Gledališče Ane Monro te dni praznuje 40. obletnico ustvarjanja. Začetniki uličnega gledališča pri nas poročajo, da so bili konservativni Ljubljančani vse od njihovih začetkov silno občutljivi nanje. Svoje projekte so morali zato prijavljati policiji, ki jih je redno prepovedovala, a so jih kljub temu redno izvajali. O bogati zgodovini in o tem, kaj je vsak izmed njih ponesel v prihodnost, smo se pogovarjali s člani Gledališča Ane Monro: Mojco Dimec, Andrejem Rozmanom – Rozo ter Gorom Osojnikom, pridružila pa se je tudi Ema Kugler, filmska in vizualna umetnica, njihova sodobnica, sopotnica in prijateljica. Vabimo vas k poslušanju!

foto: Ana Monro, vir: facebook.com

"Osnovna ideja je bila zelo enostavna: vprašanje, ali se da tekom predstave vse igralce nadomestiti z ljudmi iz publike. In, se jih da!" Goro Osojnik

Gledališče Ane Monro te dni praznuje 40. obletnico ustvarjanja. Začetniki uličnega gledališča pri nas poročajo, da so bili konservativni Ljubljančani vse od njihovih začetkov silno občutljivi nanje. Svoje projekte so morali zato prijavljati policiji, ki jih je redno prepovedovala, a so jih kljub temu redno izvajali. O bogati zgodovini in o tem, kaj je vsak izmed njih ponesel v prihodnost, smo se pogovarjali s člani Gledališča Ane Monro: Mojco Dimec, Andrejem Rozmanom – Rozo ter Gorom Osojnikom, pridružila pa se je tudi Ema Kugler, filmska in vizualna umetnica, njihova sodobnica, sopotnica in prijateljica. Vabimo vas k poslušanju!