Iz govorov sv. Lovrenca Iustinianija, škofa (8. govor, za praznik Marijinega očiščevanja)

Marija je vse ohranila v svojem srcu

 

Marija je v srcu primerjala vse spoznanje, ki si ga je pridobila z branjem, poslušanjem in opazovanjem. Kako je pri tem rasla v veri in napredovala v zasluženju, kako je bila ožarjena z modrostjo in kako je gorela v ognju ljubezni! Ob novem razodetju božje ljubezni, ki ga je bila deležna, je prekipevala od veselja, ko je na čudežen način spočela od Svetega Duha. Kar dvigalo jo je k Bogu, a vendar je ostala vsa ponižna. Božja milost namreč deluje tako, da se duša vzpenja iz nižav v višave in iz sijaja v sijaj.

Zares srečna duša blažene Device! Ker se je v njej naselil Sveti Duh in jo je poučeval, je bila v vseh stvareh poslušna zapovedim Besede. Ni se dala voditi lastnim čustvom in osebni samovolji, ampak je vse tisto, kar ji je Modrost v notranjosti narekovala, na zunaj zvesto izvrševala. Res je bilo primerno za božjo Modrost, ki si je za bivališče gradila Cerkev, da po Mariji, ki je bila vsa sveta, poskrbi za zvestobo postavi, za očiščevanje duše, za vzor ponižnosti in za duhovno daritev.

Posnemaj jo, zvesta duša! Vstopi v svetišče svojega srca, da se boš duhovno očistila in iztrgala iz bolezni greha. Tu, v srcu, Bog bolj gleda na našo ljubezen, s katero opravljamo delo, kakor pa na naše delo samo. Imamo tudi možnost, da se v hrepenenju po gledanju Boga vržemo v božje naročje in mislimo samo nanj; lahko pa tudi iščemo svoje ravnotežje tako, da napredujemo v krepostih ali pa opravljamo dela v korist bližnjemu. Pri vsem tem pa naj bo naša gonilna sila samo Kristusova ljubezen. Glejte, to je duhovna daritev tistega očiščenja, ki je Bogu po volji. To pa se ne dogaja v svetišču, ki je narejeno z rokami, ampak v svetišču našega srca, v katerega je z veseljem vstopil Kristus Gospod.

Iz del sv. Bonaventura, škofa (3. zv., Les življenja, 29-30.47)

Pri tebi je vir življenja

 

Premišljuj, odrešeni človek, kdo, kako velik in kako svet je ta, ki zate visi na križu, čigar smrt oživlja mrtve, obžalujeta nebo in zemlja, in ob njej se odpirajo skalni grobovi.

Da bi iz strani na križu visečega Kristusa skrivnostno prišla sveta Cerkev (kot je prišla prva žena iz strani spečega Adama), da bi se dopolnila prerokba: Gledali bodo vanj, ki so ga prebodli, je božja previdnost dopustila, da je eden vojakov s sulico prebodel njegovo srce, da bi iz njega privreli kri in voda; da bi se odprl ta vrelec odrešenja in milosti in postal vsemu občestvu Cerkve živa voda, tekoča v večno življenje.

Hiti torej, duša, prijateljica Kristusova, bodi kot golobica, ki dela svoje gnezdo ob robu brez dna, in tam, kot lastovka, ki najde gnezdo, ne izgubi svoje budnosti; kakor grlica pridi in skrij otroke svoje čiste ljubezni in se približaj s svojimi ustnicami, da zajameš iz studencev Odrešenikovih. Tam je vir vode, tekoče sredi raja, ki se deli na štiri veletoke in nato razlita v ljubljena srca, namaka in dela rodovitno vso zemljo.

K temu viru življenja in luči, prihiti torej, poln goreče želje, kdorkoli si, ki si se posvetil Bogu in mu z vso močjo iz največje globine svojega srca, kliči: »O neizrazna lepota najvišjega Boga, prečisti blesk večne luči, življenje, ki daje življenje vsem živim, luč, ki daje svetlobo vsem lučem, ti, ki ohranjaš v neminljivem siju in toliki raznovrstnosti zvezde, ki se bleščijo na nebu od prve zore pred prestolom tvojega božanstva!

O večni in nedostopni vir, poln sijaja in miline, vir studenca, skritega slehernemu človeškemu pogledu! Globina brez dna, višina brez meja, neizmerna veličina in neoskrunljiva čistost!

Iz tebe teče reka, ki osrečuje božje mesto, da ti moremo med radostnim in hvalnim petjem v prazničnem zboru prepevati hvalnico, kajti iz svoje izkušnje moremo pričevati, da je v tebi vir vsega življenja in da nam v tvoji luči vse postaja svetlo.

Iz homilije sv. Gregorja iz Nise, škofa, o blagrih (6. homilija)

Bog je kakor nepristopna pečina

 

Kakor prevzame človeka, ko z visoke gore zre na spodaj ležeči ocean, ki se širi v nedogled, tako prevzame mojega duha, ko z višine Gospodove besede zrem v nepojmljivo globočino božjih misli.

Ob bregu morja se večkrat dviga visoka gora in njen vrh se obrnjen pogreza v globočino voda. Človek, ki zre v morske globine, čuti kar neko vrtoglavico. Tako se počuti moja duša, ko se skuša poglobiti v veličasten Gospodov izrek: Blagor čistim v srcu, zakaj ti bodo Boga gledali.

Bog se da videti tistim, ki so očistili svoje srce. Veliki sveti Janez pa pravi, da Boga ni še nikoli nihče videl. Vzvišeni duh sv. Pavla pa to še potrjuje, ko pravi: Boga ni nikoli nihče videl in ga tudi videti ne more nihče. On je kakor strma in gladka gora, ki je neprijemljiva za našo misel in ki jo Mojzes v svojem nauku razglaša za nepristopno našemu duhu. Branil je vsem, ki so se mu hoteli približati in se ga dotakniti, ko jih je svaril: Nikogar ni, ki bi mogel videti Gospoda, pa ne bi umrl.

Gledanje Boga je namreč večno življenje. Vendar stebri vere: Janez, Pavel in Mojzes trdijo, da je to nedosegljivo. Zdaj vidiš, kako duša pada v omotico, ko jo vabijo globine, ki jih odkrivamo v Gospodovih govorih. Kdor ne vidi Boga, nima življenja. Preroki, apostoli, ki so od Boga navdihnjeni, pričajo, da Boga ni mogoče videti. Kakšno upanje pa potem še preostane ljudem?

Toda Gospod sam podpira upanje, ki upada. Kako se je obnašal do Petra? Bil je v nevarnosti, da se bo utopil. Jezus pa ga je zadržal nad vodo, kakor da je na trdnih tleh. Če se bo torej tudi nas dotaknila roka božjega Sina, ko bomo omahovali zaradi pogleda v globine resnice in nas bo utrdila v določenem uvidu ene izmed njih, se bomo nehali bati, saj nas bo Beseda sama prijela za roko.

Sama namreč pravi: Blagor čistim v srcu, zakaj ti bodo Boga gledali.

Iz razprave bl. Aelreda, opata, o duhovnem prijateljstvu (3 knj.)

Pravo in večno prijateljstvo

 

Jonatan je mladenič, ki je vreden posebnega spoštovanja. Ne da bi čakal na kraljevsko čast in oblast, je sklenil prijateljstvo z Davidom: služabnik in gospodar sta se izenačila. Bolj kot sebe je ljubil tistega, ki je bežal daleč proč od njegovega očeta in se skrival po puščavi, ker mu je grozila smrt ali zahrbtni napad. Sebe je poniževal, poviševal pa je Davida, kateremu je rekel: Ti boš kralj, jaz pa bom zasedel drugo mesto za teboj.

Kako lepa podoba pravega prijateljstva! Kako je vse to čudovito! Kralj Savel je besnel zoper svojega služabnika Davida. K obrambi je vzdignil vso deželo, kakor da jo mora braniti pred človekom, ki mu hoče vzeti kraljestvo. Duhovnike obtoži izdaje, pobija jih samo zaradi suma. Brska po goščavah, preiskuje po dolinah, z vojsko osvaja skalnato gorovje: vsi naj bi mu pomagali pri maščevanju za žalitev kralja. Le Jonatan, ki bi imel največ razlogov za zavist proti Davidu, misli, da se mora očetu zoperstaviti, omogočiti beg svojemu prijatelju in mu v stiski pomagati z nasveti. Za prijateljstvo mu je bilo več kot za kraljevsko krono. Dejal mu je: Ti boš kralj, jaz pa bom zasedel drugo mesto za teboj. In glej! Kako si oče mladega človeka prizadeva, da bi mu zbudil zavist zoper prijatelja s tem, da mu očita krivice in mu grozi, da ga bo oropal nasledstva na prestolu in mu, vzel častni kraljevski naslov.

Jonatan svojega prijatelja Davida ni zapustil niti tedaj, ko je bil ta obsojen na smrt. »Zakaj bi David moral umreti? V čem se je pregrešil? Kaj je storil? Svoje življenje je izpostavil v boju s Filistejci. Tebe je to razveselilo. Zakaj naj bi sedaj moral umreti?« Ob teh besedah je kralj pobesnel. Zavihtel je sulico, da bi Jonatana pribil na steno, zraven pa je krivično vpil: Sin pokvarjene matere, vem, da ljubiš Davida. To pa je v tvojo sramoto in v sramoto tvoje prešuštne matere. Izbljuval je v srce mladega človeka ves strup, ki ga je premogel. Zraven pa je rabil besede, ki bi mogle spodbuditi častihlepje, roditi zavist, priklicati ljubosumnost in bridkost: Dokler bo Isajev sin živel, bo tvoje kraljestvo v nevarnosti.

Kdo ob takih besedah ne bi bil ganjen in ga ne bi zgrabila zavist? Čigava ljubezen se ob tem ne bi sprevrgla, prijaznost ne zmanjšala in prijateljstvo ne zadušilo? In vendar je ta ljubki mladi človek tako poln ljubezni, da ostaja zvest prijateljski prisegi, pogumen sredi groženj in potrpežljiv sredi plohe psovk. Spričo prijateljstva prezira kraljestvo in pozablja na lastno slavo. Spominja se le blagosti. Ti boš kralj, je rekel Davidu, jaz pa bom na drugem mestu za teboj!

Glejte vsega spoštovanja vredno pravo, popolno, trdno in večno prijateljstvo! Zavist ga ne more sprevreči, sum ne pomanjšati, želja po oblasti in časti ne razdreti. Četudi je skušnjava še tako velika, prijateljstvo stoji trdno. Naj so psovke še tako hude, prijateljstva ne morejo zadeti. Naj bodo sramotenja še tako silna, prijateljstvo se ne da streti. Naj bodo krivice še tako boleče, prijateljstvo ne klone. Pojdi in tudi ti tako stori!

Iz govorov sv. Avguština, škofa (293. govor, 1-3) ,

Glas vpijočega v puščavi

 

Cerkev obhaja Janezovo rojstvo kot posebno posvečeno. Rojstva nobenega svetnika namreč ne proslavljamo, slavimo pa Janezovo in Kristusovo. To ne more biti kar brez vzroka, čeprav nam je dogodek manj jasen, zato pa se duh bogati ob tem razmišljanju. Janeza je povila nerodovitna starka, Jezusa pa mlada devica.

Zaharija je postal nem, ker ni verjel, da se mu bo rodil sin Janez. Devica pa je verovala v Kristusa, zato ga je v veri spočela. Tako sem nakazal, o čem bomo razmišljali; napovedal sem, o čem bom razpravljal. To sem povedal, čeprav skrivnosti ne bomo prišli do dna, ker za to nimamo ne moči ne časa. Bolje vas bo poučil brez mene tisti, ki govori v vas, ki nanj pobožno mislite, ki ste ga sprejeli v svoje srce in katerega svetišče ste postali.

Zdi se, da je Janez postavljen kot meja med obe zavezi, staro in novo. Gospod sam priča, da je on mejnik, ko pravi: Postava in preroki so do Janeza Krstnika. Postal je simbol stare zaveze in napovedovalec nove. Kot predstavnik stare zaveze je bil rojen od dveh priletnih, kot prerok nove zaveze pa je bil izpričan že v materinem telesu. Še pred rojstvom se je razveselil obiska Device Marije. Že tedaj je bil določen, poklican je bil, še preden se je rodil. Še preden je videl Kristusa, se je pokazalo, čigav predhodnik bo. To je bil božji poseg, ki presega meje človeške slabosti. Ko se je pa rodil, je prejel ime in očetu se je razvezal jezik. Povežimo to dejstvo s pomenom in smislom dogodka.

Zaharija molči, ker nima glasu, dokler se ne rodi Gospodov predhodnik, potem pa spet lahko spregovori. Kaj je Zaharijev molk drugega kot nejasna prerokba, na neki način skrita, dokler ne spregovori Kristus? Ob njegovem prihodu se napoved pojavi, jasna pa postane, ko napovedani pride. Z razvezanim Zaharijevim jezikom je tako kot z zagrinjalom, ki se je pretrgalo ob Kristusovi smrti na križu. Če bi Janez oznanjal sebe, bi Zaharija ne mogel spregovoriti. Spregovoril pa je, ko se je rodil glasnik. Ko je Janez napovedal Gospoda, so mu rekli: Kdo si ti? On je pa odgovoril: Jaz sem glas vpijočega v puščavi.

Janez je bil glas, o Gospodu pa velja: V začetku je bila Beseda. Janezovo besedo smo slišali malo časa, Kristus pa je večna Beseda že od začetka.

Iz razprave sv. Gregorja iz Nise, škofa, o krščanski popolnosti

Kristjan drugi Kristus

 

Bolj kot kdorkoli je sveti Pavel jasno spoznal, kdo je Kristus. Iz njegovega zgleda je tudi pokazal, kaj morajo biti tisti, ki nosijo njegovo ime. Sam ga je tako posnemal, da je s svojim življenjem pokazal, kakšen je bil njegov Gospod. Z natančnim posnemanjem je podobo svoje duše tako oblikoval po pravzoru, da se je zdelo, kakor da ni Pavel tisti, ki živi in govori, ampak sam Kristus. Doživljajoč izkustvo teh pridobljenih dobrin pravi: Imeti želite dokaz, da po meni govori Kristus. In še pravi: Živim, pa ne več jaz, ampak v meni živi Kristus.

Pomen Kristusovega imena nam je razodel z besedami: Kristus je božja moč in božja modrost. Imenoval ga je mir in nedostopno luč, v kateri prebiva Bog, posvečenje in odrešenje, velikega duhovnika, velikonočno jagnje, spravo za duše, odsvit slave, popolni izraz božjega bistva, stvarnika vesoljstva, duhovno hrano in pijačo, skalo in vodo, temelj vere, vogelni kamen, podobo nevidnega Boga, velikega Boga, glavo telesa Cerkve, prvorojenca vsega stvarstva, prvino tistih, ki so zaspali, prvorojenca med mrtvimi, prvorojenca med mnogimi brati, posrednika med Bogom in ljudmi, edinega sina, okronanega s slavo in častjo, Gospoda slave, začetek vsega, kar biva, kralja pravice, kralja miru, kralja vseh ljudi, ki ima brezmejno kraljevsko moč.

Tem imenom bi mogli pridružiti še mnogo drugih, a bi jih bilo težko naštevati. Če pa vse naštete združimo in jih primerjamo po različnem pomenu, že s tem pokažemo, kako čudovito moč ima Kristus, čigar veličastvo se z besedami ne da izraziti in ga moremo razumeti le z dušo in s srcem.

Ker nam je torej dobrota našega Gospoda dala ime, ki je izmed vseh imen največje in najbolj božje, da smo namreč s Kristusovim imenom okrašeni kot »kristjani«, je nujno potrebno, da se vsa imena, s katerimi njegovo ime razlagamo, izrazijo tudi na nas. Le tako to ime ne bo pomenilo za nas laži, ampak ga bo naše življenje potrjevalo s pričevanjem.

Iz spisa Faustina Luciferana, rimskega duhovnika, o presveti Trojici (39-40)

Kristus je kralj in duhovnik na veke

Naš Odrešenik je kot človek res postal Kristus ali Mesija. On je pravi kralj in pravi duhovnik, eno in drugo, ker Odrešenika z ničemer ne smemo zmanjševati. Prisluhni mu, ko izpoveduje, kako je postal kralj: Postavil me je za kralja na Sionu, na svoji sveti gori. Prisluhni še Očetu, ki zatrjuje, da je duhovnik: Ti si duhovnik na veke, po Melkizedekovem redu. V stari zavezi je bil Aron prvi, ki je postal duhovnik z maziljenjem. Toda Bog ni rekel »po Aronovem redu«, da ne bi kdo mislil, da more Odrešenikovo duhovništvo priti po nasledstvu. Po nasledstvu je res sledilo duhovništvo, ki ga je imel Aron. Odrešenikovo duhovništvo pa se ne prenaša po nasledstvu, ker on sam ostaja duhovnik na veke, kakor je pisano: Ti si duhovnik na veke, po Melkizedekovem redu.

On je torej odrešenik, duhovnik in kralj po svojem učlovečenju. Prejel pa je duhovno maziljenje, ne tvarno. Tiste, ki so bili pri Izraelcih duhovniki in kralji, so mazilili z oljem, ki jih je naredilo za duhovnike in kralje. Nihče pa ni imel obojnega naslova: vsak je bil ali duhovnik ali kralj. Polnost obojega ima samo Kristus, tisti, ki je prišel dopolnit postavo.

Četudi nihče ni imel obojnega naslova, so jih vseeno imenovali mesije ali kristuse, ker so prejeli maziljenje telesa z oljem ali kot kralji ali kot duhovniki. Odrešenik pa, ki je pravi Maziljenec, je bil maziljen s Svetim Duhom, da se je spolnilo, kar je bilo o njem zapisano: Zato te je Bog, tvoj Bog, mazilil z oljem veselja, bolj kakor tvoje tovariše. On je nad tovariši, ki se zaradi maziljenja imenujejo maziljenci, kajti posvečen je bil z oljem veselja, to se pravi s Svetim Duhom. Sam Odrešenik nam je povedal, da je tako. Ko je vzel v roke knjigo preroka Izaija, jo je odprl in je bral: Gospodov Duh je nad menoj, zato me je mazilil. Nato je rekel, da je prerokba vpričo tistih, ki ga poslušajo, izpolnjena. Poleg tega nas je Peter, poglavar apostolov, poučil, da je krizma, s katero se Gospod predstavlja kot maziljenec, Sveti Duh, božja moč. Ko v Apostolskih delih govori pobožnemu in usmiljenemu stotniku, mu med drugim pravi: To se je začelo v Galileji po krstu, ki ga je oznanjal Janez: Bog je s Svetim Duhom mazilil Jezusa iz Nazareta, ki je hodil od kraja do kraja, delil dobrote in ozdravljal vse, ki so bili obsedeni po hudem duhu.

Vidiš torej, da je tudi Peter rekel: Jezus je z učlovečenjem prejel maziljenje, s katerim ga je mazilil Sveti Duh, božja moč. Zato je Jezus pri učlovečenju postal pravi Kristus, Maziljenec, ki ga je za kralja in duhovnika na veke naredilo maziljenje s Svetim Duhom.

Iz pisma sv. Alojzija Gonzaga materi

Božje usmiljenje bom na veke opeval

 

Nate, gospa, kličem dar Svetega Duha ter nenehno tolažbo. Ko so mi prinesli tvoje pismo, sem bil še v tej deželi mrtvih. Imeti moramo pogum in hrepeneti po nebesih, kjer bomo v deželi živih hvalili večnega Boga. S svoje strani bi želel že oditi odtod in, če iskreno povem, upal sem, da bom že odšel.

Sveti Pavel pravi, da pomeni ljubiti veseliti se z veselimi in jokati z jokajočimi. Zato se moraš, draga mati, močno veseliti, ker mi po tvoji dobroti in zaslugi Bog namenja resnično srečo in me osvobaja od strahu, da bi jo kdaj izgubil.

Sicer ti pa zaupno povem, milostljiva, da se mi duh kar potaplja, ko premišljujem o božji dobroti, o tem morju brez dna in brez mej. Nikakor mi ne uspe, da bi doumel, zakaj se Gospod ozira na to moje malo in kratko prizadevanje in zanj daje večni pokoj ter me iz nebes vabi k najvišji sreči, ki sem jo doslej tako malomarno iskal. Meni, ki sem tako malo solz pretočil zanjo, ponuja zaklad, ki je krona velikega prizadevanja in solza.

O milostljiva, glej, da ne boš žalila neskončne božje dobrote, ko bi objokovala kot mrtvega tistega, ki živi pred božjim obličjem in ti more s svojo priprošnjo veliko bolj pomagati kot v tem življenju.

Ločitev ne bo dolga. Videli se bomo v nebesih ter se skupaj veselili večne radosti združeni z Začetnikom našega zveličanja. Hvalili ga bomo z vsemi zmožnostmi svoje duše ter brez konca opevali njegovo usmiljenje. On nam jemlje, kar nam je prej dal, samo zato, da bi to prenesel na varnejši in nedotakljivi kraj in da bi nas osrečil z dobrinami, ki bi si jih sami zaželeli.

To sem zapisal samo zato, ker želim ustreči svoji goreči želji, da bi ti, milostljiva gospa, in vse sorodstvo gledali na moj odhod kot na veseli dogodek. Ti pa mi bodi še vnaprej ob strani s svojim materinskim blagoslovom, dokler jadram po morju v pristanišče vseh mojih upov. Pisal sem zato, ker mi ni preostalo nič boljšega, s čimer bi ti mogel jasneje razodeti svojo ljubezen in spoštovanje, ki ju kot sin dolgujem svoji materi.

Iz razprave sv. Ciprijana, škofa in mučenca, o Gospodovi molitvi (23-24)

Postali smo božji otroci, zato ostanimo v miru

 

Jezus je besedi o molitvi dodal pravilo in nas s trdnim pogojem in zaobljubo zavezal, da prosimo, naj se nam dolgovi odpuste v isti meri, kakor tudi mi svojim dolžnikom odpuščamo. Vedimo, da ne moremo doseči, česar glede grehov prosimo, če tudi sami s svojimi dolžniki tako ne ravnamo. Zato pravi tudi na drugem mestu: S kakršno mero merite, s tako se vam bo odmerilo. In hlapec, ki svojemu sohlapcu ni hotel odpustiti, ko je bil Gospod njemu ves dolg odpustil, pride v ječo: ker ni hotel odpustiti svojemu sohlapcu, je izgubil, kar mu je bil gospod odpustil.

Še krepkeje in z večjo močjo in strogostjo nam to pravi Kristus v svojih zapovedih: In kadar se ustopite k molitvi, odpustite, če imate kaj zoper koga, da vam tudi vaš Oče, ki je v nebesih, odpusti vaše grehe. Če pa vi ne odpustite, vam tudi vaš Oče, ki je v nebesih, ne bo odpustil vaših grehov. Nobenega izgovora nimaš več na sodni dan, ker boš sojen s svojo lastno sodbo, in kakor boš z drugimi ravnal, tako se bo ravnalo tudi s teboj.

Bog nam zapoveduje, da bodimo v njegovi hiši miroljubni in složni in enodušni, in hoče, da ostanimo po prerojenju taki, kakršne nas je z drugim rojstvom naredil: ko smo postali božji otroci, ostanimo v božjem miru, in ko imamo enega duha, imejmo tudi eno srce in usmiljenje. Bog daru sprtega človeka niti ne sprejme, ampak mu veleva, naj se od oltarja vrne domov in se prej s svojim bratom spravi, da bo z miroljubno molitvijo mogel tudi Boga potolažiti. Večja daritev Bogu je, če živimo v miru in bratski slogi in če je ljudstvo edino v edinosti Očeta in Sina in Svetega Duha.

Zakaj tudi pri prvih daritvah, ki sta jih opravila Abel in Kajn, je Bog gledal ne na njune darove, marveč na srce: dar tistega mu je bil všeč, katerega srce mu je bilo všeč. Ko je miroljubni in pravični Abel Bogu nedolžno daroval, je tudi drugim dal nauk, naj pridejo, kadar darujejo, k oltarju kakor on z božjim strahom, s preprostim srcem, po postavi pravice, s slogo in z mirom. Po pravici je ta, ki je tako opravil Bogu daritev, kasneje sam postal Bogu daritev; dal je prvi zgled mučeništva in bil s svojo slavno krvjo prva podoba Gospodovega trpljenja, ker je imel pravičnost Gospoda in mir. Takšne Gospod venča, takšni bodo na sodni dan z Gospodom sodili.

Kdor pa ruši slogo in hodi svoja pota in ne drži miru z brati, ne bo mogel uiti krivdi bratske nesloge, čeprav bi zaradi Kristusovega imena smrt pretrpel; tako spričuje sveti apostol in Sveto pismo. Kajti, kdor sovraži svojega brata, je ubijalec, kakor je pisano, in ubijalec ne pride v nebeško kraljestvo in ne živi z Bogom. Ne more biti s Kristusom, saj rajši posnema Juda kot pa Kristusa.

Iz spisov sv. Tomaža Akvinskega, duhovnika (57, za praznik Kristusovega telesa, 1-4)

O dragoceni in čudoviti obed

 

Edinorojeni božji sin je sprejel našo človeško naravo, ker je hotel, da bi mi postali deležni njegove božje narave.

In še to, kar je sprejel našega, je obrnil nam v prid: svoje telo je na oltarju križa daroval Bogu Očetu v spravo za nas: svojo kri je prelil za odkupnino in očiščenje, da bi nas rešil sužnosti in očistil vseh grehov.

Da bi pa spomin na to daritev ostal vedno živ, nam je zapustil svoje telo kot jed in svojo kri kot pijačo - pod podobama kruha in vina.

O dragoceni in čudoviti obed, odrešujoč in prepoln svetosti! Kaj more biti dragocenejše od obeda, kjer niso pripravljeni junci in kozli kot v stari zavezi, temveč Kristus sam, pravi Bog. Kaj je čudovitejše kot ta zakrament?

Noben zakrament ni bolj zdravilen kakor ta, ki izbrisuje grehe, pomnožuje milosti in napolnjuje dušo z vsem bogastvom duhovnih darov.

Daruje se v Cerkvi za žive in mrtve: da bi vsem koristil, ker je postavljen v zveličanje vseh.

Nihče ne more popisati bogastva tega zakramenta, kjer uživamo vir sleherne duhovne dobrote in se spominjamo tiste nepopisne ljubezni, ki jo je Kristus pokazal s svojim trpljenjem.

Da bi pa globlje vtisnil to neskončno ljubezen v srca vernikov, je pri zadnji večerji, ko je jedel z apostoli velikonočno jagnje, preden je odšel s tega sveta k Očetu, postavil ta zakrament v večen spomin svojega trpljenja, kot spolnitev predpodob, kot največji čudež, kar jih je storil, in zapustil edinstveno tolažbo njim, ki so bili žalostni zaradi njegovega odhoda.