Kulturni fokus

Sogovornica: dr. Julijana Visočnik (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani; Nadškofijski arhiv Ljubljana), ki je s člankom o slonih v Rimskem imperiju sodelovala na Grošljevem simpoziju. 

fotografija: Wikimedia commons

Vzemite v roke katerikoli umetnostnozgodovinski učbenik in izvedeli boste, da v kontekstu evropske likovne in arhitekturne ustvarjalnosti stilnemu obdobju romanike, ki je zaznamovala čas nekako med 10. in 13. stoletjem, sledi gotika, gotiki renesansa, tej manierizem, ki se hitro umakne baroku in klasicizmu. Potem napoči – zdaj ste že v zgodnjem 19. stoletju – romantika, no, ko med listanjem pridete do strani, ki govorijo o umetnosti 20. stoletja, pa se boste poučili, da je to čas modernizma. Toda Pablo Picasso, bržčas prvo ime modernistične likovne umetnosti, je umrl že leta 1973. Marc Chagall mu je sledil 12 let pozneje in Salvador Dalí leta 1989. Eden zadnjih nesporno velikih modernistov je bil slej ko prej abstraktni ekspresionist Willem de Kooning, od čigar smrti pa bo prihodnji teden tudi že minilo 29 let. Zato se počasi menda lahko vprašamo, kaj pravzaprav sledi modernizmu?

Učbenik, po katerem ste doslej listali, vam tu slej ko prej ne bo v pomoč; pa ne zato, ker bi bili njegovi avtorji in avtorice leni, ampak zato, ker sama umetnostnozgodovinska veda slej ko prej ne ve prav dobro. Vprašanje, kaj pride po modernizmu, je pač na široko odprto. In to ne le zato, ker v polju umetnostne produkcije danes cveti pregovornih sto cvetov, ker, drugače rečeno, vsak umetnik, vsaka umetnica krčevito zasledujeta le sebi lasten, unikaten in neponovljiv umetniški izraz, ampak najbrž tudi zato, ker dandanes ni povsem jasno, kaj umetnost sploh je, kako razume človeka in njegov položaj v svetu, kakšno mesto zavzema v življenju posameznic in posameznikov, kakšno pa v življenju različnih skupnosti – od tistih lokalnega, regionalnega ali nacionalnega značaja do one, relativno mlade, ki ji lahko vse bolj upravičeno rečemo globalna.

Glede sodobne umetnosti se, skratka, ne strinjajo niti filozofi in drugi teoretiki, ki se ukvarjajo z njo; orientirati se v pravem pravcatem metežu idej, konceptov in vrednostnih sodb, ki poganjajo diskusije, debate in prerekanja o zdajšnji umetnosti oziroma umetnostni produkciji, pa je vse prej kot enostavno. No, eno izmed možnih rdečih niti, kako se znajti v tem zagonetnem blodnjaku, nam ponuja intrigantna knjiga Umetnost v živem in mrtvem kotu, v kateri je slikar, grafik, likovni teoretik in filozof, dolgoletni predavatelj na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, akad. dr. Jožef Muhovič, zbral svoje razprave, svoja razmišljanja o moči in nemoči umetniških del, da izrekajo resnico, da izrekajo lepoto, da spreminjajo svet. Kakšne so perspektive, ki se nam torej odpirajo ob branju njegove knjige, ki je izšla pod založniškim okriljem Slovenske matice, smo v pogovoru z dr. Muhovičem preverjali v tokratnem Kulturnem fokusu.

Foto: instalacija Sound II britanskega kiparja Antonyja Gormleyja v kripti katedrale v angleškem Winchestru iz leta 1986 (David Kernan / Wikipedia)

Ibsen, ki ga zgodovina svetovne dramatike po pomembnosti uvršča takoj za Shakespearom, sodi med najpogosteje uprizarjane dramatike v slovenskem gledališču, saj so njegova dela doživela skoraj sedemdeset uprizoritev. Prva je bila že leta 1892 v Ljubljani – drama Nora ali Hiša za lutke v režiji Ignacija Borštnika. Pomemben del dramatike Henrika Ibsena, ki sicer velja za enega ključnih utemeljiteljev moderne drame, predstavljajo prav kompleksno oblikovani ženski liki. V času, ko je bila vloga ženske v družbi večinoma omejena na družino in zasebno sfero, je Ibsen v svojih delih odpiral vprašanja ženskega položaja, svobode in osebne identitete. Njegove junakinje niso zgolj stranski ali pasivni liki, temveč nosilke notranjih konfliktov in stisk, družbenih pritiskov ter hlepenja po samostojnosti. Takšna je tudi Nora, naslovna junakinja drame, ki sprva deluje vdano in lahkomiselno. Vendar je zaradi izbire lastne svobode in zavrnitve tradicionalne vloge – zaradi odločitve, da zapusti otroke in moža – v času nastanka drame, zlasti v Nemčiji, sprožila burne razprave o položaju žensk v družbi. Poleg Nore kot še bolj zapleten ženski lik izstopa tragična figura Hedde Gabler, ki zaradi želje po samouresničitvi poseže po samodestruktivnih dejanjih.

Otroštvo Henrika Ibsena, ki ga pogosto omenjamo kot enega prvih dramatikov, ki je v umetnosti resno in poglobljeno obravnaval vprašanje položaja žensk v sodobni družbi, je zaznamoval finančni propad družine. Ta je močno vplival na njegovo razumevanje družbenih odnosov, družbenih norm in resnice v človeških odnosih.

Sogovornica: dr. Marija Zlatnar Moe, poznavalka njegovega opusa in prevajalka njegovih del iz norveščine.

fotografija: Wikipedia

Pred nekaj leti je slovenske ljubitelje in ljubiteljice sedme umetnosti navdušil film Zgodbe iz kostanjevih gozdov, celovečerec, ki ga je njegov režiser in so-scenarist Gregor Božič umestil med strme hribe in odročne doline Beneške Slovenije. Film je gledalke in gledalce očaral predvsem z lepimi, pravzaprav že kar sapo jemajočimi podobami tamkajšnje neokrnjene narave. A te estetizantne podobe tihih, rumenečih gozdov imajo tudi svojo senčnejšo, hrbtno stran, stran, o kateri se lahko pouči, kdor v roke vzame Zaraščanje in upanje v Beneški Sloveniji.

Gre za intrigantno razpravo, ki jo je pri Založbi Univerze v Ljubljani lani objavila antropologinja, predavateljica na ljubljanski Filozofski fakulteti, dr. Tina Ivnik, v njej pa piše – kot pravzaprav lahko razberemo že iz podnaslova knjige – o preobrazbah kulturne krajine Nadiških dolin. To pomeni, povedano precej preprosto, da se avtorica v svoji monografiji posveča vprašanju, kako so modernizacijski pritiski sodobnega sveta spremenili življenja ljudi v Beneški Sloveniji in kako so se te spremembe potem navzven odrazile v podobi tamkajšnje krajine, ki se je v zadnjega pol ali tri četrt stoletja menda precej spremenila, precej pogozdila. In kolikor je razumeti razpravljanje dr. Ivnik, so ti isti gozdovi, ki so tako navdušili slovenske cinefile, v očeh Beneških Slovencev videti čisto drugače. Takole namreč beremo v predgovoru: »O gozdu so mi pripovedovali z nejevoljo, večkrat so me podučili, da gozd Nadiških dolin ni lep gozd, in ga nasploh opisovali kot nekakšno nadlogo.«

Zakaj tako? Od kod ta resentiment? Kaj se je Beneški Sloveniji, njenim krajem in njenim ljudem zgodilo v novejši dobi, da so razvili tak odnos do gozda? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Tino Ivnik.

Foto: kulturna krajina v Nadiških dolinah septembra 2022 (Tina Ivnik, objavljeno z dovoljenjem avtorice)

Kot najstnica se je preselila v Združene države Amerike in se preizkusila kot gledališka in filmska igralka, njen ustvarjalni in politični preobrat se je zgodil v Mehiki dvajsetih let prejšnjega stoletja. Tam je vstopila v krog umetnikov in intelektualcev, med katerimi sta bila tudi Diego Rivera in Frida Kahlo. Ključno vlogo pri njenem razvoju je imel ameriški fotograf Edward Weston. Po izgonu iz Mehike se je vključila v delo Mednarodne rdeče pomoči. Njena pot jo je vodila v Sovjetsko zvezo in nato v Španijo, kjer je med državljansko vojno delovala v podporo republikanski strani. Povsem se je posvetila političnemu organiziranju, revolucionarnemu in humanitarnemu delu, zato se k fotografiji ni več vrnila. Posebno zanimivo je, da je del svoje zapuščine – fotografije in drugo gradivo – v Moskvi zaupala tržaškemu Slovencu, revolucionarju in povojnemu politiku Ivanu Regentu. Prav po zaslugi teh vezi ima tudi slovenski prostor pomembno, čeprav pogosto prezrto mesto v zgodbi Tine Modotti.

gost: dr. Miklavž Komelj, poznavalec njenega dela, ki je izbrskal umetničino zapuščino v Sloveniji 

fotografija: Wikipeida, Tina Modotti by Jane Reece c. 1919

Grafiti zavzemajo precej dvoumno mesto v očeh javnosti. Če so po mnenju nekaterih pravzaprav eklatanten primer vandalizma in simptom širše družbene dekadence, nekakšnega celostnega razkroja moralnih vrednot, pa drugi v njih, nasprotno, prepoznavajo dragoceno pričevanje, nepogrešljivo družbeno-politično intervencijo oziroma že kar ključen umetniški izraz deklasiranih slojev, ki o sebi in svojem položaju v svetu nočejo ali ne morejo govoriti kako drugače, saj nimajo dostopa do akademij, galerij, muzejev, založb in tiskarn, vseh tistih institucij, skratka, ki služijo ustvarjalkam in ustvarjalcem iz socialnih okoljih, ki so pač nekoliko višje na družbeni hierarhični lestvici.

Ta ambivalenca v našem odnosu do grafitov se je, če dobro premislimo, v zadnjih nekaj desetletjih kvečjemu še poglobila. Dela kolikor anonimnega toliko razvpitega Banksyja, bržčas najbolj slavnega uličnega umetnika na svetu, katerega prava identiteta ostaja skrbno varovana skrivnost, se, denimo, na dražbah zdaj prodajajo za milijone. Po drugi strani pa je nedavna odločitev ljubljanske policije, da z grafiti že dolgo porisano Metelkovo z okolico razglasi za varnostno tvegano območje, slej ko prej potrdila najhujše sume in strahove vseh tistih, ki imajo od vsega najraje neomadeževane fasade – kakor da bi veljala enačba, da tam, kjer so grafiti, je pač tudi kriminal.

Nič čudnega, skratka, če je antropologinja dr. Helena Konda svojo knjigo Mizzart in Strip Core : proto street art na Slovenskem (Založba Univerze v Ljubljani), v kateri pretresa delovanje dveh umetniških, grafitarskih kolektivov – Mizzarta in Strip Cora, kajpada – v 80. in 90. letih prejšnjega stoletja, začela s temle stavkom: »Umetnost na ulicah obstaja, odkar obstajajo ulice, spreminjajo pa se njene pojavne oblike in položaj v družbenem vrednostnem sistemu.« Kako torej vrednotiti grafite oziroma, širše, ulično umetnost? Še bolj konkretno: kako pomemben del naše kulturne dediščine so grafiti in murali na ljubljanski Metelkovi? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav Heleno Konda.

Foto: ena izmed poslikav, ki so jih člani kolektiva Mizzart ustvarili leta 1993 v prostorih kluba Bunker v Ljubljani (arhiv kolektiva Mizzart, poobjavljeno v knjigi Helene Konda Mizzart in Strip Core : proto street art na Slovenskem)

Avtorica prepleta zgodbe resničnih, mitoloških in skoraj izbrisanih osebnosti, ki so mesto zaznamovale ali pa so mu bile zgolj bežno blizu. Nekatere, vpisane v zgodovino ali pisateljičino notranjo refleksijo, v Ljubljani najdejo novo življenje in poslanstvo, druge sprejmejo usodne, dobre ali slabe odločitve, za tretjimi ostane le posvetilo na nagrobnem kamnu. Pisateljica tako vstopa v dialog z zgodovinskimi in mitičnimi liki, skozi njihove glasove gradi spomin na Ljubljano, hkrati pa razkriva mehanizme pozabe, družbene neenakosti in sistemske zapostavljenosti žensk skozi čas, vendar ne v slogu uveljavljenih stereotipov.

Roman se simbolno začne z legendo o Argonavtih, ki naj bi po eni izmed različic mita ustanovili rimsko Emono, v ospredje pa je – poleg številnih drugih, postavljen tudi baladni, skrivnostni motiv Povodnega moža. Ti mitološki in literarni referenčni okviri se nenehno prepletajo z zgodovinskimi plastmi mesta ter z osebnimi in kolektivnimi spomini. Številni liki, figure, živali in motivi vstopajo v dialog z antičnim in mitološkim, pri čemer se z branjem postopoma odstirajo različni svetovi.

Strukturno izhodišče romana je matematična formula Iva Laha, ki ladjo Argo razstavi na njene nedeljive dele – podobno kot so jo morali Argonavti razstaviti in prenesti do morja. Ta ideja razstavljanja in ponovnega sestavljanja postane temelj romana, katerega podnaslov se navezuje na steganografijo: skrito sporočilo znotraj drugega sporočila.

Kje smo? je žanrsko heterogeno in slogovno hibridno delo, najbližje menipski satiri, v kateri se poetičnost spaja tako s tragiko kot komiko in parodijo.

Roman zaznamuje izrazita jezikovna raznolikost, bogastvo kulturnih referenc in močna osebna izpoved. Avtorica pogosto črpa iz lastnega spomina: otroštva, šolanja, žensk, ki so oblikovale njen svetovni nazor, profesorjev, izjemnih osebnosti in partnerstev. Brez zadržkov odstira svoj intimni doživljajski kozmos, ki se s prekrivanjem realnega in fiktivnega zlije v  nenehno prepletajoče sovpadanje poetičnosti, ironije in melanholije, pretresljivosti in družbene kritike.

Sogovornica: dr. Svetlana Slapšak, pisateljica in antropologinja 

Fotografija: z naslovnice romana Kje smo? (Založba Goga)

Vse odkar so proti koncu 19. stoletja Vincentu van Goghu v roke prišli prvi japonski barvni lesorezi – tako imenovani ukiyo-e –, se zdi, da se na Zahodu ne znamo nehati čuditi se kulturi dežele vzhajajočega sonca. Pomislimo: na Bertolta Brechta je močno vplivalo gledališče nō; filmski režiserji od Bernarda Bertoluccija do Quentina Tarantina so se zgledovali pri Akiru Kurosawu; Svetlana Makarovič je v zadnjem času izdala kar tri zbirke haikujev, te, kar najbolj prepoznavno japonske pesemske forme; o množični priljubljenosti anim in mang, japonskih risanih filmov in stripov, med mladimi na Zahodu danes pa skorajda ne gre izgubljati besed.

A to še ni vse – dežela vzhajajočega sonca namreč ne premore le sila bogate in navdihujoče umetnostne zakladnice, ampak se ponaša tudi z osupljivo raznoliko in dolgo tradicijo filozofskih ter duhovno-religijskih iskanj in premišljevanj, ki nas v Evropi in Amerikah prav tako kličejo v kolikor izzivalen toliko ploden dialog. Enemu takemu dvogovoru smo se posvetili v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili filozofa, dolgoletnega predavatelja na ljubljanski Filozofski fakulteti, dr. Marka Uršiča.

Naš gost je namreč pod okriljem Založbe Univerze v Ljubljani proti koncu lanskega leta izdal Odseve dežele vzhajajočega sonca, nenavadno, intrigantno delo, ki med seboj prepleta, križa in spaja prvine filozofske razprave, introspektivne meditacije in potopisa. Potopisa po Japonski, kajpada. V pogovoru z dr. Uršičem smo preverjali, kam, na robove kakšnih spoznanj in uvidov navsezadnje lahko pripelje svoje bralke in bralce ta knjiga, ki z eno nogo sicer stoji na tleh evropske, z drugo pa na tleh japonske filozofije, predvsem tiste, podkletene z budizmom.

Foto: Kinkakuji ali Tempelj zlatega paviljona, zen-budistično svetišče s konca 14. stoletja v stari cesarski prestolnici Kjoto (Hyppolyte de Saint-Rambert / Wikipedija)

Avtorja ne zanima zgolj zaporedje slogov in obdobij, temveč predvsem vprašanje, kako umetnost deluje: kakšno vlogo ima v življenju ljudi, v obredih in verovanjih, v politiki in vsakdanjiku. Zanima ga, zakaj so umetnine nastajale, kakšne potrebe so zadovoljevale, kako so ljudje nekoč gledali svet – in koliko teh, pogosto zelo globokih miselnih vzorcev, nosimo v sebi še danes.
Čeprav je od prve izdaje knjige minilo že več kot sedemdeset let, Zgodovina umetnosti ni ostala zamrznjena v času. Ernst Hans Gombrich jo je v novih izdajah dopolnjeval in razširjal, predvsem z dodajanjem poglavij o moderni umetnosti, do katere je gojil določene zadržke. Zavedal se je omejenosti pogleda od blizu in ni želel napovedovati, katere oblike eksperimentalne in abstraktne umetnosti bodo presegle trenutne modne tokove ter prestale presojo časa.
Knjiga je bila ob izidu sprejeta z velikim navdušenjem, pozneje pa tudi kritično – zlasti zaradi evropocentričnega pogleda in odsotnosti ženskih umetnic. Kljub tem razpravam delo ohranja svoje izstopajoče mesto in pomen.
Gombrich še vedno ostaja ključen avtor za razumevanje umetnosti, v marsičem je presenetljivo aktualen, v povsem drugačnem svetu, nas lahko še vedno uči nečesa bistvenega: kako gledati.

Sogovornica: Katja Jenčič, prevajalka in urednica knjige
Fotografija: detajl stropa Sikstinske kapele, Michelangelo, iz knjige Zgodovina umetnosti
Založba Studia humanitatis

V naših predstavah, slej ko prej podedovanih s konca 19. stoletja, se umetnosti še vedno drži nekaj nežnega, rahlega, krhkega in neživljenjskega. Saj vemo: preciozne mlade dame, ki v pozlačenih meščanskih salonih igrajo klavir, pa bledični mladeniči, ki, nesramežljivo očarani nad intenzivnostjo lastnega čustvovanja, globoko zdihujejo in pišejo otožne verze. No, tem starosvetnim predstavam bi kazalo zoperstaviti delo kiparke Dragice Čadež, ki je lani prejela Prešernovo nagrado za življenjsko delo, ter pisateljice Nataše Kramberger, ki so ji – prav tako lani – podelili nagrado Prešernovega sklada. Prva je namreč najmonumentalnejši del svojega opusa ustvarila s hrupno motorno žago v roki, prav rada pa, kot vemo, tudi gnete mastno glino in iz nje izvablja nepričakovane oblike, medtem ko pisanje druge zadnja leta poganja in raste predvsem iz znoja, s katerim zaliva mastno zemljo svoje biodinamične kmetije na štajerskem severovzhodu.

Dobro, Dragica Čadež in Nataša Kramberger pač ne ustvarjata v bidermajerskih salonih, njune roke so žuljave, a to seveda še ne pomeni, da je zaradi tega delo ene in delo druge mogoče vzporejati ali da se tisto, kar nam kaže ena in pripoveduje druga, v estetskem oziroma sporočilnem smislu stika, dopolnjuje ali celo prekriva. Prekriva najbrž res ne, a ko so v začetku lanskega decembra v kranjski Galeriji Prešernovih nagrajencev odprli pregledno razstavo Dragice Čadež, je Galerija istočasno izdala knjigo Kaj le v sebi nosiš, intriganten dialog med likovno in literarno umetnostjo, pri katerem so fotografijam skulptur Dragice Čadež so-in-zoper-postavljena žanrsko raznolika besedila Nataše Kramberger. In kaj iz tega srečanja kipa in teksta navsezadnje vznika? Je to nekakšen ljubeč klic nazaj k materialnemu in naravnemu, k otipljivim rečem in brstečim stvarem tega sveta ali vendarle kaj čisto drugega? – Prav to je vprašanje, ki nas je v pogovoru z Dragico Čadež in Natašo Kramberger zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu.

Foto: Dragica Čadež in Nataša Kramberger (Goran Dekleva)