Iz govora sv. Avguština, škofa, O pastirjih (46. govor, 13)
O slabotnih kristjanih
Slabotnih - pravi Gospod - niste krepčali, bolnih niste zdravili. Tako govori malopridnim pastirjem, krivim pastirjem, pastirjem, ki iščejo svoje koristi, ne pa kar je Jezusa Kristusa; se veselijo dobička, ki jim ga prinaša mleko in volna, za ovce pa nič ne skrbijo in tudi slabotnim ne pomagajo. Med človekom, ki je slaboten, to je, ni trden (kajti beseda ,slaboten' se rabi tudi za tega, ki je bolan), in človekom, ki je bolan, to je, se slabo počuti, je neka razlika. Če namreč prav premislimo besede same, je bolan prav za prav tisti, ki ga je bolezen že zagrabila; slaboten pa je, kdor ni trden in je potemtakem zanič.
Po mojem mnenju hoče Sveto pismo povedati tole: Kdor je slaboten, se mora bati, da pride nadenj skušnjava in ga zlomi. Kdor je pa bolan, je že okužen s kako strastjo in ta mu ne pusti, da bi stopil na pot, ki vodi k Bogu, in bi vzel nase Kristusov jarem.
Glejte, nekateri ljudje, ki hočejo prav živeti in so že sklenili, da bodo krepostno živeli, so manj zmožni prenašati hudo kakor pa delati dobro. Toda kdor hoče biti trden kristjan, mora biti pripravljen ne samo dobro delati, ampak tudi hudo prenašati. Kdor se torej zdi goreč v opravljanju dobrih del, a trpljenja, ki mu grozi, noče ali ne more vzeti nase, je slaboten. Kdor pa ljubi svet iz kake nezdrave poželjivosti in se zato tudi odvrača od dobrih del, je okužen in bolan. Tak je zaradi bolezni brez moči in ne more nič dobrega storiti.
Tak je bil v svoji duši oni mrtvoudni bolnik, ki ga nosači niso mogli prinesti pred Gospoda, pa so odprli streho in ga skoz odprtino spustili predenj.
Stori tudi ti tako: odkrij streho, spusti pred Gospoda mrtvoudno dušo, ki je prizadeta na vseh svojih udih, brez dobrih del, obložena z grehi in okužena s kugo svojih poželjivosti.
Če so torej bolniku vsi udje odpovedali in so vsi notranji organi mrtvoudni, hitro k zdravniku - imamo ga, a se skriva na dnu srca; prav v tem je pravi skrivnostni pomen Svetega pisma - razodeni, kar je skrito, odkrij streho in spusti mrtvoudnega.
Kdor tega iz nemarnosti ne stori, ste slišali, kakšne graje bo deležen: Slabotnih niste krepčali, bolnih niste zdravili, ranjenih niste obvezovali. Ranjenci, o katerih se tu govori, so, kakor smo rekli, tisti, ki jih je ohromil strah pred skušnjavami. V takih primerih je treba nuditi kot zdravilo tolažilne besede: Bog je zvest in vas ne bo pustil skušati čez vaše moči, ampak bo s skušnjavo dal tudi možnost, da jo boste zmagali.