Iz razprave sv. Ambroža, škofa, O svetih skrivnostih (8-11)

Prerodimo se iz vode in Svetega Duha

 

Kaj si videl v krstilnici? Vodo seveda, a ne samo vodo, ampak diakone, ki so opravljali svojo službo, in škofa, ki je vpraševal in posvečeval. Apostol te je najprej poučil, da ne glej na to, kar se vidi, marveč na to; kar se ne vidi; kar se namreč vidi, je časno, kar se pa ne vidi, je večno. Drugod pa bereš, da se tisto, kar je v Bogu nevidno, od stvarjenja sveta po delih spoznano vidi; njegova večna moč in božanstvo se da preceniti po njegovih delih. Zato je tudi Gospod dejal: Če meni ne verujete, verujte delom. Torej veruj, da je tukaj navzoče božanstvo. Veruješ, da deluje, pa ne bi veroval, da je navzoče? Kako naj bi delovalo, če pa ni prej navzoče?

Premisli, kako starodavna je ta skrivnost, saj je njena predpodoba že v stvarjenju sveta. Zapisano je, da je od začetka, ko je Bog ustvaril nebo in zemljo, božji duh vel nad vodami. Mar ni deloval, če je vel nad njimi? Spoznaj, da je deloval ob stvarjenju sveta, iz prerokovih besed: Nebo je narejeno z Gospodovo besedo in z dihom njegovih ust vse nebesno okrasje. Preroško pričevanje omenja oboje, da je vel in da je deloval: Mojzes pravi, da je vel nad vodami, David pa, da je deloval.

Sprejmi še drugo pričevanje. Vse telesno je bilo pokvarjeno zaradi grehov. Pravi: ne bo ostal moj duh za vedno v človeku, ker je meso. Bog je s tem pokazal, da mesena nečistost in težka grešna krivda prežene duhovno milost. Ker je Bog hotel obnoviti dar, ki ga je dal, je poslal vesoljni potop in je pravičnemu Noetu ukazal, naj gre v ladjo. Po končanem potopu je najprej izpustil vrana, nazadnje pa goloba, za katerega je zapisano, da se je vrnil z oljčno vejico. Vidiš vodo, vidiš les, gledaš goloba, pa dvomiš v skrivnosti?

V vodo se potaplja telo, da se izbriše meseni greh. Tam se pokoplje vsa sramota. Na les je bil pribit Gospod Jezus, ko je trpel za nas. V podobi goloba je prišel Sveti Duh, kakor si se naučil v novi zavezi. On ti vdihuje dušni mir in srčno spokojnost.