Iz knjižice Origena, duhovnika, O molitvi (25. pogl.)

Pridi tvoje kraljestvo

 

Po besedi našega Gospoda in Odrešenika božje kraljestvo ne prihaja tako, da bi vzbujalo pozornost, in tudi ne bodo govorili: Glej, tukaj je, ali: tam je, božje kraljestvo je namreč med nami; kajti zelo blizu nam je beseda, v naših ustih in v našem srcu. Zato pa tisti, ki prosi, da bi prišlo božje kraljestvo, brez dvoma za tisto božje kraljestvo, ki ga ima v sebi, pravilno prosi, da bi bilo vzpostavljeno in bi prinašalo sadove ter se dovršilo. Kajti v vsakem izmed svetih kraljuje Bog in vsak sveti se pokorava duhovnim postavam Boga, ki v njem prebiva kakor v dobro vodenem mestu. Navzoč je v njem Oče in v tisti popolni duši skupaj z Očetom kraljuje Kristus v skladu s tistim stavkom: Bova k njemu prišla in pri njem prebivala.

Tedaj bo torej ob našem stalnem napredovanju tisto božje kraljestvo, ki je v nas, dospelo do vrhunca; in spolnilo se bo tedaj tisto, kar pravi apostol: Kristus si bo podvrgel vse sovražnike in bo nato izročil kraljestvo Bogu Očetu, da bo Bog vse v vsem. Zaradi tega nenehno molimo s tisto dušno prevzetostjo, ki naj bi po Besedi postala božja, in naj govorimo našemu Očetu, ki je v nebesih: Posvečeno bodi tvoje ime, pridi tvoje kraljestvo.

Tudi tisto je treba umevati o božjem kraljestvu: kakor nimata skupnega deleža pravica in krivica in kakor luč nima zveze s temo in ni soglasja med Kristusom in Belialom, tako božje kraljestvo ne more obstajati skupaj s kraljestvom greha.

Če torej hočemo, da bi Bog kraljeval v nas, potem naj na noben način ne kraljuje greh v našem umrljivem telesu; mrtvimo naj namreč svoje ude, ki so na zemlji, in naj obrodimo sad v Duhu; tako se bo v nas kakor v duhovnem raju sprehajal Bog in bo samo on kraljeval v nas skupaj s svojim Maziljencem, ki naj v nas sede na desnico njegove duhovne moči, katero želimo prejeti; in naj sedi, dokler vsi njegovi sovražniki, ki so v nas, ne postanejo podnožje njegovih nog in bosta v nas izničena sleherno poglavarstvo in sleherna oblast in moč.

To se namreč more zgoditi v vsakomer izmed nas in more kot zadnji sovražnik biti uničena smrt: da bo tudi v nas Kristus govoril: Smrt, kje je tvoje želo? Smrt, kje je tvoja zmaga? Že sedaj naj si torej tisto, kar je v nas minljivega, nadene svetost in neminljivost; in umrljivo naj si po uničenju smrti nadene Očetovo neumrljivost, da bo v nas kraljeval Bog in da bomo tako živeli že v dobrinah prerojenja in vstajenja.