Iz razlage psalmov sv. Bruna, duhovnika (Psalm 83)

Če pozabim na tebe, Jeruzalem

 

Kako ljub je tvoj dom, Gospod vsemogočni; moja duša koprni po tvojih dvorih, to je po polnosti nebeškega Jeruzalema, ki je Gospodovo mesto. Psalmist razloži tudi, zakaj želi priti v Gospodove dvore: Zato, o Gospod, Bog nebeških sil, moj kralj in moj Bog, ker blagor njim, ki prebivajo v tvoji hiši, v nebeškem Jeruzalemu. Kot če bi dejal: Kdo ne želi priti v tvoje dvore, ko pa si Bog, Stvarnik, Gospod moči in kralj in ko so srečni vsi, ki prebivajo v tvoji hiši. Z dvori in hišo označuje tu isto stvar. Ko psalmist blagruje prebivalce v njih, namiguje, da uživajo tolikšno blaženost, kakršno si sploh lahko zamislimo. Odtod vemo, da so srečni, ker te vedno hvalijo s predano ljubeznijo na vekov veke, to je večno. Ne bi namreč mogli vedno hvaliti, če ne bi bili večno srečni.

Do te blaženosti pa se ne more nihče dokopati sam. Imeti mora upanje, vero in ljubezen. Toda blagor človeku, samo tisti pride do takšne blaženosti, ki mu ti pomagaš, Gospod, da se povzpne do stopenj blaženosti, s katerimi razpolaga v svojem srcu. To pomeni: Samo tisti bo prišel do blaženosti, ki se pripravlja v svojem srcu, da se povzpne do te blaženosti s številnimi stopinjami kreposti in dobrih del in prejme pomoč tvoje milosti. Sam od sebe ne more namreč nihče priti v nebesa, kot nam to potrjuje Gospod: Nihče ni šel v nebesa, sam po sebi seveda, kakor Sin človekov, ki je prišel iz nebes.

Pravim, da mora ta človek pripraviti stopinje v svojem srcu, če še živi po suhi dolini, v tem življenju, ki je bedno in polno solz v primerjavi z drugim življenjem. To je v primeri s prvim kakor gora in polno veselja.

Ker pa je rekel: Blagor človeku, ki mu ti pomagaš, bi lahko kdo vprašal: Ali Bog kaj pomaga? Odgovor se glasi: Res imajo blaženi pomoč od Boga, kajti postavodajalec, Kristus namreč, blagoslavlja in bo tudi stalno blagoslavljal, deli številne darove milosti. Po milosti svoje blagoslavlja, to se pravi, jih dviga do blaženosti. Po njegovih blagoslovih se bodo vzpenjali od kreposti do kreposti. In v prihodnosti, na nebeškem Sionu, bodo videli Kristusa, Boga nad bogovi; njega, ki je Bog in bo tudi svoje pobožanstvil. Tisti, ki bodo bivali na Sionu, bodo duhovno gledali Boga nad bogovi, Boga Sveto Trojico. To pomeni: po razumu bodo gledali Boga v sebi, ki ga tu ne morejo videti. Bog bo namreč vse v vseh.

Iz govorov sv. Bernarda, opata (5. govor o raznih zadevah, 4-5)

Stopnje kontemplacije

 

Postavimo se na opazovališče, z vsemi močmi se oprimo na Kristusa, najtrdnejšo skalo, kakor je pisano: Postavil je moje noge na skalo, vodil je moje korake. Tako postavljeni in utrjeni se poglobimo v kontemplacijo, da bomo videli, kaj nam pravi in kaj naj odgovorimo njemu, ki nas obtožuje.

Prva stopnja kontemplacije, preljubi, je v tem, da nenehno razmišljamo, kaj Gospod hoče, kaj mu je všeč in ljubo. V marsičem vsi grešimo in je naša samozavestna volja v nasprotju z njegovo in se ne more z njo zediniti ali spraviti v sklad. Zato se ponižajmo pod mogočno roko najvišjega Boga in si skrbno prizadevajmo, da priznamo svojo bedo pred njegovimi usmiljenimi očmi, rekoč: Ozdravi me, Gospod, in bom zdrav; reši me in bom rešen in Gospod, usmili se me, ozdravi mojo dušo, ker sem grešil zoper tebe.

Ko se v takih mislih očisti oko srca, se ne vrtimo več zagrenjeno v sebi, ampak živimo bolj v Bogu in se močno veselimo v njem; ne gledamo več, kaj Bog hoče od nas, temveč Boga, ki to hoče.

Njegova volja je, da živimo, torej ne dvomimo, da je v vsem to za nas koristnejše in tudi lažje, kar se sklada z njegovo voljo. Zato pa, kakor skrbno hočemo ohraniti življenje svoje duše, tako, kolikor le moremo, skrbimo, da ne odstopimo od božje volje.

Ko bomo, sledeč vodstvu Svetega Duha, ki preiskuje tudi božje globine, v duhovnem življenju že nekoliko napredovali, razmišljajmo, kako blag je Gospod in kako dober sam v sebi. S prerokom molimo, da bi videli Gospodovo voljo in obiskali - ne svoje srce - ampak njegov tempelj. Kljub temu pa recimo: Moja duša je potrta v meni, zato se te spominjam.

V tem dvojem je vse duhovno življenje: Ko motrimo sebe, smo zbegani in se zveličavno žalostimo; ko pa motrimo Boga, se spet poživimo in potolažimo v veselju Svetega Duha. Iz onega nam prihaja strah in ponižnost, iz tega pa črpamo upanje in ljubezen.

Iz govorov sv. Bernarda, opata (5. govor o raznih zadevah, 1-4)

Na svojo opazovalnico bom stopil, da vidim, kaj mi bo rekel Gospod

 

Ko je Gospod oznanjal in opominjal učence, naj se po skrivnostnem uživanju njegovega telesa združujejo z njim v trpljenju, so nekateri, kakor beremo v evangeliju, govorili: Trda je ta beseda - in od takrat niso bili več z njim. Ko pa je vprašal dvanajstere; ali tudi oni hočejo oditi, so ti rekli: Gospod, h komu pojdemo? Besede večnega življenja imaš.

Tako je, povem vam, bratje, do današnjega dne enim očitno, da so besede, ki jih Jezus govori, duh in življenje, in zaradi tega hodijo za njim; drugim pa se zde trde in drugje iščejo revno tolažbo. Modrost tudi zdaj glasno kliče na cestah, na široki in veliki poti, ki pelje v smrt, da bi nazaj poklicala tiste, ki hodijo po njej.

Razen tega še pravi: Štirideset let sem bil blizu temu rodu in sem rekel: Vedno se motijo v srcu. In v drugem psalmu imaš: Enkrat je Gospod govoril.

Enkrat pomeni vedno. Bog govori nepretrgoma in stalno.

Kliče pa grešnike, naj mislijo na svoje srce, in jih kara zaradi zablode srca. V srcu namreč on prebiva in tam govori. Sam dela to, kar je učil po preroku, ki pravi: Govorite Jeruzalemu na srce.

Vidite, bratje, kako zdravilno nas prerok opominja, naj ne zakrknemo svojih src, če bomo danes slišali njegov glas. Skoraj iste besede berete v evangeliju in pri preroku. V evangeliju pravi Gospod: Moje ovce poslušajo moj glas. David pa v psalmu: Njegovo (Gospodovo) ljudstvo in ovce njegove paše, če danes slišite njegov glas, ne zakrknite svojih src.

Slednjič poslušaj preroka Habakuka, kako ni gluh za božji klic, ampak ga marljivo in skrbno premišljuje. Pravi namreč: Na svojo opazovalnico bom stopil, na opazovališče se bom postavil, oprezoval bom, da vidim, kaj mi bo rekel in kaj bom odgovoril njemu, ki me obtožuje. Prosim vas, bratje, tudi mi stojmo na svoji opazovalnici, ker je čas borbe.

Bodimo v srcu, kjer prebiva Kristus, živimo po razsodnosti in nasvetu pameti; vendar tako, da se ne bomo zanašali nanjo in opirali na njeno krhko varnost.

Iz govorov sv. Andreja s Krete, škofa (1. govor)

Staro je prešlo in vse je nastalo novo

 

Konec postave je Kristus. Še bolj kot nas rešuje črke postave, nas dvigne k Duhu. Dovršil je postavo v tem, da je kot postavodajalec črko privedel do duha, ko je vse povzel v sebi kakor v glavi in je starozavezno postavo povišal z milostjo. Del postave si je podredil, del pa skladno povezal z milostjo. Značilnosti postave in milosti ni med seboj pomešal, temveč je z božjo močjo spremenil to, kar je bilo v postavi suženjsko breme in podložništvo, da je postalo lahko in svobodno. Tako naj bi, po besedah apostola Pavla, ne bili več zasužnjeni pod začetnimi nauki sveta niti ne vklenjeni v suženjski jarem črke postave.

Kristus nam je s tem podaril glavni dar, razodel nam je skrivnost, prenovil naravo, on, ki je Bog in človek ter je pobožanstvil privzetega človeka. Vendar je tako sijajni in očitni prihod Boga k nam vsekakor potreboval uvodno stopnjo v veselje, po kateri naj bi prejeli odlični dar odrešenja. Zato na današnji praznik slavimo rojstvo božje Matere, po kateri je božji načrt dosegel svoj višek: učlovečenje Besede. Danes se je rodila Devica, nato pa rasla in se vzgajala ter se pripravljala, da postane Mati Boga, ki je kralj vseh vekov. Iz nje nam izvira dvojna dobrina: najprej nas vodi k resnici, potem pa nam rešuje življenje, zasužnjeno pod črko postave. Kako to in na kakšen način? S prihodom luči namreč se je senca umaknila in milost prinaša svobodo, kjer je bilo suženjstvo črke. Današnji praznik je mejnik, povezuje namreč resničnost z njenimi simboličnimi predpodobami in staro nadomešča z novim.

Vse stvarstvo naj torej poje in raja ter prispeva svoj delež k tej slovesnosti! Nebeščani in zemljani naj se zberejo v praznični zbor, vsa občestva vernikov na svetu in vsi zbori angelov v vesolju naj skupno praznujejo! Stvarnik je danes sezidal svoj tempelj, v katerem na čudovit način stvar postaja bivališče za svojega Stvarnika.

Iz govora sv. Leona Velikega, papeža, o blagrih (95. govor, 6-8)

Krščanska modrost

 

Gospod je rekel: Blagor lačnim in žejnim pravice, zakaj ti bodo nasičeni. Ta lakota ne zahteva ničesar telesnega, ta žeja ničesar zemeljskega; nasititi se želita z dobrino pravice; in ko sta uvedeni v skrivnost vseh tajn, se želita nasititi s samim Gospodom.

Blagor duši, ki hrepeni po hrani pravičnosti in jo žeja po taki pijači. Seveda bi po tem ne hrepenela, če bi ne bila že okusila kdaj njene sladkosti. Ko je slišala govoriti preroškega duha: Okusite in spoznajte, kako dober je Gospod, je prejela neko mero sreče od zgoraj in se je vsa vnela v ljubezni do najčistejše radosti. Opustila je vse posvetno in se povsem razžarela v želji, da bi se hranila s pravico in se z njo odžejala. Spoznala je resničnost tiste prve zapovedi, ki pravi: Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in vso dušo in vso močjo; kajti nič drugega ne pomeni ljubiti Boga kakor ljubiti pravico.

Kakor je poleg tega ljubezen do Boga združena s skrbjo za bližnjega, tako se tudi tej želji po pravici pridruži krepost usmiljenja in se oznanja: Blagor usmiljenim, zakaj ti bodo usmiljenje dosegli.

Spoznaj, kristjan, kako nekaj velikega je ta tvoja modrost, in uvidi, kakšnih naukov se moraš učiti, da jo boš dosegel, in h kakšnemu plačilu si poklican. Usmiljenje hoče, da si usmiljen, pravica, da si pravičen, da se tako Stvarnik pokaže v svoji stvari, in da v zrcalu človeškega srca odseva božja podoba, zarisana s potezami posnemanja. Kdor si prizadeva živeti po veri, je lahko miren; tvoje želje se ti bodo spolnile in to, kar ljubiš, boš imel brez konca.

Ker pa je tebi zaradi izkazovanja miloščine vse čisto, boš dospel tudi do tistega blagra, ki ga potem obljubljajo Gospodove besede: Blagor čistim v srcu, zakaj ti bodo Boga gledali. Velika je, preljubi, sreča tistih, ki jim je pripravljeno tako veliko plačilo. Kaj namreč pomeni drugega imeti čisto srce, kakor prizadevati si za poprej omenjene kreposti? Gledati Boga, kateri razum more spoznati in kateri jezik razložiti to veliko radost? In prav to bomo dosegli, ko se bo spremenila človeška narava, da bo gledala samega Boga, kakršen je, Boga, ki ga ni mogel videti noben človek; gledala ne več v zrcalu in nejasno, temveč iz obličja v obličje in bo sprejela v neizrekljivem veselju večnega gledanja tisto, kar oko ni videlo in uho ni slišalo in kar ni prišlo v človekovo srce.

Iz govora sv. Leona Velikega, papeža, o blagrih (95. govor, 4-6)

Blagor Kristusovega kraljestva

 

Za blagrovanjem ubogih je Gospod dejal: Blagor žalostnim, zakaj ti bodo potolaženi. Ta žalost, predragi, ki ji je obljubljena večna tolažba, nima nič skupnega z žalostjo tega sveta, in tožbe, ki jih v joku izraža ves človeški rod, nikogar ne naredijo blaženega. Drugačen je razlog za pobožne zdihe, drugačen vzrok za blažene solze. Sveta žalost objokuje tuje ali lastne grehe. Ne žaluje zato, ker je prizadeta božja pravičnost, temveč se žalosti zaradi tistega, kar je zakrivila človeška hudobija. Prav tako moramo bolj objokovati tistega, ki dela zlo, kakor tistega, ki ga trpi, kajti krivičnega njegova hudobija izroča kazni, pravičnega pa njegova potrpežljivost vodi k slavi.

Nato je Gospod rekel: Blagor krotkim, zakaj ti bodo deželo posedli. Krotkim in pohlevnim, ponižnim in skromnim ter tistim, ki so pripravljeni, da prenašajo vse krivice, je obljubljena dežela, ki jo bodo prejeli v last. Te dediščine ne smemo podcenjevati ali jo zaničevati, kakor da bi se razlikovala od nebeškega bivališča, ker bodo očitno prav ti stopili v nebeško kraljestvo. Potemtakem je dežela, ki je obljubljena krotkim in jo bodo prejeli v last pohlevni, telo svetih, ki se bo zaradi zaslužne ponižnosti spremenilo v blaženem vstajenju in bo obleklo slavo nesmrtnosti. Ne bo več v ničemer nasprotovalo duhu in bo popolnoma soglašalo z duhovno voljo. Takrat bo notranji človek imel nemoteno in neokrnjeno oblast nad zunanjim človekom.

Krotki jo bodo imeli v večnem miru in njihova pravica se ne bo nikoli v ničemer zmanjšala, ko si bo to minljivo nadelo neminljivost in to umrljivo nadelo neumrljivost, tako da se bo preskušnja spremenila v plačilo in, kar je bilo v breme, bo v čast.

Iz govora sv. Leona Velikega, papeža, o blagrih (95. govor, 2-3)

Blagor ubogim v duhu

 

Ne moremo dvomiti, da ubogi lažje dosežejo krepost ponižnosti kakor bogati: medtem ko je prvim v pomanjkanju prijateljica krotkost, je drugim v bogastvu družica prevzetnost. Toda tudi večina bogatih je takega duha, da ne uporablja svojega obilja za oholo nadutost, temveč za dela usmiljenja in imajo za največji dobiček tisto, kar darujejo za lajšanje bede drugih.

Ta krepost je skupna ljudem vseh vrst in lahko so enaki po srcu, čeprav različni glede na premoženje. Tudi ni pomembno, koliko se razlikujejo glede zemeljskega premoženja tisti, ki so enaki glede duhovnih dobrin. Blaženo je torej tisto uboštvo, ki ga ne zasužnji ljubezen do svetnih reči in ne teži za pomnoževanjem zemeljskega bogastva, hrepeni pa po tem, da bi se obogatilo z nebeškimi dobrinami.

Zgled tega velikodušnega uboštva so nam za Gospodom prvi dali apostoli. Ti so vse svoje nemudoma zapustili in se na klic nebeškega učitelja hitro obrnili, pustili ribolov ter postali ribiči ljudi. S tem so nagnili mnoge, da so posnemali njihovo vero in jim postali podobni, saj so bili prvi sinovi Cerkve vsi enega srca in verni enega duha. Vse svoje reči in imetje so razdelili, se po prostovoljnem uboštvu obogatili z večnimi dobrinami. Iz apostolskega oznanila so se naučili z veseljem ničesar imeti in imeti vse skupno v Kristusu.

Zato je apostol Peter, ko je šel v tempelj in ga je hromi prosil miloščine, rekel: Srebra in zlata nimam; kar pa imam, to ti dam: v imenu Jezusa Kristusa Nazarečana vstani in hodi. Kaj je odličnejše od te ponižnosti? Kaj bogatejše od tega uboštva? Nima denarnih sredstev, ima pa darove narave. Tistega, ki ga je mati rodila slabotnega, je Peter z besedo ozdravil; in tisti, ki ni dal cesarjeve podobe, vtisnjene v denar, je izoblikoval v človeku Kristusovo podobo.

Bogastvo tega zaklada pa ni nudilo pomoči samo tistemu, ki mu je bila vrnjena hoja, temveč tudi pet tisoč možem, ki so takrat ob spodbudni besedi apostola zaradi njegovega čudežnega ozdravljenja sprejeli vero. Revež, ki ni imel ničesar, kar bi dal beraču, je podelil tolikšno bogastvo božje milosti, da je hkrati, ko je vrnil zdravje v nogah enemu človeku, ozdravil srca tolikih tisočev vernikov in jim podelil sposobnosti hoditi za Kristusom, čeprav jih je našel hrome.

Začetek govora sv. Leona Velikega, papeža, o blagrih (95. govor, 1-2)

Svojo postavo položim v njihovo notranjost

 

Predragi! Ko je naš Gospod Jezus Kristus oznanjal evangelij kraljestva in po vsej Galileji ozdravljal razne bolezni, se je glas o njegovih delih razširil po vsej Siriji. Iz vse Judeje so velike množice prihajale k nebeškemu zdravniku. Ker je namreč vera zaradi človeške nevednosti počasna za verovanje tistega, česar ne vidi, in za upanje v to, česar ne pozna, je bilo potrebno tiste, ki naj bodo potrjeni z božjim naukom, spodbuditi s telesnimi dobrimi deli in vidnimi čudeži. Tako naj ne bi dvomili, da je nauk tistega, čigar tako dobrohotno moč okušajo, odrešilen.

Gospod je hotel preiti od zunanjih ozdravljenj k notranjim, da bi, potem ko je ozdravil telesa, ozdravljal duše. Zato se je ločil od množic, ki so ga obdajale. Povzpel se je na samoten kraj na bližnji gori. Poklical je apostole, da bi jih v višine skrivnostnega kraja napolnil z vzvišenimi nauki. Z izbiro takega kraja in dejanja naj bi jim povedal, da je on tisti, ki je nekoč milostno nagovoril Mojzesa. Tam je sicer govoril bolj kot tisti, ki mu gre pravičnost, in je vzbujal bolj strah, tu pa je govoril s krotkostjo, ki je bolj razodevala svetost. Tako se je spolnilo, kar je bilo obljubljeno po besedah preroka Jeremije: Resnično, pridejo dnevi, govori Gospod, ko sklenem s hišo Izraelovo in hišo Judovo novo zavezo. Po tistih dneh, govori Gospod, položim svojo postavo v njihovo notranjost in jo zapišem v njih srce.

On, ki je nekdaj govoril Mojzesu, je govoril tudi apostolom in hitra roka Besede je zapisala v srca učencev postavo nove zaveze. Pri tem ga niso obdajali gosti oblaki in se ni slišal grmeči glas in niso strele držale narod daleč, da bi se ne približal gori. To zavezo je razglasil mirno v pogovoru z ljudmi. Tako je storil zato, da bi milina milosti odstranila trdoto postave in bi duh posinovljenja pregnal strah suženjstva.

Kakšen je Kristusov nauk, je razvidno iz njegovih svetih besed. Tisti, ki želijo dospeti v večno srečo, naj bi iz njih spoznali stopnice blaženega vzpona. Blagor, pravi, ubogim v duhu, zakaj njih je nebeško kraljestvo. Mogoče bi ne bilo jasno, o kakšnih ubogih je govorila Resnica, če bi rekla: Blagor ubogim in bi nič ne dodala, za katere uboge gre. Zdelo bi se, da zadošča, da zasluži nebeško kraljestvo samo tisto uboštvo, ki ga mnogi trpijo zaradi težke in trde stiske. Toda ko pove: Blagor ubogim v duhu, pojasni, da bodo prišli v božje kraljestvo tisti, ki jih bolj priporoča ponižnost src kakor pa pomanjkanje bogastva.

Iz homilij sv. Gregorja Velikega, papeža, o knjigi preroka Ezekijela (1. knj., 11, 4-6)

Iz ljubezni do Boga se ves posvečam oznanjevanju njegove besede

 

Sin človekov, naredil sem te za čuvaja v Izraelovi hiši. Moramo premisliti, da Gospod tistega, ki ga pošlje oznanjat, imenuje čuvaja. Čuvaj stoji namreč vedno na višini, da bi že od daleč videl, kaj se bo zgodilo. In kdorkoli je postavljen za čuvaja naroda, mora v življenju stati visoko, da bo mogel koristiti s svojo previdnostjo. O kako težko mi je to, kar govorim, kajti s temi besedami ranim sebe. Moj jezik namreč ne oznanja, kakor bi bilo primerno, in tudi življenje ne sledi besedam, kakor bi bilo potrebno. Ne tajim, da sem kriv, vidim svojo mlačnost in malomarnost. Mogoče bo že samo priznanje krivde veljalo pri dobrem sodniku kot prošnja za odpuščanje. Ko sem namreč bil v samostanu, sem se mogel varovati praznih pogovorov in ohraniti skoraj trajno zbranost za molitev. Ko pa sem prevzel pastoralno breme, se duh ne more trajno zbrati v sebi, ker je na mnoge načine razdeljen.

Prisiljen sem namreč razpravljati enkrat o zadevah Cerkva, drugič o zadevah samostanov, pogosto presojati življenje in dejanja posameznikov, potem zopet ščititi kakšne zadeve občanov, ali zdihovati zaradi barbarskih oboroženih napadov in trepetati v strahu pred volkovi, ki zalezujejo zaupano mi čredo. Poleg tega moram prevzemati tudi skrb za imetje, da bi ne bili brez pomoči tisti, ki morajo živeti po redovnih pravilih. Večkrat moram mirno prenašati nadlogo roparjev ali se jim postaviti v bran s potrpežljivo ljubeznijo, za katero si moramo prizadevati.

Ker je tako duh razdeljen na toliko pomembnih stvari, ki jih mora razmisliti, kdaj naj se potem povrne v sebe, da se ves zbere za oznanjevanje in ne zanemari dolžnosti, da oznanja besedo? Ker sem pa zaradi službene dolžnosti pogosto v družbi s svetnimi ljudmi, tu in tam popuščam v brzdanju jezika. Kajti če se zvesto držim svojega strogega sklepa, vem, da bodo slabotnejši bežali od mene, in jih ne bom nikdar pripeljal do tistega, kar želim. Zato se pogosto zgodi, da poslušam tudi njihove nekoristne pogovore. Toda, ker sem tudi sam slaboten in me nekoliko privlačijo nekoristni pogovori, prav rad začenjam govoriti o tem, česar v začetku nisem rad poslušal; in vleče me ležati tam, kamor se mi je gnusilo pasti.

Kdo sem torej jaz ali kakšen čuvaj sem, ki ne ustrezam vzvišenosti svojega dela, temveč ležim v nižini svoje slabosti?

Toda Stvarnik in Odrešenik človeškega rodu mi more kljub moji nevrednosti podeliti, da bom znal prav živeti in znal tudi prav govoriti, saj se iz ljubezni do njega ves posvečam oznanjevanju njegove besede.

Iz knjige Hoja za Kristusom (3, 14)

Gospodova resnica ostane vekomaj

 

Gospod, če zagrmiš s svojimi sodbami nad menoj, pretreseš s strahom in trepetom vse moje kosti in silno se prestraši moja duša.

Strmeč stojim in premišljujem, da še nebesa niso čista pred tvojim obličjem.

Če si na angelih našel krivico, pa jim nisi prizanesel, kaj bo pa z menoj?

Zvezde so padle z nebes, in jaz, prah, kaj se prevzemam?

Padli so globoko taki, katerih dela so se zdela hvalevredna, in videl sem, kako so se naslajali s svinjskimi otrobi taki, ki so uživali angelski kruh.

Nobene svetosti ni, če ti, o Gospod, odtegneš svojo roko; nobena modrost nič ne pomaga, če ti nehaš vladati; noben pogum nič ne premore, če ga ti ne vzdržuješ.

Zakaj ako nas ti zapustiš, utonemo in se pogubimo; če nas pa ti obiščeš, se dvignemo in živimo.

Mi smo nestanovitni, pa ti nas krepiš; mlačni smo, pa ti nas vnemaš.

Utonila je v globočini tvojih sodb nad menoj vsa nečimrna slava.

Kaj je pač vse meso pred tvojim obličjem? Ali se bo mar glina ponašala pred njim, ki jo oblikuje?

Kako se more z ničemurnimi besedami povzdigovati človek, čigar srce je v resnici Bogu podložno?

Kogar je premagala resnica, njega ves svet ne bo napihnil, in hvala vseh ljudi ne bo ganila tistega, ki je postavil vse svoje zaupanje v Boga.

Zakaj tudi tisti, ki govore, nič niso; z zvokom besedi bodo prešli; Gospodova zvestoba pa traja na veke.