Je tisti Štajerc, ki ga poznamo vsi. Kljub dolgoletnemu nastopanju z ansamblom bratov Avsenik je ohranil lastno pevsko identiteto. A nekateri mu rečejo tudi mister silvester. Seveda zaradi pesmi Silvestrski poljub.To je posnel že v svojih glasbenih začetih in je med Slovenci tako popularna, da jo z radostjo zapojemo tudi na vročih poletnih čagah. Je nosilec državnega odlikovanja red za zasluge in prejemnik ogromnega števila priznaj, odlikovanj, zlatih plošč … Pri Avsenikih je pel od 1974 do leta 1989. Šlo je za neverjeten preobrat, saj je pred tem veljal za rokerja. Štajerc – je skladba, s katero je zmagal na Veseli jeseni in je ponarodela. Z Avseniki je posnel okrog 300 pesmi, kot popevkar okrog 150. Sam je avtor okrog 370 pesmi, tudi okrog 40-ih Avsenikovih. Je izjemno cenjen in popularen glasbenik, ki je dokazal, da za dobro glasbo žanrska opredelitev ni pomembna. In njegove pesmi so že postale večne. Alfi Nipič

Smo v muzeju železniške postaje v Zrečah, ampak tudi vi imate doma svoj muzej, kajne?

Rekli so mi: »Poglej, še si živ, pa že imaš muzej.« In sem odgovoril, da je bilo enako pri Slavku Avseniku. Ko smo bili z ansamblom bratov Avsenik v Ameriki in Kanadi, kar osemkrat smo bili tam, sem v Clevelandu, kjer je veliko Slovencev, videl, da imajo tam muzej Polka Hall of Fame, torej muzej o Slovenstvu. Slavku sem predlagal, da bi v Begunjah uredil muzej Avsenikov. Odgo-voril je, da bo razmislil. In res, muzej v Begunjah je odprl še za časa svojega življenja. Kasneje je muzej odprl Lojze Slak, nato pa sem sledil jaz. In tako je prav. Čim več tega bo, tem dlje bo Slovenija ostala slovenska. Upam, da se bo še kdo opogumil in kaj podobnega naredil v kakšnem drugem mestu.

Na katero stvar v svojem muzeju ste najbolj ponosni, da je tam?

Na to vprašanje imam vedno klasični odgovor: če imaš štiri ali pet otrok, boš težko rekel, katerega imaš najraje. Vsaka stvar, ki sem jo dobil, ki je v muzeju razstavljena, mi nekaj pomeni. Pred 30, 35 leti sem dobil zlati grb mesta Maribor. Tega sem bil izredno vesel, ker sem se v Mariboru rodil. In kadar ti tvoje rojstno mesto podari nekaj tako velikega, kot je bil takrat zlati grb mesta Maribor, največja nagrada naše občine, sem res neizmerno vesel. Potem sem še postal častni občan in zdaj sem tudi častni občan tam, kjer živim, deset kilometrov izven Maribora, to je Jarenina, kra-jevna skupnost v občini Pesnica. Že okoli 12 tisoč ljudi je obiskalo ta muzej in vabljeni, da ga pridete pogledat.

Bil je čas, ko ste Silvestrski poljub prepevali pred medicinskimi sestrami in zdravniki. Bi nas peljali v ta čas pred štirimi leti, ko ni bil ravno prijeten?

Marsikdo je rekel: »Poglej ga, bolan leži v bolnici, pa še prepeva v posteljah.« Ta pesem me že dolgo spremlja. Posnel sem jo v Studiu 14, to je bil edini studio v Sloveniji, in dobiti vstopno ‘vizo’, da si lahko tam snemal popevko, je bilo res nekaj posebnega. Jaz sem pesem torej posnel, ampak si nisem predstavljal, da bo iz te pesmi kaj ‘ratalo’, da bo to evergreen meseca decembra. Tudi nekateri hrvaški pevci, ki so pri nas gostovali za novo leto, so to pesem prepevali, ampak hvala bogu v slovenščini. Ko ljudje prepevajo z mano, je to nekaj najlepšega. Je priznanje za vse, kar si naredil. Za Radio Ljubljana sem posnel okrog 1.200 pesmi, 350 je bilo le Avsenikovih melodij. Na 42 velikih vinilnih ploščah je moj glas. Te plošče se še vedno vrtijo, ta glasba se še predvaja na skoraj vsaki radijski postaji na nemško govorečem področju. Kasneje smo iste stvari posneli tudi v slovenščini, tako da sem z Avseniki posnel med 320 in 350 pesmi. Vse tiste, ki smo jih že prej peli na novoletnih ali drugih televizijskih nastopih, smo morali potem vse na novo snemati.

Vedno ste znali pogledati v prihodnost, tudi takrat, ko ste imeli izlet v tehno vode. Spomnimo se televizijske oddaje, ko ste na oder prišli z motorjem in imeli precej zanimive gibe. Zakaj?

Vsak januar smo v Berlinu snemali novo ploščo, tam smo bili okrog dvajset dni. Najprej so posneli glasbeno podlago, potem smo posneli še vokale. Še danes se spomnim, da sem stanoval v hotelu in slišal neko zvrst glasbe, ki me je presenetila. Prihajala je iz Amerike. Takrat sem to ploščo kupil in si rekel, da bom iz svoje glasbe naredil nekaj na ta ritem, eno svojo pesem. In tako sem Ostal bom muzikant naredil v tehno varianti, bil sem ‘tehno Alfi’. Takrat so rekli: »Zdaj, ko je z Avseniki nehal, se mu je pa zmešalo.« Ampak meni se ni zmešalo. Kasneje so tudi drugi začeli delati to zvrst glasbe.

Potem ste imeli kar nekaj nastopov tudi po diskotekah.

Ja, imel sem tudi plesno skupino, štiri punce, ki baje še danes nastopajo. Na oder sem se pripeljal s Harley-Davidsonom, z motorjem. To je bila v zadnji oddaji Poglej in zadeni Stojana Auerja, ki so jo snemali na stadionu NK Maribor. Cel stadion je bil nabito poln ljudi.

Nastopali ste za Tita, prevzemali plošče skupaj s Tino Turner in nastopali v Berlinski filharmoniji.

Bili smo edini narodnozabavni ansambel, ki je imel dovoljenje, da je lahko vsako drugo leto imel koncert v Berlinski filharmoniji. To je bilo res nekaj posebnega. Še danes ne vem, kako je našim menedžerjem to uspelo. Nekoč je imel tam z orkestrom Berlinske filharmonije koncert tudi sve-tovno znani dirigent. Ko smo z ansamblom čakali, da zapustijo oder, da bi lahko mi opravili tonsko vajo, se je obrnil k nam in rekel: »Ali lahko gremo še enkrat skozi program?« Kaj boš drugega, kot rekel seveda. Nismo pa vedeli, da bo ‘še enkrat skozi’ trajalo uro in pol. Zaradi tega nam je odpadla tonska vaja. Takrat smo si rekli, da smo jo polomili, ampak kdo bi si upal kaj reči takemu imenu. In tako smo šli naravnost na koncert brez tonske vaje.

Je res, da če si pri Avsenikih zamudil na nastop, si moral plačati ‘cel špil’?

Ja, enkrat sem plačal, ampak ne po svoji krivdi. Takrat se je z mano peljala Jožica Svete. Bilo je novembra, dogovorjena sva bila, da se dobiva okoli 14. ure, a je zamudila in prišla šele okoli 17. ure. Na poti sva padla v kolono, takrat še ni bilo avtoceste do Schladminga. Dve uri sva stala v koloni. Ona se je začela jokati, ker je vedela, kaj to pomeni. Na koncert sva prišla šele na polovici. Fantje so se znašli, drugi pevci so pač več peli. Kazen smo pa plačali. V dvajsetih letih se mi je to zgodilo samo enkrat.

Ampak vi ste se na nastope vozili z dvema avtomobiloma, enim v Sloveniji in enim v tujini?

No, ko sem nekoč prišel na mejo v Salzburgu, me je policist pogledal in rekel: »A, Oberkrainer?« Sem rekel: »Ja.« Dejal je, da imam na avtomobilu slovensko registracijo, a hkrati že več kot eno leto delovno vizo in vizo za bivanje v Nemčiji. Rekel mi je, da bom naslednjič šel peš naprej. Tako sem moral avto prodati in kupiti novega z nemškimi tablicami. Drugič nisem šel peš naprej.

Ko smo že pri prevoznih sredstvih: zanima me še zgodba o sankah in sankanju, ko je sin klical, da bi se rad sankal.

V Mariboru sem stanoval ob železnici, nad hišo je bil hrib in tam so se otroci sankali. Pogosto me ni bilo doma, saj smo deset mesecev nastopali, dva meseca, julija in avgusta, pa smo imeli do-pust. Vsak mesec smo imeli 22 koncertov. Ko sem bil enkrat doma in je zapadel sneg, sem sinu rekel, naj gre malo na sanke. Bil je star šest ali sedem let in mi je rekel, da vsi drugi hodijo z očeti smučat na Pohorje, mene pa nikoli ni doma. To me je zelo prizadelo. Takrat sem razmišljal, da bi zapustil Avsenike. Slavku sem rekel, da ne morem več. Bil je zelo naporen tempo. Potem je čez teden dni prišel tehnični direktor založbe in mi povedal, da imam pogodbo in da bi z odhodom zelo prizadel ansambel. Dve uri sva sedela in se pogovarjala in na koncu sem rekel, da bom še vztrajal. In potem sem ostal še deset let.

Videli ste vse, od gramofonskih plošč do današnjega TikToka. Kaj je po vašem mnenju v glasbi večno? Kaj je tisto, česar nobena tehnologija in noben trend ne moreta nadomestiti?

Glasba vedno prinaša posebne občutke. Navadno vesele, pomirjujoče. Tudi ob žalostnih trenutkih imamo pesmi, ko se od nekoga poslavljamo. Glasba je posebno sredstvo, ki nas ne pusti ravno-dušne. Spremljala nas bo, upam, do zadnjega trenutka našega življenja. Morda kdo reče, da se ga glasba ne dotakne, ampak takih je zelo malo. V veselih trenutkih smo z glasbo še bolj veseli, v žalostnih pa pogosto še bolj žalostni. Ob slovesih se velikokrat poslovimo prav ob določeni pesmi, ki si jo zapomnimo za vedno. Glasba je skoraj vedno prisotna v našem življenju in nam ali polepša trenutke ali pa še poglobi čustva, ki jih doživljamo.

Zadnje tedne je veliko govora o Evroviziji. Slovenija se je ne bo udeležila. Kaj menite o tem?

Mislim, da je to napačna odločitev. Mi moramo biti ponosni, da smo sploh povabljeni. Smo majhna država. Že sodelovanje na taki prireditvi je priznanje. Ne razumem, zakaj se meša glasbo in po-litiko. Evrovizija je glasbeni dogodek, mednarodna prireditev, kjer nastopa ogromno držav in škoda je, da Slovenija pri tem ne sodeluje. Če razmišljamo tako: če ne bomo zmagali, potem pa raje ne gremo – to se mi ne zdi prav. Za mene je Evrovizija še vedno velika glasbena priložnost in priznanje za državo.

Ste zelo ponosni na Slovenijo, na Štajersko in na svoje korenine. Od kod ta ponos?

To je nekaj lepega, kadar si ponosen na svojo domovino, na kraj, kjer si se rodil, kjer živijo tvoji najdražji. Veliko sem potoval, pa sem vedno rekel: »Ne, nismo iz Avstrije – smo iz Slovenije.« In to so vsi spoštovali. Živimo v majhni, mirni državi in na to smo lahko ponosni. In ta ponos moramo obdržati.

V čem smo Štajerci drugačni od drugih Slovencev?

V ničemer – vsi smo enaki. Imamo različna narečja, tako kot jih imajo tudi drugod po svetu. To je bogastvo, ne slabost. Kmalu zatem ko sem na Veseli jeseni zmagal s pesmijo Štajerc, so se v Ljubljani pri Turistu norčevali: »Poglej, toti je pr’šu!« Pa sem jim odgovoril: »Kaj je toti, sem razu-mel, kaj je pa pr’šu, pa ne vem!« No, malce se hecam – resda govorimo drugače, ampak se razumemo. Pomembno je, da se razumemo in spoštujemo.

Alfi, ali se bojite minljivosti?

Povsem normalno je, da so stvari minljive in da se spreminjajo. Tudi mi se spreminjamo. Bil sem hudo bolan, shujšal sem skoraj 20 kilogramov, bil na intenzivni negi … ko sem pogledal fotografije iz tistega časa, sem se kar zgrozil. Vse se torej spreminja, naš videz, obnašanje, način življenje, tudi narava se spreminja. Čas dela svoje in to je povsem normalno.

Še zadnje vprašanje – kaj bi ob praznikih sporočili gledalcem in poslušalcem?

Vsem Slovenkam in Slovencem, doma in po svetu, želim, da se spomnijo svojih najdražjih, tudi tistih, ki jih ni več. Naj bo december mesec, ko se kak trenutek dlje zadržimo ob spominih. Ob slovenski glasbi si polepšajmo trenutke v krogu družine. To je tisto, kar šteje.

The post Alfi Nipič first appeared on Štajcast.