Iz Daljšega redovnega pravila sv. Bazilija Velikega, škofa (Odg. 2, 1)

Moč ljubezni je v nas samih

 

Ljubezen do Boga ni nekaj, kar je človeku dano od zunaj. Nobeden od nas se ni naučil uživati luč in težiti po življenju, niti ljubiti starše ali vzgojitelje. Tako in še mnogo bolj velja to za ljubezen do Boga, ki ne pride v človeka od zunaj. Že v človeško naravo samo je kot neko seme položeno to, da se nagibamo k ljubezni: da moremo ljubiti in ljubezen potrebujemo.

To seme sprejme v obdelavo šola božjih zapovedi, da se ga zavemo, da mu pomaga, ga skrbno goji in vneto poživlja ter z božjo milostjo vodi do polne dozorelosti. Odločili ste se za to pot in sprejemamo vas. Trudili se bomo, da bomo s pomočjo Boga in vaših molitev v vas razžarili iskro božjega hrepenenja, skrito z delovanjem Svetega Duha.

Najprej naj omenimo pomembno resnico: Za zapovedi, ki jih je Bog dal, smo vnaprej prejeli zmožnost, da jih izpolnimo. Tako se ne moremo izgovarjati, češ da Bog od nas zahteva nekaj nenavadnega, pa tudi ne napihovati, kot da smo storili več, kot nam je bilo dano. Če torej s prejetimi sposobnostmi pravilno in primerno delujemo, tedaj živimo krepostno. Če pa teh sposobnosti prav ne rabimo, lezemo v pokvarjenost.

Pokvarjenost je v tem, da zmožnosti, ki jih je Bog dal za delanje dobrega, uporabljamo slabo in drugače, kot Bog hoče. Nasprotno pa je krepostnost, ki jo Bog pričakuje od nas, v tem, da zmožnosti prav uporabljamo z mirno vestjo in v skladu z božjo voljo.

To pravilo velja tudi glede ljubezni. Ko nam je bila dana zapoved ljubiti Boga, nam je bila že v prvem hipu našega oblikovanja položena v nas moč in zmožnost ljubiti. Tega ni treba dokazovati s kakšnimi zunanjimi dokazi, človek se lahko o tem prepriča sam in v sebi. Po naravi namreč hrepenimo po lepih in dobrih rečeh, četudi se zdi temu dobro to, onemu nekaj drugega. Podobno čutimo v sebi, čeprav nezavestno, naklonjenost do tistih, ki so nam blizu po sorodstvu ali sosedstvu, in sami od sebe pokažemo, da imamo radi tiste, ki nam delajo dobro.

Kaj je torej čudovitejše od božje lepote? Katera misel je prijetnejša od misli na veličastnost Boga? Ali je še kakšno hrepenenje tako silno in močno kot od Boga dano koprnenje duše, očiščene od sleherne hudobije, ki ga tako iskreno izražajo besede: Bolna sem od ljubezni. Neizrekljivi in nedopovedljivi so blišči božje lepote.