Iz Razlage psalmov sv. Janeza Fisherja, škofa in mučenca (Ps 101)

Čudovita božja dela

 

Najprej je Bog rešil izraelsko ljudstvo iz egiptovske sužnosti in pri tem izvršil mnoga izredna dela in čudeže. Po suhem so šli skoz Rdeče morje, v puščavi jih je krepčal s hrano izpod neba, z mano in prepelicami. Ko so trpeli žejo, jim je dal vode iz žive skale; ko so jih sovražniki napadali, jim je dal zmago; storil je, da se je Jordan ustavil in nekaj časa tekel v obratno smer. Obljubljeno deželo jim je razdelil med rodove in družine. Čeprav jim jo je dal s tako ljubeznijo in darežljivostjo, so skoro popolnoma pozabili na njegovo pomoč, opustili in zavrnili božje češčenje in so se, ne samo enkrat, oklenili grešnega malikovanja.

Potem je nas, ki smo bili pogani in smo hodili, kakor nas je vleklo, za nemimi maliki, odsekal z divje oljke poganstva in vcepil na pravo judovsko oljko. Veje so bile odsekane, a nam je dal milost, da smo deležni moči in rodovitnosti korenine same. Saj vemo: svojemu lastnemu Sinu ni prizanesel, ampak ga je dal za nas vse kot žrtev in daritev Bogu v prijeten vonj, da bi nas rešil vsake krivičnosti in si očistil ljudstvo, ki mu bo po volji.

Vse to ni le modrovanje, ampak očitno znamenje njegove največje ljubezni in njegove dobrotljivosti. Mi ljudje pa smo skrajno nehvaležni in presegamo vsako mejo nehvaležnosti. Ne menimo se za ljubezen, ne priznamo velikosti dobrote, marveč se še ne menimo za začetnika in dobrotnika vsega dobrega in ga celo preziramo. Ne gane nas niti njegova usmiljenost, ki jo stalno izkazuje grešnikom, in bi morali po njej uravnavati svoje življenje in nravi.

Vendar je popolnoma prav, da se vse to zapiše v večen spomin bodočemu rodu krščanstva. Naj bi kristjani v prihodnosti, spominjajoč se te velike božje dobrotljivosti, nikoli in v nobenem času ne nehali slaviti in častiti Boga.

Iz govorov Janeza, škofa iz Neaplja (7. govor)

Ljubi Gospoda in hodi po njegovih potih

 

Gospod je moja luč in moja rešitev, koga bi se bal? Tako govori veliki služabnik, ki je vedel, kako je razsvetljen, odkod mu prihaja luč, kakšen je razsvetljeni. Videl je luč, a ne tisto, ki se nagiblje k zatonu, temveč luč, ki je oko še ni videlo. Človek, ki ga razsvetljuje ta luč, ne pade v grehe, zlo mu ne more blizu.

Gospod je rekel: Hodite, dokler imate luč v sebi. O kateri luči je govoril, če ne o sebi? Rekel je: Jaz, luč, sem prišel na svet, da tisti, ki vidijo, ne bi videli, slepi pa spregledali. Ta Gospod je torej naša luč, sonce pravice, ki je ožarila njegovo katoliško Cerkev, povsod razširjeno, in o njem je prerok v podobi govoril: Gospod je moja luč in moja rešitev, koga bi se bal.

Če je človek notranje razsvetljen, ne šepa, ne odstopi od poti, vse prenese. Kdor že od daleč vidi domovino, prenese vse težave, pozemeljsko ga ne žalosti, od Boga prejema moč, vzdrži v stiski srca; ker je ponižen, zna potrpeti. Ta prava luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, ki pride na svet, se daje tistim, ki jo častijo; se razliva v tistega, katerega hoče, kjerkoli se hoče in se razodeva tistemu, kateremu hoče Sin.

Kdor je sedel v temi in smrtni senci, v temi hudobnih in v senci grešnikov, se ob pojavu luči zgrozi nad seboj, se obrne, se spokori, sramuje in govori: Gospod je moja luč in moja rešitev, koga bi se bal? Bratje moji, kako velika rešitev! Po taki rešitvi se ne boji slabosti, ne truda, ne pozna bolečin. Ne samo z jezikom, ampak z vso notranjostjo moramo na vso moč klicati in govoriti: Gospod je moja luč in moja rešitev, koga bi se bal? Če on razsvetljuje, če on rešuje, koga bi se bal? Naj tedaj pridejo temine skušnjav, moja luč je Gospod. Lahko pridejo, toda uspele ne bodo. Naj napadejo moje srce, premagale ga ne bodo. Naj me zajame slepa poželjivost: Gospod bo moja luč. Naša moč je torej on, on se daje nam in mi njemu. Zaupajte se zdravniku, dokler morete, da se ne bo zgodilo, in boste hoteli k njemu, ko ne boste več mogli.

Iz spisov sv. Tomaža Akvinskega, duhovnika (VI., O veri)

Križ je pot do vseh kreposti

Ali je božji Sin moral za nas trpeti? Da. Njegovo trpljenje je bilo potrebno z dveh vidikov: kot zdravilo zoper greh in kot zgled za ravnanje. Kristusovo trpljenje je bilo predvsem zdravilno. V njem je naše zdravilo zoper vse zlo, v katerem se znajdemo zaradi svojih grehov.

Prav tako koristen je njegov zgled. V Kristusovem trpljenju je namreč moč za usmeritev vsega našega življenja. Kdor hoče popolno živeti, naj zaničuje, kar je zaničeval Kristus na križu, in želi, kar je on želel. Križ je pot do vseh kreposti.

Če iščeš ljubezen, se spomni: Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da kdo za svoje prijatelje da svoje življenje. Tako je ravnal Kristus na križu. Če je torej on dal svoje življenje za nas, ne sme biti tudi nam nobena žrtev zanj prevelika.

Kdor išče zgled potrpežljivosti, bo odličnega našel na križu. Potrpežljivost je velika v dveh primerih: če kdo prenaša velika nasprotovanja, kadar se jim ne more izogniti, ali pa če se tem ne izogne, čeprav bi se jim mogel.

Zgled obojne potrpežljivosti nam je dal Kristus na križu. Kajti ko je trpel, ni pretil. V smrt so ga peljali kakor jagnje in ni odprl ust. Velika je torej Kristusova potrpežljivost na križu: Vztrajno tecimo v tekmi, ki nas čaka in glejmo na voditelja in dopolnitelja vere, na Jezusa. Ta je namesto veselja, ki ga je čakalo, s preziranjem sramote pretrpel križ.

Če iščeš zgled ponižnosti, glej Križanega: Bog je hotel biti sojen pod Poncijem Pilatom in umreti.

Če iščeš zgled pokorščine, hodi za njim, ki se je pokoril Očetu do smrti: Kakor je namreč po nepokorščini enega človeka (namreč Adama) množica postala grešna, tako bo tudi po pokorščini enega množica postala pravična.

Če hočeš najti pravi odnos do zemeljskih stvari, hodi za njim, ki je kralj kraljev in Gospod gospodov, v katerem so skriti vsi zakladi modrosti in vednosti. Na križu je nag, zasmehovan, opljuvan, pretepen, s trnjem kronan, napojen s kisom in žolčem.

Ne navezuj torej svojega srca na oblačila in bogastvo, kajti razdelili so si moja oblačila; ne na časti, ker je skusil sramotenje in udarce; ne na dostojanstva, kajti spletli so krono iz trnja in mi jo dali na glavo, ne na ugodja, ker so me v moji žeji napajali s kisom.

Iz Daljšega redovnega pravila sv. Bazilija Velikega, škofa (2. odg., 2-4)

Kako naj povrnemo Gospodu za vse, kar nam je dal?

 

S katerimi besedami bi mogli primerno obrazložiti božje darove? Tako številni so, da jih ne zajame nobeno število. Tako čudoviti so, takšni in toliko jih je, da bi se že pri enem morali darovatelju brez konca zahvaljevati.

En dar pa je, ki ga nikakor, četudi bi hoteli, ne smemo z molkom obiti na noben način. Nobeno bitje zdrave pameti, čeprav precej zaostaja za pravim vrednotenjem stvari, ne more prezreti milostnega dejstva in o njem vsaj nekaj spregovoriti. To je odličen božji dar, o katerem bomo spregovorili: Bog je naredil človeka po svoji podobi in sličnosti in mu zaupal dragocen delež svojega spoznanja. Od vseh živih bitij je samo njega obdaril z razumom in mu dal zmožnost uživati nepopisne lepote zemeljskega raja. Postavil ga je za gospodarja vseh stvari na zemlji. Ko ga je kača prevarala, da je padel v greh in je za grehom prišla smrt in iz nje izhajajoče bridkosti, ga kljub temu ni prepustil usodi. Nasprotno, dal mu je v pomoč postavo, postavil angele za njegove varuhe in zavetnike, pošiljal mu je preroke, da so preganjali hudobijo in učili krepostno življenje. Nagnjenost k slabemu je zaviral z grožnjami, da ga bo kaznoval, z obljubami pa je v njem vzbujal hrepenenje po pravih dobrinah. Mnogokrat je pokazal, kako zelo različen je konec dveh poti življenja, dobre in slabe. A tudi trmoglavcev, kljub vztrajanju v neposlušnosti, ni zavrgel.

Gospodova dobrota nas ni zapustila. Njegove ljubezni do nas nismo ustavili niti tedaj, ko smo z brezbrižnostjo do izkazanih nam časti sramotili svojega dobrotnika. Poklical nas je nazaj iz smrti in nas spet oživil po našem Gospodu Jezusu Kristusu.

Pri tem že sam način, kako nam je naklonil ta dar, vzbuja največje občudovanje. Čeprav je bil namreč v božjem sijaju, ni ljubosumno varoval enakosti z Bogom. Sam sebe je izničil in vzel nase podobo hlapca. Še več, nosil je naše trpljenje, si naložil naše bolečine, da bi mi po njegovih ranah ozdraveli. Odkupil nas je iz prekletstva postave, ker je zaradi nas postal prekletstvo. Prestal je najsramotnejšo smrt, da nas privede v preslavno življenje. Vendar mu ni bilo dovolj, da je mrtve oživil, temveč jim je podaril, da postanejo deležni njegovega božanstva in pripravil večno slavo, ki s svojo veličastno srečo presega vsako človeško pojmovanje.

Kaj naj torej povrnemo Gospodu za vse, kar nam je dal? Gospod je tako dober, da niti ne mara povračila. Zadostuje mu naša ljubezen v zahvalo za prejete dobrine.

Ko se v izpovedi svojega srca spomnim vsega tega, obnemim v trepetu in silnem strmenju, da ne bi namreč zaradi duhovne malomarnosti ali ukvarjanja z ničvrednimi rečmi pozabil na ljubezen do Boga in bil Kristusu v sramoto in nečast.

Iz govorov v slavo sv. Pavla sv. Janeza Zlatoustega, škofa (2. homilija)

Dober boj sem dobojeval

Pavel, zaprt v ječi, je živel, kot da bi bil v nebesih. Udarce in rane je voljneje sprejemal kakor drugi ljudje častne nagrade. Težave ni nič manj ljubil kakor plačila, saj je menil, da so težave plačilo. Zato jih tudi imenuje milost. Pomisli tole: plačilo je bilo zanj biti razvezan in biti s Kristusom, živeti v telesu pa stalen boj. A zaradi Kristusa si je raje izvolil to zadnje, ker je bilo to zanj potrebnejše.

Biti zavržen od Kristusa je pomenilo zanj boj in bridkost, oziroma še nekaj več kot boj in bridkost; biti pri Kristusu pa plačilo. Zaradi Kristusa je Pavel imel raje prvo pred drugim. Morda utegne kdo pripomniti, da mu je vse to godilo zaradi Kristusa. Priznam to, namreč da je njemu to, kar povzroča nam malodušnost, stopnjevalo uživanje. Toda zakaj pripovedujem o nevarnostih in ostalih nadlogah? Zato ker je bil tudi Pavel zelo žalosten, kot je zapisal: Kdo je slaboten in bi jaz ne bil slaboten? Kdo se pohujšuje in bi mene ne peklo?

Prosim vas, nikakor Pavla zgolj ne občudujte, ampak tudi posnemajte tega vzornika v kreposti. Tako bomo osvojili enake vence. Ako se čudiš besedam, da boš za isto delo prejel enako plačilo kakor Pavel, poslušaj njega samega: Dober boj sem dobojeval, tek dokončal, vero ohranil. Odslej mi je pripravljena krona pravice, ki mi jo bo dal oni dan Gospod, pravični sodnik, pa ne le meni, ampak tudi vsem, ki v ljubezni pričakujejo njegov prihod. Ali ne vidiš, kako kliče vse v isto občestvo slave? Pred nami je torej ista krona slave, zato si vsi prizadevajmo, da bomo osvojili obljubljene dobrine.

Pri Pavlu ne upoštevajmo le veličine in izrednosti njegovih krepostnih dejanj in pripravljenosti ter dovzetnosti zanje, s čimer je prišel do tako velike slave. Mislimo tudi na to, da je bil tak kot mi, človek, deležen vsega, česar smo deležni mi. Tako se nam bodo težko izvedljive stvari zdele lahke in ne težavne. V tej kratki dobi življenja bomo s premagovanjem naporov in vztrajajoč do konca dosegli nevenljivi in nesmrtni venec po milosti in usmiljenju našega Gospoda Jezusa Kristusa. Njemu gre slava in oblast, zdaj in vekomaj. Amen.

Iz konstitucije o svetem bogoslužju 2. vatikanskega vesoljnega cerkvenega zbora (B 7-8.106)

Kristus vedno pri svoji Cerkvi

 

Kristus je vedno pri svoji Cerkvi, zlasti v bogoslužnih opravilih. Pri daritvi svete maše je navzoč tako v duhovnikovi osebi, - kajti isti sedaj daruje po služabništvu duhovništva, kot je nekoč sam sebe daroval na križu, - kakor še posebno pod evharističnima podobama. Navzoč je s svojo močjo v zakramentih tako, da kadar kdo krščuje, Kristus sam krščuje. Navzoč je v svoji besedi tako, da on sam govori, kadar se v Cerkvi bere Sveto pismo. Kadar končno Cerkev prosi in poje, je navzoč tisti, ki je obljubil: Kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi.

Pri tako velikem delu, s katerim se daje Bogu popolna čast in se ljudje posvečujejo, si Kristus vedno pridružuje Cerkev, svojo preljubljeno nevesto; ta ga imenuje svojega Gospoda in po njem časti večnega Očeta.

Po pravici torej velja bogoslužje za izvrševanje duhovniške službe Jezusa Kristusa. Vidna znamenja v bogoslužju označujejo in vsako na svojski način povzročajo posvečenje ljudi; tako skrivnostno telo Jezusa Kristusa, namreč glava in udje, izvršuje celotno javno bogoslužje.

Zato je vsako bogoslužno opravilo kot dejanje Kristusa duhovnika in njegovega telesa, ki je Cerkev, na najodličnejši način sveto dejanje in učinkovitosti tega dejanja v istem redu in na isti stopnji ne doseže nobeno drugo cerkveno dejanje.

Pri zemeljskem bogoslužju vnaprej okušamo nebeško bogoslužje, ki se obhaja v svetem mestu Jeruzalemu, h kateremu romamo in kjer na božji desnici sedi Kristus, služabnik svetišča in pravega šotora. Z vso množico nebeških zborov pojemo hvalospev Gospodu; ko častimo spomin svetnikov, upamo na delež in družbo z njimi; pričakujemo Odrešenika, našega Gospoda Jezusa Kristusa, dokler se ne prikaže on, naše življenje in se mi z njim prikažemo v slavi.

Velikonočno skrivnost, ki se po apostolskem izročilu opira na dan Kristusovega vstajenja, obhaja Cerkev vsak osmi dan; ta dan se po pravici imenuje Gospodov dan ali nedelja. Ta dan se morajo namreč verniki zbrati, da se ob poslušanju božje besede in z udeležbo pri evharistiji spominjajo trpljenja, vstajenja in poveličanja Gospoda Jezusa, ter se zahvalijo Bogu, ki jih je prerodil za živo upanje po vstajenju Jezusa Kristusa od mrtvih. Zato je nedelja prvi in glavni praznični dan, ki ga je treba pobožnosti vernikov oznanjati ter vneto priporočati, da bo postal tudi dan veselja in počitka. Druge slovesnosti, če niso res izredno pomembne, naj je ne preglasijo, ker je temelj in jedro celotnega cerkvenega leta.

Iz knjige Filoteja sv. Frančiška Saleškega, škofa (1, 3)

Pobožnost je treba živeti na različne načine

 

Bog je ob stvarjenju sveta zapovedal rastlinam, naj vsaka rodi sad po svoji vrsti. Tako je zapovedal tudi kristjanom, živim rastlinam svoje Cerkve, naj prinašajo sad pobožnosti vsak po svoji zmožnosti in poklicu. Drugače mora biti pobožen izobraženec kakor delavec, drugače služabnik kakor knez, drugače vdova kakor dekle ali zakonska žena. Pa ne samo to, pobožne vaje se morajo prilagoditi tudi močem, zaposlenosti in dolžnostim vsakega posameznika.

Povej mi, Filoteja, ali bi bilo prav, če bi škof hotel živeti samotarsko kakor kartuzijani? In če bi si zakonci po zgledu kapucinov ne hoteli pridobivati nikakega premoženja? Če bi bil obrtnik vsak dan v cerkvi kakor redovnik, redovnik pa bi se ukvarjal z vsakovrstnimi opravili v službi bližnjega kakor škof? Ali bi taka pobožnost ne bila smešna, zgrešena in neznosna? In vendar je ta napaka kaj pogostna.

Ne, Filoteja! Pobožnost, če je resnična, nič ne skazi, pač pa vse spopolnjuje, a če kdaj nasprotuje zakonitemu poklicu, je brez dvoma napačna.

Čebela leta in srka iz cvetic med, ne da bi jih poškodovala. Zapušča jih sveže in cele, kakor jih je našla. Prava pobožnost pa še več naredi. Ne le da nobenemu stanu in opravilu ni v kvar, marveč še vse okrasi in ozaljša. Skrb za družino se po njej umiri, ljubezen med možem in ženo postane prisrčnejša, služba gospodarjem zvestejša, vse vrste opravila prijetnejša in milejša.

Zmota je in celo krivoverstvo, če hoče kdo pobožno življenje odpraviti iz vojaštva, iz delavnice obrtnikov, s knežjih dvorov, iz zakonskih družin. Res je, Filoteja, da čisto premišljevalne, samostanske in redovniške pobožnosti v teh poklicih ne moreš izvrševati; toda razen teh treh pobožnosti je še več drugih, ki morejo dvigati k popolnosti tiste, ki živijo med svetom.

V katerem koli poklicu smo, povsod moremo in moramo hrepeneti po popolnem življenju.

Iz spisov O duhovni popolnosti Diadoha, škofa iz Fotike (12, 13. 14)

Samo Boga je treba ljubiti

 

Kdor ljubi sebe, ni zmožen ljubiti Boga. Kdor pa ne ljubi sebe, ker je zanj ljubiti Boga večje bogastvo, ta ljubi Boga. Iz tega izhaja, da tak ne išče lastne slave, ampak božjo slavo. Kdor namreč ljubi sebe, išče svojo slavo; kdor pa ljubi Boga, ljubi slavo svojega stvarnika.

Rahločutni duši, ki ljubi Boga, je lastno, da vedno išče božjo slavo, naj dela karkoli, in da se veseli svoje podložnosti, ker se pač spodobi Bogu slava zaradi božjega veličastva, človeku pa pristoji podrejenost, da tako postane božji prijatelj. Čim bomo tudi mi tako postali željni Gospodove slave, bomo po zgledu Janeza Krstnika začeli nenehno ponavljati: On mora rasti, jaz pa se manjšati.

Poznal sem nekoga, ki je žaloval, da ne ljubi Boga, kakor bi rad. Vendar je Boga tako ljubil, da mu je dušo neprestano prevzemalo hrepenenje po njem. Čeprav je bil nič, je bil Bog slavljen v njem. Kdor je tak, se ne hvali z besedami, ampak se ima za to, kar je. V velikem hrepenenju po ponižnosti ne misli na lastno veličino in hoče služiti Bogu, kot morajo to delati duhovniki. Iz vneme za božjo slavo pozablja nase in išče svojo veličino skrito v globini ljubezni do Boga ter pride v svoji ponižnosti do tega, da se ima za nekoristnega hlapca.

Storimo to tudi mi in bežimo pred lastno častjo in slavo zaradi neizmernega bogastva ljubezni do Boga, ki nas je resnično vzljubil.

Kdor ljubi Boga v globini svojega srca, tega Bog prizna za svojega. Kolikor bolj bi kdo rad sprejel božjo ljubezen, toliko bolj jo ljubi. Kdor si tako goreče želi božjega razsvetljenja, da do neke mere čuti, kako ga prešinja, pozabi sam nase in postaja ves spremenjen od ljubezni.

Kdor je tak, sicer živi na tem svetu, a ne misli več na stvari tega sveta. Medtem ko živi v telesu, se njegova duša dviga v ljubezni kot na večnem potovanju k Bogu. Ob postopnem vzplamtevanju silnega ognja ljubezni v srcu, ki ga kot bakla hrepenenja priklepa k Bogu, je tako združen z njim, da ne misli več nase, ampak more reči kot apostol Pavel: Če smo postali nespametni, smo zaradi Boga, če pa smo pametni, smo zaradi vas.

Iz pisem sv. Fulgencija, škofa iz Ruspe (14. pismo, 36-37)

Kristus vedno živi, da prosi za nas

 

Vsekakor moramo najprej biti pozorni na to, da ob sklepu molitve rečemo »po našem Gospodu Jezusu Kristusu, tvojem Sinu«, nikakor pa ne rečemo »po Svetem Duhu«. Gotovo katoliška Cerkev tega ne dela brez smisla, ampak zaradi skrivnosti, po kateri je človek Jezus Kristus postal srednik med Bogom in ljudmi, duhovnik na veke po redu Melkizedekovem, ki je z lastno krvjo enkrat za vselej stopil v svetišče, ki ni narejeno z rokami in je le podoba pravega, marveč v sama nebesa, kjer je na božji desnici in prosi za nas.

Na to velikoduhovniško službo se nanašajo apostolove besede: Po njem torej neprenehoma prinašajmo Bogu hvalno daritev, to je sad ustnic, ki slave njegovo ime. Po njem torej darujmo hvalno in prosilno daritev, ker nas je s svojo smrtjo spravil z Bogom, ko smo bili še grešniki. Po njem namreč, ki je hotel postati žrtev za nas, more naša daritev postati prijetna božjemu obličju. Zato nas sv. Peter opominja, rekoč: Dajte se tudi sami vzidati kot živi kamni v duhovno hišo, za sveto duhovništvo, da boste darovali duhovne daritve, Bogu prijetne po Jezusu Kristusu. Iz tega razloga torej pravimo Bogu Očetu »Po Jezusu Kristusu, našem Gospodu«.

Kadar se torej omenja duhovnik, kaj drugega se v tem razodeva kot skrivnost Gospodovega učlovečenja? V tej je božji Sin, čeprav je bil v božjem sijaju, sam sebe izničil, vzel nase podobo hlapca, to se pravi: se je ponižal in bil pokoren do smrti. Postal je manj od angelov, vendar ni izgubil enakosti Bogu po božanstvu. Tako zelo se je božji Sin ponižal, čeprav je ostal enak Očetu, da je postal enak ljudem. Ponižal se je, ko se je izničil s tem, da je vzel nase položaj služabnika. Kristusovo ponižanje pomeni izničenje in to je v tem, da je vzel nase podobo hlapca.

Kristus je torej kot edinorojeni božji Sin ostal v božjem sijaju, v podobi Boga, kateremu prinašamo daritve kot Očetu, vendar je sprejel nase podobo hlapca in postal duhovnik, po katerem moremo darovati Bogu prijetno, živo in sveto daritev. Ne bi pa mogli Kristusa mi darovati kot žrtev, kot hostijo, ako bi on ne sprejel tega, da postane žrtev za nas. V njem je sama naša človeška narava resnična zveličavna hostija, žrtev. Kadarkoli izjavljamo, da darujemo svoje molitve po večnem duhovniku, našem Gospodu, s tem izpovedujemo, da je v njem resnična človeška narava. Mislimo na to, kar pravi apostol Pavel: Vsak veliki duhovnik se jemlje izmed ljudi in se postavlja za ljudi v tem, kar se nanaša na Boga, da daruje dari in daritve za grehe.

Ko v molitvi rečemo »tvojega Sina« in dostavljamo »ki s teboj v občestvu Svetega Duha živi«, pa mislimo na edinost, ki je po naravi med Očetom in Sinom in Svetim Duhom. S tem izpovedujemo, da izvršuje duhovniško službo za nas tisti Kristus, ki je po naravi eno z Očetom in Svetim Duhom.

Iz knjige O devištvu sv. Ambroža, škofa (1, 2.5.7-9)

Premlada za trpljenje, zrela za venec zmage

Obhajamo nebeški rojstni dan device, zato premišljujmo o njeni neomadeževanosti. Obhajamo rojstni dan mučenke, darujmo kot ona svojo daritev! Obhajamo rojstni dan svete Neže. Poročajo, da je pri dvanajstih letih postala mučenka. Kako velika in obsodbe vredna je krutost, ki niti otroku ni prizanesla! Še večja in močnejša pa je vera, ki zanjo pričajo celo tako mladi.

Ali je bilo sploh mogoče raniti to telesce? Toda, če je bila še premajhna za meč, je bila pa dovolj močna za zmago nad mečem. Deklice take starosti ne prenesejo niti mrkega pogleda staršev, če se zbodejo z iglo, že na vse grlo kričijo. Ta pa kljub krvavim rokam rablja ostane srčna, ne klone pod težo rožljajoče verige, meču divjega vojaka nastavi celo telo. Čeprav še ne ve, kaj je smrt, je nanjo pripravljena. Tudi ko bi jo s silo privlekli pred oltar bogov in hoteli, naj jim daruje, bi za Kristusa stegnila roke v plamene in na samo brezbožno ognjišče vtisnila zmagoslavno znamenje Gospoda. Vrat in roki položi v železne okove, ki pa ne morejo vkleniti predrobnih udov.

Je to nova vrsta mučeništva? Ni še dorasla za trpljenje, a je že zrela za venec zmage! Prešibka za boj, a dovolj močna za zmago. Čeprav še otrok, je pokazala, kaj je junaštvo. Še nevesta ne bi tako hitela k poroki, kakor je naša devica stopala na morišče vedra in hitrega koraka: glave ji niso krasili spleteni lasje, ampak Kristus, niso je krasile cvetice, ampak krepost.

Vse joče, le ona ne. Večina se čudi, kako lahkotno razsipna je s svojim življenjem, ki ga še okusila ni, pa ga žrtvuje, kakor bi se ga bila že naužila. Vsi strmijo, ker nastopa kot pričevalka za Boga, čeprav zaradi mladoletnosti še zase ne more biti odgovorna. Vendar dosegla je, da se ji prizna pravica pričevanja za Boga, medtem ko se ji pričevanje za človeka še ne bi priznalo: kar presega naravo, prihaja pač od stvarnika narave.

Le kako je mučitelj grozil, da bi jo ostrašil; kako se ji je dobrikal, da bi jo pregovoril; koliko snubcev ji je ponujal, naj bi se z njimi poročila! Ona pa: »Tudi to bi bila krivica za Ženina, če bi moral hrepeneti in čakati. Tisti me bo imel, ki me je prvi izvolil. Morilec, kaj čakaš? Naj pade telo, ki ga morejo ljubiti oči, ki jih ne maram!« Nato se ustopi, pomoli k Bogu in skloni glavo.

Mogel si videti, kako je krvnik drhtel, kakor da bi bil sam obsojenec. Mogel si videti, kako se je morilcu tresla desnica, kako je bil bled njegov obraz, ki ga je begala tuja pogibel, medtem ko se deklica ni bala smrti. V eni sami žrtvi glejte dvojno mučeništvo; mučeništvo za čistost in vero. Ostala je devica, postala mučenka.