Julija letos se je poslovil eden največjih glasbenikov našega časa, mojster zahodnoafriške harfe, kore, Toumani Diabaté. Rodil se je leta 1965 v Bamaku, prestolnici Malija; njegova mama je bila pevka, njegov oče pa je bil prav tako virtuoz na kori. No, pravzaprav je treba biti na tem mestu še nekoliko bolj precizen in reči, da glasbi nista bila zapisana le Diabatéjeva starša, ampak menda kar 70 pokolenj njegovih dedov po očetovi strani.

Toumani Diabaté se je namreč rodil v eno izmed rodbin griotov oziroma dželijev, se pravi v eno višjih, pomembnejših kast tradicionalne zahodnoafriške družbe, katere pripadniki so bili – iz generacije v generacijo – poklicani, da z govorjeno besedo in ob glasbeni spremljavi ohranjajo skupnostni zgodovinski spomin, pripovedujejo zgodbe, mediirajo v sporih in hvalijo vladarsko dinastijo bajno bogatega Malijskega cesarstva, ki je med 13. in 17. stoletjem obvladovalo ogromno ozemlje ob rekah Gambija, Senegal in Niger.

Grioti so bili torej nekoč – in dolgo časa tako – nekakšni varuhi in prenašalci vse ljudske vednosti. Se je pa, razumljivo, njihova vloga s tehnološko revolucijo v drugi polovici 20. stoletja začela spreminjati in tako je, se zdi, zdaj prav igranje glasbe v jedru identitete sodobnih griotov. Kakšno vlogo je v tem kontekstu odigral Toumani Diabaté, smo preverjali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili dobrega poznavalca zahodnoafriških glasbenih tradicij, etnomuzikologa, predavatelja na ljubljanski Filozofski fakulteti, dr. Svaniborja Pettana.

foto: Toumani Diabaté med koncertom v maroškem Fezu leta 2009 (nathalie_r / Wikipedija)

Čeprav radi poudarjamo, da je pravljična snov večna, univerzalna, nadčasna in brezčasna, se skoraj ne bi mogli bolj motiti, saj so se nastajanje pravljic, pripovedovanje in interpretiranje njihove vsebine vedno prilagajali različnim družbenim, ideološkim, statusnim in drugim kontekstom, ki so vpisani v razmere vseh časov, v katerih so se pravljice oblikovale in spreminjale. Nekdaj so si vsebine zapomnili, šele v 19. stoletju so jih začeli hraniti v nesistematičnih in različnih pisnih oblikah. To dinamično dimenzijo in številne podobe variacij ohranjajo še danes. Špela Frlic je v knjigi Dekle, obljubljeno soncu bogato gradivo Balkana prevedla in priredila za okus in ušesa sodobnega poslušalca in poslušalke, bralca in bralke, saj je bila še posebej pozorna na vlogo in usodo deklet v obravnavanem gradivu. Ilustracije so delo Ane Zavadlav.

Vse odkar so Američani pred 21 leti napadli Irak, lahko v zahodnih medijih sporadično zasledimo novice o težkem položaju, v katerem se je znašla tamkajšnja krščanska skupnost. Še zlasti hudo je bilo v času t. i. Islamske države, ko je več sto tisoč iraških kristjanov moralo zbežati z domov svojih prednikov in poiskati zatočišča med Kurdi, v Bagdadu ali v tujini. Kljub temu poznavalci ocenjujejo, da v deželi med Evfratom in Tigrisom danes še živi vsaj pol milijona kristjanov, morda tudi več.

A kdo pravzaprav so ti ljudje? Kako neki so se znašli v državi, ki je na svetovnem zemljevidu verstev vedno obarvana zeleno, kar seveda označuje, da tam večinoma živijo muslimani? Ali iraški kristjani sledijo papežu v Rimu – ali pa imajo svojega lastnega verskega voditelja? Ali imajo nemara svoje svetnike, svojo teologijo, svoj sveti jezik? Kaj – če sploh karkoli – pomembnega so prispevali v duhovno zakladnico svetovnega krščanstva?

Priznajmo, na večino teh vprašanj bi v Sloveniji – pa še marsikje drugje po stari celini – ne znali odgovoriti … Nam pa to sramotno beli liso nevednosti lahko zdaj pomaga zapolniti intrigantna knjiga, ki je pred nedavnim izšla pod založniškim okriljem Kulturno-umetniškega društva Logos; gre za delo Duhovni svet Izaka Sirskega, pod katerega se sicer podpisuje Hilarijon Alfejev, eden izmed škofov ruske pravoslavne cerkve. Med platnicami tega dela se namreč lahko poučimo, kot pove že naslov dela, o Izaku Sirskem, puščavniku, mistiku in teologu, enem najpomembnejših predstavnikov starodavnega bližnjevzhodnega krščanstva, ki ga za svetnika priznavajo ne le iraški kristjani, ampak tudi pravoslavci in katoličani.

Zakaj je ta mož, ki je živel v sedmem stoletju po Kristusu, vreden naše pozornosti danes pa tudi kaj nam njegova intelektualna oziroma duhovna zapuščina pove o mezopotamskem krščanstvu, smo preverjali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili rusista, zgodovinarja in teologa, kustosa v Slovenskem šolskem muzeju ter predavatelja na ljubljanski Teološki fakulteti, dr. Simona Malmenvalla, ki je razpravo Alfejeva o Izaku Sirskem prevedel v slovenski jezik.

foto: upodobitev Izaka Sirskega v knjigi De perfectione vitae theoreticae, ki je izšla leta 1500 v Benetkah (Wikipedija, javna last)

Takšna naj bi bila umetnost za novo stvarnost, ki je nastala na pogorišču prve svetovne vojne, na opustošeni krajini, ko je po njej kosila epidemija španske gripe, preteči strah pred širjenjem idej sovjetske revolucije pa je kaotično stanje bede, smrti in vsesplošnega pomanjkanja še bolj zapletel. To naj bi bila umetnost reda, ki se je ob razvoju tehnike in industrializacije – tudi v Nemčiji, potem ko so bile njene vojne reparacije prestrukturirane – v silovitem, pospešenem napredku zlila s tendencami, ki so v duhovnem polju zavračale individualnost človeške izkušnje in razosebljale človeško bit. Mnogi umetniki so zagovarjali nevtralno, neposredno, objektivno prikazovanje resničnosti, drugi pa so do take neformalne zaveze gojili veliko posmeha, skepse in ironije. Kmalu se tudi v družbeno-političnih ureditvah v srednji Evropi pokažejo številne razpoke, iz prikrite realnosti in mnogih nerazrešenih konfliktov se izoblikujejo totalitarizmi in znova izbruhne vojna.

Vse to tematizira tudi mednarodna razstava Odmaknjeni pogled: Nova stvarnost in realizmi v Srednji Evropi (1925-1933), ki jo gosti Galerija Božidar Jakac – Muzej moderne in sodobne umetnosti.
Gosta: direktor te likovne ustanove Goran Milovanović in višji kustos Miha Colner.

Foto: iz kataloga ob razstavi
AVGUST ČERNIGOJ
Mati in sin (družina Hlavaty) /
Mother and Son (Hlavaty Family), 1933
pastel na papirju / pastel on paper
70 x 95 cm; inv. nr.: GG 3070
Galerija Božidar Jakac

Šund naj bi bilo delo brez sleherne umetniške vrednosti. Razen, seveda, če govorimo o Šundu z veliko začetnico, o kultnem drugem celovečercu Quentina Tarantina torej, ki je v ameriške kinematografe prišel pred natanko tremi desetletji, jeseni leta 1994. Tarantinov Šund s svojim kronološko nelinearnim sižejem in poudarjeno postmodernim, metafikcijskim predelovanjem hollywoodske tradicije namreč velja za enega umetniško najbolj dovršenih filmov zadnjih tridesetih let. Nič čudnega, skratka, če je, še preden smo ga navadni smrtniki lahko videli v kinodvoranah, zmagal na festivalu v Cannesu.

A za razloček od večine drugih prejemnikov zlate palme se je Šund sila uspešno zasidral tudi v globalni popkulturni zavesti; kdo se, na primer, ne spominja z ognjem in žveplom prežetega glasu Samuela L. Jacksona, ko navaja pasus o maščevanju Božjem iz svetopisemske Ezekielove knjige, ali Brucea Willisa, ki rahlo zbegani Marii de Medeiros lapidarno pojasnjuje, da je Zed pač mrtev?! – Tarantinu je s Šundom, skratka, uspelo nekaj skrajno nenavadnega: ustvaril je film, ki sodi tako v zabaviščne multiplekse kakor v butične dvorane kinotek. Še bolj impresivno pa se zdi, da lahko nekaj zelo podobnega rečemo tudi o Tarantinovih naslednjih sedmih filmih – od Jackie Brown do Bilo je nekoč … v Hollywoodu.

Zato se velja vprašati, v čem je pravzaprav skrivnost Tarantinovega uspeha? Kaj nam njegovi filmi sporočajo in kako neki to počnejo, da po ogledu Tarantinovega filma iz kinodvoran vsakokrat znova zadovoljni odhajamo tako poklicni kakor laični gledalci? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili filozofinjo dr. Jelo Krečič, ki je Tarantinove filme že pred časom natančno analizirala v svoji knjigi Zmote neprevaranih.

foto: John Travolta in Samuel L. Jackson v filmu Šund, kakor ju je na svojem grafitu iz leta 2002 upodobil britanski ulični umetnik Banksy (Goran Dekleva)

Kulturolog, predavatelj in pisatelj dr. Mitja Velikonja, ki predava na fakulteti za družbene vede, se je odločil, da bo v zaledju ukrajinske vojne, kritično naklonjen napadeni državi, kljub tragičnemu dogajanju spremljal načine spreminjanja kulture v vojni, njene glasove in ikonografijo, ki se kaže na ulici, v mestu, parku, krajini, knjižnici, oblačilni kulturi ... S svojo lastno, primarno izkušnjo in terensko raziskavo je dekodiral nekaj napačno poenostavljenih v črno - bela antagonistična razumevanja skrčena videnja, ki vojno razumejo kot spopad dveh narodov. Narodi in ljudstva, kot zatrjuje Velikonja, nimajo apriorno in samoumevno, ali kar tako nasprotujočih si interesov, podlaga vsega je vedno dihotomija, nasprotje med (kleptokratskimi) vladajočimi, koruptivnimi elitami in razredno podrejeno večino, spodbujeno in preoblečeno v etnične, civilizacijske spore in sovražna trenja nasprotujočih si družbenih konceptov in nazorov. O Ukrajinskih vinjetah, potopisnoesejski knjigi, ki jo je izdala založba Miš, ter starih in novih spoznanjih več v oddaji Kulturni fokus.

Foto: Mitja Velikonja

Vloga mrtvih v življenju posameznikov v sodobni družbi je projekt, ki ga vodi dr. Mirjam Mencej, profesorica na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Mrtvi se lahko pojavijo v sanjah, zagledamo jih nenadoma, začutimo njihovo prisotnost v obliki vonja, slišimo glasove, vidimo znamenja, nas k njim pritegnejo predmeti. O moči, tvornosti umrlih v širših družbenih kontekstih in komunikaciji z duhovi na območjih tranzicijskih postsocialističnih držav tokrat v oddaji Kulturni fokus.

foto: pixabay

Oktobra 2024 je minilo deset let, odkar si govorke in pisci slovenskega jezika lahko pomagamo s spletiščem Fran, portalom Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, kjer najdemo – in zastonj uporabljamo – kar 45 slovarjev: od Slovenskega pravopisa do Slovarja oblačilnega izrazja ziljskega govora v Kanalski dolini. Razume se, da so slovaropisci, ki so te resnično nepogrešljive jezikovne pripomočke spisali, v prav vsakega izmed njih vložili ogromno znanja, prizadevnosti in časa.

Je pa prav verjetno, da so si, ko so te slovarje ustvarjali, za zgled, kako se zadevi streže, vzeli enega izmed najstarejših – Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar s sredine devetdesetih let 19. stoletja. Tega se je namreč že pred debelimi desetletji prijel sloves, da se slovarja bolje kratko malo ne da spisati bolje, da njegov avtor, Maks Pleteršnik, pač ni ustvaril le slovarja temveč – če si pomagamo z vznesenim mnenjem Ivana Cankarja – najlepšo in najzanimivejšo knjigo, kar jih imamo Slovenci, neizčrpan in skoro neizčrpljiv zaklad jezikovne lepote.

Zato smo se v tokratnem Kulturnem fokusu spraševali, kako je Pleteršnik svoj Slovensko-nemški slovar pravzaprav zasnoval in koliko znanja ter dela je moral vanj vložiti, da tudi po 130 letih ostaja nepresežen v očeh stroke.? Prav tako pa nas je zanimalo, ali si z njim lahko še vedno pomagamo tudi povsem običajni uporabniki in uporabnice? – Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja nam je pomagal iskati slovenist in jezikoslovec, predavatelj na Oddelku za slovanske jezike in književnosti mariborske Filozofske fakultete, akad. dr. Marko Jesenšek.

foto: Maks Pleteršnik leta 1922 (Wikipedija, javna last)

Kdo ne pozna vonjalnih metafor, kot so: diši po jeseni, snegu, pomladi ...? Znano je, da riba smrdi pri glavi, mladenič ali deklica še dišita po mleku, nekomu smrdi delo, vendar zna zavohati denar, ima nos za to in lahko tudi voha nevarnost. Čeprav nekaterim pripisujemo, da so brez vonja, navadno neprijetne vonje asociiramo s tujci, z drugačnimi od nas. To se seveda nanaša tudi na druge družbene skupine, ki jih imamo za manj vredne, pa naj gre za barvo kože, spol, nacionalnost, politično ali versko pripadnost. V zgodovini, tudi svetih spisih, so na dno družbene diferenciacije poslali nevernike, krivoverce, razvratneže, vsakega, ki je bil malo moralno vprašljiv … Ti so bili navadno Bogu smrdljivi, medtem ko so božanska bitja in dominantne družbene skupine - vedno dišale. V različnih verskih tradicijah in kulturah je podobno še danes, saj so pogosto prijetni vonji povezani s čistostjo, svetostjo, duhovnimi in etičnimi dimenzijami. Kot zanimivost, pripadniki ene izmed malezijskih skupnosti, ki marsikaj okrog sebe razvrščajo na temelju vonja, celo verjamejo, da ima luna dober vonj, sonce pa zaudarja. Obsežni pomeni vonjalnih metafor, tako za vrednotenje ljudi, kot živali, rastlin, predmetnega sveta in še česa, so tako razvrščeni po naravnem, nravnem vonju ter po simbolnih vonjih.
Kaj je za nas prijetnega vonja in pred katerimi vonji bežimo, seveda ni odvisno le od nas samih, naših dobrih ali slabih spominov na vonje, ampak tudi od kulture, ki ji pripadamo.

Zato tokrat o pionirski in obsežni znanstveni monografiji z naslovom Antropologija vonja. Izčrpna knjiga je delo za dr. Mojce Ramšak, profesorice kulturne in socialne antropologije na Univerzi v Ljubljani in profesorice antropologije na AMEU-ISH. V letu 2024 sta bili sicer objavljeni dve njeni knjigi o antropologiji vonja v slovenskem in angleškem jeziku, ki sta nastali v okviru raziskovalnega projekta "Vonj in nesnovna kulturna dediščina", ki ga vodi.

Mojco Ramšak zanima vloga vonja v kulturno raznolikih okoljih, zgodovinsko-medicinski pogledi na vohanje, načini ubesedovanja vonja, vonj kot del spominov, predsodkov, govoric, čustev, spolnosti, trženje z vonji in pravna urejenost vonjav.

Čeprav živimo v dobi, ko številne slovenske ljudske pesmi in pripovedke tonejo v precej globoko pozabo, še vedno prav dobro vemo, da v jami pod Peco spi kralj Matjaž, ki se bo, ko se mu bo brada devetkrat ovila okoli kamnite mize, prebudil, s svojimi vojaki premagal vse sovražnike, pregnal krivico s sveta in takrat bodo za nas napočili zlati časi. Da kralj Matjaž torej še naprej vztraja v slovenskem kolektivnem kulturno-zgodovinskem spominu, slej ko prej kaže, da so bile pesmi in pripovedke, v katerih nastopa, njega dni sila priljubljene in široko razširjene med našimi predniki. Ali pa tudi ne in gre živo navzočnost tega lika v naši sodobni zavesti prej povezovati z Ivanom Cankarjem in drugimi književniki, ki so kralja Matjaža vzeli iz polja anonimne, ljudske slovstvene ustvarjalnosti in ga uporabili oziroma predelali za svoje namene in potrebe.

Naj bo tako ali drugače, nekaj pri vsem skupaj ni jasno: od kod neki je ta lik sploh prišel v naš kulturni prostor? Je, denimo, kralj Matjaž kratko malo ime, ki so ga vzhodnoalpski Slovani – naši predniki – enkrat v srednjem veku nadeli kakemu staremu, predkrščanskemu, mitološkemu junaku? Ali pa so si pomagali z realno zgodovino in ga ustvarili s pomočjo drobcev odmevnih, hvalevrednih dejanj, ki jih je v resnici storil ta ali oni dejanski srednjeveški vladar, nemara – in to je interpretacija, ki jo menda najpogosteje slišimo v šoli – ogrski kralj iz 15. stoletja, Matija Korvin?

No, dr. Marija Klobčar, raziskovalka na Glasbeno-narodopisnem inštitutu ZRC SAZU, pa zdaj precej prepričljivo dokazuje, da je v prajedru slovstvene tradicije o kralju Matjažu sicer res eden izmed srednjeveških vladarjev – a ne Matija Korvin. Če ne on – tedaj kdo? – Odgovor smo v pogovoru z dr. Klobčar iskali v tokratnem Kulturnem fokusu.

foto: kralj Matjaž na panjski končnici iz leta 1877, delavnica Leopolda Layerja (Slovenski etnografski muzej / Wikipedija, javna domena)