Kulturni fokus

Kulturolog, predavatelj in pisatelj dr. Mitja Velikonja, ki predava na Fakulteti za družbene vede, se je odločil za to, da v zaledju ukrajinske vojne, kritično naklonjen tej napadeni državi, kljub tragičnemu dogajanju, spremlja načine spreminjanje kulture skozi vojno, njene glasove in ikonografijo, ki se odraža na ulici, v mestu, parku, krajini, knjižnici, oblačilni kulturi... S pomočjo lastne, primarne izkušnje in terenske raziskave, je dekodiral nekatera napačna prepričanja o spopadu dveh narodov, saj narodi in ljudstva, kot zatrjuje, nimajo nasprotujočih si interesov kar tako, podlaga vsega je vedno dihotomija, nasprotje med (kleptokratskimi) vladajočimi, koruptivnimi elitami in razredno podrejeno večino, kar je spodbujeno in preoblečeno v etnične, civilizacijske spore, sovražne tenzije nasprotujočih si družbenih konceptov in nazorov. O Ukrajinskih vinjetah, potopisno - esejski knjigi, ki jo je izdala Miš založba, starih in novih spoznanjih, več v oddaji Kulturni fokus.

Vloga mrtvih v življenju posameznikov v sodobni družbi je projekt, ki ga vodi dr. Mirjam Mencej, profesorica na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Mrtvi se lahko pojavijo v sanjah, zagledamo jih nenadoma, začutimo njihovo prisotnost v obliki vonja, slišimo glasove, vidimo znamenja, nas k njim pritegnejo predmeti. O moči, tvornosti umrlih v širših družbenih kontekstih in komunikaciji z duhovi na območjih tranzicijskih postsocialističnih držav tokrat v oddaji Kulturni fokus.

foto: pixabay

Oktobra 2024 je minilo deset let, odkar si govorke in pisci slovenskega jezika lahko pomagamo s spletiščem Fran, portalom Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, kjer najdemo – in zastonj uporabljamo – kar 45 slovarjev: od Slovenskega pravopisa do Slovarja oblačilnega izrazja ziljskega govora v Kanalski dolini. Razume se, da so slovaropisci, ki so te resnično nepogrešljive jezikovne pripomočke spisali, v prav vsakega izmed njih vložili ogromno znanja, prizadevnosti in časa.

Je pa prav verjetno, da so si, ko so te slovarje ustvarjali, za zgled, kako se zadevi streže, vzeli enega izmed najstarejših – Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar s sredine devetdesetih let 19. stoletja. Tega se je namreč že pred debelimi desetletji prijel sloves, da se slovarja bolje kratko malo ne da spisati bolje, da njegov avtor, Maks Pleteršnik, pač ni ustvaril le slovarja temveč – če si pomagamo z vznesenim mnenjem Ivana Cankarja – najlepšo in najzanimivejšo knjigo, kar jih imamo Slovenci, neizčrpan in skoro neizčrpljiv zaklad jezikovne lepote.

Zato smo se v tokratnem Kulturnem fokusu spraševali, kako je Pleteršnik svoj Slovensko-nemški slovar pravzaprav zasnoval in koliko znanja ter dela je moral vanj vložiti, da tudi po 130 letih ostaja nepresežen v očeh stroke.? Prav tako pa nas je zanimalo, ali si z njim lahko še vedno pomagamo tudi povsem običajni uporabniki in uporabnice? – Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja nam je pomagal iskati slovenist in jezikoslovec, predavatelj na Oddelku za slovanske jezike in književnosti mariborske Filozofske fakultete, akad. dr. Marko Jesenšek.

foto: Maks Pleteršnik leta 1922 (Wikipedija, javna last)

Kdo ne pozna vonjalnih metafor, kot so: diši po jeseni, snegu, pomladi ...? Znano je, da riba smrdi pri glavi, mladenič ali deklica še dišita po mleku, nekomu smrdi delo, vendar zna zavohati denar, ima nos za to in lahko tudi voha nevarnost. Čeprav nekaterim pripisujemo, da so brez vonja, navadno neprijetne vonje asociiramo s tujci, z drugačnimi od nas. To se seveda nanaša tudi na druge družbene skupine, ki jih imamo za manj vredne, pa naj gre za barvo kože, spol, nacionalnost, politično ali versko pripadnost. V zgodovini, tudi svetih spisih, so na dno družbene diferenciacije poslali nevernike, krivoverce, razvratneže, vsakega, ki je bil malo moralno vprašljiv … Ti so bili navadno Bogu smrdljivi, medtem ko so božanska bitja in dominantne družbene skupine - vedno dišale. V različnih verskih tradicijah in kulturah je podobno še danes, saj so pogosto prijetni vonji povezani s čistostjo, svetostjo, duhovnimi in etičnimi dimenzijami. Kot zanimivost, pripadniki ene izmed malezijskih skupnosti, ki marsikaj okrog sebe razvrščajo na temelju vonja, celo verjamejo, da ima luna dober vonj, sonce pa zaudarja. Obsežni pomeni vonjalnih metafor, tako za vrednotenje ljudi, kot živali, rastlin, predmetnega sveta in še česa, so tako razvrščeni po naravnem, nravnem vonju ter po simbolnih vonjih.
Kaj je za nas prijetnega vonja in pred katerimi vonji bežimo, seveda ni odvisno le od nas samih, naših dobrih ali slabih spominov na vonje, ampak tudi od kulture, ki ji pripadamo.

Zato tokrat o pionirski in obsežni znanstveni monografiji z naslovom Antropologija vonja. Izčrpna knjiga je delo za dr. Mojce Ramšak, profesorice kulturne in socialne antropologije na Univerzi v Ljubljani in profesorice antropologije na AMEU-ISH. V letu 2024 sta bili sicer objavljeni dve njeni knjigi o antropologiji vonja v slovenskem in angleškem jeziku, ki sta nastali v okviru raziskovalnega projekta "Vonj in nesnovna kulturna dediščina", ki ga vodi.

Mojco Ramšak zanima vloga vonja v kulturno raznolikih okoljih, zgodovinsko-medicinski pogledi na vohanje, načini ubesedovanja vonja, vonj kot del spominov, predsodkov, govoric, čustev, spolnosti, trženje z vonji in pravna urejenost vonjav.

Čeprav živimo v dobi, ko številne slovenske ljudske pesmi in pripovedke tonejo v precej globoko pozabo, še vedno prav dobro vemo, da v jami pod Peco spi kralj Matjaž, ki se bo, ko se mu bo brada devetkrat ovila okoli kamnite mize, prebudil, s svojimi vojaki premagal vse sovražnike, pregnal krivico s sveta in takrat bodo za nas napočili zlati časi. Da kralj Matjaž torej še naprej vztraja v slovenskem kolektivnem kulturno-zgodovinskem spominu, slej ko prej kaže, da so bile pesmi in pripovedke, v katerih nastopa, njega dni sila priljubljene in široko razširjene med našimi predniki. Ali pa tudi ne in gre živo navzočnost tega lika v naši sodobni zavesti prej povezovati z Ivanom Cankarjem in drugimi književniki, ki so kralja Matjaža vzeli iz polja anonimne, ljudske slovstvene ustvarjalnosti in ga uporabili oziroma predelali za svoje namene in potrebe.

Naj bo tako ali drugače, nekaj pri vsem skupaj ni jasno: od kod neki je ta lik sploh prišel v naš kulturni prostor? Je, denimo, kralj Matjaž kratko malo ime, ki so ga vzhodnoalpski Slovani – naši predniki – enkrat v srednjem veku nadeli kakemu staremu, predkrščanskemu, mitološkemu junaku? Ali pa so si pomagali z realno zgodovino in ga ustvarili s pomočjo drobcev odmevnih, hvalevrednih dejanj, ki jih je v resnici storil ta ali oni dejanski srednjeveški vladar, nemara – in to je interpretacija, ki jo menda najpogosteje slišimo v šoli – ogrski kralj iz 15. stoletja, Matija Korvin?

No, dr. Marija Klobčar, raziskovalka na Glasbeno-narodopisnem inštitutu ZRC SAZU, pa zdaj precej prepričljivo dokazuje, da je v prajedru slovstvene tradicije o kralju Matjažu sicer res eden izmed srednjeveških vladarjev – a ne Matija Korvin. Če ne on – tedaj kdo? – Odgovor smo v pogovoru z dr. Klobčar iskali v tokratnem Kulturnem fokusu.

foto: kralj Matjaž na panjski končnici iz leta 1877, delavnica Leopolda Layerja (Slovenski etnografski muzej / Wikipedija, javna domena)

Saj drži, da je njega dni že veliki Leonardo da Vinci trdil, da je slikarstvo poezija, ki se vidi in ne sliši, ter poezija slikarstvo, ki se sliši in ne vidi, a v evropski zgodovini potem ni bilo prav preveč plodnih srečanj med obema umetnostnima disciplinama. Zakaj neki ne? – Morda zato, ker sta si – to je ob koncu 18. stoletja dokazoval nemški mislec Gotthold Ephraim Lessing – literarna in likovna umetnost pravzaprav diametralno nasprotni. Če prva namreč nujno potrebuje čas in ne prostora, da bi se razvila od prve do zadnje besede, je z drugo, tako razpravlja Lessing ob motrenju Laokoontove skupine, ene najbolj osupljivih skulptur antike, prav obratno, saj kip potrebuje predvsem prostor, v katerem se lahko napnejo vse oblike, njegov čas pa je kvečjemu statična večnost.

Kdo ima torej bolj prav: Leonardo ali Lessing? – To je vprašanje, na katerega nemara niti ni treba preveč vneto iskati končno-veljavnega odgovora, vsekakor pa ga lahko imamo v mislih, ko v roke jemljemo še svežo knjigo Tudi, v kateri sta moči združila pesnik Milan Jesih in kipar Mirko Bratuša. Gre za intrigantno delo, ki je izšlo pod okriljem založbe Goga in prinaša 82 Jesihovih osemvrstičnic ter, mednje pomešanih, Bratuševih 39 risb in osem fotografij, ki s pričujočimi pesmimi – tako se vsaj zdi – bolj korespondirajo oziroma dialogizirajo kakor da bi jih po vsej sili hotele ilustrirati.

A kako sta umetnika, Jesih in Bratuša, pravzaprav prišla na misel, da bi se lotila dela, ki je zdaj pred nami v Tudi? Kako je potekal njun ustvarjalni proces? In kakšnih odzivov bralcev in bralk oziroma gledalcev in gledalk bi bila, zdaj ko je knjiga pred nami, vesela? – To so nekatera izmed vprašanj, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav Milana Jesiha in Mirka Bratušo.

foto: Milan Jesih in Mirko Bratuša

Nekateri pravijo, da se vojna zgodovina ne ponavlja, ampak traja in traja. Zato so o njej, zmagovalcih in žrtvah, napisani epi in izpričani miti. Ti se velikokrat zrcalijo v dejanskosti, vse to pa zanima gledališče, gledališče v vojni in – vsaj relativnemu miru. Dr. Zala Dobovšek je dramaturginja, gledališka kritičarka in teatrologinja, ki je pred časom izdala knjigo Gledališče in vojna: Uprizoritveni odzivi na vojne v 90. letih v nekdanji Jugoslaviji, medtem ko filozofa in gledališčnika dr. Gregorja Modra vojna in njena reprezentacija zanimata tako na odru, kot v literaturi. Z zavzetostjo se je lotil preučevanja dramskih besedil, ki vsaj posredno obravnavajo vojno v nekdanji raznoliki državni entiteti. Balkanska trilogija je delo priznanega gledališkega režiserja in scenarista Dušana Jovanovića, ki jih je napisal in uprizoril prav v 90. letih prejšnjega stoletja. Vključil je mita o Antigoni in Sizifu ter se navezal na klasično protivojno dramo Bertolda Brechta Mati Korajža. V oddaji sodeluje tudi dr. Lana Zdravković, raziskovalka, umetnica, publicistka in aktivistka.

Gre za eno redkih znanih pripovedi starega človeka, ki konec 20. let prejšnjega stoletja živi v Alabami, ima izkušnjo otroštva in mladosti na rodni afriški zemlji, je pa tudi pričevalec ugarabitve, poniževanja in trpinčenja po zajetju, preden ga z drugimi sotrpini izkrcajo v Ameriki. Zato pripoveduje o tem, kako so črni ljudje prišli v Ameriko. Bil je med tistimi, ki so bili zadnje žrtve ameriške kolonialne politike in ekonomije, potem ko je bilo mednarodno in čezoceansko trgovanje z ljudmi že zdavnaj prepovedano, a lastniki plantaž na jugu v drugi polovici 19. stoletja še vedno nezakonito zasužnjujejo ljudi z zahodnih predelov Afrike. Poleg starčevega slikanja kulturnih posebnosti življenja iz sedanjega Benina, pogrešanja Afrike, ljubezni do žene in otrok, ki mu jih je drugega za drugim od njega v Ameriki odtrgala smrt, se njegova izpoved nazorno dotakne tudi nasilja in krutosti, grozodejstev, ki so si jih afriška ljudstva prizadejala med sabo. Določena ljudstva so v osvajalnih vojnah uprizarjala lov na druge skupnosti, potem pa so pripadnike pobili ali prodali v suženjstvo, se tako okoristili in poskrbeli za nadvlado. Knjiga z naslovom Barakun prinaša zgodbo zadnjega "črnskega tovora". Prevedla jo je Irena Duša Draž, spremno besedo pa je napisala Petra Meterc.

Med najbolj zanimive kraje, ki bodo v prihodnosti več spregovorili o njihovem položaju in vlogi v tedaj obstoječem svetu, - v Dalmaciji obstajajo sledi, ki kažejo na njihov obstoj pred več kot tisoč let pr. n. št. – sodita Korčula in Pelješac. Gre za obdobje antične Grčije v njenem najbolj cvetočem obdobju, ko so se oblikovale pomembne mestne državice. Nazadnje so na območju starodavnega grobišča na hrvaškem polotoku Pelješac arheologi odkrili grško-ilirsko čelado ( ne sicer prvo) iz 6. ali 5. stoletja pr. n. št. Pripadala naj bi članu tedanje vojaške elite; glede na vedenja v zvezi s podobnimi najdbami, so arheologi začeli domnevati, da Iliri, o katerih so pisali predvsem Rimljani, v svojem času predstavljajo mogočnejšo kulturo, kot so doslej domnevali. O tem vodja izkopavanj na tej lokaciji, dr. Hrvoje Potrebica in dr. Borut Križ, ki tudi sodeluje v skupine arheologov, sicer pa je kustos v novomeškem Dolenjskem muzeju. Čelada bi lahko po mnenju strokovnjakov pričala o prisotnosti pomembne in močne kulture pred prihodom Rimljanov.

Foto: model gomile, v kateri so našli drugo čelado, Miroslav Vuković