Prevozništvo je hrbtenica slovenskega gospodarstva, pravi. Da lahko sploh stojimo pokonci, je potrebno za hrbtenico skrbeti 24 ur na dan. Tega se zaveda in aktivno skrbi za dobro prevozništvo v Sloveniji. Za svojo hrbtenico začne s skrbijo že zjutraj. Vstaja ob petih, obišče studio za gibanje. Čeprav odgovornost v prevozniškem podjetju vse bolj prelaga na sinove, je njegova osrednja pisarna v njihovem logističnem centru na Lopati pri Celju. Od tu vodi pot po vsej Sloveniji, do pisarn stanovskih organizacij, odločevalcev v politiki in že vrsto desetletij tudi k svetniškim obveznostim v Mestni občini Celje. Prevozništvo je njegovo poslanstvo. To je začutil, ko še ni dopolnil prvega desetletja življenja. Peter Pišek.

Pred skoraj štirimi desetletji ste začeli svojo poslovno pot, in to menda s posojenim denarjem.

Hitro ste izgubili starše. Je bila to tudi nekakšna prednost, če zdaj pogledate nazaj?

Zakaj ste pravzaprav našli veselje v avtoprevozništvu?

Kako usklajujete odnose s sinovi v službi?

Omenili ste, da ste mestni svetnik. Ste tudi ponosen Celjan?

Je danes biti podjetnik ali obrtnik težje kot 20 let nazaj?

Božičnica je naletela na odobravanje pri ljudeh, kar je logično, in neodobravanje v gospodar-stvu, ki bo plačalo stroške.

Ste tudi prvi med avtoprevozniki. Vlada je obljubila podaljšanje vinjet. Vi pa predlagate 33 od-stotkov cestnine tudi za avtoprevoznike.

Gre Štajerska v pravo smer, imamo dovolj energije in poguma?

Če bi šli na dolgo pot s tovornjakom, koga bi vzeli s sabo in kaj bi poslušala?

To je le del pogovora. V celoti ga lahko poslušate in pogledate na novice.si, stajcast.si, družbenih omrežjih in spletnih mestih za pretakanje vsebin.

The post Peter Pišek first appeared on Štajcast.

Umetnica. Je med večkrat nagrajenimi in izpostavljenimi slovenskimi slikarji mlajše generacije. Njeno izrazno sredstvo je risba. Ta zahteva natančnost in vztrajnost. Njeno ustvarjanje je prepoznavno po črno belih podobah drevesnih vejic, senc in iglic. Drevesa z iglicami so obdajala dom v otroštvu. Zrasla je med Oplotnico in Slovenskimi Konjicami. Ko je bila stara 10 let, se je odločila, da bo akademska slikarka. Na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost trenutno končuje doktorski študij. Zdaj živi v Ljubljani, srce pa še vedno zaigra, ko zagleda štajerske griče. Tina Konec.

Trenutno pišete doktorat, kajne?

Sem prva generacija doktorskih študentov na ALU. Gre za nov študij, ki obstaja že pet let. Proti doktoratu grem počasi, to je proces. Treba je narediti raziskavo, pa tudi sama se želim počutiti, da sem zares kompetentna, da lahko suvereno govorim o neki stvari. Pišem sicer o konceptualni risbi v Sloveniji v 60. letih in mi je tema zelo zanimiva. Prej se nisem toliko ukvarjala s teorijo, vendar mi je ukvarjanje s teorijo dalo zelo veliko poglobljenega znanja in sem za to izkušnjo zelo hvaležna.

Se vam zdi, da ste izbrali pravo pot?

Zagotovo sem se prav odločila, ne bi izbrala druge poti, saj je to moj način življenja. Ničesar drugega ne bi delala. Zame je to to. Res ni vedno enostavno, saj ne gre le za slikanje, ampak delo vključuje še veliko drugih reči, vendar je meni super. Pravzaprav sem se že pri desetih letih odločila, da bom akademska slikarka. Za ta poklic sem izvedela na Likovnih prijateljevanjih, slikarski koloniji, ki je nekoč potekala v Slovenskih Konjicah in je žal danes ni več. Vsako leto sem se udeleževala zaključnih razstav in pod slikami opažala podpise akademskih slikarjev. Ko so mi razložili, kaj to pomeni – da je slikarstvo lahko poklic in da za to obstaja šola –, sem se odločila. In tako je ostalo. Druge možnosti zame ni bilo.

Omenili ste slikarsko kolonijo Likovna prijateljevanja. Zakaj se udeleževati kolonij?

Drugače je, saj prekineš svojo rutino. Greš iz svojega ateljeja, spoznaš nove ljudi, si z njimi deliš skupen ustvarjalni prostor, sklenejo se nova prijateljstva, pride do izmenjave idej, vidiš, kako delajo drugi, kako razmišljajo … To je vedno pozitivno. Poleg tega, da sem na Likovnih prijateljevanjih ugotovila, da želim postati akademska slikarka, sem bila desetletje kasneje tudi ena od udeleženk zadnjih Likovnih prijateljevanj. Z nekaterimi udeleženci smo še vedno prijatelji.

Pred kratkim ste se vrnili z Japonske.

Na Japonsko sem si želela iti že dolgo. Letos mineva 10 let, odkar rišem igličasta drevesa s tušem na papir. V tem času mi je marsikdo rekel, da imajo moja dela nekakšno esenco vzhoda. Slab mesec je trajalo moje potovanje in izkoristila sem ga tudi za raziskovanje japonske umetnosti. Dežela je super, vsi so zelo prijazni in ustrežljivi, da skoraj doživiš šok, ko se vrneš nazaj domov. Navdušili so me japonski vrtovi, ki so čudoviti, narava je lepa in tudi tam imajo veliko iglavcev. Ugotovila sem, da dejansko obstajajo neke vzporednice. Njihova umetnost me je prevzela, njihov način, kako dojemajo in zaznavajo določene stvari.

Kaj vas je prevzelo? Omenili ste arhitekturo, kako so izgrajene hiše.

Stare hiše so zelo dobre, navdihnile so naš modernizem v arhitekturi. Nekaterih stvari pa ne veš, dokler ne greš tja. Denimo to, da so vse sodobne hiše na Japonskem iz plastike. Plastične stene zunaj in znotraj, plastične kopalnice, … Zato, ker lahko plastiko očistiš. Japonci imajo zelo radi čistočo. To so preverjene informacije, povedali so mi jih Japonci.

Dotakniva se vašega ustvarjanja. Kako poteka vaš ustvarjalni proces?

Svojo fascinacijo nad naravo pretvarjam na papir. Rišem s tušem. Drevesa, ki me pritegnejo večinoma zaradi oblike krošnje, fotografiram in ‘skadriram’ določen izsek iz krošnje. Vedno mi je bilo fascinantno, kako lahko v čisto realni zadevi vidiš povsem abstraktno formo. Potem to narišem. Pri tem sledim neki konkretni predlogi, ampak nisem vedno čisto zvesta izvirniku, v črnino krošnje skušam vnesti strukturo. Ko je risba pred teboj in jo gledaš iz različnih zornih kotov, se v poteze ujame svetloba in pusti vtis. Na površini papirja se ustvari mali relief, kamor se ujame svetloba, zato se ob gledanju notranja struktura krošnje lesketa, kar mi je zanimivo.

Zakaj prav narava?

Vedno mi je bila zelo blizu. Rada hodim po gozdu, ob morju, … Narava je zame oblika meditacije, v njej se sprostim. Pogosto v povezavi s športom, saj rada tečem ali hodim. Čas, preživet v naravi, je tudi del umetniškega procesa, saj v naravi pogosto dobim ideje.

Kako je danes v Sloveniji sprejeta moderna umetnost?

Na žalost bi lahko bilo boljše. Umetnost je v medijih potisnjena nekoliko na stran, tudi v izobraževanju, kolikor slišim. Likovni pouk v šolah krčijo, kar je škoda. Tudi učim, saj izvajam tečaje, in v praksi vidim, da je to škoda. Večno vprašanje je, kako ljudi navdušiti nad moderno umetnostjo, kako razviti trg. Saj stvari gredo počasi v pozitivno smer, se premikajo, ampak … Naj povem primer iz Avstrije, s katero se tako radi primerjamo. V manjši vasi sem se udeležila likovne kolonije; na odprtje zaključne razstave tam pride ogromno ljudi in vsi želijo nekaj kupiti. Tega pri nas ni. Ni zavedanja, da umetniškega dela ne moreš dobiti za 100 evrov, sploh če je to delo akademika. Od česa bo pa živel, če bo za tako mizeren denar prodajal svoja dela? Mnogim ni škoda dati ogromno denarja za avto ali tisoč evrov telefon, ki ju imamo le omejen čas, umetniško delo pa je večno, poleg tega lahko vrednost umetniškega dela naraste. To je naložba. Malce drugače bi morali gledati na to področje.

Pravite, da spremljate dnevno dogajanje. Kaj je največja težava današnjega sveta, družbe?

Največja težava je, da se v družbi zelo hitro in zelo nevarno širita sovraštvo in nestrpnost. Mislim, da se lahko vse vrednote, ki smo jih izgradili, da bi postali boljši, hitro sesujejo. V zelo nehvaležnih časih živimo, ljudje so zaskrbljeni, nabira se nezadovoljstvo, kar me precej skrbi. Iz sovraštva in nezadovoljstva pride vojna, ki je že realnost. Dogajajo se stvari, ki se ne bi smele in za katere vsi vemo, da niso pravilne, pa ob tem nihče ničesar ne naredi, to se mi zdi najbolj problematično.

Sicer ste iz Oplotnice, a že nekaj časa živite v Ljubljani. Pogrešate Oplotnico in Konjiško goro?

Ja. Preden sem šla v Ljubljano, sem bila 10 let v Slovenskih Konjicah in 10 let v Oplotnici. Pogrešam domače kraje, čeprav je tudi v Ljubljani v redu, vendar ima človek do kraja, v katerem odraste, drugačen odnos, zbuja mu drugačne občutke. Vedno, ko se pripeljem iz Ljubljane čez tunele in se na levi Pohorje pojavi, si rečem, da sem doma.

Kaj je drugače v enem in drugem kraju, kaj bolje, kaj slabše?

Zagotovo je drugače. Še zdaj si določene upravne zadeve raje urejam tukaj. Pred kratkim sem denimo želela podaljšati vozniško dovoljenje, pa je bila v Ljubljani čakalna doba tri tedne, v Konjicah sem bila na vrsti takoj. V Ljubljani je več ljudi, vsi so malo bolj živčni, bolj je hektično, stresno, hitro … tukaj pa ne. Tukaj je vse bolj osebno, odnosi so drugačni. Tudi Ljubljana se je v zadnjih letih zelo spremenila. To je zdaj drugo mesto. Vemo, da ni stanovanj, da so najemnine drage, da je vse dražje, da ni parkirišč … Vse to vpliva na ljudi, da niso toliko sproščeni. Ne rečem, da tam ni za živeti, je pa drugače.

Kako je Oplotnica vplivala na vašo umetniško pot?

Ko sem začela ustvarjati, se sploh nisem posvečala temu, od kod vse te iglice. Ko sem risala in risala in se je praksa stalno nadgrajevala, so se v mojem delu začele pojavljati tudi nove stvari, v dela sem začela denimo vključevati svetlobo ali nove podobe, sem se začela spraševati, od kod te iglice, kaj nenehno delajo na mojem delu.

Kaj bi svetovali mladim, ki bi želeli postati umetniki?

Marsikaj, odvisno, kaj koga zanima. Fino je poznati, kako deluje umetniški svet. Treba je biti vztrajen in pripravljen na dejstvo, da tvoja dela ne bodo vsem všeč. Tako pač je. Vztrajnost bi svetovala, predvsem.

Kje se vidite čez pet ali deset let?

Še naprej bom razvijala svojo prakso in uživala v naravi. Upam, da se mi v tem času uspe preseliti kam bliže naravi.

The post Tina Konec first appeared on Štajcast.

Star je komaj 30 let, pa je že pol življenja profesionalni glasbenik. Glasba je vedno v njegovem srcu. Iz te ljubezni vse rase: je pevec, glasbenik in producent. V njegovih rokah pa vedno kitara, še ko je bil majhen, ga je nanjo naučil igrati oče. Pravijo mu mojster romantike. Deček iz Lenarta v Slovenskih Goricah že 15 let glasbeno navdušuje Slovenijo. Pred njim je praznovanje: 15 let glasbenih odrov, veliki koncert v ljubljanskih Križankah. Žan Serčič.

Pri 15 letih ste nastopili v oddaji Slovenija ima talent. Kako ste doživljali to dramo?

To je le del pogovora z Žanom. V celoti ga lahko poslušate, pogledate ali preberete na straneh novice.si, stajcast.si, na družbenih omrežjih in spletnih mestih za pretakanje vsebin.

The post Žan Serčič first appeared on Štajcast.

Znan je po izjemnem nosu za posel in po potrpežljivosti. Ameriške sanje na slovenski način je uresničil praktično brez kreditov. Pred 36-imi let je začel graditi svoj trgovski imperij. Prva trgovina Jager v Rogaški Slatini deluje še danes, le da je zdaj del mreže 42-ih trgovin. Na Štajerskem ustvarjajo desetine milijonov in zaposlujejo več kot 850 ljudi. Vajenec iz Laš je postal največji slovenski trgovec. Družinsko podjetje Jagros zdaj že nekaj let vodi nova generacija. A večkrat nagrajeni – danes 78 letni – podjetnik se ni ustavil. Zdaj ustvarja v poslih z nepremičninami. Je eden bogatejših Slovencev, a ohranja skromnost, kmečko logiko, preprostost in človeškost. Vzor mnogim. Franc Jager.

Gospod Jager, hvala, da ste odzvali povabilu. Kar nekaj časa sva se usklajevala, vidim, da ste še vedno zelo aktivni.

The post Franc Jager first appeared on Štajcast.

Je resnični ljubljenec ljudskih src. Vanje je zlezel s izjemnim glasom, srčnim nasmehom, in s svojo neločljivostjo od najbolj slovenske harmonike. Že več desetletij je ta njegova prva ljubica. Ko nanjo zaigra, opazovalci vidim, da ga je povsem očarala. Čarovnija pa nato deluje tudi na nas druge – v prostoru in celo na daljavo – preko medijev. S harmoniko ustvarja nove melodije, je vzornik in učitelj zdaj že kar nekaj rodov ljubiteljev frajtonarce. Vedno ima kupe idej, zato je tudi založnik, podjetnik, organizator in izjemno dober kuhar, ki ima tudi sam rad dobro hrano. Zaznamoval jih je in oni so zaznamovali njega. Modrijani. Tu je njihov – Rok Švab.

25 let ste član Modrijanov, lani pa ste ustanovili svojo skupino Rok Švab s prijatelji. Ste se naveličali Modrijanov ali vam je bilo premalo ‘muzike’?

Ne, nikakor. To ime skupine sicer ni čisto pravo, ustanovili smo jo kot koncertni sestav Slakove glasbe, poimenoval pa sem jo po sebi, ker je tako preprosteje. Ljudje so si to razlagali po svoje, kot navadno. Namen te skupine je ohranjanje Slakove glasbe. Če bi Slakovo turnejo delali z Modrijani, bi bili preveč prisotni na teh koncertnih dogodkih in bi morda zmanjkalo te publike. Tako je bila ta skupina dobitna kombinacija, odlično smo oddelali Slakovo turnejo in z Modrijani turnejo ob 25-letnici. Tako nismo nasičili celega trga.

Zakaj ste se odločili ravno za Slakovo glasbo?

Pogrešam jo. Sodobna narodno-zabavna glasba trenutno vse bolj diši po popu, nima več veze s staro narodno-zabavno glasbo, samo to, da so prisotni trije inštrumenti, harmonika, kitara in bas, vse ostale prvine so šle drugo pot. Dobro, pojemo še štiriglasno, toda vse drugo bolj diši po popu kot narodno-zabavni glasbi. Pogrešal sem to glasbo, zato sem si zaželel, da bi naredil en koncert zase, za prijatelje Slakove glasbe.

Kaj pa so vam dali v vseh teh letih Modrijani?

Ko smo se s fanti spoznali, smo bili zelo mladi, nismo dobro vedeli, kaj bomo v življenju počeli. Radi smo igrali, radi smo se imeli lepo. Glasba nam je bila najpomembnejše vodilo in v njej smo skupaj rasli. Tedaj si nikakor nismo predstavljali, da bomo eden najbolj poznanih ansamblov, da bomo kreirali glasbeni stil in postali ansambel, ki narekuje trende. Tako nam pravijo drugi. Sami nismo nikdar gledali na trende, samo na to, da nam je glasba, ki jo ustvarjamo, všeč. Vsak od nas ima svoj okus in svoj slog, drug drugemu se prilagajamo in puščamo ustvarjalno svobodo.

Mnogo prigod je za vami, med drugim ste tudi padli z odra in igrali naprej.

Ko smo prišli na prizorišče, smo videli, da oder ni dobro sestavljen. Če si stopil na rob, si padel. Cel večer sem pazil, da ne stopim na rob … ko smo ob koncu igrali Golico, pa sem se zelo razživel, začel skakati, saj je bilo fino, in res padel z odra. Bil sem v šoku, pogledal, če je harmonika dobro, saj jaz se bom že pozdravil, in igral naprej. (smeh)

Svojo ljubezen do harmonike ste obrnili tudi v posel.

Pri 19. letih sem začel razmišljati, kaj bom počel. Študij mi ni dišal, pri 20. letih sem tako začel učiti harmoniko. Že kot otrok sem si govoril, da bom, ko odrastem, imel svojo glasbeno šolo, da bom učil, igral v najboljšem ansamblu, ki ga bo poznala cela Slovenija, in da bom imel svojo proizvodnjo harmonik. Kot bi me bog poslušal, vse to mi je ‘ratalo’.

Eden največjih projektov je Noč Modrijanov, ki bo znova prihodnje leto. Katera Noč vam je bila najbolj pri srcu?

Kar se tiče izvajalskega dela, kot glasbenik lahko rečem, da je bila vsaka Noč nekaj posebnega. Nekaj najlepšega je navdušenje ljudi, množica, ki živi s tabo in se ima lepo ter spoštuje vloženo delo. Največja nagrada za glasbenika je, da ljudje tri ure in pol živijo s tabo, čeprav je bilo pred tem potrebnega leto in pol odrekanja. Ampak na Noči Modrijanov je to vse poplačano.

Kako težko je pripraviti tak dogodek? Koliko ljudi sodeluje tudi v ozadju?

To je zares velik zalogaj. Če odštejemo vse glasbenike, v ozadju sodeluje več kot 100 ljudi – med njimi tudi prostovoljci, ki pomagajo, da vse koordinacije tečejo, da vsi izvajalci pridejo pravočasno na oder.

Ste tudi uspešen avtor. Kje in kako nastaja glasba?

Kar se tiče mojega ustvarjalnega okolja, sem res čudak. Tudi žena Petra nekaj časa tega ni mogla razumeti: kjerkoli sem, pa naj bo to na ulici, na stranišču, v gostilni ali na letališču, vzamem telefon in začnem vanj peti. Razen v cerkvi, tam si idejo zapišem. (smeh) Ko imam čas in se ideja utrne, melodijo takoj zapojem. Pesmi ne morem oziroma ne želim delati drugače. Vsi moji napevi so se zgodili v trenutku, kot da me nekaj pokliče, neka sila, ki me sili, da moram vzeti telefon in melodijo zapeti. Ko se zgodi melodija, mi obenem že stečejo besede. Ne vem, zakaj. Tako je. To se mi dogaja.

Ali lahko avtorjem težave povzroča umetna inteligenca?

Umetna inteligenca bo glasbenikom težko vzela kruh, saj nima srca. Dela na podlagi podatkov, ki jih ima, mi pa delamo s podatki, ki so v nas, ki prihajajo iz nas. UI si bo izmislila temo in ti dala možnost, ampak glasba pride iz človeka. Umetna inteligenca v melodijo in besedilo ni sposobna dajati čustev.

Zdaj se nama je pridružila vaša žena Petra. Sta že bila kdaj skupaj na intervjuju?

Govorite vajini o poroki, ki je bila 1. oktobra pred tremi leti. Zakaj sta izbrala prav ta datum?

Petra, greste raje na koncert Modrijanov ali Dejana Vunjaka?

Kaj pa vidva s Petro občudujeta drug pri drugem?

Petra, kaj vas najbolj spravi ob živce pri Roku?

Rok, kdaj pa vas Petra največkrat razjezi?

Če bi danes gledala nazaj: kaj bi spremenila, morda tudi drug pri drugem?

Kakšen bi bil vajin idealen dan brez obveznosti?

Petra: Večkrat si vzameva čas drug za drugega, kadar Rok nima nastopov. Pozimi rada greva v savno ali na bazen.

In kdo v gospodinjstvu drži ‘daljinca?

Petra: Občudujem Roka, saj zelo rad kuha in kuha s srcem in dušo. Nikoli mu ni problem skuhati. Kosilo lahko skuha v manj kot pol ure, za več ljudi hkrati. Tudi kar se tiče nakupa živil, je to njegova domena, nakup oblačil in kozmetike pa moja.

Kaj je za vaju na Štajerskem najlepše?

Rok: Štajerska je lepa zelena dežela, ki ima vrhunska vina in vrhunsko kulinariko. Štajerci smo prijazni ljudje, ki se še radi družimo, čeprav je bilo tega včasih bistveno več in so nas občudovali iz drugih krajev, kakšna presenečenja si pripravljamo za rojstne dneve in podobno. Štajerci smo veseljaki, složni ljudje, ki znamo stopiti skupaj. Pokonci nas držijo dobra hrana, dobro vino, prijateljstvo in zdravi odnosi, upam da s čim manj ‘fovšije’.

The post Rok Švab first appeared on Štajcast.

Ni le vitez vina, eden prvih za viteškim omizjem za celjsko pokrajino, viteško skuša živeti tudi v zasebnem in podjetniškem življenju. Oral je ledino v rasti slovenskega vinogradništva in vinarstva; že več kot dve desetletji je ena najbolj prepoznavnih osebnosti konjiškega vinogradniško vinarskega društva. Poklic in delo so ga peljali po svetu, kjer je marsikaj videl, zato še bolj ceni Štajersko in domače kraje. Iz konjiških vinorodnih Škalc pred mikrofon Štajcasta Jože Tominšek

Kako gre slovenskim vinogradnikom?

30 let sem bil član Zveze društev vinogradnikov in vinarjev Slovenije, vendar sem se lani zahvalil za članstvo, saj imam občutek, da nisem nič naredil. Vse je nastalo iz potrebe pomagati malemu vinogradniku. Mali vinogradnik ni nikoli prišel do javnega denarja za obnovo vinogradov ali nakup orodij oziroma opreme, saj je imel premajhne površine, da bi uspel na razpisih. To je naša rana, da imamo tako razdrobljeno podeželje in vinogradništvo. Ministri za kmetijstvo se nenehno menjujejo, tudi v vinogradništvu nimamo posebne strategije, na kar smo večkrat opozarjali. Še pred dobrimi 10 leti smo imeli 24 tisoč hektarjev vinogradov, danes jih imamo 14 tisoč. Zdaj ministrstvo bije plat zvona in skuša ustaviti krčenje vinogradov, a je prepozno. Prepričan sem, da bomo izgubili še več vinogradov, čeprav mi je zelo žal.

Zakaj, mar mladih vinogradništvo ne zanima več?

Razlogov je več. Način življenja se je zagotovo spremenil. Če se vozite po Sloveniji, zlasti po Štajerski in Dolenjski, lahko vidite, da na ‘absolutnih vinogradniških legah’, torej legah, ki so idealne za vinograde, raste koruza. Njiva je zorana v hrib. Imamo druge kulture in izgubljamo vinograde. K temu je gotovo pripomogla starostna struktura, ki je pri vinogradnikih v Sloveniji zaskrbljujoča. Nekoč so bile zidanice prostor druženja, socialnega življenja in veliko pokrajine se je uredilo zaradi zidanic oziroma ljudi, ki so skrbeli za vinograde. Danes tega ni več. Mi smo hodili drug drugemu pomagat pri delu v vinogradu, danes pa ljudje še na piknik ne pridejo več, če jih povabiš.

Mlade smo naučili, da vse gledajo skozi denar. Zelo malo je mladih, ki bi delali kljub temu, da se ne izplača. Danes si raje plačujejo fitnes, namesto da bi vzeli v roke orodje, nekaj naredili in imeli rekreacijo doma. Včasih sem tudi dobil občutek, da je meni za vinogradništvo bolj mar kot marsikomu, ki je živel na kmetiji, pa sem sam otrok mesta. S krčenjem vinogradov se bo zelo spremenila naša krajina, k zagotovo ne bo več tako lepa kot prej. Žalosten sem, da je tako.

Kakšna vina imamo v Sloveniji?

Slovenija je majhna dežela, a imamo na tako majhnem prostoru izjemne naravne danosti za pridelavo zares vrhunskih vin. Seveda ne moremo tekmovati z velikimi deželami, smo pa specifični in to bi morali izkoristiti. Imamo čudovito krajino, kulinariko, vina in ljudi. Pomembno je poudariti, da imamo odlična vina. Na vprašanje, katero je najboljše, odgovora ni, saj ima vsak svoje najljubše vino, ki mu prija. Pred leti je bilo najbolj pomembno, da so vina suha. V zadnjem času se tudi to spreminja, spreminjajo se časi, spreminja se podnebje, tudi okus. Suha – da, a ne za vsako ceno.

Na Konjiškem imamo odlična vina. Konjičan je izjemno vino, vzor, ki se mu marsikje skušajo približati. Tudi sam ga imam zelo rad in dobro se prodaja po Sloveniji, vse tja do Ljubljane. Imamo dober cviček – včasih smo se norčevali iz njega –, a je dober cviček zelo težko pridelati. Teran, naš posebnež s Krasa, imamo merlot, imenitno rebulo, pa nenadomestljivi laški rizling, ki nikoli ne razočara, izjemen sauvignon … V zadnjem času zelo radi pijemo tudi penine in vedno več je pridelovalcev odličnih penin. Imamo znanje, imamo odlične sorte, iz katerih lahko pridelamo odlično penino. Zelo veliko odličnih vin imamo in nanje bi morali biti ponosni. Zato na vse apeliram: pijmo slovensko vino.

Celoten pogovor pa v videoposnetku.

The post Jože Tominšek first appeared on Štajcast.

Brez pomisleka ga mnogi uvrstijo na vrh lestvice najboljših slovenskih politikov.

Tale pogovor snemamo v Zrečah. Znan pesnik je tukaj pred 200 leti zapisal: Če hoč’mo boljše čase ‘met, moramo drugač’ živet. V kakšni časih živimo po vaše?

Zagotovo bi lahko bili boljši, lahko pa bili tudi slabši. Živeli smo že mnogo slabše čase. Zdaj imamo čase, ki so pod tem, kar zmoremo. Vedno se je treba primerjati s tem, kar dejansko lahko dosežeš, če si pod tem, si težko zadovoljen. Slovenija je zdaj mogoče na slabih 80 odstotkih tega, kar dejansko zmoremo, samo če bi se boljše upravljalo. Naše plače in pokojnine bi lahko bile 20 odstotkov višje s približno enakim vložkom in trudom v povprečju kot ga zdaj dajemo, če bi boljše upravljali s tem, kar ustvarimo.

Kaj je po vaše dobra družba?

Zame je dobra družba družba meritokracije, kombinirane z dobrodelnostjo. Ne solidarnostjo, saj je solidarnost nekaj, kar ti prisilno jemlješ tistemu, ki več ustvari in daješ tistemu, ki mogoče lenari. Ta pojem se pri nas drugače razume, dejansko pa je velika razlika med solidarnostjo in dobrodelnostjo. Dobrodelnost je nekaj, kar daš nekomu, ker vidiš, da ni sam kriv za tisto stanje, v katerem je. Ljudje se rodimo v različnih krajih, v različnih delih države. Mlad človek ima bistveno boljše možnosti, če se rodi v bogati družini sredi Ljubljane kot pa v revni družini nekje na Pohorju ali na Goričkem. Državo imamo tudi zato, da izhodiščne možnosti za uspeh v življenju čim bolj izenači, še posebej ko gre za dobro izobrazbo ali pa za dostop do znanja.

Doma ste v Šentilju pri Velenju. Kakšno je življenje tam? Predstavljam si, da manj stresno kot v kakšnem večjem mestu.

Rojen sem na vasi, nisem zrasel na asfaltu. Asfalt sem prvič videl na šolskem izletu v osnovni šoli. Je velika razlika. Ljudje na podeželju so bolj samostojni; že to, da morajo poskrbeti za svojo njivo, svoj vrt, tam, kjer je kmetija tudi za živali, za družino in delati trdo. To ustvarja drugačno osebnost kot tam, kjer ti je vse dano in kjer otroci mislijo, da so krave vijolične barve in da je treba mleko pobarvati, da je belo. No, Šentilj pri Velenju je vaška krajevna skupnost, dosti solidno organizirana, tudi če bi bila mala občina, bi verjetno lepo uspevala. Nesreča Šentilja pri Velenju je, da je del Mestne občine Velenje in tukaj gre večina sredstev v Mestno občino.

Ste prevzeli kakšne navade, ko ste prišli na Štajersko?

Rojen sem na Dolenjskem. Dolenjsko podeželje je nekoliko drugačno, kot je podeželje na Štajerskem, je pa zelo podobno, kar se tiče nekih temeljnih vrednot: zdravega odnosa med ljudmi, da si pomagaš med sabo, da se pozdravljaš, da človek v težavah ne ostane sam, ampak sosedi prvi priskočijo na pomoč … to je na Dolenjskem in Štajerskem enako. Največja razlika je mogoče ta, da imajo Dolenjci raje cviček, Štajerci pa rizling ali Konjičana (smeh). Malo za šalo.

Vi doma kosite travo ali imate kakšno pomoč?

Kosim travo in obvladam vse orodje za košnjo. Tudi navadno koso.

Vas to sprošča?

Absolutno. Sprošča tudi mojo ženo, zato se včasih tepeva za koso. (smeh)

Ste tudi ljubitelj knjig. Katera je trenutno na vaši nočni omarici oziroma česa vas uči?

Trenutno berem eno znanstveno fantastiko o prihodnjem stoletju in o medplanetarni družbi, nekaj, kar bo prišlo in me to zelo zanima, nima pa nobene veze z aktualno situacijo. Zadnja resna knjiga, ki sem jo prebral in jo tudi priporočam v branje, pa je Zajedavski um kanadskega migranta iz Libanona Gada Saada, ki razlaga temeljne probleme zahodne civilizacije. Kdor bo to knjigo prebral, izšla je pri založbi Družina nekaj let nazaj tudi v slovenskem prevodu, mu bo jasno, zakaj so nekatere stvari šle narobe v preteklosti tudi v Sloveniji in kaj je treba narediti za to, da bodo šle prav.

Slovenci se radi delimo, ampak glasba in šport nas še uspeta povezati skupaj. Zakaj menite, da je tako?

Mogoče vas bo odgovor presenetil, ampak … Slovenci smo svetovni prvak po številu zlatih medalj oziroma zmag na svetovnih prvenstvih in olimpijskih igrah; svetovni prvak smo relativno glede na število prebivalcev. Ko ljudje vidijo te uspehe, nagonsko, čeprav si tega ne znajo predstavljati v procentih, se zavejo, kakšen potencial je v slovenskem narodu in da bi lahko imeli podobne uspehe tudi povsod drugod. Šport ni nekaj, kar se rodi izven naroda, izven genske ali vrednotne strukture nekega okolja. Slovenci smo po našem genskem zapisu zmagovalci.

Kakšen potencial ima gospodarstvo na Štajerskem?

Gospodarstvo ima velik potencial v celi državi, saj v Sloveniji obstajata dva faktorja stabilnosti, zaradi katerih je stanje še toliko dobro, kot je. Eden je lokalna samouprava oziroma občine, kjer se denar bistveno bolje porablja kot na državnem nivoju, ker se javni denar porablja toliko bolj skrbno kolikor bliže tistim je, ki ga prispevajo. Na lokalni ravni se vidi, ali je bila neka cesta izgrajena ali ne, ko pa gre za državni proračun, šele kasneje izvemo, da so za osem milijonov kupili neko podrtijo na Litijski, ki je prej niti gledat niso šli. Drugi faktor stabilnosti je pa slovensko gospodarstvo, ki je preživelo veliko kriz, bilo odporno v najtežjih časih, ki se nekako prebija tudi zdaj, ko so davki, trošarine in dajatve vedno večje. Če teh faktorjev stabilnosti ne bi bilo in bi bili odvisni samo od sloja birokracije nad tem in večinoma levičarskih vlad, ki smo jih imeli po drugi svetovni vojni, potem bi bili še bistveno nižje.

To je le del pogovora. V celoti ga lahko poslušate, pogledate ali preberete na spletnih straneh ali na družbenih omrežjih.

The post Janez Janša first appeared on Štajcast.

Že kot otrok je rada nastopala. Ker se učitelji pogosto niso spomnili nanjo, se javila sama.

The post Urška Vučak Markež first appeared on Štajcast.

Za papeža – je na roke zamesil in v pečici v domači kuhinji spekel 9 slovenskih potic – eno za drugo. Večina surovin je bilo s Štajerske, z okolice Pretreža pri Slovenski Bistrici, kjer je doma. Ena potica se je takrat tudi ponesrečila, zato so jo pojedli doma in s prijatelji. Zanje sploh rad kuha, še raje se z njimi druži in pogovarja. Potic ne šteje, a spekel jih je že nekaj sto. Pa ni slaščičar ali kuhar. Je kmetijski svetovalec, lovec, oče in še in še … Srečko Rajh

The post Srečko Rajh first appeared on Štajcast.

Označili so ga za znanilca nove politike v Sloveniji, za nov obraz. S slednjim se sicer ne strinja. Človek celjske kulture, arhitekt, mestni svetnik. Očka dveh otrok. Kot kaže bo ostal neporočen, vsaj dokler bo župan, je povedal za Štajcast. Prvi med Celjani. Matija Kovač.

Vsak je svoje sreče Kovač. S tem sloganom ste prepričali Celjane na volitvah pred dvema letoma. Ste sicer srečni? 

Počutim se zelo dobro v svoji koži. Sreča je nekaj, kar si ustvarjamo vsak dan sami. Včasih ta slogan, ki odlično zveni, ne drži povsem. Kot skupnost moramo veliko narediti za srečo, a na koncu je ključno posameznikovo notranje zadovoljstvo. 

Ste eden najmlajših županov mestnih občin v Sloveniji. Mnoge pravijo tudi, da ste eden najlepših. Kako komentirate to? 

Težko to komentiram. Kar se tiče starosti, sem nekje na sredini svoje aktivne kariere. S svojo energijo in drugačnim pristopom lahko veliko prispevam. Opažam pa, da se tudi na lokalni ravni generacije županov pomlajujejo, kar pomeni, da prihaja do določenega generacijskega premika. 

Na volitvah ste uspeli premagati župana, ki je mesto vodil 24 let. Kako se spominjate tiste kampanje? 

Vse se mi je zdelo nekako logično in naravno. Kampanja je bila inovativna, sodobna in komunikativna. Programske točke so izhajale iz želja in potreb Celjanov, zato je bil odziv dober. Seveda je bilo v zadnjih dneh nekaj diskreditacij, a če delaš iskreno in s pravim namenom, te to ne ustavi. 

V kakšnih odnosih sta z bivšim županom Bojanom Šrotom? 

Po volitvah sva imela nekaj razgovorov, kjer sem poudaril, da si želim spoštljivega prenosa oblasti in sodelovanja z njegovo stranko. Srečujeva se in pogovarjava, pred kratkim sva celo spila kavo in izmenjala nekaj besed o aktualnih dogajanjih. 

Pri marsičem se ne strinjava, ampak mislim, da to za delo, ki ga opravljamo v lokalni politiki, nikakor ne more biti ovira. V Celju sodelujemo odlično, praktično konsenzualno odloča mestni svet in tudi naprej gledamo na način, da smo složni pri tistih ključnih projektih, ki si jih zastavljamo. 

Kdo vam na občini pospravlja omare? 

(smeh) Enkrat sem omare pospravil sam, naredil sem eno temeljito čiščenje. To ne pomeni, da sem prenovil pisarno, kakor je rekel bivši župan. Res je, da je kar nekaj stvari šlo ven, da se je naredil prostor za nove reference. Sam imam kot arhitekt zelo rad predmete, ki navdihujejo vizualnost, tako da je v pisarno prišlo nekaj novih knjig, veliko daril, ki sem jih v tem času dobil, in omare so trenutno v kar dobri kondiciji. Imajo pa še kaj prostora za kakšno novo pridobitev.  

O omarah sem vprašal zato, ker je prejšnji župan pri nas povedal, da je na občini omara, iz katere je padlo kar nekaj milijonov. Kako je zdaj s tem?  

To je po mojem bila ena takšna zelo neposrečena populistična izjava, ampak mogoče lahko v tem duhu tudi sam odgovorim. Takoj po novem letu smo imeli intervencijo, ko enega izmed sefov nikakor nismo mogli odpreti in so morali priti vlomit strokovnjaki. Tako smo skupaj s številnimi sodelavci iz kabineta stali pred sefom. Če je to tista omara, v kateri naj bi ta denar bil, naj povem, da žal tega ni bilo.  Podatek seveda ne drži. Občina pač posluje, kakor posluje, takoj po volitvah je bilo potrebno najeti tudi en likvidnostni kredit za poplačilo obveznosti, ki so iz leta 2021 še nastajale. Tako da težko interpretiram, od kod bi naj ta denar vzeli.  Celje v teh dneh praznuje občinski praznik.

Tudi tokrat ste v mestu pripravili številne prireditve. 

Gre za tradicionalno priložnost, da nagradimo in izpostavimo tiste, ki pomembno prispevajo k razvoju mesta. Tudi letos bomo ob 11. aprilu podelili celjske grbe, veselim pa se tudi prireditve in vseh dogodkov okrog praznika. Posebna priložnost letos je tudi mednarodni mladinski pevski festival, ki bo v mesto pripeljal skoraj 6000 mladih pevcev. 

Bi rekli, da živimo v turbulentnih časih? 

Absolutno. Težko bi živeli v bolj turbulentnih časih. Sploh na nivoju svetovne politike in dogajanja se zaključuje doba, ko je bil mir prva izmed vrednot, in začenja drugačen čas, ki ga sam osebno težko sprejemam in razumem.  

Mislim, da je to čas, ki potrebuje bolj poglobljen razmislek in odnos do okolja, v katerem smo. V resnici smo lokalne skupnosti tiste, ki smo oaze drugačnega razmišljanja, negovanja vrednot, ki niso vezane zgolj na pospeševanje nekih hudih dobičkov ali konfliktov, ki vodijo v vojne. Na tem nivoju je še veliko priložnosti, da ohranjamo mir in srečo, s katero sva začela. 

Je mladost v politiki prednost ali slabost? 

Dvorezno. Včasih je to velika prednost. Naša generacija prinaša drugačen pristop, predvsem smo operativni, z veliko energije. Seveda pa so tu tudi izkušnje, ki jih je treba spoštovati in upoštevati. 

Dobri dve leti ste župan. Ali na funkcijo danes gledate drugače kot pred leti? 

Verjetno da. V bistvu nisem doživel velikih presenečenj pri upravljanju, vendar se je moj odnos z ljudmi precej spremenil. Na začetku so bile medosebne interakcije bolj neposredne, zdaj pa je včasih težko presoditi, kdaj je iskrenost prisotna.  

Koliko imate iskrenih prijateljev, znancev, sodelavcev …? 

Vesel sem, da imam veliko veliko pravih in iskrenih prijateljev, ki so z mano že od mladosti. Nekaj iz osnovne šole, veliko iz srednje šole, nekaj pa tudi takšnih, s katerimi smo delali, ustvarjali skupaj v preteklih letih. Vesel sem, da te vezi ostajajo. Predvsem poleti, ko je več časa, pridejo ti odnosi še bolj do izraza, ko si vzamemo čas drug za drugega in je vse tako, kot je bilo prej. Pogovarjamo se o stvareh, ki so naše in nimajo nobene povezave s službo, politiko, … To je res eno čudovito bogastvo, ki ga zelo cenim.  

Prihodnje leto bo zagotovo za vas pomembno leto. Napovedali ste že, da se boste potegovali še en mandat. Še drži ali se je kaj spremenilo? 

Drži. V Sloveniji smo – glede na ureditev, ki jo imamo – vezani na mandat, ki traja štiri leta. Da lahko v tem času začneš in vzpostaviš nekatere strateške razmisleke, potrebuješ več časa, da jih v celoti realiziraš. Smo v fazi zaključevanja osnovnih strateških dokumentov, ki bodo vodili razvoj mesta v prihodnje. Zato bo naslednji mandat, v kolikor bodo volivci podprli našo vizijo, zelo ploden in bo za mesto prinesel kar nekaj nove dodane vrednosti.  

Kaj točno imate v mislih? 

Že zdaj izvajamo več pomembnih investicij, za katere smo morali kljub vsemu trdo delati, da jih izpeljemo v rokih – predvsem zaradi evropskega financiranja in lastnih proračunskih virov.  Eden glavnih izzivov, ki smo ga podedovali, je bilo pomanjkanje izdelanih projektov – predali so bili prazni, brez ustrezne projektne dokumentacije, ki pa zahteva večletno pripravo. Zato si prizadevamo, da pripravimo nabor ključnih razvojnih in investicijskih projektov, tudi tistih z mehkimi vsebinami, ki bodo pripravljeni takoj, ko se pojavijo priložnosti za financiranje. To je ključno, če želimo biti kot mesto uspešni. Izvajamo pomembne projekte, kot so zagotavljanje poplavne varnosti, z največjo investicijo – mostom na Polulah, tu je še prenova Kajuhovega doma, gradnja novega vrtca in prizidkov osnovnih šol, pa tudi nove cestne povezave, kot je cesta na grad. Ti projekti se bodo nadaljevali tudi v prihodnjem mandatu in presegajo en sam proračun.

Kot lahko opazimo, ste zelo aktivni tudi na družbenih omrežjih. 

Tako je. Aktiven sem tako sam kot s podporo odlične službe za odnose z javnostjo, ki na občini res učinkovito uporablja tako družbena omrežja kot tudi klasične oblike komunikacije. Verjamem, da imamo kot lokalna skupnost odgovornost do javnosti, da informacije posredujemo ažurno in v obsegu, ki ljudem omogoča, da razumejo, kaj se v mestu dogaja, katere tematike so pomembne in kje so izzivi. Čeprav moj delovni urnik ne dopušča veliko časa za ukvarjanje z družbenimi omrežji, sem hvaležen sodelavcem, ki skrbijo, da informacije pridejo do ljudi tudi na sodoben in zanimiv način. Na primer z našimi kratkimi videi na Instagramu – ti formati so za današnjega gledalca veliko bolj dostopni in učinkoviti kot klasična pisana beseda, ki je še pred nekaj leti dominirala.

Celje ima nekoliko več moških prebivalcev kot žensk. Kdo je za vas usodna ženska?  

Zame je Mojca, moja partnerka, vedno tista usodna ženska na vsak način. 

Omenili ste, da je Mojca partnerka. Torej niste poročeni …  

Skupaj živiva vrsto let, v skupnem gospodinjstvu, imava dva otroka. Obnašava se, kot da sva poročena. Imava pa zelo različne debate o poroki, vendar ne v smislu prepričevanja. Jaz sem tej ideji naklonjen, Mojca pa mi večkrat reče, da je pomembno, kako doživiš ta dogodek. Zame, kot organizatorja, bi to lahko pomenilo katastrofo, saj bi se preveč ukvarjal z gosti in organizacijo, namesto da bi užival v trenutku. Zadnja informacija, ki sem jo prejel od nje, je, da se bova pogovorila, ko ne bom več župan (smeh). Res sem vesel, da živim z osebo, ki me vsakodnevno preseneča s svojimi razmisleki, drugačnimi pogledi. Zelo jo cenim, tako kot osebo kot tudi kot mamo najinih dveh otrok. 

Končajva s športom, ki ima v Celju izjemen pomen – sploh zdaj, ko se piše tako pomembna nogometna tekma.  

Vedno, ko se zgodi kakšen tak dogodek, se sprosti tista prava energija, ki si jo želimo v lokalnem okolju. Tekma proti Fiorentini, ki bo potekala na razprodanem stadionu, je nekaj, na kar smo lahko vsi izjemno ponosni. To je dokaz, da ima šport moč povezovanja, izražanja čustev in da pozitivno vpliva na skupnost.  

To je le del pogovora s celjskim županom Matijo Kovačem. Celotni epizodi podkasta (med drugim o županovem otroškem življenju v Rusiji, arhitekturi v Celju, kulturi, muzikalu Veronika Deseniška, pretresih v svetu, pa tudi o čisto domačih gospodinjskih opravilih …) lahko prisluhnete v videoposnetku.

The post Matija Kovač first appeared on Štajcast.