Iz razprave sv. Hilarija, škofa, O sveti Trojici (2. knj., l, 33.35)

Očetov dar v Kristusu

 

Gospod je zapovedal krščevati v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. To pomeni, da je katehumen krščen, ker izpoveduje vero v Stvarnika, v Odrešenika in v Dar.

Stvarnik vseh je eden. Eden je namreč Bog Oče, iz katerega je vse. Eden je tudi Edinorojeni, naš Gospod Jezus Kristus, po katerem je vse. In eden je Sveti Duh, ki je dan vsem kot Dar.

Vse je urejeno po svojih krepostih in zaslugah: ena oblast, iz katere izhaja vse, eno sinovstvo, po katerem je vse nastalo, in en dar, ki daje popolno upanje.

Ničesar ne boš našel, kar bi manjkalo tej neskončni popolnosti. V območju presvete Trojice, v Očetu, Sinu in Svetem Duhu je vse najpopolnejše: neskončnost v večnosti, razodevanje v podobi, uživanje v daru.

Kakšna pa je njegova naloga v nas, poslušajmo Gospoda samega. Takole pravi: Še mnogo vam imam povedati, a zdaj bi še ne mogli nositi. Za vas je dobro, da grem. Če grem, vam bom poslal Tolažnika. In spet: Prosil bom Očeta in vam bo dal drugega Tolažnika, da ostane pri vas vekomaj, Duha resnice. On vas bo vodil k popolni resnici; ne bo namreč govoril sam od sebe, temveč bo govoril, kar bo slišal, in bo oznanjal prihodnje reči. On bo poveličal mene, ker bo jemal iz mojega.

Poleg tolikih drugih obljub so te omenjene, da bi nam nekako odprle pot k umevanju visokih reči. Razodevajo voljo darovalca, pa tudi naravo in način samega daru. Naša omejenost namreč ni zmožna razumeti niti Očeta niti Sina. Zato dar Svetega Duha vzpostavlja neki stik med nami in Bogom in tako razsvetljuje našo vero v težavni resnici božjega učlovečenja.

Duha prejemamo torej zaradi spoznanja. Človeški čuti bi bili brez koristi za telo, če bi ne bilo dražljajev, ki jih spodbude k delovanju. Oči ne koristijo nič, če ni luči ali dneva. Ušesa ne morejo izvrševati svoje naloge, če ni besed ali zvoka. Nos bi ne vedel, čemu je, če bi ne izhajali razni vonji iz stvari. Vzrok za takšno stanje ni v tem, ker bi čuti ne imeli naravnih zmožnosti, marveč ker so za njihovo delovanje potrebne še druge prvine. Na podoben način ima človeška duša sicer tudi brez daru Svetega Duha naravno zmožnost spoznati Boga, toda manjkala bi ji luč, da bi ga res spoznala.

Dar, ki je v Kristusu, pa je ves dan vsem. Na razpolago nam je in daje se nam v takšni meri, v kakršni ga hočemo sprejeti. Prebival bo v nas v tisti meri, v kakršni ga bo vsak hotel zaslužiti.

Ta dar ostane z nami do konca sveta. Je tolažba v našem pričakovanju, je zagotovilo prihodnjega upanja, ko se bodo uresničili njegovi darovi, je luč našega srca in sijaj naših duš.

Iz pisem sv. Bonifacija, škofa in mučenca (78. pismo)

Skrbni pastir bedi nad Kristusovo čredo

 

Cerkve, ki kot velika ladja plove po morju tega sveta in butajo vanjo različni valovi skušnjav v tem življenju, ne smemo zapustiti, ampak jo moramo voditi.

Zgled za to so nam prvi očetje Klemen in Kornelij in drugi številni v Rimu, Ciprijan v Kartagini, Atanazij v Aleksandriji. Vodili so pod poganskimi vladarji Kristusovo ladjo, njegovo najdražjo nevesto, Cerkev, s poučevanjem in zagovarjanjem, z napori in trpljenjem in celo s prelitjem lastne krvi.

Ko premišljujem o tem, sem preplašen, strah in trepet sta prišla nadme in skoraj bi me zagrnila tema mojih grehov. Vodenju Cerkve, ki mi je bilo naloženo, bi se najraje kar odrekel, ko bi mogel najti zglede cerkvenih očetov ali potrdila za to v Svetem pismu.

Takšne so torej razmere; resnica se more utruditi, ni pa je mogoče premagati in ne more se varati. Ves utrujen se zato zatekam k njemu, ki po Salomonu pravi: Zaupaj v Gospoda z vsem svojim srcem in na svojo razumnost se ne zanašaj. Na vseh svojih potih misli nanj in on bo ravnal tvoje steze! In drugje: Najmočnejši stolp je Gospodovo ime. K njemu se zateka pravični in bo rešen.

Živimo v pravičnosti in utrjujmo svoje duše za težave, da bomo vzdržali božjo preizkušnjo in mu vzkliknili: Gospod, pribežališče si nam bil od roda do roda!

Zaupajmo njemu, ki nam je naložil breme. Česar ne bomo mogli nositi iz lastne moči, bomo zmogli po njem, ki je vsemogočen in ki pravi: Moj jarem je prijeten in moje breme je lahko.

Vztrajajmo v boju do Gospodovega dne, kajti dnevi tesnobe in stiske so prišli nad nas. Umrimo, če bo Bog hotel, za svete postave naših očetov, da bomo z njimi vredni doseči večno dediščino.

Ne bodimo nemi psi čuvaji, ne bodimo molčeči opazovalci, ne bodimo najemniki, ki zbežijo pred volkom, ampak kot skrbni pastirji bedimo nad Kristusovo čredo! Oznanjujmo vso božjo modrost malim in velikim, bogatim in revnim, vsem stanovom in starostim, kakor bo Bog dal, naj bo prilično ali neprilično tako, kot je zapisal sveti Gregor v Pastoralnem vodilu!

Iz dogmatične konstitucije o Cerkvi 2. vatikanskega vesoljnega cerkvenega zbora (C 4 in 12)

Poslanstvo Svetega Duha v Cerkvi

 

Ko je Sin dokončal delo, ki mu ga je Oče zaupal, da ga izvrši na zemlji, je bil na binkoštni dan poslan Sveti Duh, da bi neprestano posvečeval Cerkev in da bi tako verujoči po Kristusu imeli v enem Duhu dostop k Očetu. Ta Duh je Duh življenja, studenec vode, tekoče v večno življenje; po njem Oče oživlja vse ljudi, ki so po grehu umrli, dokler ne bo njihovih umrljivih teles v Kristusu obudil od mrtvih.

Sveti Duh prebiva v Cerkvi in v vernikih kakor v templju in moli v njih ter pričuje o njihovem božjem otroštvu. Cerkev, katero uvaja v vso resnico in jo zedinja v občestvu in službi, obdarja in vodi z različnimi hierarhičnimi in karizmatičnimi darovi ter krasi s svojimi sadovi.

Z močjo evangelija pomlaja Cerkev in jo vedno prenavlja ter vodi do popolne zedinjenosti z njenim Ženinom. Kajti Duh in nevesta govorita Gospodu Jezusu: »Pridi!«

Tako vesoljna Cerkev stopa pred nas kot ljudstvo, zbrano v edinosti Očeta in Sina in Svetega Duha. Celota vernikov, ki imajo maziljenje Svetega Duha, se v verovanju ne more motiti. In to svojo posebno lastnost razodeva z nadnaravnim verskim čutom vsega ljudstva, ko od škofov do zadnjih vernih laikov izpričuje svoje vesoljno soglasje v stvareh vere in nravnosti.

Kajti s tem verskim čutom, ki ga budi in podpira Duh resnice, božje ljudstvo pod vodstvom svetega učiteljstva, kateremu je zvesto poslušno, sprejema ne človeško besedo, marveč, kar resnično je, božjo besedo; neomahljivo se oklepa vere, ki je bila enkrat izročena svetim, s pravilnim presojanjem vanjo globlje prodira in jo v življenju na polnejši način uresničuje.

Razen tega isti Sveti Duh ne le z zakramenti in službami posvečuje in vodi božje ljudstvo ter ga krasi s krepostmi, marveč deleč svoje darove slehernemu, kakor hoče, razdeljuje med vernike vsakemu stanu tudi posebne milosti, s katerimi jih stori sposobne in pripravljene, da prevzamejo različna dela in naloge, koristne za prenovitev in obsežnejšo graditev Cerkve, po besedah sv. Pavla: Slehernemu se razodetje Duha daje v korist.

Ker so te karizme, bodisi izredne bodisi tudi preprostejše in bolj razširjene, potrebam Cerkve nadvse primerne in koristne, jih je treba sprejemati z zahvaljevanjem in veseljem.

Iz homilije papeža Pavla VI. ob razglasitvi ugandskih mučencev za svetnike

Slava mučencev je znamenje preroda

 

Ti afriški mučenci dodajajo seznamu mučencev, ki mu pravimo martirologij, novo stran, ki opisuje tragične in veličastne reči. Ta stran je zares vredna, da se pridruži tistim čudovitim poročilom iz stare Afrike, za katera smo današnji maloverni ljudje mislili, da nikoli ne bodo imela vrednega nadaljevanja.

Kdo bi na primer mogel slutiti, da se bodo tistim pretresljivim poročilom o mučencih iz Scilov, o mučencih v Kartagini, o »sijajnih množicah« mučencev v Utiki, o katerih sta nam zapustila spomin sv. Avguštin in Prudencij, o egiptovskih mučencih, o katerih imamo pohvalo sv. Janeza Zlatoustega, o mučencih iz vandalskega preganjanja, pridružila v naših časih nova nič manj junaška nič manj sijajna mučeništva? Kdo bi mogel predvidevati, da se bodo velikim zgodovinskim znanim osebnostim svetih afriških mučencev in spoznavalcev, kot so Ciprijan, Felicita in Perpetua ter veliki mož Avguštin, nekega dne pridružila draga imena Karla Lwanga, Matija Mulumba Kalemba ter njunih dvajset tovarišev? Omembe vredni so tudi drugi, ki so pripadali anglikanski Cerkvi, pa so za Kristusovo ime prenesli smrt.

Ti afriški mučenci odpirajo novo dobo. Ne mislimo na preganjanja in verske spore, marveč na krščanski in družbeni prerod. Afrika, okopana v krvi teh mučencev, prvih v novejšem času (in Bog daj, da bi bili zadnji, tako velika in dragocena je njihova žrtev!), vstaja svobodna in samostojna. Zločin, ki je bil izvršen nad njimi, je tako nezaslišan in tako pomenljiv, da daje zadosti jasnih razlogov za moralno vzgojo novega ljudstva, da se postavijo temelji novega duhovnega izročila. Kakor z nekim znamenjem naj se izrazi in pospeši prehod iz primitivne civilizacije, kateri ni manjkalo nekaterih odličnih človeških vrlin, a je bila omadeževana in slabotna po suženjstvu, ki ga je doživljala, prehod v novo civilizacijo, ki je odprta k višjim izrazom duha in k višjim družbenim oblikam.

Iz katehez sv. Cirila Jeruzalemskega, škofa (16. kat., O Svetem Duhu 1, 11-12)

Živa voda Svetega Duha

 

Voda, ki mu jo bom dal, bo v njem postala studenec vode, tekoče v večno življenje. To je nova vrsta vode, ki živi in teče; teče pa nad tiste, ki so je vredni. Zakaj pa je milost Duha imenoval z izrazom »voda«? Zato, ker voda vse vzdržuje; voda daje življenje travi in živim bitjem; z neba prihaja voda kot dež; pada na en način in v eni obliki, rodi pa mnogovrstne učinke: drugačen je v palmi, spet drugačen v trti in tako v vseh stvareh. V vseh je ene narave in ne more biti drugačna od sebe. Dež se ne menja, ne gre zdaj takšen, drugič drugačen. Prilagaja se pa potrebam prejemnikov ter postaja za vsakega od njih tisti dar previdnosti, ki ga prav potrebujejo.

Na enak način tudi Sveti Duh, ki je eden in ene edine narave ter nedeljiv, vsakemu deli milost, kakor hoče. Kakor suho drevo spet začne brsteti, ko prejme vodo, tako grešna duša, ki je s pokoro postala vredna daru Svetega Duha, rodi grozde pravičnosti. Čeprav je Duh ene in iste narave, vendar po božji volji in v Kristusovem imenu izvaja mnogovrstna dela.

Pri enem se poslužuje jezika za modrost. Drugemu razsvetljuje razum s preroštvom. Temu daje oblast izganjati hude duhove, onemu podeljuje dar razlagati Sveto pismo. Enemu utrjuje zmernost, drugega uči usmiljenja. Tega vernika navdihuje za post, drugega za različne nabožne vaje. Eden se od njega nauči urejati zemeljske zadeve, drugi pa prejme od njega celo moč za mučeništvo. V enem izvaja ta učinek v drugem drugačnega, sam pa ostane vedno enak, kot je pisano: Slehernemu pa se razodetje Duha daje v korist.

Njegov pristop je krotak in obziren, njegovo zaznavanje je kakor sladek vonj, njegovo breme je lahko. Njegov prihod so naznanjali bleščeči žarki luči in vednosti. Prihaja s srcem brata varuha: prihaja namreč reševat, ozdravljat, učit, krepčat, tolažit, razsvetljevat duha najprej tistega, ki ga sprejema, potem po njegovem vplivu še duha drugih.

Kakor tisti, ki je prej bil v temi, pa nenadoma pride na sonce, prejme luč za telesne oči ter jasno vidi, česar prej ni videl, tako tudi tisti, ki je postal vreden daru Svetega Duha, postane razsvetljen v duši ter povzdignjen nad človeka, vidi stvari, ki jih prej ni videl.

Iz homilij sv. Gregorja iz Nise, škofa, o Visoki pesmi (15. homilija)

Dal sem jim slavo, ki si jo dal meni

 

Če ljubezen prežene strah in se ta spremeni v ljubezen, tedaj postanejo odrešeni v medsebojnem zedinjenju enota v povezavi z njim, ki je edini dober. To popolno stanje izraža simbol golobice.

K temu spoznanju nas vodijo besede pisatelja Visoke pesmi: Ena je moja golobica, popolna, edinka svoji materi, izvoljenka svoji porodnici.

Gospod nas v evangeliju o tem še jasneje poučuje. Učencem podeli z blagoslovom vso svojo moč in z besedami, ki jih naslavlja na Očeta, podari še druge dobrine tem, ki so jih vredni. Daje jim celo glavno dobrino: ne bodo se več na veliko razhajali v presoji dobrega z različnimi opredelitvami, ampak oklepajoč se ene in edine Dobrine bodo vsi eno. V edinosti Svetega Duha, po apostolovih besedah združeni z vezjo miru, bodo vsi skupaj sestavljali eno telo in enega duha, z enim upanjem, v katerega so bili poklicani.

Koristno bo, če dobesedno navedemo evangeljski božji izrek. Jezus pravi: Da bodo vsi eno, kakor ti Oče, v meni in jaz v tebi, da bodo tudi oni v nama eno.

Vez te edinosti je slava. Noben izvedenec, ki upošteva Gospodove besede: Jaz sem jim dal slavo, ki si jo dal meni, ne bo oporekal temu, da Svetega Duha imenujemo slava. Učencem je dejansko dal takšno slavo, ko jim je dejal: Prejmite Svetega Duha.

Jezus jo je imel, preden je nastal svet, a jo je prejel kot človek, ko je privzel človeško naravo. Njegova človeška narava, po poveličanju z Duhom, predaja, začenši z apostoli, slavo naprej svojim sovrstnikom.

Zato Jezus pravi: Jaz sem jim dal slavo, ki si jo dal meni, da bodo eno, kakor sva midva eno. Jaz v njih in ti v meni, da bodo popolnoma eno. Človeka, ki je iz dojenčka zrastel v popolnega moža in dosegel zrelost duhovne starosti ter je s svojo nestrastnostjo in čistostjo odličen sprejemnik slave Duha, upodablja popolna golobica. Ženin občuduje takšno golobico in pravi, da ni na svetu takšne: Ena je moja golobica, popolna golobica.

Iz homilij sv. Beda Častitljivega, duhovnika (1. knj., 4)

Marija poveličuje Gospoda

 

Moja duša poveličuje Gospoda, moje srce se raduje v Bogu, mojem zveličarju. S temi besedami Marija najprej priznava, da ji je Bog dal posebne darove, potem pa našteva splošne dobrine, s katerimi Bog ne neha obsipavati človeštvo.

Duša poveličuje Gospoda, kadar posveti vse svoje notranje sile božji hvali in božji volji, kadar s poslušnostjo božjim zapovedim kaže, da misli vedno na božjo mogočnost in božje veličastvo.

Duh poveličuje Boga, svojega rešitelja, kadar se z vsem veseljem spominja, da ga je on ustvaril, in upa, da ga bo za večno osrečil.

Te besede brez dvoma izražajo to, kar mislijo vse svete duše, še posebej pa so bile primerne, da jih je izrekla sveta božja Mati. Zaradi izjemne milosti, ki je je bila deležna, je z vsem srcem gorela za tistega, katerega spočetja v sebi se je veselila. Ona je zares lahko, še mnogo bolj kot drugi svetniki, prekipevala od veselja v Jezusu, to se pravi v svojem zveličarju. Vedela je namreč, da bo tisti, ki prihaja z nebes na svet rešit človeštvo, postal človek po njej in da bo v eni in isti osebi resnično njen sin in njen Gospod.

Velike reči mi je storil Vsemogočni, njegovo ime je sveto. Nobenih zaslug si ne pripisuje, vso veličino prišteva dobroti tistega, ki je po svojem bistvu mogočen in velik, a ne neha dajati moč in veličino svojim neznatnim in slabotnim vernikom.

Tu potem dostavlja: Njegovo ime je sveto. S tem hoče povedati tistim, ki jo bodo slišali, in poučiti vse, do katerih bodo prišle njene besede, naj imajo zaupanje v božje ime in radi kličejo Boga, ker bodo tako lahko postali deležni tudi oni večnega posvečenja in resničnega zveličanja, kakor je rekel prerok: Vsi, ki bodo klicali ime Gospodovo, bodo rešeni. To je tisto ime, o katerem je rečeno zgoraj: Moje srce se raduje v Bogu, mojem zveličarju.

Zato je prišlo v Cerkvi v navado, da molimo vsi ta čudoviti in prebogati slavospev vsak dan pri večernicah. Ta Marijina hvalnica more duše vernikov, ki se tolikokrat spominjajo Gospodovega učlovečenja, še bolj vneti in verna srca ob tako pogostnem premišljevanju zgleda svete Matere utrditi v krepostnem življenju. Prav je, da molimo ta slavospev zvečer, da se more naša duša, ki jo je čez dan utrudilo in raztreslo toliko reči, ko prihaja čas počitka, zbrati in se vsa posvetiti sebi.

Iz govorov sv. Leona Velikega, papeža (2. govor o Gospodovem vnebohodu, 1-4)

Gospodov vnebohod dviga našo vero

 

Ob velikonočnem prazniku smo se veselili Gospodovega vstajenja. Njegov vnebohod je prav tako za nas razlog veselja, kajti spominjamo se dneva in ga proslavljamo, kot se spodobi, ko je bila naša uboga človeška narava v Kristusovi osebi dvignjena nad vso nebeško množico, nad vse angelske zbore, nad vse moči neba in je sedla na desnico Boga Očeta. Na vseh teh čudovitih božjih delih počiva krščanstvo in na njih temelji. Čeprav gre tu za skrivnosti, ki jih človek ne more z umom dojeti in jih more v globokem spoštovanju le občudovati, človeška vera ob njih ne dvomi, človeško upanje ne klone in se človeška ljubezen ne ohladi.

Verovati brez omahovanja v to, česar telesne oči ne vidijo, hrepeneti po tem, česar ne moremo videti, v tem je veličina velikih ljudi, v tem je svetloba duš, polnih vere. Ko bi se mogel svet zveličati le po stvareh, ki jih moremo videti ali zaznati, kako bi mogli priti do take pobožnosti v naših srcih, kako bi mogla človeka opravičiti le vera?

To, kar je bilo vidno pri našem Odrešeniku, je prešlo v zakramentalne obrede. Da bi bila vera bolj čista in bolj trdna, je pogled nadomestilo učiteljstvo: srca vernikov naj poslušajo avtoriteto učiteljstva, razsvetljena po nebeških žarkih.

To vero krepi Gospodov vnebohod, utrjuje pa jo dar Svetega Duha. Zato je niso zlomile ne verige, ne ječe, ne pregnanstva, ne zobje divjih zveri, ne prefinjeno mučenje krutih preganjalcev. Po vsem svetu so se za to vero borili ne le možje, ampak tudi žene in tudi fantje in nežna dekleta tako, da so prelili zanjo svojo kri. Ta vera je pregnala hudobne duhove, ozdravila bolezni in obudila mrtve.

Apostole same, ki so bili utrjeni po toliko čudežih in poučeni po toliko govorih, je strašno Gospodovo trpljenje prestrašilo in niso brez omahovanja sprejeli novice o njegovem vstajenju. Njegov vnebohod pa jih je tako spremenil, da so bili kljub vsemu temu, kar jih je prej plašilo, veseli. Njihove misli so se obrnile v božanstvo njihovega Učenika, ki je sedel na Očetovo desnico. Ni jih več oviral pogled na vidno telo, da ne bi mogli v duhu gledati božjo Besedo, ki Očeta ni nikoli zapustila, čeprav je stopila med nas, in ni zapustila učencev, čeprav je odšla k Očetu.

Šele zdaj, preljubi, je bilo mogoče tega Sina človekovega prav spoznati, ga globlje in svetejše poznati kot božjega Sina, ko se je vrnil v Očetovo veličastvo in začel biti na skrivnostni način po svojem božanstvu še bolj navzoč, kot je bil prej, ko je bil kljub telesni navzočnosti bolj oddaljen od nas.

Zdaj smo, razsvetljeni po veri na duhovni način, prišli bliže Sinu, ki je enak Očetu. Ni se treba več dotikati Kristusovega telesa, saj je po njem vendar nižji od Očeta. Poveličano telo je ohranilo svojo naravo, verniki pa se moremo po veri okleniti ne s telesnimi rokami, ampak z duhovnimi zmožnostmi edinorojenega Očetovega Sina.

Iz govorov sv. Avguština, škofa (O Gospodovem vnebohodu 1-2)

Edino Kristus je prišel iz nebes in odšel v nebesa

 

Danes je naš Gospod Jezus Kristus šel v nebesa; naj se dvigne z njim v nebesa tudi naše srce.

Poslušajmo apostola, ki pravi: Če ste vstali s Kristusom, iščite, kar je zgoraj, kjer je Kristus na desnici božji; iščite to, kar je zgoraj, ne tega, kar je na zemlji. Kakor se je on dvignil, ne da bi odšel od nas, tako smo tudi mi z njim že tam, čeravno se še ni uresničilo v našem telesu, kar nam je obljubljeno.

Kristus je že povišan nad nebesa; vseeno pa na zemlji trpi, ob vsem, kar čutimo težkega mi kot njegovi udje. O tem je pričeval, ko se je oglasil z višave: Savel, Savel, zakaj me preganjaš? Rekel je tudi: Lačen sem bil, pa ste mi dali jesti.

Zakaj na zemlji ne trpimo tudi mi tako, da bi pri tem po veri, upanju, ljubezni, ki nas z njim povezuje, že počivali z njim v nebesih? Ko je on gori, je obenem tudi z nami; mi pa v tem, ko smo tukaj, smo tudi že z njim. Pri njem je to v moči njegovega božanstva, njegove moči in njegove ljubezni; mi pa, čeprav tega nismo zmožni po božanstvu kakor on, moremo to v ljubezni, in sicer v njem.

On ni zapustil nebes, ko se je od tam ponižal k nam; tudi ni odšel od nas, ko je zopet odšel v nebesa. Ker je bil namreč tam in hkrati tukaj, zato sam takole izpoveduje: Nihče ni šel v nebesa kakor tisti, ki je prišel iz nebes, Sin človekov, ki je v nebesih.

To je izpovedal zato, da podčrta edinost, v kateri je on naša glava, mi pa njegovi udje. Nihče torej ne zmore tega razen njega, ker tudi mi smo on, kolikor je on Sin človekov zaradi nas, mi pa božji otroci zaradi njega.

Zato pravi apostol: Kakor je namreč telo eno in ima mnogo udov, vsi telesni udje pa so, čeprav jih je mnogo, vendar eno telo: tako tudi Kristus. Ne pravi: tako Kristus, marveč pravi: tako tudi Kristus. Kristus ima namreč mnogo udov, toda eno samo telo.

Iz nebes je prišel, ker je usmiljen; in samo on se je dvignil v nebo, vendar tudi mi, ko smo v njem, po milosti. Zaradi tega je edini Kristus prišel iz nebes in tudi Kristus edini šel v nebo; ne kot da bi se dostojanstvo glave zatemnilo v telesu, temveč ker edinost telesa ne dopusti ločitve od glave.

Iz govorov sv. Leona Velikega, papeža (1. govor o vnebohodu, 2-4)

Med vstajenjem in vnebohodom

 

Tile dnevi, preljubi, ki so potekali med Gospodovim vstajenjem in vnebohodom, niso prešli v brezdelnem poteku, marveč so se v njih potrdili veliki sveti dogodki in se razodele velike skrivnosti.

V njih se nam odvzema strah pred grozovito smrtjo in razglaša nesmrtnost ne le duše, temveč tudi telesa. V njih se z Gospodovim dihom vsem apostolom vlije Sveti Duh; blaženemu apostolu Petru pa prek drugih po ključih kraljestva naroči še skrb za Gospodove ovce.

Te dni se Gospod dvema učencema pridruži za spremljevalca in, da nam vsakršni mrak dvoma prežene, graja počasnost v veri boječih in trepetajočih. V razsvetljenih srcih jim vname plamen žive vere, in prej mlačni srci zagorita, ko jima Gospod razlaga pisma. Ob lomljenju kruha se jima pri večerji odpre pogled. Mnogo srečneje so se oči odprle njima, ki se jima je razodela poveličana Jezusova narava, kakor so se oči odprle tistima začetnikoma našega rodu, ki se jima je zaradi njiju nezvestobe v duši naselil nemir.

Poglejmo, preljubi, kaj vse je božja previdnost naredila, kaj vse je učila in o čem vse je hotela prepričati oči in srca svojih prijateljev v tem času med vstajenjem in vnebohodom! Iz vsega tega lahko spoznamo, da je Jezus Kristus res vstal, on, ki je bil zares rojen, ki je zares trpel in bil zares mrtev.

Tudi svete apostole in vse učence, ki jih je smrt na križu preplašila in ki so dvomili v resničnost vstajenja, je razvidnost resnice povsem utrdila. Zato tudi niso bili po Gospodovem odhodu v nebesa nič žalostni, ampak polni veselja.

Tudi so bili zares lahko silno in nedopovedljivo veseli. Kajti skupaj s srečno množico so videli, kako se je človeška narava dvignila na dostojanstvo, ki prekaša vse nebeške stvari.

Dvignila se je nad zbore angelov, še več, dvignila se je nad vse nadangele in najvišjim bitjem ni mogoče primerjati njene vzvišenosti. Kajti sedla je na božji prestol poleg večnega Očeta in se mu pridružila v slavi, ker je z njim deležna kot Sin božje narave.