Iz Razlage psalmov sv. Janeza Fisherja, škofa in mučenca (Ps 101)

Čudovita božja dela

 

Najprej je Bog rešil izraelsko ljudstvo iz egiptovske sužnosti in pri tem izvršil mnoga izredna dela in čudeže. Po suhem so šli skoz Rdeče morje, v puščavi jih je krepčal s hrano izpod neba, z mano in prepelicami. Ko so trpeli žejo, jim je dal vode iz žive skale; ko so jih sovražniki napadali, jim je dal zmago; storil je, da se je Jordan ustavil in nekaj časa tekel v obratno smer. Obljubljeno deželo jim je razdelil med rodove in družine. Čeprav jim jo je dal s tako ljubeznijo in darežljivostjo, so skoro popolnoma pozabili na njegovo pomoč, opustili in zavrnili božje češčenje in so se, ne samo enkrat, oklenili grešnega malikovanja.

Potem je nas, ki smo bili pogani in smo hodili, kakor nas je vleklo, za nemimi maliki, odsekal z divje oljke poganstva in vcepil na pravo judovsko oljko. Veje so bile odsekane, a nam je dal milost, da smo deležni moči in rodovitnosti korenine same. Saj vemo: svojemu lastnemu Sinu ni prizanesel, ampak ga je dal za nas vse kot žrtev in daritev Bogu v prijeten vonj, da bi nas rešil vsake krivičnosti in si očistil ljudstvo, ki mu bo po volji.

Vse to ni le modrovanje, ampak očitno znamenje njegove največje ljubezni in njegove dobrotljivosti. Mi ljudje pa smo skrajno nehvaležni in presegamo vsako mejo nehvaležnosti. Ne menimo se za ljubezen, ne priznamo velikosti dobrote, marveč se še ne menimo za začetnika in dobrotnika vsega dobrega in ga celo preziramo. Ne gane nas niti njegova usmiljenost, ki jo stalno izkazuje grešnikom, in bi morali po njej uravnavati svoje življenje in nravi.

Vendar je popolnoma prav, da se vse to zapiše v večen spomin bodočemu rodu krščanstva. Naj bi kristjani v prihodnosti, spominjajoč se te velike božje dobrotljivosti, nikoli in v nobenem času ne nehali slaviti in častiti Boga.