Iz dela Petsto poglavij sv. Maksima Spoznavalca, opata (1, 8-13)

Vedno nova skrivnost

Božji Sin se je rodil telesno enkrat za vselej. Toda v svoji človekoljubnosti se hoče duhovno roditi v tistih, ki ga ljubijo. V njih postane otrok in raste z njihovimi krepostmi. Podarja se nam v toliko, v kolikor ve, da ga moremo sprejeti. Ne prikriva nam svoje neskončne popolnosti iz nevoščljivosti in ljubosumnosti, ampak presoja in preudarja, koliko smo se mu odprli. Vendar pa ostane vsem neviden v svoji skrivnosti. To skrivnost ima apostol pred očmi, ko pravi: Jezus Kristus včeraj in danes, isti tudi na veke. Hotel je reči, da je skrivnost vedno nova in se ne postara, kajti noben človeški razum je ne more v celoti dojeti.

Rodi se Kristus, Bog, ki je postal človek, ko si je privzel človeško telo in razumno dušo. Rodi se tisti; ki je s svojo voljo ustvaril iz nič vse stvari.

Zablestela je na Vzhodu zvezda, ki sije tudi podnevi, in vodila je modre na kraj, kjer je ležala učlovečena božja Beseda. Tako je skrivnostno nakazano, da Beseda, ki jo vsebujejo postava in preroki, presega čutno spoznanje in vodi vse narode do najvišjega razsvetljenja.

Postava in preroki, če jih prav razumemo, nas kakor zvezda vodijo k spoznanju učlovečene Besede, ki nas s svojo milostjo ljubeče vabi k sebi.

Bog postaja odrasel, zrel človek. Kar je lastno človeški naravi, pusti nedotaknjeno, razen greha, ki pa ji pravzaprav niti ne pripada. Bog postaja človek, to pa izziva v boj peklenskega zmaja, ki čaka, da požre svoj plen, to je človeško naravo. Hudobni duh se dejansko polasti Kristusovega telesa, a to se spremeni zanj v strup, kajti v njem je skrita vsa polnost božanstva, ki popolnoma uniči satana. Za človeško naravo pa je Kristusovo telo zdravilo, kajti božanstvo, ki v njem prebiva, nam vrača prvotno nedolžnost.

Satan je vbrizgnil svoj strup v drevo spoznanja in tako onesrečil človeški rod, ki je jedel od tega drevesa. Ko pa se je drznil raztrgati Gospodovo telo, ga je uničilo in strmoglavilo božanstvo, ki je bilo v njem.

Vendar skrivnost božjega učlovečenja ostane vedno skrivnost. Kako more biti božja Beseda v eni osebi združena s človekom in obenem ene narave z Očetom? Kako more božja Beseda, ki je pravi Bog po svojem bistvu, postati obenem pravi človek? Kako more postati človek, ne da bi se odpovedal božji naravi, in ostati Bog, ne da bi se odpovedal naši?

Te skrivnosti so dostopne samo veri in ta je temelj ter podlaga resnic, ki presegajo vsako človeško spoznanje.