Beremo eno izmed naslednjih beril:

Iz pisem sv. Ciprijana, škofa in mučenca (60. pismo, 1-2. 5)

Pripravljena in stanovitna vera

 

Ciprijan pozdravlja brata Kornelija. Zvedeli smo, predragi brat, za slavne dokaze vaše vere in vašega poguma in o vaši častni izpovedi smo s tako radostjo slišali, da se tudi mi štejemo med vaše tovariše, deležne vaših zaslug in vaše odlike. Zakaj, ko smo v eni Cerkvi in enega srca in neločljivo složni, kateri škof se ne bo slave svojega soškofa radoval kakor svoje lastne in katera bratska srenja, kjerkoli je, ne bo veselja bratov vesela?

Ne da se prav povedati, kako smo se tukaj vzradostili in kako razveselili, ko smo zvedeli veselo vest o vašem junaštvu. Z izpovedjo si stopil bratom na čelo; da pa je voditeljeva izpoved postala še mogočnejša, so se ji bratje enodušno pridružili. Šel si pred drugimi po slavo, pridobil mnogo tovarišev slave in privabil vse ljudstvo, da je šlo med spoznavalce, ko si bil prvi pripravljen izpovedati za vse. Zategadelj kar ne vemo, kaj naj na vas najprej slavimo: ali tvojo za žrtev pripravljeno in stanovitno vero ali neločljivo ljubezen bratov. Javno se je preizkusilo junaštvo škofa, ki je šel pred drugimi, in pokazala se je enodušnost bratov, ki so šli za njim. Ker ste pri vas vsi enega srca in govorite vsi eno besedo, je s tem vsa rimska cerkev vero izpovedala.

V svetli luči, predragi brat, je zažarela tista vernost, ki jo je apostol slavil. Že takrat je videl v duhu hvale vredni pogum in krepko stanovitnost in je, slaveč prihodnost in spričujoč vaše zasluženje, spodbujal sinove, ko je hvalil starše. Ko ste bili tako enodušni, ko ste bili tako hrabri, ste tudi drugim bratom dali prelep zgled enodušnosti in hrabrosti.

Vsekakor opominjamo, kolikor moremo, predragi brat, pri medsebojni ljubezni, ki naju veže, da se z vsem ljudstvom neprenehoma postiva, bediva in goreče moliva, ker nama Gospodova previdnost pravi in naju božje usmiljenje z zveličavnimi nasveti opominja, da je dan najinega boja in najine tekme že blizu. Ne nehajva se postiti, bedeti in vedno moliti! To je namreč najino nebeško orožje, ki nama daje stanovitnost in pogumno vztrajnost; to so najine duhovne trdnjave in božja kopja, ki naju varujejo.

Spominjajva se drug drugega! Složno in enodušno moliva zmeraj, jaz tu in ti tam, drug za drugega; z medsebojno ljubeznijo si lajšajva stiske in težave!

Ali naslednje berilo:

Iz prakonzularnih zapiskov o mučeništvu sv. Ciprijana, škofa (3-6)

V tako pravični stvari ni premišljevanja

Osemnajstega dne pred oktobrskimi kalendami se je navsezgodaj zbrala pri vili »Seksti« velika množica, kakor je bil prokonzul Galerij Maksim ukazal. Ta dan je prokonzul Galerij Maksim, ki je sodil v preddvoru Savciolu, dal postaviti Ciprijana predse. Ko je stal pred njim, je prokonzul Galerij Maksim rekel škofu Ciprijanu: »Si ti Tascij Ciprijan?« - Škof Ciprijan je odgovoril: »Da, sem.« Prokonzul Galerij Maksim je rekel: »Si bil tem svetoskrunskim ljudem za škofa?« - škof Ciprijan je odgovoril: »Da.« - Prokonzul Galerij Maksim je dejal: »Prevzvišena cesarja sta zapovedala, da daruješ.« - Škof Ciprijan je rekel: »Tega ne storim.« - Galerij Maksim je dejal: »Premisli!« - Škof Ciprijan je odgovoril: »Stori, kar ti je ukazano! V tako pravični stvari ni premišljevanja.« 

Galerij Maksim se je pomenil s svetovalci in nejevoljen izrekel sodbo s temile besedami: »Dolgo si bogokletno živel in okoli sebe zbral premnogo ljudi za zločinsko zaroto in nastopil kot sovražnik rimskih bogov in svetega bogoslužja; niti bogoljubna in prevzvišena cesarja Valerijan in Galien in vzvišeni cesar Valerijan te niso mogli privesti nazaj k skupnosti svojega bogoslužja. Ker smo te torej dobili, da si najgrše zločine sam počenjal in druge vanje zavajal, boš za svarilni zgled njim, ki si jih svojim zločinom pridobil za tovariše: zakoniti red bo potrdila tvoja kri.« Ko je to izpregovoril, je s tablice prebral odlok: »Sklene se, da se Tascij Ciprijan z mečem usmrti.« Škof Ciprijan je rekel: Škof Ciprijan je rekel: »Hvala Bogu!«

Ko je bila ta sodba razglašena, je množica bratov rekla: »Tudi nas daj z njim vred ob glavo!« Zato je med brati nastal velik nemir in mnogi so šli za njim. Tako so Ciprijana peljali na polje pri vili »Seksti«. Tam je slekel svoj škrlatni plašč, pokleknil in na tleh leže h Gospodu molil. Ko je slekel dalmatiko in jo dal diakonom, je bil samo v platneni srajci in je pričakoval krvnika.

Ko je krvnik pristopil, je naročil svojim, naj dajo krvniku 25 zlatnikov. Bratje so pred njim razgrinjali prte in ročne prtiče. Nato si je blaženi Ciprijan s svojo roko zavezal oči. Ker si obveze na rokah ni mogel sam zavezati, sta mu jo zavezala prezbiter Julijan in subdiakon Julijan.

Tako je blaženi Ciprijan pretrpel smrt. Zaradi radovednosti poganov so njegovo truplo pokopali kar v bližini. Od tam so ga ponoči odnesli in s svečami in baklami med molitvami zelo slovesno spremili na grobišče prokuratorja Makrobija Kandidiana, ki je ob mapalski cesti pri ribnikih. Malo dni kasneje je prokonzul Maksim umrl.

Preblaženi mučenec Ciprijan je trpel osemnajsti dan pred oktobrskimi kalendami, ko sta bila Valerijan in Galien cesarja, kraljeval pa naš Gospod Jezus Kristus, ki mu gre čast in slava na vekov veke. Amen.

Iz govorov sv. Bernarda, opata (Govor med osmino vnebovzetja, 14-15)

Pod križem je stala Mati

 

Bridko muko Device sporoča tako Simeonova prerokba kakor zgodovina Gospodovega trpljenja sama. Ta je postavljen, pravi sveti starček o detetu Jezusu, v znamenje, kateremu se bo nasprotovalo, in tvojo dušo, je pa dejal Mariji, bo meč presunil.

Saj bi telesa tvojega Sina, o sveta Mati, ne bil prebodel, če bi ne presunil tvoje duše. Ko je namreč tvoj sin Jezus dušo že izdihnil, kruta sulica, ki je odprla njegovo stran, njegove duše nikakor ni dosegla, tvojo dušo pa je presunila. Njegove duše namreč ni bilo več tam, tvoja duša se pa od tam nikakor ni mogla odtrgati. Tvojo dušo je torej presunila silna bolečina, da te po pravici častimo za kraljico mučencev; zakaj tvoje srčno sočutje je daleč presegalo telesno trpljenje.

Marija, mar ni bila hujša kakor meč tista beseda tvojega Sina, ki ti je dušo zares presunila in segla prav do ločitve duše in življenja, beseda: Žena, glej tvoj sin - O kakšna zamena! Janez ti je izročen namesto Jezusa, hlapec namesto Gospoda, učenec namesto Učenika, Zebedejev sin namesto božjega Sina, zgolj človek namesto pravega Boga. Kako naj bi tvoje prerahločutne duše ta govorica ne presunila, ko nam samo spomin na to trga naša kamnita, železna srca.

Ne čudite se, bratje, če pravimo, da je Marija bila mučenica v duši. Čudi naj se, kdor se ne spominja, da je slišal, kako je Pavel med najhujšimi pregrehami poganov omenjal brezsrčnost. Daleč je bila ta od Marijinega srca, daleč naj bo od njenih služabnikov.

Toda morebiti poreče kdo: »Mar ni že vnaprej vedela, da bo umrl?« Brez dvoma. »Mar ni upala, da bo brž vstal?« Zagotovo. Je kljub temu Križanega objokovala? Pa še kako silno. Sicer pa, kdo si pač ti, brat, ali odkod imaš to modrost, da se temu bolj čudiš, da je Marija več trpela s sočutjem, kakor njen Sin s trpljenjem? On je po telesu mogel umreti, ona pa v srcu ni mogla z njim umreti. Jezusova smrt je delo ljubezni, ki je večje od nje nihče ni imel; pa je tudi Marijino sočutje delo ljubezni, kakršni za njo nobena druga ni bila enaka.

Iz govorov sv. Andreja s Krete, škofa (10. govor o povišanju sv. križa)

Križ je Kristusova slava in povišanje

 

Obhajamo praznik križa, po katerem so bile pregnane sile teme in se je na njih mesto vrnila luč. Slavimo praznik križa ter se skupaj s Križanim dvigamo v višavo, da bi si pridobili nebeške dobrine, medtem ko se spodaj pod nami oddaljuje zemlja s svojo grešnostjo. Koliko vredna in kako mogočna je posest križa; kdor ga ima, je našel zaklad. Zaklad imenujem to, kar je po imenu in zares izmed vseh dobrin najlepše in najdragocenejše. To je križ: po njem in na njem je bilo poravnano to, kar se je zahtevalo za naše odrešenje.

Če bi ne bilo križa, bi nanj ne bil pribit Kristus. Če bi ne bilo križa, bi nanj ne bilo pribito življenje.

Če bi življenje ne bilo nanj pribito, bi iz Jezusove strani ne začeli izvirati studenci nesmrtnosti, kri in voda, ki očiščujeta svet. Če bi ne bilo križa, bi ne bila raztrgana zadolžnica greha, bi ne dosegli svobode, bi ne uživali drevesa življenja in raj bi se nam ne bil odprl. Če bi ne bilo križa, bi smrt ne bila poteptana in bi podzemlje ne izpustilo iz krempljev svojega plena.

Zato je križ velika in dragocena stvar: Velika zato, ker so bile po njem vzpostavljene številne dobrine, in sicer toliko številnejše kolikor Kristusovi čudeži in bolečine zmagoslavno presegajo sleherni razum. Dragocena pa je zato, ker je križ znamenje trpljenja Boga in njegovo zmagovito odličje. Bog je na njem v trpljenju prostovoljno prestal smrt. Križ je odličje zmage, ker je bil z njim preboden hudič, premagana smrt, zdrobljeni zapahi podzemlja in križ je postal skupna rešitev za ves svet.

Križ se imenuje tudi Kristusova slava in povišanje. Križ je zaželeni kelih in pomeni dopolnitev Kristusovega trpljenja za nas. Iz Kristusovih besed je razvidno, da je križ njegova slava: Zdaj je Sin človekov poveličan in Bog je poveličan v njem: in poveličal ga bo kmalu. In spet: In zdaj me ti, Oče, poveličaj pri sebi s slavo, ki sem jo imel pri tebi, preden je bil svet. In znova: Oče, poveličaj svoje ime! Prišel je tedaj glas z neba: Poveličal sem ga in ga bom še poveličal. Slavo imenuje poveličanje, ki se je izvršilo na križu.

Križ je povišanje Kristusa. Prisluhni, kaj o tem pravi on sam: In jaz bom, ko bom z zemlje povišan, vse pritegnil k sebi. Spoznaj torej, da je bil križ za Kristusa poveličanje in povišanje.

Iz govorov sv. Janeza Zlatoustega, škofa (Pred izgnanstvom, 1-3)

Kristus je moje življenje, smrt pa dobiček

 

Veliko neviht in viharjev nam grozi, a se ne bojimo, da bi nas zrušili, ker smo postavljeni na skalo. Naj besni morje, skale ne bo premaknilo. Naj se dvigajo valovi, ne bodo potopili Jezusovega čolna. Česa naj se torej bojimo? Smrti? Meni je življenje Kristus in smrt dobiček. Mogoče izgnanstva? Gospodova je zemlja in kar jo napolnjuje. Zaplembe premoženja? Nič nismo prinesli na svet, tudi odnesti ne moremo nič. Zaničujem grožnje tega sveta in njegovim dobrinam se posmehujem. Ne bojim se uboštva, ne hrepenim po bogastvu, ni me strah smrti, ne želim si življenja, razen da bi vam koristil. Zaradi tega omenjam sedanja dogajanja in vas prosim, ne izgubite zaupanja.

Ne čuješ Gospoda, ki pravi: Kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi? Mar ne bo torej navzoč tam, kjer je tako številno ljudstvo, ki ga združuje vez ljubezni? Mar se zanašam na svoje moči? Ne, ker imam njegovo jamstvo, imam njegovo besedo. Ta mi je v oporo, ta mi je v varnost, ta je moj mirni pristan. Čeprav bi se ves svet zamajal, imam božje pismo, berem njegovo besedo. Ta je moja varnost in obramba. On pravi: Jaz sem z vami vse dni do konca sveta.

Kristus je z menoj, koga bi se bal? Čeprav bi mi grozilo valovje vseh morij ali bes knezov tega sveta, vse to je zame le pajčevina. Če bi me vaša ljubezen ne zadrževala, bi se niti trenutek ne obotavljal oditi drugam še danes. Vedno ponavljam: Gospod, zgodi se tvoja volja. Storil bom, kar boš hotel ti, ne kar hoče ta ali oni. Tvoja volja je moj obrambni stolp, nepremakljiva skala, palica, na katero se lahko oprem. Če Bog tako hoče, dobro! Če hoče, da ostanem, hvala. Kjerkoli me bo hotel imeti, mu bom hvaležen.

Kjer sem jaz, tam ste tudi vi. Eno telo smo in ne loči se glava od telesa, ne telo od glave. Čeprav smo daleč narazen, smo združeni v ljubezni, še smrt nas ne more ločiti. Telo bo umrlo, duša pa bo živela in ne bo pozabila na svoje ljudstvo. Vi ste moji rojaki, starši, bratje, otroci, moji udje ste, moje telo, moja luč, bolj ljubljeni od svetlobe dneva. Mar mi more prinesti sončni žarek večjo radost kot vaša ljubezen? Žarek mi je koristen v sedanjem življenju, toda vaša ljubezen mi plete krono za prihodnje življenje.

Iz govorov bl. Izaka, opata v samostanu Zvezda (11. govor)

Kristus ničesar ne odpušča brez Cerkve

 

Dvoje je, kar gre samo Bogu: čast priznanja in oblast odpuščanja. Njemu moramo priznati svoje grehe in njega prositi odpuščanja. Edino Bog more odpustiti grehe, zato jih moramo priznati njemu. Ko si je Vsemogočni privzel za nevesto našo slabotno in Vzvišeni našo nebogljeno naravo, je deklo spremenil v kraljico; tisto, ki je prej ležala pred njegovimi nogami, je posadil na svojo stran. Izšla je namreč iz njegove strani, zato se je zaročil z njo. In kakor je Sinovo vse, kar ima Oče, in Očetovo, kar ima Sin, ker sta oba eno, tako je zaročenec vse svoje dal zaročenki, in zaročenec sprejel vse, kar ima zaročenka, ker jo je napravil eno s seboj in z Očetom. Hočem, pravi Sin Očetu, ko prosi za zaročenko, da bi tudi oni z nama bili eno, kakor sva eno jaz in ti.

Zaročenec je torej eno z Očetom, eno z zaročenko. Odstranil je, kar ga je motilo na zaročenki, pribil na križ in uničil na križu, ko je njene grehe prinesel na križ in jih s križem odstranil. Kar je bilo na njej naravnega in njenega, je povzdignil in sprejel; podelil pa ji je, kar je bilo njemu lastnega in božjega. Odstranil je, kar je bilo delo hudega duha; sprejel človeško, podelil božje, da bi zaročenka imela vse skupno z zaročencem. Zato pravi on, ki ni storil greha in v njegovih ustih ni bilo zvijače: Usmili se me, Gospod, ker sem onemogel. Tako je Kristus, ki je sprejel njeno slabotnost, tudi ječal po človeško, da bi bilo zaročencu vse skupno z zaročenko. Odtod čast priznanja in oblast odpuščanja; zato je treba reči: Pojdi, in pokaži se duhovniku.

Cerkev torej ne more ničesar odpustiti brez Kristusa in Kristus noče ničesar odpustiti brez Cerkve. Cerkev ne more ničesar odpustiti, razen tistemu, ki se kesa in se ga je dotaknil Kristus, in Kristus noče ničesar odpustiti tistemu, ki zaničuje Cerkev. Kar je torej Bog združil, tega naj človek ne loči. Jaz pa vam pravim, velika skrivnost je to v Kristusu in v Cerkvi.

Nikar torej ne ločuj Glave od telesa, ker bi potem nikjer ne ostal ves Kristus: Kristus namreč brez Cerkve ni nikjer, in nikjer Cerkev brez Kristusa. Ves in celovit Kristus je namreč glava in telo obenem, zato tudi pravi: Nihče ne gre v nebesa, razen Sin človekov, ki je v nebesih. Kristus je edini človek, ki odpušča grehe.

Iz razlage psalmov sv. Bruna, duhovnika (Psalm 83)

Če pozabim na tebe, Jeruzalem

 

Kako ljub je tvoj dom, Gospod vsemogočni; moja duša koprni po tvojih dvorih, to je po polnosti nebeškega Jeruzalema, ki je Gospodovo mesto. Psalmist razloži tudi, zakaj želi priti v Gospodove dvore: Zato, o Gospod, Bog nebeških sil, moj kralj in moj Bog, ker blagor njim, ki prebivajo v tvoji hiši, v nebeškem Jeruzalemu. Kot če bi dejal: Kdo ne želi priti v tvoje dvore, ko pa si Bog, Stvarnik, Gospod moči in kralj in ko so srečni vsi, ki prebivajo v tvoji hiši. Z dvori in hišo označuje tu isto stvar. Ko psalmist blagruje prebivalce v njih, namiguje, da uživajo tolikšno blaženost, kakršno si sploh lahko zamislimo. Odtod vemo, da so srečni, ker te vedno hvalijo s predano ljubeznijo na vekov veke, to je večno. Ne bi namreč mogli vedno hvaliti, če ne bi bili večno srečni.

Do te blaženosti pa se ne more nihče dokopati sam. Imeti mora upanje, vero in ljubezen. Toda blagor človeku, samo tisti pride do takšne blaženosti, ki mu ti pomagaš, Gospod, da se povzpne do stopenj blaženosti, s katerimi razpolaga v svojem srcu. To pomeni: Samo tisti bo prišel do blaženosti, ki se pripravlja v svojem srcu, da se povzpne do te blaženosti s številnimi stopinjami kreposti in dobrih del in prejme pomoč tvoje milosti. Sam od sebe ne more namreč nihče priti v nebesa, kot nam to potrjuje Gospod: Nihče ni šel v nebesa, sam po sebi seveda, kakor Sin človekov, ki je prišel iz nebes.

Pravim, da mora ta človek pripraviti stopinje v svojem srcu, če še živi po suhi dolini, v tem življenju, ki je bedno in polno solz v primerjavi z drugim življenjem. To je v primeri s prvim kakor gora in polno veselja.

Ker pa je rekel: Blagor človeku, ki mu ti pomagaš, bi lahko kdo vprašal: Ali Bog kaj pomaga? Odgovor se glasi: Res imajo blaženi pomoč od Boga, kajti postavodajalec, Kristus namreč, blagoslavlja in bo tudi stalno blagoslavljal, deli številne darove milosti. Po milosti svoje blagoslavlja, to se pravi, jih dviga do blaženosti. Po njegovih blagoslovih se bodo vzpenjali od kreposti do kreposti. In v prihodnosti, na nebeškem Sionu, bodo videli Kristusa, Boga nad bogovi; njega, ki je Bog in bo tudi svoje pobožanstvil. Tisti, ki bodo bivali na Sionu, bodo duhovno gledali Boga nad bogovi, Boga Sveto Trojico. To pomeni: po razumu bodo gledali Boga v sebi, ki ga tu ne morejo videti. Bog bo namreč vse v vseh.

Iz govorov sv. Bernarda, opata (5. govor o raznih zadevah, 4-5)

Stopnje kontemplacije

 

Postavimo se na opazovališče, z vsemi močmi se oprimo na Kristusa, najtrdnejšo skalo, kakor je pisano: Postavil je moje noge na skalo, vodil je moje korake. Tako postavljeni in utrjeni se poglobimo v kontemplacijo, da bomo videli, kaj nam pravi in kaj naj odgovorimo njemu, ki nas obtožuje.

Prva stopnja kontemplacije, preljubi, je v tem, da nenehno razmišljamo, kaj Gospod hoče, kaj mu je všeč in ljubo. V marsičem vsi grešimo in je naša samozavestna volja v nasprotju z njegovo in se ne more z njo zediniti ali spraviti v sklad. Zato se ponižajmo pod mogočno roko najvišjega Boga in si skrbno prizadevajmo, da priznamo svojo bedo pred njegovimi usmiljenimi očmi, rekoč: Ozdravi me, Gospod, in bom zdrav; reši me in bom rešen in Gospod, usmili se me, ozdravi mojo dušo, ker sem grešil zoper tebe.

Ko se v takih mislih očisti oko srca, se ne vrtimo več zagrenjeno v sebi, ampak živimo bolj v Bogu in se močno veselimo v njem; ne gledamo več, kaj Bog hoče od nas, temveč Boga, ki to hoče.

Njegova volja je, da živimo, torej ne dvomimo, da je v vsem to za nas koristnejše in tudi lažje, kar se sklada z njegovo voljo. Zato pa, kakor skrbno hočemo ohraniti življenje svoje duše, tako, kolikor le moremo, skrbimo, da ne odstopimo od božje volje.

Ko bomo, sledeč vodstvu Svetega Duha, ki preiskuje tudi božje globine, v duhovnem življenju že nekoliko napredovali, razmišljajmo, kako blag je Gospod in kako dober sam v sebi. S prerokom molimo, da bi videli Gospodovo voljo in obiskali - ne svoje srce - ampak njegov tempelj. Kljub temu pa recimo: Moja duša je potrta v meni, zato se te spominjam.

V tem dvojem je vse duhovno življenje: Ko motrimo sebe, smo zbegani in se zveličavno žalostimo; ko pa motrimo Boga, se spet poživimo in potolažimo v veselju Svetega Duha. Iz onega nam prihaja strah in ponižnost, iz tega pa črpamo upanje in ljubezen.

Iz govorov sv. Bernarda, opata (5. govor o raznih zadevah, 1-4)

Na svojo opazovalnico bom stopil, da vidim, kaj mi bo rekel Gospod

 

Ko je Gospod oznanjal in opominjal učence, naj se po skrivnostnem uživanju njegovega telesa združujejo z njim v trpljenju, so nekateri, kakor beremo v evangeliju, govorili: Trda je ta beseda - in od takrat niso bili več z njim. Ko pa je vprašal dvanajstere; ali tudi oni hočejo oditi, so ti rekli: Gospod, h komu pojdemo? Besede večnega življenja imaš.

Tako je, povem vam, bratje, do današnjega dne enim očitno, da so besede, ki jih Jezus govori, duh in življenje, in zaradi tega hodijo za njim; drugim pa se zde trde in drugje iščejo revno tolažbo. Modrost tudi zdaj glasno kliče na cestah, na široki in veliki poti, ki pelje v smrt, da bi nazaj poklicala tiste, ki hodijo po njej.

Razen tega še pravi: Štirideset let sem bil blizu temu rodu in sem rekel: Vedno se motijo v srcu. In v drugem psalmu imaš: Enkrat je Gospod govoril.

Enkrat pomeni vedno. Bog govori nepretrgoma in stalno.

Kliče pa grešnike, naj mislijo na svoje srce, in jih kara zaradi zablode srca. V srcu namreč on prebiva in tam govori. Sam dela to, kar je učil po preroku, ki pravi: Govorite Jeruzalemu na srce.

Vidite, bratje, kako zdravilno nas prerok opominja, naj ne zakrknemo svojih src, če bomo danes slišali njegov glas. Skoraj iste besede berete v evangeliju in pri preroku. V evangeliju pravi Gospod: Moje ovce poslušajo moj glas. David pa v psalmu: Njegovo (Gospodovo) ljudstvo in ovce njegove paše, če danes slišite njegov glas, ne zakrknite svojih src.

Slednjič poslušaj preroka Habakuka, kako ni gluh za božji klic, ampak ga marljivo in skrbno premišljuje. Pravi namreč: Na svojo opazovalnico bom stopil, na opazovališče se bom postavil, oprezoval bom, da vidim, kaj mi bo rekel in kaj bom odgovoril njemu, ki me obtožuje. Prosim vas, bratje, tudi mi stojmo na svoji opazovalnici, ker je čas borbe.

Bodimo v srcu, kjer prebiva Kristus, živimo po razsodnosti in nasvetu pameti; vendar tako, da se ne bomo zanašali nanjo in opirali na njeno krhko varnost.

Iz govorov sv. Andreja s Krete, škofa (1. govor)

Staro je prešlo in vse je nastalo novo

 

Konec postave je Kristus. Še bolj kot nas rešuje črke postave, nas dvigne k Duhu. Dovršil je postavo v tem, da je kot postavodajalec črko privedel do duha, ko je vse povzel v sebi kakor v glavi in je starozavezno postavo povišal z milostjo. Del postave si je podredil, del pa skladno povezal z milostjo. Značilnosti postave in milosti ni med seboj pomešal, temveč je z božjo močjo spremenil to, kar je bilo v postavi suženjsko breme in podložništvo, da je postalo lahko in svobodno. Tako naj bi, po besedah apostola Pavla, ne bili več zasužnjeni pod začetnimi nauki sveta niti ne vklenjeni v suženjski jarem črke postave.

Kristus nam je s tem podaril glavni dar, razodel nam je skrivnost, prenovil naravo, on, ki je Bog in človek ter je pobožanstvil privzetega človeka. Vendar je tako sijajni in očitni prihod Boga k nam vsekakor potreboval uvodno stopnjo v veselje, po kateri naj bi prejeli odlični dar odrešenja. Zato na današnji praznik slavimo rojstvo božje Matere, po kateri je božji načrt dosegel svoj višek: učlovečenje Besede. Danes se je rodila Devica, nato pa rasla in se vzgajala ter se pripravljala, da postane Mati Boga, ki je kralj vseh vekov. Iz nje nam izvira dvojna dobrina: najprej nas vodi k resnici, potem pa nam rešuje življenje, zasužnjeno pod črko postave. Kako to in na kakšen način? S prihodom luči namreč se je senca umaknila in milost prinaša svobodo, kjer je bilo suženjstvo črke. Današnji praznik je mejnik, povezuje namreč resničnost z njenimi simboličnimi predpodobami in staro nadomešča z novim.

Vse stvarstvo naj torej poje in raja ter prispeva svoj delež k tej slovesnosti! Nebeščani in zemljani naj se zberejo v praznični zbor, vsa občestva vernikov na svetu in vsi zbori angelov v vesolju naj skupno praznujejo! Stvarnik je danes sezidal svoj tempelj, v katerem na čudovit način stvar postaja bivališče za svojega Stvarnika.

Iz govora sv. Leona Velikega, papeža, o blagrih (95. govor, 6-8)

Krščanska modrost

 

Gospod je rekel: Blagor lačnim in žejnim pravice, zakaj ti bodo nasičeni. Ta lakota ne zahteva ničesar telesnega, ta žeja ničesar zemeljskega; nasititi se želita z dobrino pravice; in ko sta uvedeni v skrivnost vseh tajn, se želita nasititi s samim Gospodom.

Blagor duši, ki hrepeni po hrani pravičnosti in jo žeja po taki pijači. Seveda bi po tem ne hrepenela, če bi ne bila že okusila kdaj njene sladkosti. Ko je slišala govoriti preroškega duha: Okusite in spoznajte, kako dober je Gospod, je prejela neko mero sreče od zgoraj in se je vsa vnela v ljubezni do najčistejše radosti. Opustila je vse posvetno in se povsem razžarela v želji, da bi se hranila s pravico in se z njo odžejala. Spoznala je resničnost tiste prve zapovedi, ki pravi: Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in vso dušo in vso močjo; kajti nič drugega ne pomeni ljubiti Boga kakor ljubiti pravico.

Kakor je poleg tega ljubezen do Boga združena s skrbjo za bližnjega, tako se tudi tej želji po pravici pridruži krepost usmiljenja in se oznanja: Blagor usmiljenim, zakaj ti bodo usmiljenje dosegli.

Spoznaj, kristjan, kako nekaj velikega je ta tvoja modrost, in uvidi, kakšnih naukov se moraš učiti, da jo boš dosegel, in h kakšnemu plačilu si poklican. Usmiljenje hoče, da si usmiljen, pravica, da si pravičen, da se tako Stvarnik pokaže v svoji stvari, in da v zrcalu človeškega srca odseva božja podoba, zarisana s potezami posnemanja. Kdor si prizadeva živeti po veri, je lahko miren; tvoje želje se ti bodo spolnile in to, kar ljubiš, boš imel brez konca.

Ker pa je tebi zaradi izkazovanja miloščine vse čisto, boš dospel tudi do tistega blagra, ki ga potem obljubljajo Gospodove besede: Blagor čistim v srcu, zakaj ti bodo Boga gledali. Velika je, preljubi, sreča tistih, ki jim je pripravljeno tako veliko plačilo. Kaj namreč pomeni drugega imeti čisto srce, kakor prizadevati si za poprej omenjene kreposti? Gledati Boga, kateri razum more spoznati in kateri jezik razložiti to veliko radost? In prav to bomo dosegli, ko se bo spremenila človeška narava, da bo gledala samega Boga, kakršen je, Boga, ki ga ni mogel videti noben človek; gledala ne več v zrcalu in nejasno, temveč iz obličja v obličje in bo sprejela v neizrekljivem veselju večnega gledanja tisto, kar oko ni videlo in uho ni slišalo in kar ni prišlo v človekovo srce.