Iz konstitucije o svetem bogoslužju 2. vatikanskega vesoljnega cerkvenega zbora (B 7-8.106)

Kristus vedno pri svoji Cerkvi

 

Kristus je vedno pri svoji Cerkvi, zlasti v bogoslužnih opravilih. Pri daritvi svete maše je navzoč tako v duhovnikovi osebi, - kajti isti sedaj daruje po služabništvu duhovništva, kot je nekoč sam sebe daroval na križu, - kakor še posebno pod evharističnima podobama. Navzoč je s svojo močjo v zakramentih tako, da kadar kdo krščuje, Kristus sam krščuje. Navzoč je v svoji besedi tako, da on sam govori, kadar se v Cerkvi bere Sveto pismo. Kadar končno Cerkev prosi in poje, je navzoč tisti, ki je obljubil: Kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi.

Pri tako velikem delu, s katerim se daje Bogu popolna čast in se ljudje posvečujejo, si Kristus vedno pridružuje Cerkev, svojo preljubljeno nevesto; ta ga imenuje svojega Gospoda in po njem časti večnega Očeta.

Po pravici torej velja bogoslužje za izvrševanje duhovniške službe Jezusa Kristusa. Vidna znamenja v bogoslužju označujejo in vsako na svojski način povzročajo posvečenje ljudi; tako skrivnostno telo Jezusa Kristusa, namreč glava in udje, izvršuje celotno javno bogoslužje.

Zato je vsako bogoslužno opravilo kot dejanje Kristusa duhovnika in njegovega telesa, ki je Cerkev, na najodličnejši način sveto dejanje in učinkovitosti tega dejanja v istem redu in na isti stopnji ne doseže nobeno drugo cerkveno dejanje.

Pri zemeljskem bogoslužju vnaprej okušamo nebeško bogoslužje, ki se obhaja v svetem mestu Jeruzalemu, h kateremu romamo in kjer na božji desnici sedi Kristus, služabnik svetišča in pravega šotora. Z vso množico nebeških zborov pojemo hvalospev Gospodu; ko častimo spomin svetnikov, upamo na delež in družbo z njimi; pričakujemo Odrešenika, našega Gospoda Jezusa Kristusa, dokler se ne prikaže on, naše življenje in se mi z njim prikažemo v slavi.

Velikonočno skrivnost, ki se po apostolskem izročilu opira na dan Kristusovega vstajenja, obhaja Cerkev vsak osmi dan; ta dan se po pravici imenuje Gospodov dan ali nedelja. Ta dan se morajo namreč verniki zbrati, da se ob poslušanju božje besede in z udeležbo pri evharistiji spominjajo trpljenja, vstajenja in poveličanja Gospoda Jezusa, ter se zahvalijo Bogu, ki jih je prerodil za živo upanje po vstajenju Jezusa Kristusa od mrtvih. Zato je nedelja prvi in glavni praznični dan, ki ga je treba pobožnosti vernikov oznanjati ter vneto priporočati, da bo postal tudi dan veselja in počitka. Druge slovesnosti, če niso res izredno pomembne, naj je ne preglasijo, ker je temelj in jedro celotnega cerkvenega leta.