Duhovno branje

Iz knjige sv. Avguština, škofa, O božji državi (10,6)

Na vsakem kraju se bo darovala mojemu imenu čista daritev

 

Prava daritev je sleherno dejanje, ki stori, da se združimo z Bogom v sveti vzajemnosti; dejanje torej, ki je usmerjeno v tisti cilj, v tisto dobrino, ki nas edino more osrečiti. Zato usmiljenje, ki ga izkažemo človeku, ni daritev, ako tega ne storimo zaradi Boga. Čeprav namreč darovanje izvrši človek, je to vendarle božja stvarnost, tako da so tudi stari Latinci uporabljali besedo »sacrificium«, tj. božje delo. Zato je tudi človek, posvečen božjemu veličastvu in Bogu darovan, v toliko sveta žrtev, kolikor umre svetu in živi Bogu. Isto velja namreč tudi za usmiljenje, ki ga kdo izkazuje samemu sebi. Zato beremo v pismu: Usmili se svoje duše s tem, da ugajaš Bogu.

Torej so dela usmiljenja, najsi bodo do sebe ali do bližnjega, resnične daritve, da se le nanašajo na Boga. Del usmiljenja naj bi ne vršili iz drugega razloga, kot da se rešimo bede in zato da postanemo po njih srečni. (Zgodi se pa to edino v odnosu do dobrega, kot označuje stavek: Dobro mi je, da pripadam Bogu.) Prav zato celotna odrešena skupnost, to je zbrano občestvo svetih, prinaša Bogu vsesplošno žrtev po Velikem duhovniku, ki je tudi sebe v trpljenju daroval za nas, da bi postali udje tako odličnega telesa. Daroval se je v podobi hlapca, ker je tako srednik, duhovnik in žrtev hkrati.

Zato nas je apostol opozarjal, naj bi svoja telesa dali v živo, sveto, Bogu prijetno daritev, po pameti, naj bi se ne ravnali po tem svetu, ampak se preobraževali z obnovo svojega mišljenja; naj bi preskušali, kaj je božja volja, kaj je dobro in njemu všeč in popolno, kako smo mi sami daritev. Pravi: Po milosti, ki mi je dana, naročam vsakemu izmed vas, naj ne misli o sebi več, kakor se sme misliti, temveč naj misli, kakor je prav, vsak po meri vere, ki mu jo je Bog dodelil. Kakor imamo namreč v enem telesu mnogo udov, vsi udje pa nimajo istega opravila, tako je množica nas eno telo v Kristusu, posamezni pa med seboj udje. Imamo pa darove, ki so po dani nam milosti različni.

To je kristjanovo sveto darovanje: Mnogi pa eno telo v Kristusu. To tudi obhaja Cerkev v oltarnem zakramentu, ki ga verniki dobro poznajo. Tu se Cerkvi razodeva, da se v daritvi, ki jo prinaša, daruje ona sama.

Iz spisov sv. Terezije iz Avile, device (Knjiga o življenju 22, 6-7.14)

Vedno mislimo na Kristusovo ljubezen

 

Vpričo tako zvestega prijatelja in junaškega vojskovodja, kot je Jezus Kristus, lahko vse prenesemo. Pomaga nam in nas krepi, ne zapusti nas nikoli, ta naš pravi prijatelj! Sedaj mi je jasno: če hočemo Bogu ugajati in od njega doseči velike milosti, je po njegovi volji potrebno, da te milosti gredo skozi roke najsvetejšega človeka, nad katerim ima njegovo veličastvo veselje.

V tem me potrjuje večkratno izkustvo, a tudi Gospod sam mi je to povedal. Razločno sem videla, da moramo vstopiti skozi ta vrata, če hočemo, da nam njegovo veličastvo razodene velike skrivnosti. Ne iščite torej nobene druge poti, pa čeprav bi bili na najvišji stopnji bogozrenja; kajti le tod hodimo varno. Naš Gospod je tisti, po katerem nam prihaja vse dobro. Poučil nas bo, če bomo premišljevali njegovo življenje, ta najlepši vzor človeškega življenja.

Mar moremo zahtevati več, kakor da imamo ob sebi tako zvestega prijatelja, ki nas v stiskah in težavah ne zapusti, kakor nas zapuščajo prijatelji tega sveta? Blagor duši, ki ga resnično ljubi in ga ima vsekdar ob sebi! Poglejmo si slavnega apostola Pavla, ki je nenehoma govoril o Jezusu, ker ga je stalno nosil v srcu. Odkar sem spoznala to resnico, sem pazljivo ogledovala svetnike, ki so stali na visoki stopnji bogozrenja, in sem dognala, da niso hodili po nobeni drugi poti kot po tej. Sv. Frančišek to spričuje s svojimi ranami, sv. Anton Padovanski s svojo zaupljivostjo do deteta Jezusa; sv. Bernard, sv. Katarina Sienska in mnogi drugi. Na tej poti moramo hoditi svobodno in se izročiti božjim rokam. Če nas njegovo veličastvo hoče imeti za dvorjane in zaupnike svojih skrivnosti, sprejmimo ta klic z veseljem.

Kadarkoli mislimo na Kristusa, bi se morali spomniti tudi ljubezni, s katero nam je dal toliko milosti, spomniti pa bi se morali tudi velike ljubezni, ki nam jo je Bog skazal s tem, da nam je dal tako dragoceno varščino svoje ljubezni do nas; kajti ljubezen se rodi iz ljubezni. Tudi če bi bili še prav na začetku in še zelo hudobni, bi si morali prizadevati, da tudi mi ljubimo njega; če nam Gospod podeli milost, da se nam ljubezen vtisne v srce, nam bo vse lahko in z najmanjšim trudom bomo v zelo kratkem času dosegli mnogo.

Iz razprav sv. Maksima Spoznavalca, opata, Talasiju (G3.)

Luč, ki razsvetljuje vsakega človeka

 

Luč na svetilniku je Očetova luč, prava luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, ki pride na svet, naš Gospod, Jezus Kristus. Iz nas in naše snovi si je privzel telo in je postal ter se imenoval »svetilka«. Po naravi je Očetova modrost in Beseda, ki se po veri oznanja v božji Cerkvi. Oznanja jo življenje, ki v kreposti spolnjuje zapovedi in sveti med ljudmi, sveti »vsem, ki so v hiši«, to je v svetu, kakor pravi božja Beseda sama: Nihče ne prižiga svetilke in je ne postavlja pod mernik, temveč na svetilnik, da sveti vsem, ki so v hiši. Sam sebe jasno imenuje svetilko; čeprav je po naravi bil Bog, pa je po svojem sklepu postal človek.

Menim, da je David mislil na to, ko je Gospoda imenoval svetilko: Tvoja beseda mi je kakor svetilka, je kakor luč na moji poti. Moj Zveličar in moj Bog prežene sleherno temo nevednosti in hudobije in zato ga Sveto pismo imenuje svetilko.

Kristus sam je kot luč razpršil temo nevednosti, pregnal noč greha in hudobije in postal vsem pot do zveličanja. Vodi po poti kreposti in vednosti k Očetu vse, ki hodijo za njim v pravičnosti in spolnjujejo božje zapovedi. Sveto Cerkev pa je imenoval svetilnik. V njej po oznanjevanju kot luč sije božja beseda in se širi po svetu kakor po hiši. Vse razsvetljuje z božjo resnico, vse napolnjuje s spoznanjem Boga.

Božja beseda nikakor ne more ostati pod mernikom, saj zasluži, da jo Cerkev z vso častjo postavlja na najvišje mesto in se krasi z njeno veličino. Dokler se namreč beseda skriva pod črko postave, zastira večni sijaj. Naš razum nas namreč lahko zavede, ker je nagnjen k slabemu in ga lahko zasenči telesnost, da ne gleda duhovno. Razsvetljuje nas samo, če ga postavimo na svetilnik Cerkve, če gledamo in razumevamo božjo besedo v duhu in resnici. Črko postave je treba razumeti v duhu, sicer ostanemo zaprti v zunanji izraz besede in ne pridemo do resnice.

Ne postavljajmo torej pod mernik svetilke, ki jo prižigata spoznanje in kontemplacija pri bogočastju. Tako ne bomo krivi, da smo zadušili pod črko nedoumljivo moč modrosti. Postavimo jo na svetilnik Cerkve, na najvišji vrh resnične kontemplacije, odkoder bo vsem ljudem odkrivala sijaj božjih resnic.

Iz Navodil sv. Kolumbana, opata (O kesanju, 12, 2-3)

Večna luč v svetišču večnega duhovnika

 

Kako srečni, kako blaženi so služabniki, ki jih Gospod ob svojem prihodu najde čuječe! Blaženo bedenje, ki jih pripravlja na srečanje z Bogom, stvarnikom vesolja, ki vse napolnjuje in vse presega!

Ko bi blagovolil tudi mene, svojega sicer nevrednega služabnika, zbuditi iz spanja lenobnosti, me razvneti v tistem ognju božje ljubezni, katere plamen žari nad zvezdami, da bi te silne ljubezni žar in večni božji ogenj nenehno gorel v meni!

O da bi bil poln dobrih del in bi moja svetilka vse noči gorela v svetišču mojega Gospoda! Daj mi, Gospod, prosim te v imenu Jezusa Kristusa, tvojega Sina, ljubezen, ki ne mine, da bo moja svetilka vedno gorela in nikoli več ugasnila; da bo žarela v meni in svetila drugim.

Kristus, naš predobri Zveličar, blagovoli prižgati naše svetilke, da bodo v tvojem templju nenehno gorele in od tebe – večne Luči – prejemale večno luč, ki bo razsvetljevala našo temo in odganjala od nas temo sveta.

Jezus moj, tako naklanjaj, te prosim, svojo luč moji svetilki, da v njeni luči zagledam Presveto, kamor si vstopil ti kot večni veliki duhovnik in tako povzdignil ta svoj veliki tempelj. O da bi te mogel vedno gledati v njem, te motriti in po tebi hrepeneti. Ljubeče naj gledam le tebe, pred teboj naj moja svetilka vedno gori in žari!

Naj ti bo všeč, prosim, da se nam daš videti, ko trkamo, preljubi Zveličar. Naj te vedno bolj spoznavamo in samo tebe ljubimo, samo po tebi hrepenimo, tebe samega premišljujemo noč in dan, nate vedno mislimo. Vdihni nam toliko ljubezni, da bomo znali tebe, Boga primerno ljubiti. Naj vso našo notranjost prevzame tvoja ljubezen, tvoja ljubezen naj se nas docela polasti. Naj prešine vse naše čute, da ne bomo mogli ljubiti nič, razen tebe, ki si večen. Naj te silne ljubezni v nas ne morejo ugasiti še tolike vode tega ozračja, te zemlje in tega morja, po besedi Svetega pisma: Velike vode ne morejo pogasiti ljubezni.

Naj se to po tvoji dobroti, Gospod Jezus Kristus, tudi v nas uresniči, pa čeprav samo deloma. Tebi slava na veke vekov. Amen.

Iz razprave sv. Fulgencija, škofa iz Ruspe, Zoper Fabiana (28, 16-19)

Udeležba pri Gospodovem telesu in krvi nas posvečuje

 

Pri obhajanju svete daritve se vrši, kar je po pričevanju svetega apostola ukazal sam Zveličar: Jaz sem namreč prejel od Gospoda, kar sem vam tudi, izročil: da je Gospod Jezus tisto noč, ko je bil izdan, vzel kruh in se zahvalil ter ga razlomil in rekel: To je moje telo, ki se za vas daje; to delajte v moj spomin. – Prav tako tudi kelih po večerji, govoreč: Ta kelih je nova zaveza v moji krvi; to delajte, kolikorkrat boste pili, v moj spomin. Zakaj kolikorkrat jeste ta kruh in pijete kelih, oznanjate Gospodovo smrt, dokler ne pride.

Daritev obhajamo torej zato, da oznanjamo Gospodovo smrt in se spominjamo njega, ki je za nas daroval svoje življenje. Sam pa pravi: Večje ljubezni nima nihče, kakor če kdo da svoje življenje za svoje prijatelje. Ker je torej za nas Kristus umrl iz ljubezni, prosimo, ko se v sveti daritvi spominjamo njegove smrti, da bi nam bila dana ljubezen s prihodom Svetega Duha. Vroče prosimo, da bi po ljubezni, v kateri se je Kristus dal križati za nas, milost Svetega Duha preobrazila tudi nas, tako da nam bo svet križan in mi njemu. S posnemanjem smrti našega Gospoda naj, kakor je Kristus sam, ki je grehu umrl, umrl enkrat za vselej; ko pa živi, živi Bogu, tudi mi živimo novo življenje. Po prejemu daru ljubezni, naj tudi mi grehu umrjemo in živimo Bogu.

Božja ljubezen je namreč izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan. Že sama udeležba na Gospodovem telesu in krvi, ko uživamo kruh in pijemo iz keliha, nas priganja, da umiramo svetu in živimo življenje, skrito v Bogu s Kristusom, da svoje meso s strastmi in poželenjem vred križamo.

Tako se zgodi, da verniki, ki ljubijo Boga in bližnjega, čeprav ne pijejo keliha telesnega trpljenja, pijejo vendarle kelih Gospodove ljubezni.

Napojeni z njo, naj bi mrtvičili svoje zemeljske ude in – oblečeni v Jezusa Kristusa – ne sledili mesenemu poželenju. Naj ne usmerjajo pozornosti na vidno, ampak na nevidno stvarnost. Gospodov kelih namreč pije, kdor neguje sveto ljubezen. Brez nje nič ne koristi, četudi bi kdo svoje telo dal, da zgori. Po daru ljubezni pa dosežemo, da smo v resnici to, kar skrivnostno obhajamo v daritvi.

Iz razlage preroka Ageja sv. Cirila Aleksandrijskega, škofa (14. pogl.)

Moje ime je veliko med narodi

 

Ob prihodu našega Odrešenika nam je božji tempelj zablestel v neprimerno sijajnejši luči. Postal je toliko sijajnejši in odličnejši, kolikor se bogoslužje postave razlikuje od bogoslužja v Kristusu in evangeliju in resnica od sence. Menim, da je k temu mogoče dostaviti sledeče: Nekdanji tempelj je bil le eden in samo v Jeruzalemu; tudi je v njem daroval le izraelski narod. Ko pa je Edinorojeni postal eden izmed nas, on, Bog in Gospod, ki nas razsvetljuje, kot pravi pismo, se je ves svet napolnil s svetimi templji in neštetimi molivci, ki Boga vesoljstva častijo z duhovnimi žrtvami in vonjavami kadil. To je ravno Malahija, mislim, napovedal takorekoč v božjem imenu: Velik kralj sem, govori Gospod, in od sončnega vzhoda do zahoda je moje ime veliko med narodi, in na vseh krajih se bo mojemu imenu zažigalo kadilo in se bo darovala čista daritev.

Torej je res, da bo slava poslednjega templja, Cerkve, večja. Njim pa, ki skrbijo in se trudijo, da bi ga zgradili, je Bog obljubil Odrešenika kot zavetišče in dar iz nebes, vsem v mir, kajti po njem imamo v enem Duhu dostop k Očetu. Po preroku namreč pravi: Na tem kraju bom podelil mir, mir bom položil v srce vsakomur, ki bo sodeloval pri tem, da se zopet postavi ta tempelj. Na nekem mestu Kristus tudi pravi: Svoj mir vam dam. Kako to koristi tistemu, ki ljubi, te bo poučil Pavel, rekoč: Božji mir, ki vsak razum presega, bo varoval vaša srca in vaše misli v Kristusu Jezusu. Tudi modri Izaija je molil, rekoč: Gospod, naš Bog, priskrbiš nam mir, zakaj karkoli se je z nami zgodilo, si ti izvršil. Kdor je namreč enkrat bil deležen Kristusovega miru, mu bo lahko rešiti dušo in jo izpopolnjevati z vajo v krepostih.

Zato vsakemu, ki gradi, obljublja mir. Če namreč kdo gradi Cerkev, ali če je postavljen, da v Cerkvi razlaga skrivnosti božjega kraljestva, vselej je to v korist njegovi lastni duši; daje se namreč na voljo kot živi in duhovni kamen v svet tempelj in za božje bivališče, s čimer bo gotovo dosegel, da mu ne bo težko doseči zveličanje svoje duše.

Iz homilij sv. Gregorja Velikega, papeža, o evangelijih (17. homilija, 3, 14)

Služba naše dejavnosti

 

Poslušajmo, kaj pravi Gospod, ko pošilja oznanjevalce v svet: Žetev je velika, delavcev pa malo. Prosite torej Gospoda žetve, naj pošlje delavcev na svojo žetev. Za obilno žetev je le malo delavcev, česar ne moremo izreči brez velike žalosti. Mnogo jih je namreč, ki bi radi slišali kaj dobrega, ni pa takih, ki bi to povedali. Glejte, svet je poln duhovnikov, vendar redko najdemo delavca na božji žetvi; sprejeli smo namreč duhovniško službo, ne izpolnjujemo pa svoje naloge.

Pomislite, dragi bratje, kaj pravi Gospod: Prosite Gospoda žetve, naj pošlje delavcev na svojo žetev! Molite za nas, da bomo vredno vršili svojo službo, da ne bi zadrževali svojega jezika, ko je treba spodbujati, in nas ne bi pravični Sodnik obsojal zaradi molka, ko smo vendar prejeli dolžnost oznanjevanja. Pogosto jezik molči zaradi malomarnosti oznanjevalcev; pogosto pa se tudi po krivdi podložnih zgodi, da tisti, ki načeljujejo, ne oznanjajo besed.

Iz lastne krivde oznanjevalci zadržujejo svoj jezik, saj pravi psalmist: Grešniku pa pravi Bog: Zakaj ti oznanjaš mojo pravičnost? In spet zaradi krivde podložnih oznanjevalci ne govorijo, kakor je Gospod rekel Ezekielu: Zadržal bom tvoj jezik in boš nem in ne kakor mož, ki graja, kajti uporen rod so. Naravnost bi ti povedal takole: »Zato ti ne dam oznanjevati, ker me hudobno ljudstvo žali s svojimi grehi in ne zasluži, da bi mu oznanjeval resnico. Zaradi grehov ljudstva mu jemljem besedo.« To lahko vsi spoznamo. Prav lahko vidimo, da molk pastirja večkrat škoduje njemu samemu, toda vedno podložnim.

Hudo pa me, dragi bratje, boli še nekaj drugega v življenju pastirjev. Obtožujem se tudi sam, da se moji očitki ne bi komu zdeli krivični.

Hudi in divji časi so nas zajeli in me prisilili k temu, zato močno trpim zaradi tega.

Spuščamo se namreč v čisto posvetne opravke in to, kar smo sprejeli kot čast, je drugačno kot to, kar izvršujemo dejansko.

Opuščamo dolžnost oznanjevanja in se v svojo obsodbo imenujemo pastirji. Prilaščamo si čast, ne izvršujemo pa dolžnih opravil. Tisti, ki zanje odgovarjamo, zapuščajo Boga, mi pa molčimo. Padajo v grehe, pa jim z opominom ne nudimo roke v pomoč.

Kdaj bomo sposobni poboljševati druge, ko zanemarjamo lastno poboljšanje? Prepuščamo se posvetnim skrbem in postajamo na znotraj toliko slabotnejši, kolikor se zdi, da smo bolj zavzeti za zunanja opravila.

Cerkev prav govori o svojih slabih udih: Postavili so me za čuvaja v vinograde, pa še lastnega nisem obvaroval. Postavljeni smo za čuvaja v božje vinograde, pa prav malo skrbimo za lastnega. Ko se zapletamo v posvetne opravke, zanemarjamo službo naše dejavnosti.

Iz prve knjige opominov sv. Vincencija Lerinskega, duhovnika (23. pogl.)

O napredku v resnicah krščanskega nauka

 

Ali v Kristusovi Cerkvi in njenem nauku ne sme biti nobenega napredka? Seveda, in sicer vedno večji. Zelo bi se zameril Bogu, kdor bi ljudem ne privoščil napredka. Verski nauk mora napredovati, spreminjati pa se ne sme. Bistvo napredka je notranja obogatitev, a kar se spreminja, se prevrača v drugo.

Posamezniki vseh časov kakor Cerkev skoz stoletja morajo neprestano rasti in napredovati v umnosti, vednosti in modrosti. Toda krščanski nauk mora ostati v svojem redu nedotaknjen, namreč da verske resnice ostanejo iste po vsebini in pomenu.

Vera naj posnema zakonitost, ki velja v naravi. Telesni udje rastejo, se razvijajo in izpopolnjujejo, a ostanejo vedno isti. V človeku je velika razlika med cvetočo mladostjo in starostno zrelostjo. Toda oseba, ki se je postarala, je istovetna z nekdanjim mladostnikom. Spremenijo se življenjske razmere in okoliščine, človeška narava in oseba pa sta vedno isti.

Majhni so dojenčkovi udje, mladeničevi so mnogo večji, pa so vendar popolnoma isti. Kolikor jih ima otrok, toliko jih bo imel mož. Če se nekaj razvije šele v zrelejši dobi, je bilo v telesu kakor v kali že od začetka. Vse, kar imajo pozneje starčki, so že prej imeli tudi kot otroci.

Brez dvoma je napredek nekaj naravnega. Zakon rasti razodeva čudovito božjo modrost, ki je položila v otrokovo telo zametke, iz katerih naj se razvijejo vse oblike odraslega človeka.

Ko bi se ustroj človeškega telesa pozneje tako spremenil, da ne bi bil več podoben svoji vrsti, ako bi bil na primer kak ud dodan ali okrnjen, bi propadlo celo telo, se iznakazilo in pohabilo. Ista pravila veljajo tudi za razvoj resnic krščanskega nauka, ki se skoz stoletja poglablja, v teku časa oplaja in v vseh dobah znova in znova pomlaja.

Naši predniki so že od začetka vsejali na njivi svete Cerkve seme krščanske vere. Bilo bi krivično in neprimerno, ako bi mi, njihovi sinovi, pobirali ljuljko podtaknjene zmote namesto pristne pšenice čiste resnice.

Rajši povsem pravilno in dosledno odklanjajmo neskladja med prvotnim in sedanjim naukom. Pobirajmo tisto zrnje čiste resnice, ki so ga vsejali in je dozorelo. V kolikor pa se je v teku časa razvilo in naraslo, ga z veseljem gojimo tudi danes.

Iz pisma sv. Ignacija Antiohijskega, škofa in mučenca, Filadelfijcem (1, 1-2, 1; 3, 2-3)

En škof s prezbiterji in diakoni

 

Ignacij, tudi Teoforos imenovan, cerkvi Boga Očeta in Gospoda Jezusa Kristusa v Filadelfiji v Aziji, ki je dosegla milost, je utrjena v slogi z Bogom, se raduje nerazdeljivo v trpljenju našega Gospoda in je trdno prepričana o njegovem vstajenju v vsem usmiljenju; cerkvi, katero pozdravljam v krvi Jezusa Kristusa, katera je večno in stalno veselje, zlasti če so edini s škofom, njegovimi prezbiterji in diakoni, ki so izvoljeni po misli Jezusa Kristusa in ki jih je potrdil po lastni volji stalno po Svetem Duhu.

O tem škofu sem zvedel, da si te službe, ki služi skupnemu blagru, ni pridobil niti po sebi niti po ljudeh niti s prazno častihlepnostjo, ampak v ljubezni Boga Očeta in Gospoda Jezusa Kristusa. Strme občudujem njegovo prijazno milobo, ki more več s tem, da molči, kakor tisti, ki prazno govore. Soglaša namreč z božjimi zapovedmi kakor citre s strunami. Zato blagruje moja duša njegovo k Bogu obrnjeno mišljenje, ker sem spoznal, da je polno kreposti in popolno, spoznal njegovo neomahljivost in mirnost v vsej milobi živega Boga.

Otroci luči in resnice, varujte se torej ločitve in slabih naukov! Kjer je pastir, tja pojdite kakor ovce.

Kdor je namreč last Boga in Jezusa Kristusa, je s škofom; in kdor se skesa in se vrne k edinosti Cerkve, bo tudi božja last, da bo živel po Jezusu Kristusu. Ne motite se, bratje moji! Če kdo sledi tistemu, ki dela razkol, ne bo podedoval božjega kraljestva; če kdo hodi v tujem nauku, ni v soglasju z Gospodovim trpljenjem.

Prizadevajte si torej, da se udeležujete le ene evharistije. Kajti eno je telo našega Gospoda Jezusa Kristusa, en kelih, da se združujemo z njegovo krvjo, en oltar kakor en škof s prezbiterji in diakoni vred, mojimi sohlapci, da delate po božji volji vse, kar delate.

Bratje moji, prekipevam v svoji ljubezni do vas in krepim vas v neizmernem veselju, toda ne jaz, ampak Jezus Kristus. V njem sicer nosim vezi, a se tembolj bojim, ker še nisem popoln; toda vaša molitev k Bogu me bo spopolnila, da dosežem delež, ki mi ga je naklonilo božje usmiljenje, ko se zatekam k evangeliju kot k Jezusovemu telesu in k apostolom kot prezbiterjem Cerkve.

Iz govorov sv. Bernarda, opata

Skrivnosti vere je treba premišljevati

 

Sveto, ki bo rojeno iz tebe, bo Sin božji. Vir modrosti, Očetova Beseda na višavah! Ta Beseda se bo po tvojem posredovanju, sveta Devica, učlovečila, tako da bo ta, ki pravi: Jaz sem v Očetu in Oče je v meni, prav tako dejal: Jaz sem izšel iz Boga in prišel na svet.

V začetku je bila Beseda. Že žubori studenec, vendar zaenkrat samo še sam v sebi. Beseda je sicer bila pri Bogu, bivala pa je v nedostopni luči. Že od začetka je Gospod govoril: V meni so načrti miru in ne stiske. Toda tvoj načrt je pri tebi in mi ga nismo mogli spoznati. Kdo je namreč spoznal Gospodovo misel, ali kdo more biti njegov svetovalec? Zato je Bog zamisel o miru sporočil na zemljo, da bi se uresničila: Beseda se je učlovečila in prebiva med nami. Biva seveda po veri v naših srcih, biva v našem spominu, biva v mišljenju in pronica v samo domišljijo. Kakšen pojem bi imel človek o Bogu, če bi ne prišel on k njemu? Ustvaril bi si človek pač malika po svoji domišljiji. Bil je nedoumljiv in nedostopen, neviden in popolnoma nedosegljiv človeški misli. Toda on je hotel, da ga razumemo, hotel je, da ga vidimo, hotel, da nanj mislimo. Na kakšen način, vprašaš? Glej, vidiš ga, ko leži v jaslicah, ko počiva v deviškem naročju, ko govori na gori, ko osvobojen vezi smrti zapoveduje podzemlju, ali ko tretji dan vstane in kaže apostolom rane žebljev kot znamenje zmage, ko se slednjič vpričo njih dvigne v nebesa.

O kateri teh skrivnosti ne bi zares pobožno in sveto premišljevali? Ko jih premišljujem, mislim na Boga in v vsem tem je on sam moj Bog. Premišljevanje teh skrivnosti je prava modrost. Sodim, da je prava razumnost v tem, če obujamo spomin na doživeto ugodje. Aronova palica je nekoč vzcvetela, Marija je še bolj obilno zajela sad z višave, da bi ga dala nam.