Iz govorov bl. Izaka, opata v samostanu Zvezda (11. govor)

Kristus ničesar ne odpušča brez Cerkve

 

Dvoje je, kar gre samo Bogu: čast priznanja in oblast odpuščanja. Njemu moramo priznati svoje grehe in njega prositi odpuščanja. Edino Bog more odpustiti grehe, zato jih moramo priznati njemu. Ko si je Vsemogočni privzel za nevesto našo slabotno in Vzvišeni našo nebogljeno naravo, je deklo spremenil v kraljico; tisto, ki je prej ležala pred njegovimi nogami, je posadil na svojo stran. Izšla je namreč iz njegove strani, zato se je zaročil z njo. In kakor je Sinovo vse, kar ima Oče, in Očetovo, kar ima Sin, ker sta oba eno, tako je zaročenec vse svoje dal zaročenki, in zaročenec sprejel vse, kar ima zaročenka, ker jo je napravil eno s seboj in z Očetom. Hočem, pravi Sin Očetu, ko prosi za zaročenko, da bi tudi oni z nama bili eno, kakor sva eno jaz in ti.

Zaročenec je torej eno z Očetom, eno z zaročenko. Odstranil je, kar ga je motilo na zaročenki, pribil na križ in uničil na križu, ko je njene grehe prinesel na križ in jih s križem odstranil. Kar je bilo na njej naravnega in njenega, je povzdignil in sprejel; podelil pa ji je, kar je bilo njemu lastnega in božjega. Odstranil je, kar je bilo delo hudega duha; sprejel človeško, podelil božje, da bi zaročenka imela vse skupno z zaročencem. Zato pravi on, ki ni storil greha in v njegovih ustih ni bilo zvijače: Usmili se me, Gospod, ker sem onemogel. Tako je Kristus, ki je sprejel njeno slabotnost, tudi ječal po človeško, da bi bilo zaročencu vse skupno z zaročenko. Odtod čast priznanja in oblast odpuščanja; zato je treba reči: Pojdi, in pokaži se duhovniku.

Cerkev torej ne more ničesar odpustiti brez Kristusa in Kristus noče ničesar odpustiti brez Cerkve. Cerkev ne more ničesar odpustiti, razen tistemu, ki se kesa in se ga je dotaknil Kristus, in Kristus noče ničesar odpustiti tistemu, ki zaničuje Cerkev. Kar je torej Bog združil, tega naj človek ne loči. Jaz pa vam pravim, velika skrivnost je to v Kristusu in v Cerkvi.

Nikar torej ne ločuj Glave od telesa, ker bi potem nikjer ne ostal ves Kristus: Kristus namreč brez Cerkve ni nikjer, in nikjer Cerkev brez Kristusa. Ves in celovit Kristus je namreč glava in telo obenem, zato tudi pravi: Nihče ne gre v nebesa, razen Sin človekov, ki je v nebesih. Kristus je edini človek, ki odpušča grehe.