Zato je skrb za zveličanje in tudi najpopolnejše posvečenje čimveč ljudi največja in izključna naloga našega apostolskega življenja. Bog, ki je vseveden in neskončno moder, najbolje ve, kaj lahko in kaj naj vsak trenutek storimo, da mu bo v kar največjo slavo. Svojo voljo pa nam razodeva po svojih namestnikih na zemlji in naših voditeljih.

Tako je torej pokorščina in samo pokorščina tista, ki nam z gotovostjo razodeva božjo voljo. Predstojniki se resda lahko tudi zmotijo, toda mi zaradi pokorščine ne bomo nikoli zašli. Edina izjema pokorščine bi bila, če bi predstojnik ukazal nekaj, kar bi očitno bilo greh, pa četudi mali. V tem primeru bi namreč predstojnik ne bil posrednik božje volje.

Premisli, dragi brat, kako veliko je po božjem usmiljenju naše dostojanstvo. Po pokorščini se dvigamo nad svojo omejenost in se prilagajamo božji volji, ki s svojo neskončno modrostjo in previdnostjo usmerja naša dejanja. Kakšna veličina! Še več: navezani na božjo voljo, ki se ji nobena stvar ne more ustavljati, postajamo močnejši od vseh. Pokorščina je pot modrosti, razumnosti in moči. To je tudi edina pot, po kateri prinašamo Bogu največjo slavo. Če bi obstajala druga in boljša pot, bi bil šel Kristus po njej in nam jo pokazal z besedo in zgledom. A njegovo tridesetletno življenje v Nazaretu jasno označuje Sveto pismo z besedami: In bil jima je pokoren. Tudi vse ostalo njegovo življenje je potekalo v pokorščini, saj je po pričevanju Svetega pisma prišel na svet zato, da bi spolnil voljo nebeškega Očeta.

Po tej poti bomo mnogo lažje hodili s pomočjo Brezmadežne, kajti njej je predobri Bog zaupal oskrbništvo svojega usmiljenja. Brez dvoma je Marijina volja za nas božja volja. Kadarkoli se ji posvetimo, postanemo v njenih rokah, kakor je ona v božjih, orodje božjega usmiljenja. Prepustimo se njenemu vodstvu, prepustimo se njeni materinski roki! Če nas bo ona vodila, bomo lahko varni in mirni.

Iz razprave sv. Gregorja iz Nise, škofa, o krščanski popolnosti

Kristus je naš mir in naša luč

 

Kristus je naš mir, ki je oba dela združil v eno. Z mislijo na Kristusa, ki je mir, bomo prav upodabljali v sebi to Kristusovo ime, ko bomo po notranjem miru izžarevali v svojem življenju Kristusa. Po besedah apostola Pavla je Kristus podrl sovraštvo. Zato ga znova ne oživljajmo v sebi, naše življenje naj bo zanj mrtvo. Bog ga je bil v naše odrešenje očitno pobil, zato ga nikar ne obujajmo v škodo naših duš z jezo ali spominom na slabo, kajti s tem povzročimo nesrečno vstajenje zares preminulega sovraštva.

Ako je naša last Kristus, ki je mir, potem pobijajmo v sebi sovraštvo, da to, kar v Kristusu verujemo, uresničimo tudi v svojem življenju. Kristus je podrl ločilno steno med dvema ljudstvoma in tako oba v sebi preustvaril v enega novega človeka ter posredoval mir. Zato se prav tako mi spravimo ne samo s tistimi, ki se od zunaj borijo zoper nas, marveč tudi s tistimi, ki se upirajo v naši notranjosti, da ne bo več meso poželelo zoper duha ne duh zoper meso. Postanimo en človek iz dveh, v sebi se umirimo in prvinsko preobrazimo v celostnega novega ter spokojnega človeka, ko podredimo meseno naziranje božji postavi.

Mir pomeni soglasje nasprotnih strani. Po prenehanju notranjega vojskovanja v naši naravi se moramo umiriti sami v sebi, v nas mora zavladati mir, da bomo pokazali, kako se to Kristusu svojsko ime uresničuje tudi v nas.

Če pomislimo, da je Kristus prava luč in nepristopen za laž, bomo spoznali, da morajo tudi naše življenje presijati žarki resnične luči. Žarki sonca pravičnosti pa so kreposti, ki nas razsvetljujejo, da odlagamo dela teme in kakor podnevi hodimo pošteno. Zavračajmo skrite reči grdobije, vse delajmo v luči in bomo postali sami luč in bomo svetili z deli celo drugim, kar je značilno za svetlobo.

Če pomislimo, da je Kristus naša svetost, se bomo varovali vsakega nepristnega in nečistega dejanja in misli. Tako bomo postajali res deležni njegovega imena, ga živeli in z delom, ne le z besedo, v sebi uresničevali svetost.

Iz razlage psalmov sv. Avguština, škofa (Ps 47, 7)

Pridite, povzpnimo se na Gospodovo goro

 

Zdaj vidimo, kar smo slišali. Blagor ti, Cerkev! Najprej si slišala, potem si videla. Slišala je v obljubah, sedaj vidi živo resničnost. Slišala je prerokbe, sedaj vidi v evangeliju. Vse namreč, kar se zdaj dopolnjuje, je bilo že prej napovedano.

Dvigni oči in se razglej po svetu! Glej, tvoja dediščina se razprostira do kraja sveta. Glej, kako se je uresničilo, kar je bilo napovedano: Klanjali se mu bodo vsi oblastniki zemlje, vsi narodi mu bodo služili. Glej, kako se je dopolnilo, kar je bilo rečeno: Vzvišen si, Gospod, nad nebesa, vsa zemlja je polna tvoje slave. Glej njega, ki so mu roke in noge prebodli z žeblji; čigar kosti so prešteli, ko je visel na križu; in za čigar obleko so kockali. Glej, kako kraljuje on, katerega so videli pribitega na križu. Glej, kako sedi v nebesih tisti, ki so ga zaničevali, ko je hodil po zemlji. In končno glej, kako so se uresničile besede: Vsa zemlja se bo spreobrnila h Gospodu, vsi narodi se bodo klanjali pred njegovim prestolom. Ob tem pogledu Cerkev z veseljem vzklika: Zdaj vidimo, kar smo slišali.

Po pravici vsi narodi takole vabijo Cerkev: Prisluhni, nevesta, poglej in poslušaj, pozabi svoje ljudstvo in hišo svojega očeta. Poslušaj in glej: najprej poslušaj, česar ne vidiš, potem boš videla, kar si slišala. Gospod je rekel: Ljudstvo, ki ga nisem poznal, mi služi na prvo besedo in mi je pokorno. Ljudstvo je ubogalo, kakor hitro je slišalo. Torej ni videlo poprej.

Ali ne pomniš tudi besed: Kar jim ni bilo povedano, bodo videli, in česar še niso čuli, bodo zaznali? Ti, h katerim niso bili preroki poslani, so prvi slišali in razumeli preroke; oni, ki jih sprva niso slišali, so jih pozneje z občudovanjem poslušali. Tisti pa, h katerim so bili preroki poslani, so ostali brezbrižni; imeli so svete knjige, a resnice niso razumeli; imeli so table zaveze, a niso bili deležni njene dediščine. Mi pa zdaj vidimo, kar smo slišali.

V mestu Vsemogočnega, v mestu našega Boga, tam smo slišali, tam tudi videli, v mestu, ki ga je on utrdil za vekomaj. Naj se nikar ne postavljajo, kateri pravijo: »Glejte, tukaj je Kristus, glejte, tam je« Kdor pravi: ,Tukaj je' ali,Tam je', vleče na svojo stran. Toda Bog je obljubil edinost: Vladarji so se zbrali, da bi ga vsi skupaj napadli, torej se niso prepirali. Morda, misliš, bo to mesto, ki danes gospoduje svetu, nekoč uničeno. Ne nikakor! Bog ga je utrdil na veke. Če ga je torej Bog utrdil za večno, čemu se bojiš, da bodo njegovi temelji popustili?

Iz pisma sv. Klare, device, blaženi Neži Praški

Glej na Kristusovo uboštvo, ponižnost in ljubezen

Gotovo je srečen, kdor uživa sveto večerjo in se oklepa Kristusa z vsem srcem. Njegovo lepoto nenehoma občudujejo vsi blaženi nebeški duhovi; njegova ljubezen osvaja, misel nanj osvežuje, njegova dobrotljivost nasičuje, njegova prijetnost zadovoljuje, spomin nanj prijetno osvetljuje; njegov duh bo oživil mrtve in blaženo gledanje njega bo osrečilo vse prebivalce nebeškega Jeruzalema. Ker je sijaj večne slave, odsvit večne luči in brezmadežno ogledalo, opazuj to ogledalo vsak dan, o kraljica, nevesta Jezusa Kristusa, in neprenehoma si ogleduj v njem svoje obličje, da se tako vsa znotraj in zunaj okrasiš s pisanim oblačilom in ozaljšaš s cvetjem in obleko vseh kreposti, kot se spodobi za hčer in najčistejšo nevesto najvišjega Kralja. V tem ogledalu se zrcali blaženo uboštvo, sveta ponižnost in neizrekljiva ljubezen. Vse to boš mogla z božjo pomočjo videti v tem ogledalu.

Pazi, prosim, zlasti na začetku te podobe; na uboštvo položenega v jasli in povitega v plenice. O občudovanja vredna ponižnost, o osupljivo siromaštvo! Kralj angelov, Gospod nebes in zemlje leži v jaslih. Sredi te podobe si oglej ponižnost, vsaj blaženo uboštvo, neštevilne napore in muke, ki jih je prenesel za odrešenje človeškega rodu. In končno premišljuj na tej podobi neizrekljivo ljubezen, zaradi katere je hotel trpeti na lesu križa in na njem umreti najsramotnejše smrti. Zato je pogled nanj, ko je visel na lesu križa, opominjal mimoidoče, ko so ga videli: O vi vsi, ki mimo greste po potu, poglejte in vidite, ali je katera bolečina kakor moja bolečina; in pravi nam, naj soglasno odgovorimo, ko vpije in jadikuje: Spominjal se bom vedno in moja duša se bo topila v meni. To te bo vedno bolj vnemalo v ognju ljubezni, o kraljica nebeškega Kralja.

Ko premišljuješ še njegovo neizrekljivo veselje, bogastvo in večno čast, vzdihuj v neizmernem srčnem hrepenenju in ljubezni ter vzklikaj: Vleci me, za teboj bomo hiteli v vonju tvojih dišav, nebeški ženin. Tekla bom in ne bom odnehala, dokler me ne popelješ v vinski hram, dokler ne bo tvoja levica pod mojo glavo in me ne bo desnica blaženo objemala in dokler me ne boš najnežneje poljubil. Ko boš to premišljevala, se spominjaj mene, svoje revne matere, saj veš, da si tudi ti neizbrisno vpisana v moje srce, ker te bolj kot vse druge ljubim.

Iz govorov sv. Avguština, škofa (304. govor, 1-4)

Služabnik Kristusove krvi

 

Rimska cerkev nam danes priporoča praznovanje dneva, ko je sv. Lovrenc premagal svet, prezrl naslado ter v obeh premagal zalezovalca hudega duha. Kakor veste, je v tej cerkvi opravljal službo diakona. V njej je služil Kristusovi krvi, v njej je za Kristusa prelil lastno kri. Skrivnost Gospodove večerje je jasno razložil sv. apostol Janez, ko je rekel: Kakor je Kristus za nas daroval življenje, moramo tudi mi darovati življenje za brate. Sv. Lovrenc je to dobro razumel, bratje, razumel in uresničil. In kar je pri daritvi sprejemal, to je sam daroval. Ljubil je Kristusa v življenju, posnemal ga je v smrti.

Posnemajmo ga, bratje, tudi mi, če ga resnično ljubimo. Ne moremo obroditi boljšega sadu ljubezni, kot da posnemamo zgled. Kristus je za nas trpel in nam zapustil zgled, da hodimo po njegovih stopinjah. Pri teh mislih sv. Petra bi se zdelo, da je Kristus trpel samo za tiste, ki hodijo po njegovih stopinjah, in da Kristusovo trpljenje koristi samo tem, ki mu sledijo. Za njim so šli sveti mučenci in sicer tako zvesto, da so po zgledu njegovega trpljenja prelili svojo kri. Toda niso šli samo oni. Ni se namreč porušil most, ko so šli čezenj, ni usahnil studenec, ko so pili iz njega.

V božjem vrtu, bratje, pa ne poganjajo samo rdeče rože mučencev, temveč tudi bele lilije devic in zeleni bršljan zvestih zakoncev, dišijo vijolice vdov. Nihče, predragi, naj ne obupa nad svojim poklicem; Kristus je trpel za vse. Po pravici piše Sveto pismo o njem: Hočem, da bi se vsi ljudje zveličali in prišli do spoznanja resnice.

Spoznajmo torej, kako moramo kristjani hoditi za Kristusom, tudi če ne prelijemo krvi in nam ne grozi trpljenje. Apostol pravi, ko govori o Kristusu: Čeprav je bil namreč v božjem sijaju, ni ljubosumno varoval enakosti z Bogom; koliko veličastvo! Vendar je sam sebe izničil, podobo hlapca vzel nase, postal podoben ljudem in bil po zunanjosti kakor človek; kakšna ponižnost!

Kristus se je ponižal. Glej, kristjan, kaj posnemaj; Kristus je bil pokoren. Kaj se torej povišuješ? Ko je minil čas ponižanja in ko ga je premagal s smrtjo, se je Kristus dvignil v nebo. Pojdimo za njim. Poslušajmo, kar pravi apostol: Če ste vstali s Kristusom, iščite, kar je zgoraj, kjer sedi Kristus na božji desnici!

Iz Pogovora o božji previdnosti sv. Katarine Sienske, device (13. pogl.)

Bog – brezno ljubezni

 

Moj dobri Gospod, z milostnim očesom se oziraj na svoje ljudstvo in na skrivnostno telo svete Cerkve. Ti boš veliko bolj poveličan, če boš mnogim odpustil in jih razsvetlil s svojo lučjo, kot pa če sprejmeš češčenje enega samega revnega ustvarjenega bitja, kakor sem jaz, ki sem te tako hudo žalila ter bila vzrok in orodje za toliko hudega. Kaj bi bilo z menoj, ko bi videla, da sem jaz živa in da je tvoje ljudstvo mrtvo? Ali ko bi zaradi mojih grehov in zaradi grehov drugih ljudi videla, da je tvoja ljubljena nevesta Cerkev v temi, medtem ko je ustvarjena za luč?

Hočem torej in te prosim, bodi usmiljen s svojim ljudstvom, v imenu neustvarjene ljubezni, ki te je nagnila, da si ustvaril človeka po svoji podobi in sličnosti. Zakaj in čemu si postavil človeka v tako visoko dostojanstvo? Gotovo samo iz neprecenljive ljubezni, s katero si sam v sebi gledal svojo stvar in si se vanjo zaljubil. Toda z grehom je človek po pravici izgubil dostojanstvo, v katero si ga bil dvignil.

Ista ljubezen, s katero si nas ustvaril, te je prisilila, da si človeškemu rodu ponudil možnost, da se spravi s teboj. V ta namen si nam dal Besedo, svojega Edinca. Ta je bil srednik med teboj in med nami. Po njem se je nad nami izvršila pravica, ko je na sebi kaznoval naše krivice. Sprejel je ukaz, ki si mu ga dal ti, večni Oče, ko si mu nadel našo človeško naravo. O brezno ljubezni! Katero srce ne bo do dna ganjeno, ko bo videlo, kako je tako visoko bitje stopilo tako nizko in sprejelo nase revno človeško naravo? Mi smo tvoja podoba in ti si naša podoba zaradi združitve, ki si jo ustanovil med seboj in človekom. Svoje večno božanstvo si pokril z revnim oblakom izprijene Adamove narave. Čemu? Samo iz ljubezni. Pri tej neizrekljivi ljubezni te prosim in rotim, bodi usmiljen s svojimi stvarmi.

Iz raznih spisov zgodovine dominikanskega (pridigarskega) reda

Z Bogom ali o njem je govoril

 

Dominik se je tako odlikoval z zglednim življenjem in ga je prevzemala takšna gorečnost za vse, kar je božjega, da so ga upravičeno imeli za od Boga izbranega. Bil je zelo umerjenega značaja razen, če ga je pretreslo sočutje in usmiljenje. In ker veselo srce razjasni lice, je že z zunanjo dobrohotnostjo in vedrino obraza razodeval svojo notranjo blagost.

Povsod je z besedo in dejanjem nastopal kot evangeljski človek. Nihče ni bil čez dan bolj družaben in prisrčen s sobrati kot on, ponoči pa nihče bolj vztrajen v raznih načinih bedenja in molitve. Malo je govoril, razen z Bogom v molitvi, ali pa o Bogu. K temu je spodbujal tudi svoje sobrate.

Pogostoma je goreče prosil Boga, da bi mu naklonil pravo in dejavno ljubezen v skrbi in delu za duše. Menil je, da bo šele tedaj pravi Kristusov ud, ko se bo po zgledu našega Odrešenika Gospoda Jezusa, ki se je vsega daroval za naše odrešenje, tudi sam z vsemi svojimi močmi posvetil reševanju duš. V ta namen je po dolgem razmišljanju ustanovil pridigarski red.

Z besedo in pismi je često spodbujal brate tega reda, naj nenehno preučujejo staro in novo zavezo. Sam je vedno nosil s seboj Matejev evangelij in Pavlova pisma ter se vanja poglabljal, tako da jih je znal skoraj na pamet.

Dvakrat ali trikrat so ga izvolili za škofa, a je izvolitev vsakokrat odklonil. Rajši je revno živel s svojimi sobrati, kot da bi vodil kakšno škofijo. Do konca življenja je ohranil nedotaknjeno čast devištva. Želel je, da bi ga bičali in razsekali na koščke, da bi umrl za Kristusovo vero. Gregor IX. o njem takole zatrjuje: »Poznal sem moža, ki je popolnoma živel po zgledu apostolov, zato je gotovo tudi v nebesih deležen njihove slave.«