Ko smo se v 19. stoletju Slovenci borili za narodne pravice v kontekstu habsburške monarhije, smo se pogosto navdihovali pri Čehih. Znano telovadno društvo Sokol smo, denimo, ustanovili, sledeč prav češkim zgledom. In Slovenske matice bi bržčas ne bilo, ko bi Čehi že ne imeli Češke matice. Pravzaprav ima tudi gajica, pisava, ki jo danes uporabljamo, svoje najgloblje korenine na Češkem, saj se je Hrvat Ljudevit Gaj, ko je snoval ortografski sistem za zapisovanje južnoslovanskih jezikov, prvenstveno zgledoval pri Čehu Janu Husu in njegovi adaptaciji latinice v zgodnjem 15. stoletju.

Vse to je slovenski in češki kulturni prostor povezovalo in zbliževalo, toliko bolj seveda, ker je tudi kar nekaj Slovencev v tistem obdobju študiralo na znameniti Karlovi univerzi v Pragi. No, te tesne vezi pa so se v 20. stoletju – še zlasti v njegovi drugi polovici – nekoliko zrahljale. Saj drži, da je Plečnik takoj po prvi svetovni vojni vodil prenovo Hradčanov in da si zgodovine slovenskega filma ni mogoče predstavljati brez Františka Čapa in njegove Vesne, a vtis je, da so se po drugi svetovni vojni naši ustvarjalci, naši umetniki za navdih in spodbudo najraje, najpogosteje obračali na zahod ali na jug, spričo česar se je razdalja med našim in češkim kulturnim okoljem v splošnem povečevala.

Da pa se te stare češko-slovenske povezave vendarle ne bi čisto pretrgale, je skrbelo nekaj prizadevnih literarnih prevajalk in prevajalcev, med katerimi je eno ključnih vlog odigral Jaroslav Skrušný, ki nas je oskrbel s prevodi osrednjih čeških povojnih književnikov – od Milana Kundere do Bohumila Hrabala, od Vaclava Havla do Ivana Klime. Je pa treba podčrtati, da je to pravzaprav le polovica njegovega prevajalskega opusa, saj Skrušný zdaj že kakega pol stoletja nadvse vešče, nadvse umetelno prevaja tudi iz francoščine. Zola, Sartre, Camus, Malraux in Stendhal so, če omenimo le nekatere, avtorji, ki jih lahko beremo, zahvaljujoč njegovim prevajalskim naporom, za katere je leta 2011 potem prejel tudi Sovretovo nagrado.

A kako gresta češčina in francoščina, češka in francoska književnost skupaj? Kako ena in kako druga odmevata med slovenskimi bralkami in bralci? Iz katere literarne tradicije, ne nazadnje, raje prevaja? – To je le nekaj vprašanj, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav Jaroslava Skrušnýja.

Foto: Jaroslav Skrušny (Goran Dekleva)

V oddaji Kulturni fokus bo tokrat govora o nekdanji Emoni ob današnji Drami, nahajališču 11 ton izkopanega materiala,med katerim je rimska svetilka – oljenka, estetsko oblikovan predmet z motivom gledališke maske, kar je seveda zanimiva metafora za dramatičen in razgiban čas, ki se je vtisnil v obdobje rimske prisotnosti, ko je rasla Emona. Čeprav se arheološka stroka veliko ukvarja s to zgodovinsko epoho in samim prostorom, pa Emona še ni dobro raziskana; več bodo gotovo povedale nove metode in analize, ki dajejo starim kontekstom nove pomene. Zelo zanimiva utegne biti demografska sestava takratnega prebivalstva. 

Gostji: arheologinja Maja Lavrič, ki vodi arheološke raziskave, povezane z izkopavanji na območju Drame in Center za preventivno arheologijo pri ZVKDS, in argeologinja dr. Bernarda Županek, ki bo med drugim povedala, kaj od tega se je vse znašlo v Zakladnici Mestnega muzeja Ljubljana, kjer je na razstavi mogoče videti izbrane ostaline nekdanje rimske hiše pod današnjim gledališčem.

fotografija: oljenka z motivom gledališke maske

Mestni muzej Ljubljana, Aleksandra Saša Prelesnik 

V osrednji Turčiji, v bližini mesteca Boğazkale, približno dvesto kilometrov vzhodno od Ankare, se nahaja eno najpomembnejših arheoloških najdišč na svetu. V bronasti dobi je namreč tam stala Hatuša, prestolnica mogočne hetitske države, ki je obvladovala anatolsko planoto nekako med 18. in 12. stoletjem pred našim štetjem. Med številnimi pomembnimi najdbami, ki so jih odkrili arheologi, ki že dobro stoletje delajo na območju nekdanje Hatuše, od monumentalnih templjev do filigransko izdelanega nakita, so morda še prav posebej vznemirljive številne glinene tablice, popisane s klinopisom. Ko so jih jezikoslovci – med temi je ključno vlogo odigral Čeh Bedřich Hrozný – razvozlali ter analizirali, so ugotovili, da gre povečini za dokumente upravnega in religioznega značaja, da so napisani v hetitskem jeziku in da je hetitščina očitno eden izmed indoevropskih jezikov, med katere seveda sodi tudi slovenščina. Glede na to, da so hetitske glinene tablice nastale sredi drugega tisočletja pred našim štetjem, lahko celo rečemo, da je hetitščina najstarejša med vsemi indoevropskimi jeziki, ki jih poznamo.

No, poleti leta 2023 pa je skupina strokovnjakov z Univerze Juliusa–Maximiliana v Würzburgu v Hatuši odkopala še eno glineno tablico in ko so jo strokovnjaki skušali prebrati, so ugotovili, da je napisana v jeziku, ki je hetitskemu sicer očitno soroden, a od njega tudi drugačen. Odkrili so, skratka, čisto nov, doslej še neznan indoevropski jezik. In kaj to presenetljivo odkritje – kakor je mogoče razbrati iz najdenega besedila, gre za jezik mesta Kalašma, ki se je menda nahajalo nekje na severozahodnem robu hetitskega kraljestva – pomeni za naše razumevanje razvoja indoevropskih jezikov? Bo treba jezikoslovne učbenike napisati na novo ali pa jezik mesta Kalašma potrjuje, kar so lingvisti že dolgo domnevali? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu. Odgovor nanj pa nam je pomagal poiskati dr. Luka Repanšek, predavatelj na Oddelku za primerjalno in splošno jezikoslovje ljubljanske Filozofske fakultete.

Foto: levja vrata v Hatuši, prestolnici hetitske države, kjer so arheologi poleti leta 2023 sicer odkopali prvo znano glineno tablico, popisano z besedilom v jeziku mesta Kalašma (Luka Repanšek, objavljeno z dovoljenjem avtorja)

Antropologinja, raziskovalka antičnih svetov, dr. Svetlana Slapšak, je pri založbi Beletrina pred nedavnim izdala intrigantno študijo Hetera in filozof : iz zgodovinske antropologije svobodnega para, v kateri se, kot pravzaprav pove že naslov, posveča starogrškim prostitutkam, heteram, a to počne tako, da v svoje razpravljanje organsko pritegne še premisleka o delovanju atenske demokracije ter o naravi zakonske zveze v t. i. klasični dobi grške zgodovine, govori pa tudi o mitih in kultnih praksah, o hetero- in homoseksualni spolnosti, o položaju filozofov v grški mestni državi in tako naprej in naprej.

Hetera in filozof se, drugače rečeno, bere kot smel poizkus celostne rekonstrukcije nekega sveta, ki je bil in ga ni več. A kaj nam je ta svet – svet, ki ga zaradi Aristotela in Platona, zaradi Sofokleja in Evripida, zaradi Solona in Perikleja še danes radi postavljamo na nedosežen piedestal – zapustil, ko gre za odnose med moškimi in ženskami? – Natanko to je vprašanje, ki nas je v pogovoru z dr. Slapšak zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu.

Foto: hetera in njen klient med banketom, starogrško vazno slikarstvo, okoli 430 pr.n.št. (Marie-Lan Nguyen, Wikipedija)

Tako so Indiji, prepredeni s številnimi etničnimi skupinami, verskimi praksami in jeziki, predpisali konstrukte duhovne in religiozne univerzalnosti. Nastal je hinduizem kot absolutna esenca indijske identitete in nacionalnosti, najbolj univerzalna in tolerantna izmed vseh religij … Zanimivo, pred evropskimi posegi hinduizem v Indiji sploh ni bil prepoznan kot (krovna, temeljna, velika) religija, potem pa so tej domislici, ki je zelo uspela, pritrjevali tudi indijski izobraženci, ki so v prilagajanju kolonialistični prizmi, skozi katero je bila Indija romantizirana, povzdignjena in čaščena kot duhovna velesila, iskali možnosti upora proti zatiralskim in pohlepnim zahodnim oblastem. 
O izkrivljenih predstavah in interpretacijah Indije, ki so ubrale stranpoti in se oddaljile od poglobljenega razumevanja njene unikatnosti, ter življenjskih logikah, ki ne dokazujejo, kaj je prav, kaj narobe, resnice in laži, belega in črnega, najboljšega in najslabšega, več dr. Tamara Dietrich, profesorica indologije na oddelku za azijske študije filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

fotografija: Wikipedia 

Margaret Mead, danes znana kot pisateljica – nekdaj, za življenja, pa je veljala za odmevno ime antropologije in javne besede – je kmalu ugotovila, da je tamkajšnje življenje veliko manj ,,zategnjeno'' kot v njenih Združenih državah Amerike, v katere je sicer neomajno verjela; imela jih je za svetel primerek svobode zahodnega sveta. Odraščajoča dekleta na Samoi so bila manj omejena z zapovedmi vedenja, kot je opažala doma, in v nasprotju s tamkajšnjimi fanti nekako ritualno prezrta. Njihovo odraščanje je bilo zato veliko bolj sproščeno, vladala je nekakšna družbena toleranca do njih, njihov odnos do spolnosti ni bil zavrt. Kot je opažala, so se o svojem telesu lahko avtonomno odločala, seveda v skladu s kompleksnimi pravili te družbe, ki so se med drugim nanašala na sorodstvena in intimna vprašanja. Margaret Mead je pozneje postala tudi pomembna javna intelektualka, karizmatična govorka in predana liberalka, čeprav v nekaterih pogledih zelo kontroverzna.
Marsikdo je tudi slišal in bral, kako je njeno delo, tudi knjigo Odraščanje na Samoi, po njeni smrti kritiziral in uničeval Derek Freeman. Poudarjal je, da je njena knjiga neverodostojna, da je nekakšen mit, projekcija njenih lastnih prepričanj in način osvobajanja lastne spolnosti. Namesto da bi jo dopolnil, je njeno delo razvrednotil, čeprav je bila njegova izobrazba antropološko pomanjkljiva. 

Gost: dr. Rajko Muršič

Foto: Wikipedia

V Narodnem muzeju Slovenije bodo namreč čez nekaj tednov odprli razstavo, ki bo posvečena 30. obletnici odkritja neandertalčeve piščali v jami Divje babe in človekovemu ustvarjanju glasbe na splošno. Ker so njegovi začetki zamegljeni v davnini preteklosti, ne moremo vedeti, ali je neandertalcu, tako kot nam, ob poslušanju zaigralo srce in so se mu razvnela čustva, vendar sta bila glas in glasba - naj gre za melodične zvoke, šumenje, mrmranje ali petje - v tisočletnih zvočnih pokrajinah, skupaj s pozibavanjem telesa, zagotovo naravno uspavalno sredstvo; vpitje in predirljivi kriki, ki so se trgali iz najstarejšega glasbila, pa so opozarjali in nosili manj varne pomene in sporočila. Lovska pesem in uspavanka sta ves čas človeške evolucije, tako kot druge melodije in zvrsti, neločljivo združevali dva pola razvoja glasbe.  O tem pričajo tudi mlajše arheološke najdbe glasbil, kot je neandertalčeva piščal: koliščarska ropotulja, železnodobna keramična ropotulja, žvenketajoči predmeti iz železne dobe, panova piščal, glasbila v situlski umetnosti, različni rogovi in ne nazadnje univerzalno glasbilo boben. Glasbila so bila tudi nepogrešljiv del duhovnega in ritualnega življenja ...
Gosta: mag. Miran Pflaum iz Narodnega muzeja Slovenije, vodja projekta Neandertalčeva piščal, 60.000 let glasbe, in soavtor razstave dr. Matija Turk z Inštituta za arheologijo ZRC SAZU.

Fotografija: Narodni muzej Slovenije 

Umetnost – pa naj gre za glasbo, za slikarstvo, za gledališče, film, strip ali literaturo – se je v teku stoletij izkazala kot tista dejavnost, v kontekstu katere lahko ljudje zelo dobro, tehtno in poglobljeno govorimo o sila široki paleti naših ključnih bivanjskih izkustev – pa naj gre za bolečino neuslišane ljubezni, za tesnoben strah pred boleznijo in smrtjo, za negotovo iskanje bivanjskega smisla sredi absurdnega sveta, za vznesenost ob pogledu na lepote neokrnjene narave, za predelovanje kompleksne dinamike odnosov znotraj družine ali za vselej budno erotično poželenje.

Ko pa umetniki in umetnice skušajo vzeti v precep vojno in travme, ki jo vojno nasilje pusti v preživelih, no, tedaj se pogosto zdi, da je to problem, ki presega človeške kreativne zmožnosti, da, drugače rečeno, preprosto manjka besed, da manjka not, kadrov, gibov in barvnih odtenkov, s katerimi bi lahko kdorkoli adekvatno izrekel tovrstno grozo, tovrstno brezno. Pa vendar umetniki in umetnice ne odnehajo; in če pomislimo na slike Francisca Goye, v katerih je upodobil nasilje, ki je pretresalo Španijo med napoleonskimi vojnami, če pomislimo na Vasilija Grosmana in njegov veliki roman o drugi svetovni vojni Življenje in usoda ali če pomislimo na film Bitka za Alžir, v katerem Gilo Pontecorvo govori o alžirskem boju zoper francosko kolonialno nadoblast, tedaj je treba priznati, da umetnost le ni brez moči pred obličjem vojne.

A kaj natanko umetnost naredi z vojno, kadar je na ravni svoje nelahke naloge? Nas potolaži? Mar najde smisel v nesmiselnem ubijanju, mučenju, posilstvih in stradežu? Ali pa brezno, pred katerim stojimo, pravzaprav samo še poglobi? – To je vprašanje, ki si ga je zastavila mednarodna skupina razpravljavk in razpravljavcev, ko so pisali prispevke za intriganten zbornik The Resilience of History : The Yugoslav Wars through Art (se pravi: Odpornost zgodovine : jugoslovanske vojne skozi prizmo umetnosti), ki je pred nedavnim izšel pod založniškim okvirom Zavoda Maska. Do kakšnih zaključkov so se ti razpravljavci in razpravljavke navsezadnje dokopali, smo preverjali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili filozofa dr. Gregorja Modra in literarnega zgodovinarja dr. Blaža Kavška, ki sta nad omenjenim zbornikom bdela po uredniški plati.

Foto: prizor iz obleganega Sarajeva leta 1992 – Vedran Smailović igra violončelo sredi ruševin poslopja Narodne in univerzitetne knjižnice Bosne in Hercegovine, ki so jo enote vojske Republike Srbske v noči s 25. na 26. avgust 1992 obstreljevale in tako povzročile požar, v katerem je zgorelo več kot milijon in pol knjig (Mikhail Evstafiev / Wikipedija)

»Moralo je biti proti koncu poznega avgustovskega popoldneva, ko sta Mumintrol in njegova mama prispela v najglobljo hosto.« To je stavek, s katerim nas je v knjigi Mumintrolčki in velika povodenj finsko-švedska pisateljica Tove Jansson pred točno 80 leti prvikrat povedla v svoj neverjetno bogat, ontološko poln domišljijski svet filifjonk, hatifnatov, gafs, hemulov in, jasno, muminov, dobrodušnih, belih, oblih, kakor da puhastih bitjec, ki od daleč spominjajo na miniaturne nilske konje.

Tej, prvi knjigi je v naslednjih 25 letih sledilo še osem drugih, ki so svoji avtorici navsezadnje prinesle svetovno slavo in ugled. V tem kontekstu vsekakor velja omeniti, da je leta 1966 na kongresu Mednarodne zveze za mladinsko književnost, ki je potekal prav v Ljubljani, Tove Jansson prejela tudi Andersenovo nagrado, ki sicer velja za nekakšnega Nobela v polju otroške literature. Seveda pa so Mumintrol in drugi junaki Tove Jansson sčasoma prestopili mejo, ki jo predstavljajo knjižne platnice, se naselili v stripih, animiranih serijah, gledaliških igrah, trgovinah z igračami ter zabaviščnih parkih in tako konec koncev ustvarili globalen poslovni imperij.

A zakaj natanko? S čim vse so zgodbe Tove Jansson pravzaprav omrežile generacije bralk in bralcev – in to nikakor ne le tistih, mlajših od deset let – po vsem svetu? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prevajalko dr. Nado Grošelj, ki je v zadnjih nekaj letih poskrbela, da lahko knjige Tove Jansson naposled prebiramo tudi v slovenščini.

Foto: Mumintrol in Njuhec, kakor ju je Tove Jansson leta 1948 upodobila v knjigi Čarodejev klobuk (Goran Dekleva)