Tudi v dneh osvoboditve, maja 1945, ko je nacistična Nemčija priznala poraz, so ljudje, ki so zaradi nje trpeli in umirali ‒ narodi, celine in države ‒ mislili, da so se je za večno znebili, pa je doslej vseeno vse prevečkrat doslej premagala mir in prihuljeno napadla. Kot bi ves čas čakala v nekakšni zasedi.

V Ljubljani je imela vojna takrat, ko je morija drugič v stoletju pretresala svet, kar dve uničevalni botrici, najprej italijansko okupacijsko silo, po njeni kapitulaciji pa je pokrajina postala nemško interesno območje; poskusi fašizacije in ponemčevanja so bili povezani s scenariji brisanja slovenstva. Vojna je od 11. aprila 1941, ko so mir v Ljubljani preglasile italijanske motorizirane enote, vztrajala kar 1495 dni; da jo bo pobralo že prej, so mislili tudi drugod, po vsej  Dravski banovini (enote nemške vojske so Ljubljansko pokrajino ‒ upravno enoto Provincia di Lubiana ‒ z več drugimi združile v operacijsko cono Jadransko primorje) in po vseh pokrajinah in deželah, v katerih je pustošila. Druga svetovna vojna, ki je pri nas, zlasti v Ljubljani in na Dolenjskem, pustila pečat krvave bratomorne vojne, saj je bila zaznamovana tako s partizanskim bojem, ilegalnim delovanjem, kot s kolaboracijo, se je pred 80. leti ‒ enako kot drugod na evropskih tleh ‒ končala tudi v mestu, obdanem z žico. Ostale so nezaceljene rane in nikoli končani političnoideološki spopadi. Da časi strahu, trpljenja, pomanjkanja in pobijanja v sedanjem obdobju vse bolj poblaznelega oboroževanja, prekupčevanja z vojno in popolnega brezčutja ne bi utonili v pozabo, so v Mestnem muzeju Ljubljana to dogajanje obeležili z razstavo: 1495 DNI, Ljubljana med 2. svetovno vojno. 

Gost: avtor razstave, dr. Blaž Vurnik, kustos za novejšo zgodovino v Mestnem muzeju Ljubljana

fotografija: Vojne njive v parku Zvezda, 2. maj 1942, foto: Miran Pavlin, hrani: Mestni muzej Ljubljana