Kulturni fokus

V Sloveniji se je, kot kažejo podatki, v zadnjih nekaj letih vpis na študijske programe prevajalstva ter različnih sodobnih jezikov – zlasti germanskih in romanskih – opazno zmanjšal. Pa ne gre samo za Slovenijo; trend je globalen. Za ilustracijo: v Veliki Britaniji se je število mladih, ki se hočejo učiti francosko na univerzitetni ravni, v zadnjem desetletju zmanjšalo za dobrih 60 odstotkov, medtem ko so univerze po Združenih državah v približno istem obdobju menda ukinile skoraj tisoč programov, na katerih je bilo doslej mogoče študirati moderne evropske jezike, kot so nemščina, italijanščina ali portugalščina, jezike, skratka, za katere je njega dni veljalo, da prinesejo tistim, ki jih obvladajo, določen družbeno-kulturni prestiž.

Strokovnjaki pravijo, da takemu razvoju stvari po eni strani botruje dejstvo, da je skoraj povsod na svetu za uspeh tako v akademski kakor v poslovni sferi danes dovolj že standardno srednješolsko znanje angleščine, še zlasti ker nam – in to je drugo pomembno dejstvo, ki ga v tem kontekstu nikakor ne smemo prezreti – vse tisto, česar ne znamo sami povedati v tem ali onem tujem jeziku, pomaga povedati umetna inteligenca. Bliskovit razvoj osupljivo zmogljivih strojnih prevajalnikov, utemeljenih na velikih jezikovnih modelih, v očeh mladih, ki se vpisujejo na univerzo, pač pomeni, da v učenju jezikov in prevajanju slej ko prej vidijo nekaj preseženega, tehnološko obsoletnega, nekaj, kar v prihodnje ne bo rezalo spodobno debelih rezin preživetvenega kruha.

Vse to je pravzaprav kar lahko razumeti, le da ni čisto jasno, ali se učenju različnih jezikov ter gibkemu prehajanju med njimi res lahko odrečemo, ne da bi pri tem izgubili nekaj neskončno krhkega in dragocenega. Če, na primer, v roke vzamemo Hvalnico prevajanju, nekoliko filozofsko intonirano razpravo o problemih prevajanja, ki jo je pred desetletjem napisala svetovno priznana francoska filologinja Barbara Cassin in ki jo je za založbo Studia humanitatis v slovenščino pred nedavnim prevedla Ana Monika Habjan, tedaj uvidimo, da človek, ki obvlada več jezikov in prevaja med njimi, ne skrbi le za pretakanje idej med različnimi kulturnimi okolji, ampak v resnici v družbenem smislu odpira prostor za toleranco, blagohotnost in širino duha, ki jih našemu vse bolj posurovelemu času primanjkuje.

To je najbrž slišati nekoliko preveč vzneseno, da bi tako misel smeli vzeti z vso resnostjo, in vendar smo v tokratnem Kulturnem fokusu preverjali, zakaj bi bilo Barbari Cassin in njeni Hvalnici prevajanju vsekakor vredno pozorno prisluhniti. Pri tem nam je pomagal dr. Aleš Mendiževec, raziskovalec na Filozofskem inštitutu ZRC SAZU, ki je Hvalnici prevajanju pripisal spremno besedo.

Foto: Lucas van Valckenborch – Babilonski stolp, 1594, izrez (Wikipedia, javna last)

Prof. dr. Katja Hrobat Virloget mitsko krajino razume kot nekakšen palimpsest – prostor, na katerem se skozi čas plastijo različni pomeni. Nova verovanja in tradicije niso nujno izbrisali starejših, temveč so se pogosto navezali nanje, jih preoblikovali in jim dali nove pomene. Tako lahko isti prostor v sebi združuje različne predstave o svetu – od starejših verovanj do krščanskih, ljudskih in sodobnih razlag. Prav zato je mitska krajina del nesnovne kulturne dediščine ter prostor kolektivnega spomina in identitete.
Ljudje sicer redko govorijo o tem, kar znanstvena misel opredeljuje kot paranormalno ali nadnaravno. O takšnih izkušnjah se pogosto raje zavijejo v tišino. Kljub temu ima vsakdo v sebi ponotranjene strahove pred skrivnostnimi in nevarnimi kraji, nezavedna »vraževerja« in prepričanja, po katerih se ravnamo v vsakdanjem življenju. Spiritualne izkušnje, nenavadna občutja in dogodki niso le privlačne podobe iz starih zgodb in legend, temveč so vpisani v konfiguracije naših »resničnostnih programov«. V povezavi z mitskimi krajinami se zato prof. dr. Hrobat Virloget ukvarja tudi z etnografijo tišine – z razumevanjem tišine, ki jo odkriva v raznovrstnih primerih tako imenovane težke dediščine in pozabljene zgodovine.

Sogovornica: dr. Katja Hrobat Virloget
Redna profesorica, znanstvena svetnica
Oddelek za antropologijo in kulturne študije, Univerza na Primorskem, Fakulteta za humanistične študije

Fotografija: K. H. Virloget: Cesta sredi značilne kraške suhe krajine, ki deluje kot mejnik v prostoru 

Nemo propheta in partia, nihče ni prerok v svoji domovini, pravi star latinski pregovor. Kako zelo ta modrost drži, se lahko prepriča, kdor ta čas obišče Moderno galerijo v Ljubljani in si ogleda intrigantno razstavo Enigma Gregor Perušek. Kakih 90 slik in grafik, ki jih je na omenjeni razstavi moč videti, namreč zgovorno dokazuje, da je bil Gregor Perušek, ki se je rodil v Sodražici leta 1887, umrl pa leta 1940 v Clevelandu v Združenih državah, pravzaprav eden najbolj talentiranih slovenskih likovnih umetnikov prve polovice 20. stoletja. In vendar za Peruška in njegov opus, v katerem sicer ni težko prepoznati mešanja in prepletanja vplivov simbolizma, kubizma, ekspresionizma in nove stvarnosti, do danes ni vedel skoraj nihče. Zakaj ne? Kako se podoba slovenske likovne umetnosti spremeni, če vrata kanona zdaj odpremo za Peruška? Predvsem pa: kakšna je podoba sveta, ki nam jo odstirajo umetnikovi pejsaži in tihožitja? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Roberta Simoniška, umetnostnega zgodovinarja in kustosa, ki je razstavo v Moderni galeriji postavil.

Foto: Gregor Perušek – Kompozicija iz Nove Mehike (Pokrajina iz Arizone), 20. leta 20. stoletja, olje na lepenki, izrez (Goran Dekleva)

»Cesarstvo, ki je bilo dolgo razdruženo, se bo naposled spet združilo; in cesarstvo, ki je bilo dolgo združeno, se bo naposled spet razdružilo. Tako je bilo od vekomaj.« Takole, udarno in velikopotezno, se začenja Romanca treh kraljestev, eden najboljših, najpomembnejših, najvplivnejših, sporočilno najkompleksnejših in med bralkami in bralci tudi najbolj priljubljenih kitajskih romanov vseh časov – le da zanj v Sloveniji pa menda tudi drugod na Zahodu povečini še slišali nismo. In nekaj podobnega bi najbrž lahko rekli tudi za drugih pet del, ki jih Kitajke in Kitajci po tradiciji umeščajo v srce svojega romanesknega oziroma, širše, literarnega kanona: za Razbojnike iz močvirja Liangshan pa za Potovanje na zahod, za Slivov cvet v zlati vazi, za Sanje v rdeči sobi in za Učenjake.

Kaj torej zamujamo? Za kakšne zgodbe in junake, za kakšno vznemirjenje in napetost, za katere življenjske modrosti in uvide, za kakšne stilistične umetelnosti, za kakšno priložnost pobliže spoznati ali nemara celo bolje razumeti deželo na oni strani velikega zidu se navsezadnje prikrajšamo, če puščamo ta dela ob strani, če puščamo, da te klasike kitajskega romanopisja še naprej ostajajo neprebrane? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili sinologinjo in prevajalko Katjo Kolšek, ki je za založbo Beletrina predlani neposredno iz izvirnika prevedla lep kos Slivovega cveta v zlati vazi.

Foto: stenska poslikava iz cesarske Poletne palače v Pekingu, ki upodablja prizor med Lin Daiyu in Jia Baoyujem, ljubimcema iz romana Sanje v rdeči sobi (Shizhao / Wikipedija)

Vladajoči posamezniki in ideologije so svojo moč od nekdaj utrjevali tudi s tem, da so svoje podobe in simbole vtisnili v prostor okrog nas. In vendar se je šele po francoski revoluciji uveljavil nenavaden običaj, v katerem so oblasti za ovekovečenje lastne veličine ali pomembnih državotvornih dogodkov začele tudi saditi drevesa. Naša krajina je tako prepredena z vrsto teh neobičajnih, živih spomenikov, ki zrcalijo našo zgodovino: od Napoleonovih drevoredov, dreves v čast habsburških monarhov, zasaditev za jugoslovanskega kralja Aleksandra, akcije oseminosemdesetih dreves za Josipa Broza Tita v socialistični Jugoslaviji, pa vse do osamosvojitvenih lip. V današnjem Kulturnem fokusu bomo govorili o tem, kako so različni režimi skozi spominska drevesa vpisovali svojo ideologijo v našo pokrajino in kakšna je bila usoda teh dreves ob menjavah političnih sistemov in protestih proti oblastem. O političnih drevesih, ki so praviloma posajena z velikim pompom in močno simbolno noto, skozi svoje dolgo življenje pa na koncu za nas spričo pozabe marsikdaj postanejo čisto navadna drevesa, bomo govorili z zgodovinarjem dr. Ivanom Smiljanićem z Inštituta za novejšo zgodovino, ki politična drevesa raziskuje v okviru podoktorskega projekta Političnost drevesa: sajenje spominskih dreves in politična drevesna krajina na Slovenskem med 1879 in 2021. Oddajo je pripravila Alja Zore.

Foto: sajenje lipe kralju Aleksandru Karadžordževiću v Mežici, 1930-1937, hrani Pokrajinski arhiv Maribor: Enota za Koroško

Maksimilijan, mlajši brat Franca Jožefa, je bil človek brez jasno določene politične vloge, vendar veliko bolj kozmopolitski od svojega brata. Radovednost, želja po odkrivanju novega, zbiralska strast in ustvarjalni duh so ga vodili od poveljevanja mornarici in navdušenja nad znanstvenimi odpravami do političnega eksperimenta s prevzemom oblasti v Mehiki. Miramare je postal izraz njegove želje, da bi okoli sebe ustvaril svet, v katerem bi se povezovali narava, umetnost, znanost in predmeti iz različnih delov sveta. Pomemben del tega sveta je bil Egipt. Tu se njegova zgodba poveže z Antonom Lavrinom, ki je slovenskemu in takratnemu habsburškemu svetu prispeval nekaj zanimivih staroegipčanskih starin. Še posebej sta znana njegova sarkofaga, ki ju je dal pripeljati v Vipavo, svoj rojstni kraj. Kot avstrijski generalni konzul v Aleksandriji je namreč postal tudi zavzet raziskovalec in zbiratelj egipčanskih starin. Del svoje zbirke je leta 1853 prodal Maksimilijanu za miramarsko zbirko. Maksimilijan je predmete vključil v svoj osebni svet Miramara. Njuno srečanje odraža širšo mrežo diplomatov, popotnikov in zbirateljev, po kateri so se v 19. stoletju širili predmeti in znanje. Maksimilijan je pozneje podobno željo po povezovanju in preoblikovanju sveta prenesel v politiko. V Mehiki, kjer se je končala njegova življenjska ekspedicija, pa je trčil ob realnost, ki je ni bilo mogoče urediti po njegovi predstavi.

Tomislav Kajfež, Narodni muzej Slovenije
dr. Vesna Kamin Kajfež
dr. Miha Preinfalk, ZRC SAZU - Zgodovinski inštitut Milka Kosa
dr. Gregor Antoličič, ZRC SAZU - Zgodovinski inštitut Milka Kosa

Fotografija: Staroegipčanska antropomorfna krsta s človeško mumijo
680 let pr. n. št., najdba: Luksor, Egipt
Stalna razstava Egipčanska zbirka v Narodnem muzeju Slovenije na Muzejski

Že dolgo predstave o preteklih družbah črpamo iz podob in ostankov naselij, načinov pokopa, iz pogrebnih ritualov in grobnih značilnosti ter grobnih pridatkov. Ti kažejo na obstoj družbenih razlik, elit in posameznikov z večjo močjo in ugledom. Tudi raziskovanje naselbin omogoča, da takšno družbo vidimo v njenem vsakdanjem in kultnem okolju. Najdbe kažejo na vodilne skupine, bojevnike in aristokracijo, pa tudi na ljudi, ki so opravljali posebne obrede in verske naloge, med njimi svečenike in svečenice. Posebej zanimiv je Pungrt nad Igom, kjer so arheologi odkrili ostanke obsežnega utrjenega naselja z urejenimi stavbami, ulicami in potmi. Takšna zasnova kaže, da je bila skupnost dobro organizirana in da je bilo življenje v naselju bolj zapleteno, kot bi lahko prehitro sklepali. Če Pungrt s pojavom zgodnjega urbanizma pomembno dopolnjuje podobo železnodobne družbe in njenega načina življenja, pa zahodnoslovenski Berjač pri Podbeli, ki velja za prvo s sodobno arheološko metodo raziskano najdišče v Breginjskem kotu, ostaja pomembno mesto kompleksnih pogrebnih obredov in kultov železnodobnih prebivalcev.
Sodobna arheologija, ki združuje podatke iz različnih virov in različnih znanstvenih področij, se poslužuje tudi novih pristopov, metod, analiz in tehnologij. Lidarski posnetki razkrivajo sledove nekdanjih naselbin in poti, ki jih na površju pogosto ne opazimo, mikromorfološke in druge geoarheološke analize pa omogočajo raziskovanje drobnih plasti in sledov človekovih dejavnosti. S histološkimi analizami lahko pod mikroskopom preučujemo zgradbo kosti in drugih ostankov, genetske analize pa pomagajo raziskovati sorodstvene povezave, izvor in gibanje ljudi ter živali.

Sogovornika: arheolog dr. Boštjan Laharnar, kustos za prazgodovino in vodja Arheološkega oddelka Narodnega muzeja Slovenije, in arheolog dr. Matija Črešnar, Filozofska fakulteta, Oddelek za arheologijo, Univerza v Ljubljani.

Fotografija: Gradec pri Krnu, bronasta figuralna situla (hrani Tolminski muzej; foto: Tomaž Lauko), v članku Železnodobno grobišče na Gradcu pri Krnu (avtorja: Boštjan Laharnar in Miha Mlinar), Arheološki vestnik (73, 2022).

Keramični predmet tako ni več le »lonček« ali črepinja, temveč vir številnih informacij o ljudeh, ki so ga izdelali in uporabljali. Z raziskovanjem lipidov, torej kemičnih ostankov maščob, ki se lahko ohranijo v poroznih stenah keramičnih posod, lahko keramika razkrije tudi, kaj so ljudje nekoč jedli. Z analizami lipidov je mogoče ugotoviti, ali so bile posode uporabljene za shranjevanje ali pripravo živalskih maščob, rastlinskih olj, mesa ali mlečnih izdelkov. Takšne raziskave omogočajo vpogled v prehrano neolitskih skupnosti in velike spremembe, ki jih je prinesel prehod od lovstva in nabiralništva h kmetovanju. Še posebej zanimivi so sledovi mleka in mlečnih izdelkov, saj pomagajo razumeti razvoj zgodnjega kmetijstva.Tudi Ajdovska jama pri Nemški vasi je pomemben primer, kako lahko keramika pomaga pri raziskovanju preteklih družb. To izjemno jamsko grobišče iz mlajše kamene in bakrene dobe pri nas raziskovalcem pomaga razumeti uporabo prostora, način življenja ljudi in predvsem "nenavadne" pogrebne rituale. Ti so vključevali keramiko, kamnito orodje, kosti in druge ostanke. V širšo zgodbo o skupnosti sodijo tudi izpostavljanje in premeščanje človeških posmrtnih ostankov ter navade darovanja živil in drugih predmetov. Jama tako ni bila le grobišče, temveč tudi prostor posebnega pomena oziroma svetišče, kjer so se odvijali obredi, povezani s kultom posmrtnega življenja.

Sogovornica: arheologinja dr. Manca Vinazza s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, ki vodi projekt POTTERIA – Lončarske tradicije v pozni prazgodovini kot odmevi okoljskih in družbenih sprememb.

Fotografija:
Keramična steklenička iz Ajdovske jame, avtorica fotografije: dr. Lidija Korat Bensa, Zavod za gradbeništvo

Na jugovzhodnem koncu starega mestnega jedra Ljubljane, med Križankami in levim bregom Ljubljanice, stoji Zoisova palača. Ker gre za največjo zasebno palačo v središču naše prestolnice, bi zgradba najbrž bila že samo zaradi tega vredna pozornosti umetnostnih zgodovinarjev. Ker pa je v njej, kot seveda razkriva že njeno ime, v drugi polovici 18. in na začetku 19. stoletja živel nihče drug kot baron Žiga Zois, vodilna figura našega razsvetljenstva, lahko mirno rečemo, da je bila ta palača nekaj časa pravzaprav v samem epicentru znanstvenega in umetnostnega življenja na Kranjskem. Še več: kolikor so Linhart, Vodnik, Kopitar, Japelj in drugi Zoisovi varovanci prav pod baronovo gostoljubno streho in s pomočjo njegove širokogrudne finančne zaslombe lahko razvijali ideje, iz katerih je pozneje v 19. stoletju vzbrstelo naše narodno gibanje, toliko smemo reči, da je Zoisova palača pravzaprav eden od rojstnih krajev slovenstva.

In vendar smo se kar precej načakali, preden se je predstavitve pestre zgodovine te stavbe in ključne vloge, ki jo je odigrala v našem kulturnem življenju, nekdo lotil na sistematično pregleden način. Ta podvig je naposled uspel dr. Metodi Kemperl, umetnostni zgodovinarki in predavateljici na Oddelku za likovno pedagogiko ljubljanske Pedagoške fakultete. V skrbno raziskani razpravi Zoisova palača v Ljubljani, ki je predlani ugledala luč sveta v sozaložništvu Slovenske matice in Pedagoške fakultete, je dr. Kemperl namreč natančno popisala, kako je palača zlagoma dobila svojo današnjo podobo, obenem pa razkrila, kdo vse je – poleg Žige Zoisa samega, kajpada – s to impozantno zgradbo povezan. No, za nameček pa bo tisti, ki po pričujoči monografiji poseže, dobil tudi dober vpogled v vse tisto skrito delo sobaric in kuharic in vrtnarjev in vseh drugih, brez katerih prizadevanj bi Zoisova palača kratko malo ne mogla biti ena najodličnejših ljubljanskih, kranjskih oziroma slovenskih hiš 18. stoletja. Na kaj vse bi torej veljalo pomisliti, ko se danes brezskrbno sprehajamo po Bregu mimo Zoisove palače, smo v pogovoru z dr. Kemperl skušali izvedeti v tokratnem Kulturnem fokusu.

Foto: Zoisova palača v Ljubljani (Wikipedija, javna last)

Si lahko predstavljate ledeniško jezero in visoko nad njim grad, ki stoji na strmi pečini? No, zdaj pa v svoji domišljiji še dvignite pogled od mirne jezerske gladine in poglejte proti severnemu obzorju; si tam lahko zamislite alpske gorske vrhove? – Seveda si jih, saj ste točno tako podobo videli, ko ste zadnjikrat obiskali Bled! Toda etnologinja, folkloristka in dolgoletna raziskovalka na Glasbenonarodopisnem inštitutu ZRC SAZU, dr. Marija Klobčar, pravi, da bi točno tak prizor z jezerom in gradom nad njim in gorami v ozadju videli, če bi se s časovnim strojem odpravili v 14. stoletje in obiskali – Kamnik …

Ne verjamete? – Potem najbrž še niste prebirali intrigantne razprave Zvonovi so sami zapeli : naravne nesreče in kolektivni spomin, ki jo je dr. Klobčar pred nedavnim objavila pri Založbi ZRC in v kateri svojo analizo ljudskega slovstvenega gradiva, ki se nam je ohranilo, ter nekaterih verovanj in običajev s širšega kamniškega konca spretno povezuje z modernimi geološkimi raziskavami, da bi navsezadnje prepričljivo pokazala, da je Kamnik nekoč res stal na bregu ne prav majhnega jezera.

A če je tako, tedaj se je seveda treba vprašati, kaj se je s tem fantomskim jezerom pravzaprav zgodilo? Kako je možno, da je jezero bilo in da ga danes ni več? In zakaj so ljudske pesmi in povedke tisti nepogrešljivi ključ, ki odpira vrata te skrivnosti? – Prav to so tudi vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Marijo Klobčar.

Foto: freska iz cikla Apokalipsa Nikolausa Wurmeserja v kapeli Marijinega vnebovzetja na gradu Karlštejn na Češkem, ki najverjetneje prikazuje potres l. 1348 v Beljaku (detajl z naslovnice knjige Zvonovi so sami zapeli)