Štajcast - podkast Štajerske

Modest Motaln. Je človek mnogih obrazov: vrtnar, politik in, kot pravi sam, morda nekoč v prihodnosti tudi župan. Prihaja iz Prebukovja pod Šmartnim na Pohorju, rad ima gledališče in življenjske izzive. Preizkusil se je kot novinar, urejevalec vrtov, dvanajst let je vodil Pohorsko krajevno skupnost, ki jo je prevzel pri rosnih 21 letih. Danes, pri 37 letih, je podžupan občine Slovenska Bistrica. Je tudi pooblaščenec Upravne poroke za poroke, je občinski svetnik, sicer pa zaposlen na bistriški Komunali. V zadnjem Štajcastu je Nejc Mihelak z njim govoril o njegovi poti, od novinarskih začetkov na celjskem sejmu do vodenja lokalne skupnosti in osebnih vrednot.

Modest, midva se poznava že kar nekaj let, zato se lahko tikava. Na Mednarodnem obrtnem sejmu v Celju sva srečala v ekipi ‘press centra’.

Spomnim se, da sem tja prišel z željo po pisanju novinarskih vsebin in prav tisti center mi je dal temelje za delo naprej. Velikokrat sem kaj po svoje naredil, ampak na srečo sem imel dobre sodelavke in takratno vodjo ‘press centra’ ter njeno pomočnico. Z eno izmed njih, Metko, sem ohranil tako tesne stike, da je postala moja poročna priča.

Na sejmih si verjetno spoznal veliko znanih obrazov. Ti je kateri posebej ostal v spominu?

Ena izmed mojih nalog novinarja ‘press centra’ je bila narediti intervju z znano porneso – takrat je bila to La Toya, ki je v Sloveniji visoko kotirala, ko se je pornografska industrija pri nas šele začenjala. Marsikdo bi morda mislil drugače, a najin intervju, ki je še vedno nekje posnet, ni bil zgolj o pornografskih vsebinah, ampak je bil bolj gospodarsko naravnan. Bili smo namreč na obrtnem sejmu v času recesije in gospodarskih izzivov in zdi se mi, da je takrat kar dobro odgovarjala. Del intervjuja je bil celo objavljen v časniku Delo.

Iz medijskega sveta si nato preskočil v politiko. Kako se je to zgodilo?

V politiko sem prišel čisto po naključju po vaji gledališke skupine v Šmartnem na Pohorju. V igri Vaja zbora Vinka Möderndorferja sem igral župana, in padla je ideja, da bi vendarle lahko kandidiral za svet krajevne skupnosti. Bil sem radoveden, želel sem videti, kako stvar funkcionira, in na koncu sem dobil največ glasov. Tako sem pri 21. letih postal predsednik krajevne skupnosti, ki sem jo nato vodil tri mandate.

Kaj pravzaprav počne predsednik krajevne skupnosti?

Njegova naloga je precej pomembna, saj je neposredna povezava med občino in prebivalci, ki vsakodnevno izražajo svoje želje. Gre za velikokrat neopažene ljudi, ki naredijo ogromno za lokalno okolje. V krajevnih skupnostih še vedno znajo iz enega evra narediti tri, ker predsedniki znajo motivirati ljudi za prostovoljno delo, da se stvari naredijo ceneje. Predsednik krajevne skupnosti je lepilo, ki skupnost drži skupaj.

Je življenje na podeželju, v krajevni skupnosti, bistveno drugačno kot v mestu?

Je, ljudje imajo drugačne želje. Tisto, kar je v mestih samoumevno – infrastruktura, optična povezava, ceste, kanalizacija – na podeželju zahteva ogromno energije, da steče. V zadnjih letih se stvari izboljšujejo, a se mi zdi, da se iz Ljubljane na podeželje prevečkrat gleda le skozi številke in kaj se splača. Ne gleda se širše slike: da bodo ljudje na podeželju ostajali le, če bodo imeli osnovne storitve, kot so pošte, bankomati, avtobusne linije in bencinske črpalke.

Torej si odločno proti zapiranju poštnih poslovalnic na podeželju?

Absolutno. Velika neumnost so bili tudi predlogi o ukinitvi krajevnih skupnosti ali nekaterih upravnih enot. Tudi z davčno pisarno smo imeli težave. Če mora človek s Pohorja zaradi vsakega opravka namesto 15 kilometrov v dolino prevoziti še dodatnih 30 kilometrov do Maribora, je to napačna smer. Na državni ravni je treba take spremembe uvajati z veliko previdnostjo.

Kaj šteješ za svoj največji dosežek iz obdobja vodenja krajevne skupnosti?

Zelo sem ponosen na celovito prenovo vaškega jedra v Šmartnem na Pohorju. O tem so govorili 18 let, mi pa smo z ekipo projekt, vreden milijon in pol evrov, udejanjili v treh letih. To je vključevalo pločnike, kanalizacijo, čistilno napravo, javno razsvetljavo in hortikulturno ureditev.

Še bolj sem ponosen na izdajanje lokalnega časopisa. Preko njega smo ljudi povezali in dosegli, da so za vsakih 100 evrov vedeli, kam so šli. To povezovanje ljudi se mi zdi ključno, sploh ker so bili proračuni krajevne skupnosti med 160.000 in 210.000 evri.

Tega časopisa zdaj žal ni več. Glavni informatorji so postala družbena omrežja, denimo Facebook, kjer pa je treba znati ločiti zrno od plev, saj so novice lahko potvorjene. Lokalni mediji so še vedno pomembni. Omeniti moram mesečnik Bistriške novice, ki ljudi še vedno informira o pomembnih temah. Na podeželju ljudje še vedno radi primejo časopis v roke in ga preberejo, sploh starejše prebivalstvo. Sam sem kot srednješolec dolgo delal za Bistriške novice in na tisto obdobje ter na sodelovanje z urednico Bojano Petelinšek imam zelo lepe spomine. Veliko sem se naučil.

Danes si podžupan Slovenske Bistrice. Je to zate korak višje?

Jaz tega ne razumem kot korak višje, ampak kot nadaljevanje poti, ki se je začela leta 2010 v krajevni skupnosti in nadaljevala v občinskem svetu, kjer sem svetnik že tretji mandat, leta 2023 pa sem bil imenovan tudi za podžupana. Gre za organsko rast. Prav je, da se človek počasi kali in napreduje, saj brez želje po napredku postane dolgočasno.

Kaj je po tvojem mnenju danes največji izziv občin?

Če rečem finance, bodo vse občine prikimale. Težava so povprečnine, ki ne sledijo vsem obveznostim, ki jih država nenehno nalaga. Velik izziv pa so tudi predolgi postopki na državni ravni, denimo pri izdaji gradbenih dovoljenj, ki jih vodi upravna enota, a bi lahko to sodilo pod okrilje občin. V Avstriji občine izdajo gradbena dovoljenja v nekaj tednih, pri nas pa govorimo o mesecih. Marsikaj bi se dalo poenostaviti, a se včasih zdi, da se od Trojan naprej bolj malo vidi.

Bi Slovenska Bistrica morala postati mestna občina?

Mislim, da si to zaslužimo, saj smo manjše regijsko središče in 11. največja občina po številu prebivalcev v Sloveniji. Status mestne občine prinaša drugačno financiranje in lažji dostop do sredstev za večje projekte. Čeprav nekateri iščejo argumente proti, verjamem, da bo enkrat prevladal zdrav razum. Vsekakor bomo še poskušali.

Veliko prahu je dvignil tudi urgentni center. Kakšno je tvoje stališče?

Mislim, da je bil to v prejšnji sestavi vlade eden izmed poskusov, kako razdvojiti dve občini, ki sicer dobro sodelujeta. Ideja o skupnem urgentnem centru za Slovenske Konjice in Slovensko Bistrico je zrasla v glavah nekaterih, ki morda stvari niso dovolj pretehtali. V Slovenski Bistrici imamo vse nared za vzpostavitev takega centra, hkrati pa verjamem, da lahko tudi Konjice zagotovijo povečano dežurstvo ali satelitski center. Nenazadnje gre za dve regiji in zaledje dveh bolnišnic, zato ni enostavno združevati jabolk in hrušk. Obe območji si zaslužita ustrezno medicinsko pomoč in bilo je zelo nekorektno to tiščati v en žakelj.

Preizkusil si se tudi v podjetništvu. Kako se ta svet razlikuje od tvojega trenutnega dela?

Načrtoval sem vrtove, jih oblikoval in zasajeval. To je bilo moje prvo delovno mesto, kjer sem se naučil, kako si zaslužiti kruh in da država vedno vzame svoj delež, kar je seveda prav. Še danes me kdaj kdo pokliče za nasvet. Zdaj sem že skoraj 10 let zaposlen na Komunali v Slovenski Bistrici, kjer delam na širšem področju. Samostojno podjetništvo je zanimiv, a težek izziv, sploh ob naraščajočih prispevkih, medtem ko služba nudi varnejšo obliko zaposlitve, a morda manj kreativnosti pri urniku.

Po izobrazbi si inženir hortikulture, kasneje si doštudiral tržno komuniciranje in odnose z javnostmi. Kako se to dopolnjuje?

Ti dve področji se pri meni zelo pokrivata. Vrtnarstvo je moja prva ljubezen že od malih nog, veščine komuniciranja z različnimi javnostmi pa mi v politiki pridejo še kako prav.

Dvakrat si bil kandidat za državni zbor. Kako gledaš na kampanje?

Kampanja leta 2026 je bila v primerjavi z letom 2018 precej bolj napeta in živčna. Če smo leta 2018 morda še govorili o programu, se je to do leta 2026 spremenilo. Program je žal ostal v ozadju, bolj je štela blagovna znamka stranke in priljubljenost.

Zame je zelo pomembno, da se kandidat ali kandidatka ljudem predstavi osebno. Sicer inovativnosti v nobeni kampanji ne manjka. Smo pa videli že vse znano – podtikanja takšna in drugačna ter ideje, kdo je za kaj kriv. Včasih, če bi to gledal malo z distance, bi rekel, da gre za tragikomedijo.

Pravijo, da smo na Štajerskem bolj povezani in topli. Smo drugačni ljudje?

Smo bolj topli in odprti, morda to izhaja že iz naše lege in veseljačenja ob praznikih, kot je Martinovo. Znamo narediti velik dogodek iz vsake stvari. Po obdobju lockdownov so ljudje postali malo bolj previdni in zamrznjeni, zato so dogodki, kot so gasilske veselice, idealni, da se zopet povežemo. Veselice so ostanek tistega pravega prostovoljstva. Če bi kdo šel veselico delat zgolj z željo po zaslužku, ne bi uspel. Veselice imajo tudi dobrodelno noto, ker se vedno za nekaj zbira, in naj živijo, dokler gre.

Te ljudje raje srečajo na veselici ali v gledališču?

Oboje! Zelo rad se poveselim v družbi ljudi, se smejim na glas (včasih morda preveč), hkrati pa je gledališče moja mala amaterska ljubezen. Pomembno je podpirati lokalne dogodke, saj tam nastopajo domači ustvarjalci – tista gospa iz trgovine ali frizer. Ljudje se z njimi poistovetijo. Slovencem včasih manjka zavedanja, da je treba podpreti soseda, ki dela rezance ali se ukvarja z lesarstvom, namesto da kupujemo v multinacionalkah. A stvari se premikajo v pravo smer, tudi proizvajalci postajajo vedno bolj inovativni pri predstavljanju izdelkov.

Se počutiš kot pravi Pohorc?

Jaz sem pol Pohorec, pol Makolčan – po mami iz Mostečnega, po očetu pa iz Prebukovja. Počutim se oboje in to s ponosom povem. Mislim, da te to pohorsko okolje pomembno izoblikuje in ti da vrednote, ki ti jih morda katero drugo okolje ne more dati, ker je premasovno.

Lani si se tudi poročil z Lucijo. Kot pooblaščenec za poroke verjetno na te obrede gledaš drugače?

Od leta 2018 sem spremljal številne poroke in se vedno spraševal, kako bo na moji. Sedanja žena mi je večkrat rekla, da še ne vidi prstana, a se je vztrajanje splačalo in še enkrat bi se odločil isto. Vesel sem v tem razmerju, ker imam ob sebi žensko, ki me podpira in mi je opora tudi takrat, ko sam ne veš, kaj bi sam s sabo, ko si tečen. Partnerstvo in družina sta tista osnovna celica, ki ostane, ko drugi pridejo in grejo. In to lahko imenujemo sreča.

Koliko politika spremeni človeka?

Postaneš bolj pozoren na stvari, ki jih prej ne bi opazil. Najpomembnejše je, zakaj vstopaš v politiko. Ne vprašaj se, kaj bo družba naredila zate, ampak kaj lahko ti narediš za družbo. V politiki moraš biti s poštenimi nameni in narediti nekaj dobrega za okolje, ne zase. Glede plač mislim, da morajo biti dostojne, da s tem zmanjšamo tveganje za korupcijo. Vsako korektno delo, ne le v politiki, si zasluži pošteno plačilo.

Čakajo nas lokalne volitve. Kako se pripravljaš?

Podobno kot vsa leta doslej. Sam sem vseskozi med ljudmi, jih poslušam in slišim. Pošteno pa je tudi ljudem povedati, ko česa ne moreš uresničiti – bodisi zaradi financ bodisi zaradi zakonodaje.

Se vidiš kot bodoči župan?

Te ideje ne izključujem, a za to je potrebna kilometrina in izkušnje. V tem trenutku mislim, da še ni pravi čas. Poleg tega zdajšnji župan zelo dobro dela in stvari, ki tečejo dobro, je treba podpirati, ne pa postavljati svojih osebnih interesov na prvo mesto.

Je v politiki preveč nagajanja?

Nagajanja je veliko in velikokrat gre za šov. Če sej občinskih svetov ne bi snemali, bi bile precej krajše. Prav je, da se mnenja povedo, dokler so spoštljiva in podprta z dejstvi. Na lokalni ravni je nagajanja manj kot na državni, ker ljudje točno vedo, koga volijo v občinski svet. Mandat ti ljudje podelijo in ti ga lahko tudi vzamejo.

Kako blizu smo trenutku, ko bo humanoidni robot postal sodelavec v proizvodnji? Humanoidni roboti tudi v Sloveniji niso več samo prizori iz znanstvenofantastičnih filmov. V Slovenskih Konjicah se začenja zgodba, ki bi lahko močno zaznamovala prihodnost industrije. Visok je meter osemdeset, tehta okoli 70 kilogramov, hodi, govori več jezikov in lahko dvigne do 15 kilogramov. Deluje lahko neprekinjeno, saj si sam zamenja polnilne baterije. Je prvi robot svoje vrste v Evropi in prvi robot bodočega centra za humanoidne robote v Slovenskih Konjicah. Tu jih bodo programirali, testirali, servisirali in razvijali. V Štajcastu je za nekaj zabave poskrbel njegov manjši humanoidni brat, za resne odgovore pa direktor podjetja Hiproject Urban Pevnik.

Danes bova malo več povedala o humanoidnih robotih. Kaj so te naprave?

V bistvu so humanoidi neka nova era. To je nek nov »game changer«, sprememba, ki se bo zgodila oziroma se že dogaja. Roboti niso prihodnost, ampak so sedanjost. Če si predstavljamo v preteklosti take spremembe, se je to denimo zgodilo z avtomobilizmom – včasih so bile kočije in konji, ko so prišli avtomobili, je to spremenilo tok dogodkov. In prišel je internet, pa je zopet spremenil vse. Se pravi, način življenja se spremeni. Danes vemo, da bodo roboti, kot so humanoidi, spremenili tok našega življenja, se pravi dinamiko. Mi pa stremimo, da z neko strategijo v podjetju to tehnologijo približamo ljudem, da bodo stroji in humanoidni roboti dejansko pomagali, človek pa bo ostal v središču.

Govoriva o podjetju Hiproject. Kako ste prišli na idejo o humanoidnih robotih?

Sami v podjetju delamo avtomatizacijo, stroje, novogradnje za tehnološko najbolj napredna podjetja. Če smo do zdaj avtomatizirali 80 odstotkov storitev in dinamike, s humanoidi avtomatiziramo še preostalih 20 odstotkov. Če hočemo novo opremo spraviti v proizvodni proces, si moramo pomagati s humanoidi. V podjetju imamo zelo dobro ekipo in nekateri si želijo te tehnologije že več let, tako da to ni od včeraj. Za nami so leta dela, da smo prišli do pravih partnerjev, nekateri pa so nas celo sami poiskali, ker imamo zelo specifično industrijsko pot.

Kako lahko tak robot konkretno spremeni naša življenja?

V zadnjih mesecih v slovenskem prostoru in v okoliških državah že podpisujemo dogovore, da gre letos v proizvodnjo štiri do pet aplikacij z industrijskimi primeri. To pomeni, da bodo roboti za industrijsko uporabo že med nami. Evropa naročuje več tisoč kosov robotov za logistiko, skladišča, prelaganje in sortiranje. Mi smo del te zgodbe za ta del regije.

Kaj pa v zasebnem življenju? Je to lahko prihodnost?

Mislim da. Poudaril pa bi, da je varnost na prvem mestu. Če bodo podjetja (industrija, farmacija), ki dajejo velik poudarek varnosti podatkov, sprejela našo strategijo, da podatki ostanejo v Sloveniji ali lokalno pri kupcu, potem si takšnega robota želim imeti doma. Če pa robota kupiš direktno pri proizvajalcu iz Kitajske ali Amerike, ga inštaliraš in imaš doma – takšnega pa sam nočem imeti, ker vsi podatki odtekajo ven.

Mi vse robote usmerimo preko našega serverja, so vodeni, pamet je slovenska in podatki ne gredo ven. Tu imamo garancijo. Evropa je začela razmišljati, da tudi če nimamo lastnega ‘hardvera’ (strojne opreme, op. a.), si lahko privoščimo kitajskega, ‘softver’ (programsko opremo, op. a.) pa razvijamo v Evropi, da ne bomo zaspali.

Urban, vi poznate dobro človeka in robota. S kom je lažje delati?

Pred 20 leti bi rekel da z robotom, saj ko ga enkrat naučiš, je lažje. Danes pa vem, da sem moral določene tehnike in način življenja prilagoditi glede na svojo pozicijo. Moram poznati vse nivoje karakterja in osebo celovito. Če se človeku zgodi krivica, ni nujno, da je sam kriv; on samo kaže, kaj je prav in kaj ni. V bistvu moramo spremeniti sebe, ne drugih. Treba je prav voditi kader, imeti sinergijo in balans med družino in podjetjem ter ne iskati krivcev drugje, ampak se vprašati, kaj delaš sam narobe.

Zakaj mora biti robot podoben človeku? Je to kakšna psihološka posebnost?

Humanoidna robotika je podobna ljudem zato, ker je celotno okolje prilagojeno človeku – stopnice, vrata, kljuke, vse je dostopno človekovim rokam in hoji. Če hočemo tehnologijo, ki nas bo posnemala pri opravilih, ki jih človeku ne bi bilo več treba opravljati, moramo narediti približek. To ne pomeni, da bo robot vedno imel dve roki ali pet prstov; lahko bo imel samo tri prste ali pa se bo po proizvodnji vozil, namesto da bi hodil. Hočemo uporabnost v človeškem okolju.

A se vi bojite robotov?

Ne. Danes ste videli, da je robot voden preko daljinca. Tale naš Neo je v sklopu Hiprojecta tudi zavarovan pri zavarovalnici. Smo prvo podjetje v Evropi, ki je zavarovalo takšnega robota za splošno odgovornost. Naš operater mora sicer vedno biti zraven zaradi odgovornosti. Dokler imamo sami nadzor nad softverom, se moj strah manjša. Ko me je nečesa strah, grem v raziskovanje tega. Ko malenkost več vem kot prej, se strah zmanjša. Potem ugotovimo, da je še ogromno neznanega, kar zahteva vlaganje v raziskave. Lahko bežiš in se zapreš v luknjo ali pa si daš čelado na glavo in greš v akcijo. Mi raziskujemo softver tako globoko, da se strah manjša, saj želim varno prihodnost za svoje otroke in za Slovenijo. Dokler bodo podatki varni pod našo kontrolo, je strah minimalen.

Kako robot sliši in dojema okolico?

Roboti imajo kup kamer in LIDAR sistem. Mikrofon, zvočnik in vse aplikacije kontroliramo na našem serverju v Slovenskih Konjicah. Ko robota sprašujemo, robot posluša in nato odgovori; vse je dvosmerna komunikacija. Lahko se mu določi karakter – sarkastičen, prijazen ali nesramen. Vse se ga da naučiti. Naši roboti so že moderirali dogodke (npr. na Celjskem sejmu) in celo sprejeli Iva Boscarola na odru. V industriji bodo delovali samostojno, a v ozadju potrebujejo platformo in agente umetne inteligence (UI), ki komunicirajo med seboj. Z evropskimi avtomobilskimi giganti že razvijamo skupne platforme za avtonomno vožnjo in humanoidno robotiko.

Koliko je v takem robotu umetne inteligence in koliko klasičnega programiranja?

Preveč ne smem povedati zaradi konkurence. Klasično programiranje bi zahtevalo 50 ljudi, samo z UI pa mogoče enega ali dva. Mi smo nekje vmes; v oddelku za humanoidno robotiko nas bo kmalu devet. Popolno zanašanje na UI je namreč nevarno, ker tisti, ki piše samo z njo, ne pozna kod in industrijskih direktiv. Naši klasični programerji imajo veliko znanja, poznajo denimo tudi predpise za letalsko in avtomobilsko industrijo in se dopolnjujejo z ekipo za humanoidno robotiko v celovito zgodbo.

Kako umetno inteligenco uporabljate v vašem podjetju?

Uporabljamo jo, a človek je še vedno tisti, ki izumlja nove rešitve. Vsega znanja, ki smo ga pridobivali zadnjih 20 ali 30 let, ne želimo učiti tujih UI sistemov, ker bi s tem polnili bazo morebitnim konkurentom. UI se namreč uči iz naših podatkov. Ne verjamem, da ti podatki ne odtekajo, zato si v naši novi stavbi gradimo lastno nevronsko mrežo, ki bo odklopljena od interneta in napolnjena samo z našimi podatki.

Omenili ste novo stavbo v Slovenskih Konjicah. Lahko več o tem?

Trenutno zaključujemo najtežji del projekta, torej kdo bo v njej, kako bo urejena in kako bo živela. Lahko povem, da bo tukaj tehnološko središče za inovacije in humanoidno robotiko. Želimo privabiti šolski sistem, od osnovnih šol do univerz, da skupaj razvijamo rešitve za dobrobit človeštva. Drugi del bo poslovna stavba Hiprojecta, imeli pa bomo tudi blagovne znamke za zdravje in regeneracijo. Selitev načrtujemo konec naslednjega leta.

Zakaj ste se sploh začeli ukvarjati z roboti?

Sam vedno iščem novitete. Že pred 20 leti sem razmišljal o manipulatorjih in avtomatizaciji industrije, ker nisem hotel, da bi človek trpel v nehumanih okoljih, recimo pri pečeh s 1.000 stopinjami. Želim torej v industrije spraviti čim več avtomatizacije. Danes so humanoidi pika na i. Trenutno so še atrakcija, kar bo čez pol leta zamrlo, saj bo teh robotov čedalje več, mi pa gremo v napredne industrijske rešitve, da bomo s to tehnologijo dejansko živeli. Zakaj bi človek moral fizično delati? Zakaj ne bi mogel delati manj in imeti višjo plačo? Moj cilj je, da bi ljudje delali manj za višjo plačo, roboti pa bi prevzeli težko delo, kot to že počnejo na Kitajskem (kjer jih je v proizvodnji že čez 50.000) in so zato zelo konkurenčni.

Koliko ur na dan pa vi delate?

Preveč, več kot 10 ur. Toda moj cilj je, da bom delal 8 ur ali manj, zato si postavljam ekipo zaposlenih in partnerjev, ki jim zaupam. Brez njih vsega tega ne bi bilo. Karakter zaposlenih mi je zelo pomemben. Posameznik ne more nič, povezovanje je ključno.

Če bi čas zavrteli za 15 ali 20 let nazaj, bi se odločili za isto pot?

Da. Moja pot je bila težka, od šolanja do prvih zaposlitev, ki zame niso bile najboljše. Bilo je veliko izkoriščanja in preizkušenj, ki pa so me utrdile. Danes točno vem, kaj hočem. Naučil sem se, da ni smiselno kriviti drugih, ampak moramo sami pri sebi pravočasno postaviti meje. Smo odsev tega, kar delamo – če spremenimo sebe in svojo energijo, gremo hitreje naprej. V Hiprojectu imamo dobre ljudi in smo magnet za dobra podjetja.

Kaj nas na tem področju čaka v naslednjih mesecih?

Roboti bodo med nami – v industriji, na koncertih, povsod jih že videvamo. Vendar bomo morali biti pazljivi, da ob teh pametnih igračkah ne pozabimo na sočloveka, na čustva in na izražanje hvaležnosti svoji družini, sodelavcem in prijateljem. Ne smemo postati “zombiji”, ki samo gledajo v ekrane in se igrajo z roboti.

Nekateri poklici so takšni, da si jih težko predstavljamo. Še težje pa si predstavljamo ljudi, ki jih opravljajo. Je duhovnik, a njegovo poslanstvo ni običajno. Že 25 let se srečuje z zgodbami, ki jih večina ljudi pozna samo iz filmov. Je eksorcist mariborske nadškofije. Človek, ki ga ljudje pokličejo takrat, ko ne vedo več, kam naj se obrnejo. V Sloveniji je trenutno le nekaj uradnih eksorcistov. Sam pravi, da se je temu poslanstvu najprej upiral. Bilo ga je strah. Danes pa pravi, da v tej službi uživa. Po vseh teh letih že po telefonu začuti, ali gre za duhovni primer ali za človeka, ki potrebuje pomoč psihiatra. Pred nami je pogovor o temi, o kateri se govori redko, tiho in pogosto z veliko predsodki. Izganjalec hudiča in duhovnik Marijan Veternik.

Ste eden od le nekaj eksorcistov v Sloveniji. Razložite nam, kaj to je.

Eksorcizem prihaja iz latinščine in pomeni izganjati hudega duha. Tisti, ki to opravlja, je eksorcist. Njegova naloga ali poslanstvo je, da se ukvarja z ljudmi, ki so na nek način lahko pod vplivom delovanja hudega duha ali pa celo v stanju obsedenosti.

Kako ugotovite, da je nekdo pod tem vplivom, da potrebuje takšno pomoč?

Za sabo imam že 25 let kilometrine. Ko me ljudje pokličejo po telefonu – veliko mi pišejo tudi po e-pošti, ampak vsakega hočem slišati po telefonu – že po parih stavkih ugotovim, ali je zadeva zame ali ni. Če ni, če gre za kakšne psihične primere, teh je veliko, tiste pošljem psihiatrom. Niso moji pacienti in se z njimi ne morem ukvarjati. Če pa ugotovim, da je zadeva za eksorcista, ga povabim na pogovor. Pogovoriva se, kako živi, kaj se v njem dogaja in kje je možno, da bi hudič stopil v njegovo življenje ali kje je pod njegovim vplivom.

Če ugotovim, da je to to, navadno sledi življenjska spoved. Prihajajo ljudje, ki niso bili pri spovedi tudi po 20, 30 ali 50 let. Seveda se morajo na to pripraviti; dam jim zloženko s pripravo, ki jo v kakšnem mesecu dni vsak dan prebirajo in o njej razmišljajo. Potem opravijo spoved, nato pa jim dam »terapijo« oziroma navodila, kako naj živijo, če hočejo, da se to ne bo ponovilo.

Vemo namreč iz evangelija, da se hudič lahko vrne še hujši, kot je bil. Ta navodila so v glavnem, da se držijo evangelija in živijo iz njegovih vrednot: redni obisk nedeljske maše, redna spoved, občasno in redno prejemanje obhajila, urejeno zakonsko življenje ter izpolnjevanje zapovedi ljubezni do bližnjega, samega sebe in boga.

Če človek živi iz teh vrednot, se navadno reši. Če pa to ne pomaga, je potrebna molitev eksorcizma. To je daljša molitev Cerkve, ki jo kot eksorcist smem moliti le jaz, drugi duhovniki pa ne. Takrat molim in če je oseba obsedenost, se pojavijo reakcije, ki potrdijo vpliv zla. Ta molitev osebo velikokrat reši in osvobodi.

Kako ste prišli do tega poslanstva ali je ono našlo vas?

Oboje. Že kot študenta teologije so me mejne zadeve zanimale. Ko sem končal teologijo, kjer je bilo takrat zelo malo govora o demonologiji, sem sam raziskoval, študiral in hodil na srečanja. Ko sem bil kaplan v Velenju, sem imel vsak večer različne skupine, mladinske, zakonske, molitvene, in mnogi so prosili za pomoč ali pogovor o svojih problemih. Ugotovil sem, da ti mladi pogosto iščejo pot iz zapletov, iz katerih ne znajo sami priti. Spoznal sem, da so v ozadju pogosto notranje rane, včasih pa tudi delovanje hudega duha.

Šel sem na mednarodna srečanja v Nemčijo, Italijo in Francijo, ki so mi odpirala oči. Moj predhodnik je bil Rafko Vodeb. Bil je že star in je vedel, da me to zanima, zato me je prijavljal kot pomočnika na te seminarje, kamor drugače ne moreš priti, če nisi eksorcist. Ko je on omagal, me je verjetno predlagal škofu.

Škof me je začel nagovarjati, naj to prevzamem, a sem se eno leto upiral. Ko sem namreč prvič videl molitev za izganjanje, me je bilo strah in sem rekel, da tega ne bom delal. Po enem letu upiranja pa sem poslanstvo le prevzel. Nisem jaz tisti, ki izganjam, izganja Jezus, ampak v škofovem imenu se to poslanstvo dogaja.

Ste šteli kdaj, koliko obredov ste v teh letih naredili?

Ne, nisem nikoli štel. Vodim pa kartoteko za vsakega, ki pride k meni, da ob naslednjih obiskih vidim, kakšna navodila sem mu dal in če jih je izpolnjeval. Če navodil ne izvaja, mu rečem adijo, saj je tako kot pri zdravniku – on ti da zdravila, ti jih pa moraš jemati.

Glede števila pa nimam natančnega podatka. Včasih je bilo tudi po 100 primerov na leto ali še več. Takrat sva bila v Sloveniji samo dva eksorcista. Danes nas je šest, tako da se delo razdeli in je primerov dosti manj.

Se spomnite izmed vseh teh primerov kakšnega, ki je bil zelo poseben, pa bi ga izpostavili?

Tega je zelo veliko, a ne delam rad reklame za hudiča. Ljudje včasih napačno razumejo in mislijo, da je hudič tisti, ki je močnejši. Mi pa verujemo, da nas osvobaja Jezus in da je on močnejši od vsakega hudiča, zato o teh primerih nerad pripovedujem.

Vas je česa strah pri tem delu?

Strah me je bilo, ko sem bil prvič navzoč pri eksorcizmu. Poklical me je gospod Vodeb, ker so pripeljali fanta iz Nemčije. Oče je bil Hrvat, mati Nemka, fant pa je znal samo nemško. Na Hrvaškem in v Nemčiji niso našli eksorcista, ker so bili vsi na dopustu, pa so prišli v Slovenijo.

Ko je fant prišel, ga je eksorcist položil na tla, na odejo, in ga zvezal, kar se mi je zdelo čudno. Rekel mi je, naj se usedem fantu na noge, očetu pa naj se usede na njegove prsi. Ko je začel moliti molitev eksorcizma in je hudi duh začel besneti, se je pokazala fizična moč, ki ni bila samo človeška. Naenkrat je mene odneslo v en kot sobe, očeta, ki je imel 120 kilogramov, pa v drugega. Ko sem videl te reakcije, me je bilo res strah in sem si rekel, da tega sam ne bom nikoli delal.

To ni bil konec, obred je trajal dve do tri ure in smo ga morali ponoviti. Čeprav sem rekel, da ne bom več prišel, me je nekaj vleklo nazaj. Fant je takrat odgovarjal v angleščini, francoščini, italijanščini in latinščini, čeprav je znal le nemško. Hudič je iz njega govoril in posnemal glas; hudič pozna vse jezike. Takrat sem videl moč zla in zato sprva škofu rekel ne, a me je poslanstvo vedno znova vleklo k sebi, dokler nisem pristal.

Vi ste rekli, da je med tistimi, ki se obrnejo na vas, več žensk. Več žensk ali več moških?

Ja, je več žensk. Zakaj, bom razložil. Ker mi poznamo več vstopnih mest, kjer hudič stopi v naše življenje. Je pet takih vstopnih mest iz literature, pa potem tudi iz prakse sem to prepoznal. Pri  ženskah je največji problem splav. Pri ženskah pravijo: »Veste kaj, pri nas se dogajajo čudne stvari. Slišimo glasove, luči se ugašajo, prižigajo, loputa, slišimo neke krike, zvoke, vse mogoče.«

In potem navadno kličejo razne radiesteziste in bioenergetike, da bodo to sanirali, in je potem navadno še slabše. In potem, ko že obredajo vse te alternativce, pridejo do mene. In ko me kličejo, jaz takoj prepoznam in kar vprašam direktno: »Ali je bil v vaši družini kakšen splav?« »Ja, en, dva, tri.« »Ste uporabljale abortivna sredstva, spiralo, obročke?« »Ja, tudi to sem uporabljala.«

To vemo, da so abortivna sredstva. Pomeni, lahko pri rednih spolnih odnosih, če ima žena spiralo ali kaj podobnega, pride do ovulacije, potem lahko pride tudi do spočetja, ampak se ne more ugnezditi, ker je tu maternica in se ne more ugnezditi. Pride do splava. Splav je spontan, je nameren, ker uporablja žena to in to. In ko to razložim, se zgrozijo. Tako začutijo v sebi breme in to krivdo tega greha, ker je to umor.

In potem jaz ženi svetujem eno dobro spoved, kar je navadno že dovolj. Potem tudi, da se moli za splavljene otroke, da se prekine ta negativni vpliv teh otrok na njihovo življenje, na njihovo družino. Ker tu navadno potem lahko gre iz roda v rod, ta problem. In potem, ko to opravijo, se navadno zadeve uredijo. Tudi pridejo žene, ki so s tem abortirale, potem pa hodijo na psihiatrijo zaradi depresije, tudi zaradi psihoze in dalje zaradi tega. Ampak ni odstranjen vzrok. Zdravijo se samo simptomi, ne pa vzrok.

Vzrok je ravno v grehu. In ko je ta greh odstranjen, je navadno žena tudi osvobojena od vsega tega. Navadno ni treba zdravil jemati. Ampak jaz vedno pravim, da se morajo posvetovati z zdravniki, kako naprej in kako dalje. Potem včasih je potrebno tudi moliti eksorcizem pri teh ženah, da se tega v polnosti rešijo. Potem pa so zelo še drugi grehi, kot so neodpuščanje, sovraštvo. Vse to so težki grehi, ki lahko še več obremenijo, kjer lahko hudič stopi.

Ker hrana za hudiča je greh, so naši grehi. Tam se on hrani, tam dobiva on svojo moč.

Kako poteka ta obred? Ga opravljate sami, imate kaj pomočnikov?

Pomočnikov se ponuja veliko, zlasti novinarjev, ki bi radi bili zraven. Ampak jim povem, da to ni možno. Tega se ne sme snemati ali objavljati v medijih; to se dela zasebno. Pomočniki so lahko le najbližji svojci ali ljudje, ki so globoko verni in bodo molili.

Radovedneži niso zaželeni, saj se lahko zgodi, da hudič ob izstopu vstopi v nekoga, ki je tam le iz radovednosti. S temi duhovnimi zadevami se ni za igrati. Človek je telo, duša oziroma psiha in duh. O telesu vemo veliko iz medicine, o psihi iz psihiatrije, na duhovnem področju pa smo nemočni in nam je nepoznano. Tukaj odgovarja teologija oziroma Cerkev z zakramenti. S človekom se najprej pogovorim, da najdem vzrok, kje je hudič stopil v njegovo življenje.

Prej ste dejali, da imate nekje 100 primerov letno. Imate kaj čakalne dobe oziroma kako hitro pridemo do vas?

Odvisno, kako akutna je zadeva. Včasih je dobro, da se človek v svojem lastnem soku malo »paca«, da malo pogleda svoje življenje in kako je živel. Danes ni več take gneče. Pokrivam samo nadškofijo Maribor, prej sem imel še Celje in Mursko Soboto. Veliko stvari sem že posaniral in eksorcistov nas je zdaj več.

Kako se odzovete, če nekoga kasneje srečate v zasebnem življenju? Kakšen je stik z nekom, ki je bil pri vas na obredu?

Čisto normalno. Vse, kar mi človek pove pri spovedi ali v tem pogovoru, jaz takoj pozabim. Ne spuščam se več v to in se s tem ne ukvarjam. To sem predal Jezusu; on je tisti, ki sanira, ne jaz. Če je saniral, hvala bogu.

V katerem jeziku potekajo obredi?

Molitev eksorcizma poteka v slovenščini, ker je prevedena iz latinščine. Se pa včasih zgodi, da me kdo skuša pretentati in se dela, da je obseden, čeprav je psihični bolnik. Takrat včasih namenoma molim v nemščini ali latinščini. Psihični bolnik ne razume jezika in ne bi mogel pravilno zaigrati reakcij na določene stavke, obseden hudič pa na te besede reagira, saj razume vse jezike.

Marsikaj vidimo v filmih, koliko je tega v realnosti?

Filmi, kot so Izganjalec hudiča, Eksorcizem Emily Rose ali Obred, so dokaj realni. Podobne stvari se dogajajo tudi v našem poslu.

Koliko pa vas ta posel osebno spremeni ali nate vpliva?

To je dobro za utrjevanje vere. Ko vidiš, kako bog po nas deluje in kako lahko nekoga, ki je bil popolnoma zrušen, spremeni v nekaj novega, je to spodbuda in utrjevanje moje lastne vere.

Kako pa se psihično in duhovno zaščitite?

Edina zaščita je vera v Jezusa Kristusa in prejemanje zakramentov. Če živim iz zakramentov – evharistija, maša, obhajilo, spoved, molitev in branje božje besede – je to osnovna zaščita, kjer hudič ne more nič.

Kako pa na vaše delo gledajo domači in bližnji?

Nič posebnega, saj jim o tem ne razlagam veliko. Bolj je morda včasih problem pri župljanih, ki se me morda kdaj bojijo. Ampak jim povem, da sem čisto normalen človek in se me ni treba bati.

Ste župnik v Žičah. Kako poteka delo tam?

To je pa drugo vprašanje. Imam dve župniji, Žiče in Špitalič, poleg »hudiča« imam torej tri zadeve. Povsod so ljudje mešani, najdeš dobre in tiste, ki so malo manj dobri. Zadeve moraš voditi tako, da z vsemi voziš.

Dejali ste mi, da po vsaki maši objavite zapis v video obliki na YouTubu. Zakaj?

Drugi duhovniki me imajo za »digitalnega župnika«, ker vse delam z računalniki. Pri verouku uporabljam interaktivno tablo. S PowerPointi sem začel že pred 25 leti. Spomnim se primera pri krstu, ko je sedemletni fantič očetu citiral cel stavek iz moje PowerPoint pridige. Takrat mi je kliknilo, da se to splača delati, saj je današnji človek predvsem vizualno bitje.

Zadnjih 15 let pa delam samo z videi. Pet minut pred vsako mašo predvajam video iz narave, da ljudje preko lepote stvarstva prepoznajo boga. Tudi evangelij, pridigo in prošnje pripravim v video obliki z glasbo in besedilom. Vsak teden pripravim tudi video povabilo k sveti maši. To je trdo delo, a ljudi nagovori. Mislim, da sem edini duhovnik v Sloveniji, ki se s tem tako intenzivno ukvarja. Mnogi bi me radi posnemali, a ko vidijo, koliko truda in znanja je potrebnega, hitro obupajo.

Aktivni ste tudi na družbenih omrežjih, slišala sva se po Facebooku. Kako gledate na te medije?

Cerkev mora te medije uporabljati. Če bi Jezus živel danes, bi zagotovo imel Facebook, Instagram ali YouTube. Druga plat pa je zasvojenost. Že pred 20 leti sem v Parizu videl ljudi na podzemni, ki so samo strmeli v telefone, danes je isto pri nas. Otroci se ne pogovarjajo več, ni več stika, samo še ekrani. To je najhujša oblika zasvojenosti, hujša od droge, in jo je težje zdraviti.

To je le del pogovora. V celoti ga lahko poslušate s klikom na posnetek.

Zadnjo šest letko je na čelu trenutno najboljšega slovenskega nogometnega kluba. Navijači vzklikajo njegovo ime. Je glavni obraz ruskih vlagateljev v celjski nogomet. Rojeni Moskovčan je nogomet vzljubil že kot otrok. Slovenijo obožuje že več kot četrt stoletja. Zadnja leta je postala njegov drugi dom. Njegov cilj: himno lige prvakov pripeljati v knežje mesto. Bo te sanje uresničila že naslednja nogometna sezona? On je pripravljen – Valerij Kolotilo.

Gospod Kolotilo, za nami je bila velika nogometna noč na evropski ravni. Ste spremljali tekmo?

Seveda. To je bil pravi praznik za vse ljubitelje nogometa. Takšne tekme niso zanimive samo za tiste, ki dobro poznajo nogomet, ampak tudi za družine, za otroke, za vse, ki imajo radi velik športni dogodek. Nogomet v zadnjem času ponuja vrhunske občutke in lepo ga je gledati.

Za koga navijate na mednarodnem prizorišču?

Gledam predvsem kot predsednik Celja. Morda se sliši malo drzno, ampak razmišljam, kako bi se mi merili s takšnimi ekipami. Zanima me, kako bi zdržali proti tako močnim posameznikom in kakšne bi bile naše možnosti. Na nogomet gledam tudi s tega vidika.

Kakšna je pot, da bi Celje nekoč prišlo do takšnih tekem?

Veliko je odvisno od rezultatov prvenstev v Evropi. Celje se lahko uvrsti v prvi ali drugi krog kvalifikacij za Ligo prvakov, potem pa mora zmagati tri oziroma štiri kvalifikacijske kroge. Če ti uspe, prideš v skupinski del, kjer te lahko čakajo klubi, kot so PSG, Bayern, Chelsea in drugi veliki evropski klubi.

V zadnjih letih se je v Celju zgodil pravi nogometni preporod. Kako vam je to uspelo?

Trudimo se in delamo. Nogomet ni enostaven posel. Kot pri vsakem poslu moraš na začetku več vložiti in čakati, da se vložek začne vračati. Tudi mi smo imeli obdobje prilagajanja. Naredili smo tudi napake, predvsem kadrovske. Vsaka takšna napaka je v nogometu zelo draga.

Kako draga je lahko takšna napaka?

Če pripelješ nogometaša, ki se iz različnih razlogov ne ujame, te to lahko na letni ravni stane 50 ali 100 tisoč evrov. Če je takšnih igralcev več, so stroški zelo veliki. A prišli smo do točke, kjer smo danes optimistični. Poskušali bomo tekmovati na še višji ravni.

Kaj je za vas nogomet? Največja postranska stvar na svetu ali tudi dober posel?

Vsak v nogometu vidi nekaj svojega. Nekdo vidi taktiko, nekdo lepoto igre, nekdo poslovno priložnost, nekdo reklamo, otroci pa vidijo praznik in dogodek. Nogomet je danes nekaj veliko večjega kot samo igra. Finale Lige prvakov je dogodek številka ena na svetu. Zame je nogomet življenje. Vsak dan je praznik.

Zakaj ste vi v nogometu?

Zaradi otroštva. Dedek je navijal, oče me je prijel za roko in peljal na stadion. V tem sem užival takrat in uživam še danes. To je ljubezen iz otroštva.

Kako se spominjate svojega otroštva in prvih nogometnih izkušenj?

Ves čas sem živel z žogo. Poleti, med počitnicami, sem bil vedno na igrišču. Babica mi je na majico prišila številko igralca, za katerega sem navijal. Z žogo sem čakal dedka, ko se je vrnil iz službe, in mu kazal, kako smo igrali in kakšen gol sem dal. To so zelo lepi spomini.

Se spomnite svoje številke?

Seveda. Številka je bila 11 ali 12. Moj junak je bil sovjetski napadalec. Njegovo številko sem imel in ga zelo občudoval.

Kako se je začela vaša pot iz Rusije v Slovenijo?

V Rusiji sem delal posel v Moskvi, povezan s športom. Imel sem distribucijo italijanske športne znamke Lotto Sport Design, hkrati pa sem se ukvarjal tudi z nogometom. Pod mojim vodstvom je bila nogometna ekipa v drugi ruski ligi. Prek poslovnega znanca iz Slovenije smo se dogovorili za priprave ekipe v Sloveniji. Prvič sem prišel na Bled in to je bila ljubezen na prvi pogled.

Kaj vas je v Sloveniji tako pritegnilo?

Veliko malenkosti. Zrak, hrana, narava, občutek domačnosti. Zelo rad imam slovensko domačo hrano, tudi krvavice. Nekatere stvari so me spominjale na otroštvo. Videl sem travo, naravo, okolje, ki mi je bilo nekako znano. V srcu sem začutil toplino in željo, da se vračam.

Kdaj ste se preselili v Slovenijo?

Stalno živim v Sloveniji od leta 2019 oziroma po obdobju epidemije, ko so bili ukrepi odpravljeni. Pred tem sem prihajal kot turist in se redno vračal.

V Celju je župan Matija Kovač, ki ima prav tako ruske korenine. Se z njim kdaj pogovarjata v ruščini?

Na začetku sva govorila slovensko. Potem sem ugotovil, da zelo dobro razume ruščino. Mislim, da je zanj tudi dobro, da jo uporablja, ker sicer malo pozabi, če nima prakse. Spoštujem to, da ima Celje tudi to povezavo z ruskim jezikom in kulturo. Pa tudi nekdanji župan Celja Bojan Šrot zelo dobro govori rusko.

Kako danes iz Slovenije gledate na Rusijo?

Želim si, da bi bili državi vedno blizu. Med ljudmi sam čutim veliko topline. Rusi imajo Slovenijo zelo radi, Slovenci pa imajo, kolikor vidim, tudi lep odnos do Rusov. Politika trenutno vpliva na formalne odnose med državami, a med ljudmi je občutek pogosto drugačen. Verjamem, da bo to obdobje minilo in da bomo lahko živeli skupaj še bolje.

Koliko je v nogometu prisotne politike?

Nogomet ni samo šport. Je tudi družbeni prostor, ki lahko odpira vrata. A sam ne želim špekulirati o politiki. Želim si, da nogomet združuje ljudi. V naši ekipi so Rusi, Ukrajinci, igralci iz Srbije, Hrvaške, Kosova in drugih okolij. Slačilnica je majhen model sveta. Če lahko v ekipi vsi živijo skupaj, potem lahko tudi svet živi skupaj.

Pred kratkim je NK Celje znova postal državni prvak. To so zagotovo posebna čustva …

Seveda so čustva posebna. To je tretji naslov državnega prvaka v zgodovini Celja. Takšen uspeh ni samoumeven. Imamo močno ligo, močne nasprotnike in klube z večjo zmagovalno tradicijo, kot sta Maribor in Olimpija. Tudi Koper v zadnjem času zelo dobro deluje. Slovenska liga je zanimiva, Celje pa je v zadnjem obdobju najboljša slovenska ekipa.

Kaj naslov državnega prvaka prinese klubu?

Zame najprej stroške. Treba je plačati bonuse in premije igralcem ter strokovnemu štabu. A to so lepi problemi. Naslov nam daje možnost igranja v evropskih pokalih, kjer lahko klub zasluži denar, dvigne raven ekipe in posameznikov ter si odpre možnosti za prestope igralcev.

Je s takšnim naslovom lažje tudi pri sponzorjih?

Imamo zelo dobre partnerje in sponzorje. Zahvaljujem se jim za podporo v dobrih in slabih časih. Cinkarna Celje klub podpira že več kot deset let. V zadnjem času so prišli tudi novi partnerji, med njimi mednarodna zavarovalnica Grawe. Imamo tudi veliko lokalnih partnerjev in vsem smo hvaležni.

Kako pomembno je, da so z ekipo tudi navijači, ne samo takrat, ko klub zmaguje?

To je zelo pomembno. Imam občutek, da v Sloveniji navijači pogosto pridejo na stadion takrat, ko pričakujejo zmago ali ko pride velik nasprotnik. Podobno sem opazil tudi pri Planici. Ko Slovenci zmagujejo, je ljudi ogromno, ko je slabše obdobje, jih je manj. Pri tekmi s Fiorentino smo imeli poln stadion, kar je bilo čudovito, a želel bi si, da bi ljudje prišli predvsem zaradi naših igralcev in naše ekipe.

Navijači so torej dodatni igralec?

Zelo pomemben igralec. Ko imaš poln stadion za hrbtom, igralci čutijo drugačno odgovornost. Zato se trudimo, da bi bila tekma dogodek za vse. Imamo družinski sektor, otroški kotiček, prostor za najglasnejše navijače, hrano in spremljevalni program. Želimo, da ljudje pridejo na stadion in se dobro počutijo.

Nogometna tekma danes očitno ni samo igra, ampak celoten dogodek. Je težko zadovoljiti pričakovanja ljudi?

Trudimo se, da naredimo čim več. Mislim, da je NK Celje na tem področju naredil velik korak naprej. Pred tekmami pripravljamo program, poskrbimo za otroke, za družine, za dobro organizacijo. Nočemo, da ljudje pridejo, jih zebe in čakajo v vrsti za stranišče. Želimo, da je vse urejeno in da je obisk stadiona prijetna izkušnja.

Koliko ljudi sodeluje pri organizaciji ene tekme?

Ogromno. Tu so redarji, klubski sodelavci, ekipe za hrano, varnostniki, policija in številne druge službe. Imeli smo tudi zahtevne tekme z navijači iz Grčije in Poljske, kjer bi lahko nastale težave, a je bilo vse organizirano na najvišji ravni. Incidentov ni bilo. To je zelo pomembno.

Vodite klub kot športni klub ali kot podjetje?

Kot športni klub. Razlika med običajnim podjetjem in nogometnim klubom je v tem, da klub ne more biti uspešen brez športnih rezultatov. Če ne zmaguješ, ne moreš zaslužiti. Moj cilj je dvigniti športno raven kluba. Verjamem, da bodo potem prišli tudi finančni rezultati.

Kaj je težje: priti na vrh ali ostati na vrhu?

Vsaka sezona je nova zgodba. Konkurenti ne spijo. Vsak prestopni rok prinese nove igralce, vsako leto in vsake pol sezone je prvenstvo drugačno. Težko je priti na vrh, a tudi ko si tam, ne smeš zaspati. Dve ali tri slabe tekme lahko spremenijo vse. To je vsakodnevna borba.

Koliko stresa prinaša takšno delo?

Zelo veliko. Živim od tekme do tekme. Po zmagi imaš dve ali tri ure veselja, potem pa že razmišljaš o naslednji tekmi. Če izgubiš, je življenje takoj videti slabše. V nogometu ne moreš biti ravnodušen. Moraš biti čustveno povezan s tem, kar se dogaja na igrišču.

Kdaj potem najdete čas za oddih?

Pravzaprav ga skoraj ni. Nogomet je najboljša služba na svetu in ne potrebuješ dopusta v klasičnem smislu. Ko se sezona konča, gredo igralci na dopust, mi pa s športnim direktorjem in strokovnim štabom pripravljamo prestope in novo sezono. Morda je nekaj časa pozimi, za novo leto, ko je sneg.

Smučate?

Sem smučal, ampak mi poškodbe iz nogometa tega ne dovolijo več. Kolesarjenje je boljše.

Kako se družina prilagaja vašemu življenju z nogometom?

Imam srečo, ker sem ženo spoznal v nogometnem klubu. Njen oče je bil nogometaš in trener. Tudi ona ima rada nogomet. Včasih me celo ona potegne na kakšno tekmo in reče, da gremo še nekaj pogledat. Pri nas je družina zelo povezana z nogometom.

Ste v teh letih naredili tudi kakšno odločitev, ki bi jo danes sprejeli drugače?

Seveda. Napak je bilo veliko. Ne verjamem, da obstaja človek, ki gre skozi življenje brez napak. V nogometu so to pogosto kadrovske napake. Včasih ne moreš vnaprej vedeti, kako se bo nekaj izšlo, ali bo prišlo do poškodbe, ali se bo igralec ujel. A večina odločitev je bila pravilna in vesel sem ravni, ki smo jo dosegli.

Kaj vam osebno daje večji zagon: zmaga ali poraz?

Poraz je zame zelo boleč. Vsak poraz je kot rana na srcu. Težko ga preživim in vem, da bi moral to lažje sprejemati, ampak ne morem. Zato poskušam živeti tako, da se ne učim samo iz porazov.

Kaj s tem mislite?

Veliko ljudi pravi, da te poraz nekaj nauči. Jaz pa poskušam živeti tako, da se učim tudi iz zmag. Tudi ko zmagamo, analiziram, kaj bi lahko šlo narobe in kaj bi nas lahko pripeljalo do poraza. Nočem čakati na poraz, da bi se šele takrat učil. Treba je pozabiti zadnjo zmago, ne spati na lovorikah in se pripraviti na naslednjo.

Letos ste skupaj z nogometaši prejeli tudi priznanje Celjanov. Kaj vam pomenijo takšna priznanja?

To je bilo zelo prijetno presenečenje. Prišlo je v turbulentnem obdobju, ko smo imeli spremembe in težje trenutke. Zame je bilo to dodatna odgovornost in motivacija, da moramo ekipo vrniti v zmagovalni ritem. To priznanje ni samo moje. Je priznanje celotni ekipi, strokovnjakom, sodelavcem, upravnemu odboru, podpornikom in vsem, ki delajo za klub. Hvala Celju in Celjanom.

Kako lahko Celje kot mesto unovči uspehe nogometašev?

Delamo za navijače, za klub in za nogomet. A mislim, da bi bilo lahko sodelovanje z občino in z upravljavci športnih objektov – ZPO – še boljše. Imamo težave z infrastrukturo. Nekaterih stvari ne razumem najbolje, zlasti glede delovanja organizacij, ki upravljajo športne objekte. Po mojem bi morale biti servis športu, ne pa da delujejo kot podjetje, ki mora ustvarjati dobiček.

Kaj to pomeni za razvoj mladih nogometašev?

Tu imamo velike težave. Infrastrukture je premalo. Na nekaterih igriščih trenira preveč otrok hkrati, tudi več kot 50. V takšnih razmerah je zelo težko normalno razvijati mlade nogometaše. Vem, da župan išče možnosti, a to je področje, kjer potrebujemo več podpore.

Celje je tudi sicer športno mesto. Kako gledate na druge uspešne celjske klube?

Celje ima veliko uspešnih športnih zgodb. Košarkarice so zelo uspešne, rokomet ima veliko tradicijo. Vesel sem teh uspehov. A prav zato menim, da mora biti športna infrastruktura urejena tako, da pomaga klubom in mladim športnikom.

Kako se odklopite od nogometa?

Težko. Pravzaprav se skoraj ne odklopim. Morda s kakšnim filmom, nekaj časa z otroki in družino. Ampak tudi doma je televizija pogosto prižgana na nogomet. O tem bi moral več razmisliti.

Pred nami je tudi veliko nogometno poletje. Si upate napovedati zmagovalca svetovnega prvenstva?

Težko. Iskreno, bolj sem osredotočen na Celje. Žal mi je, da slovenske reprezentance ne bo na prvenstvu, saj sem užival na zadnjem evropskem prvenstvu in spremljal slovenske tekme. Upam pa, da bomo mi v času svetovnega prvenstva igrali kvalifikacije za Ligo prvakov. To je trenutno tisto, zaradi česar me najbolj boli glava.

Kaj si želite za prihodnost NK Celje?

Želim si čim manj glavobolov in čim več dobrih rezultatov. Predvsem pa, da navijači ne pozabijo na ekipo in da nas pridejo podpret tudi v naslednjih tekmah. Celje ima veliko priložnost in verjamem, da lahko še napredujemo.

Zrečan, najmlajši član skupine Šank Rock, eden najuspešnejših glasbenikov novejše generacije. Če bi moral izbirati, bi izbral pop jazz, takšnega, kot ga slišimo pri Stingu, sicer pa je odprt za vse dobro v glasbi. Je akademsko izobražen glasbenik, pianist, klaviaturist in glasbeni pedagog. Že kot otrok si je želel igrati na velikih koncertih pred množico ljudi in sanje so se mu uresničile. Srečamo ga kot izvajalca, vodjo benda in aranžerja pri številnih najbolj znanih glasbenikih. V zadnjem Štajcastu se je z njim pogovarjal Nejc Mihelak.

Samo, na glasbeni sceni sodelujete s številnimi izvajalci: s Heleno Blagne, z Markom Škugorjem, s Šank Rock, z Markom Vozljem. Koga sem še pozabil?
Moj primarni bend je Šank Rock. To je na prvem mestu, vse ostalo usklajujem. Z Markom Vozljem in Mojstri sem že 12. leto. Drugače pa sodelujem z različnimi glasbeniki, kot so Erosi, Nuša Derenda, Helena Blagne, zadnje čase tudi precej s Tinkaro Kovač. Iz osnovne šole imamo tudi bend Petsto metrov, kjer smo sami domačini iz Zreč. Omenim lahko še Jana Plestenjaka in Nino Pušlar, kjer so bila manjša sodelovanja. Potem so tu še tuji glasbeniki, kot so Marko Škugor in Dražen Zečić, sodeloval sem z Ivano Kovač in Ivom Županovićem. Z nekaterimi sodelujemo pogosto, z drugimi projektno, bodisi pišem skladbe, snemam klaviature ali ustvarjam aranžmaje.

Kakšno je sodelovanje s ‘prvo ligo’?
Zelo zanimivo. Lahko rečem, da se mi je izpolnilo tisto, kar sem si želel delati že kot otrok. Zanimivo je bilo, ko so me povabili k Šank Rock. Kot otrok sem jih zelo občudoval. Spomnim se, da sem očetu kupil DVD z njihovim koncertom in rekel, da bi dal vse, da bi lahko enkrat v življenju s takim bendom stal na odru. Ko sem odrastel in dejansko začel igrati v tej skupini, je bila to velika čast. Ponosen sem, da so se mi otroške želje uresničile.

Kako bi ocenili glasbeni posel? Vidimo končni izdelek, hit in glasbeni nastop, ki traja uro ali dve, ampak za tem je verjetno ogromno drugega dela in odrekanja.
Pridejo meseci, ki so res naporni. Lani junija smo imeli s Šank Rock šest koncertov v osmih dneh. V desetih dneh sem imel devet koncertov, kar pomeni, da je bil vmes prost samo en dan. Takrat je bilo zelo naporno. Spiš dve uri v hotelu, nato moraš spet na pot. Ljudje mogoče vidijo samo tisti dve uri, ko glasbenik na odru uživa in da vse od sebe, marsikdo pa ne vidi, kaj vse je v ozadju. Tu so vaje, nakup opreme in dejstvo, da doma trpi družina. Vsi imamo družine in otroke, zato imamo včasih slabo vest, ko gremo od doma ravno čez vikend, ko so »normalne« družine skupaj. Pomembno je, da partnerke to razumejo in nam stojijo ob strani. Veliko stvari je v ozadju, ki jih ljudje ne opazijo.

Verjetno ni enostavno držati tempa. Ali je v glasbenem svetu prisotna tudi droga?
Ni najlažje, sploh ker smo vedno starejši. Pri dvajsetih smo lahko igrali v petek, šli za eno uro spat, v soboto zjutraj šli po nevesto, igrali celo noč in ko smo končali, nam še vedno ni bilo za iti domov. V ponedeljek smo brez težav vstali. Zdaj pa potrebujemo približno toliko dni za spanje, kolikor smo jih igrali. Kar se drog tiče, mislim, da časov »sex, drugs and rock’n’roll« ni več. Spletna omrežja so to nekoliko ustavila, saj si kot javna oseba lahko hitro kje objavljen. Med glasbeniki, s katerimi sodelujem, ne vem za nobenega, da bi bil v teh vodah. Šank Rock so že stari, Helena Blagne je diva, Marko Vozelj pa zelo priden fant. Nič takega ni prisotnega.

Ampak vaša droga je pa glasba?
Tako je. To je neka vrsta droge. Zadnjič me je nekdo vprašal, kako se mi po neprespanih nočeh še ljubi igrati. Odgovoril sem, da je to kot droga. Tudi ko si povsem brez moči in se ti ne ljubi več, si ne znaš predstavljati, da ne bi šel. Ko prideš na oder, je vse pozabljeno. Pred koncertom včasih samo sedim brez moči, ko pa stopim na oder, je, kot da bi dobil injekcijo energije.

Iz prve roke lahko poveste, koliko je med glasbeniki preračunljivosti pri izdajanju skladb.
Trg zahteva vedno več novega materiala. Nastaja veliko novih skladb. Enkrat sem gledal oddajo o tem, zakaj so nekateri hiti večni. Večni so, ker se takrat ni ustvarjalo toliko glasbe. Prišel je en hit in tri mesece ni bilo ničesar novega. Danes je trg tako obsežen, da na določen datum kar trije hkrati izdajo novo pesem, nekateri izvajalci izdajo celo tri pesmi v enem dnevu. Če nisi priden in nenehno ne delaš nove glasbe, lahko greš hitro v pozabo. Zato je pomembno, da temu slediš.

Kaj pa pomeni ta hiperprodukcija?
Osebno mislim, da nič dobrega. Nekateri producenti so začeli delati zelo obrtniško. Vedo, da morajo v določenem času izdati pesem in jo izdajo, morda pa nima umetniške vrednosti. Skladba ima vrednost takrat, ko je nekaj časa ležala v predalu in je glasbenik začutil, da je zdaj pravi čas zanjo. Vemo, da imamo v Sloveniji zadnje čase veliko hitov, za katere vsi pravijo, da so najboljši, čez pol leta pa nihče več ne ve zanje. Težava je v poplavi instantnih hitov, ki zasenčijo tiste dobre. Imamo veliko dobrih skupin, ki še vedno delajo na star način; počakajo, da pesem sede in dozori, preden jo izdajo. To je celoten proces, kjer se v studiu vse posname v živo – bobni, kitare in ostalo. Danes se da z raznimi programi narediti skladbo brez kakršnega koli instrumenta. Če vključimo še umetno inteligenco, je to izvedljivo takoj.

Kaj je za glasbenika danes bolj pomembno: da ima več všečkov na Facebooku ali več gledalcev pod odrom?
Sam menim, da več gledalcev pod odrom. Ne vem pa, če vsi glasbeniki razmišljajo tako. Ravno zadnjič sem govoril o tem, kako nekateri tekmujejo z ogledi na YouTubu. Ko vidiš, da ima nekdo v kratkem času milijone ogledov, se vprašaš, kako je to možno, če nas Slovencev sploh ni toliko. To so nerealni podatki. S tem si glasbeniki sami delajo škodo oziroma si mečejo pesek v oči. Pokazatelj je samo publika na koncertu. Tam vidiš, ali so ljudje pesem sprejeli ali ne.

Če pogledava te milijonske oglede s poslovne plati – kakšen je glasbeni biznis v Sloveniji?
Dokaj težek, ampak se da. Konkurenca je velika, vendar se od glasbe da živeti. Sploh če si vsestranski in uporaben kot glasbenik, da lahko snemaš različne žanre za različne ljudi in si morda zraven še pedagog, potem zagotovo gre.

Kaj pa tekmovalnost med glasbeniki, se jo čuti?
Tega ne opazim, ker sam nisem tak človek. Zelo privoščim kolegom, če naredijo kaj dobrega. Se mi pa zdi, da tekmovalnost zagotovo obstaja. Mogoče je narodnozabavna glasba v prednosti, saj se mi zdi, da se ansambli bolj podpirajo. Na glasbenih prireditvah se zberejo na hodniku in vsi igrajo vsevprek. Če nisi velik ljubitelj frajtonarice, ti gre to morda že malo na živce ali pa se vprašaš, kako se jim da pet ur igrati, preden gredo na oder. Ansambli se veliko bolj povezujejo in družijo kot pop ali rock glasbeniki.

Ste tudi glasbeni pedagog na osnovni šoli Oplotnica. Kako usklajujete vse delo?
Pedagoško delo opravljam z veseljem, saj zelo rad delam z mladimi in me to navdihuje. Moji urniki so precej natrpani. To pomeni, da se po službi odpeljem v Ljubljano na vaje ali snemanja, pridem domov ponoči, zjutraj pa spet v šolo. Moram biti sistematičen, vendar najbolje delam pod pritiskom. Ko je največja gneča, si stvari popredalčkam in takrat naredim največ.

Kako je danes poučevati mlade? Generacija je drugačna, kot je bila pred dvajsetimi leti.
Generacije so iz leta v leto drugačne. S pravilnim pristopom se da delati. V glasbi imam prednost, ker to, o čemer poučujem, tudi sam doživljam na odru. Tako otroke lažje navdušim. Matematiku je morda težje reči, da doma cele noči računa, ker bi se to zdelo čudno.

Živite v Zrečah, poučujete v Oplotnici, igrate po vsej Sloveniji. Kje imate vaje?
Največkrat vadimo v dvorani pri Termah Zreče. Včasih se dobimo tudi v Postojni ali Kopru, saj sta od tam dva člana skupine. Tako imamo te tri relacije. Kdo me večkrat vpraša, ali ne bi bilo lažje, če bi se preselil kam bliže Ljubljane. Toda sem lokal patriot in ostajam tukaj. Na Stranicah gradimo hišo. To je težek projekt, sploh če nisi iz stroke. Rad se učim novih stvari in zanimivo mi je sodelovati pri gradnji ter spoznavati ta svet.

Imate partnerko in dva otroka. Je doma zelo pestro?
Res je, zelo pestro. Najmlajša je pol leta stara dojenčica Vita, Val pa je star šest let.

Ali že kdo stopa v glasbene vode?
Vita nenehno tolče po klavirju. Zanimivo je, od kod ji takšna moč. Že od rojstva, ko na steni zagleda kitari in zabrenkam nanju, obrne glavo. Ko sliši glasbo in ji rečeš, naj pleše, začne plesati. Val gre letos v glasbeno šolo za kitaro. Zelo rad igra in uživa v tem.

Bi jima svetovali to pot ali bi ju raje odvrnil?
Zagotovo bi jima jo svetoval. Če bi bil sam še enkrat otrok, bi se odločil za isto pot.

Pri koliko letih ste se odločili za glasbo?
V prvem razredu osnovne šole sem se vpisal v glasbeno šolo. Najprej sem igral klavirsko harmoniko, ker je bil moj oče glasbenik in je takrat igral v narodnozabavnem ansamblu. Potem je oče prešel na rock in tudi jaz sem začel poslušati rock, jazz in pop. V šestem razredu sem začel igrati klavir. V treh letih sem moral nadoknaditi celotno glasbeno šolo, da sem se lahko vpisal na srednjo glasbeno šolo in nato na akademijo.

Koncerti so v zadnjih desetih letih stroškovno postali povsem druga zgodba, kot so bili včasih.
Res je. Vse cene so se močno dvignile, kar je verjetno povezano s tem, da je veliko koncertov zadnje čase slabo obiskanih. Organizatorji pravijo, da na koncerte prihaja manj ljudi, kar je zagotovo povezano z dragimi vstopnicami. Včasih je bila magična meja 20 evrov, danes pa za ta denar težko najdeš koncert. Stroški so visoki, glasbeniki so dvignili cene, tu so še ozvočenje, varovanje in vsa potrebna dokumentacija.

Sprašujem zato, ker ste vodja Moškega pevskega zbora Oplotnica, kjer letos pripravljate že peto Oplotniško noč. Če primerjate letošnjo organizacijo s prvo, za koliko se je podražila?
Mislim, da skoraj za 50 odstotkov v petih letih. Vse cene so se dvignile. Vsak organizator mora imeti veliko poguma. Sploh tisti, ki mu to ni primarna služba, ampak dogodek organizira enkrat letno za veselje kulturnega društva in za krajane, da se v občini nekaj dogaja.

Povejte nam kaj več o letošnji Oplotniški noči s skupino Flirt, ki bo konec maja.
Dogodek bo 30. maja v grajskem kompleksu v Oplotnici. Vsako leto se trudimo povabiti najpopularnejše goste in letos so to Flirti. Vidimo, da razprodajo skoraj vse koncerte. Poleg njih bomo nastopili tudi Moški pevski zbor Oplotnica. Tisti, ki nas poznajo, vedo, da nismo običajen zbor starejših moških, ki pojejo ljudske pesmi. Smo precej popovsko naravnani, spremlja pa nas odlična glasbena skupina. Imeli bomo tudi predskupino Vampirji, ki je prav tako dobra pop-rock skupina.

Zakaj ime Oplotniška noč? Kakšno je ozadje in kaj želite sporočiti?
Koncerte smo začeli prirejati že pred korono. Takrat smo radi peli dalmatinske skladbe, zato smo organizirali Dalmatinske večere, ki so bili tradicionalni tri ali štiri leta. Potem je to prekinila korona. Ko smo nadaljevali, smo repertoar precej spremenili in se odločili za ime Oplotniška noč.

V Moškem pevskem zboru Oplotnica ste verjetno vsi prijatelji?
Res smo postali zelo dobri prijatelji. Ponosen sem na svoje fante, saj večinoma niso poklicni glasbeniki. Trije delajo v Avstriji, vsi pa prihajajo iz različnih poklicev. Zanimivo mi je, kako iz tako različnih ozadij ustvarimo ubrano petje. To mi je v veliko zadovoljstvo. Rad delam z njimi, ker pojejo s srcem in jih je veselje gledati.

So Štajerci najboljša publika?
Zagotovo. Štajerci so žurerji brez predsodkov, zato bi rekel, da so najboljša publika.

Kakšni projekti so še pred vami poleg Oplotniške noči?
Čaka me precej koncertov. Aprila nastopamo s Tinkaro Kovač, sledijo koncerti s Šank Rock ter projekt Miran Rudan in Erosi. Vikendi in tudi dnevi med tednom so zasedeni. Začele se bodo revije otroških pevskih zborov, kjer nastopam s svojim šolskim zborom in spremljam različne lokalne zbore. Pred poletjem glasbeniki radi ustvarjamo nove stvari, zato imam veliko naročil za aranžmaje in bom veliko časa preživel v studiu. Poleg tega nameravam v novi hiši urediti profesionalni glasbeni studio, čemur posvečam precej časa. Poleti pa bo na vrsti verjetno še polaganje kakšnih ploščic v hiši.

Že več kot 20 let je specialistka nevrologinja. Pri možganih jo najbolj preseneča to, kako so požrešni. So majhni v primerjavi z drugimi deli telesa, a porabijo kar dobrih 20 odstotkov naše energije – pove. In kako so možgani nezamenljivi. Skoraj vse lahko medicina že menja, ledvica, jetra, žile, možganov pa ne. Je predstojnica nevrološkega oddelka Splošne bolnišnice Celje. Njeni pacienti o njenih prizadevanjih povedo: malo res malo je takšnih zdravnikov. Doma v Krakowu na Poljskem, dom pa ima v Velenju. Izjemna dr. med Iwona Ewa Kosi.

Danes se bova veliko pogovarjala o možganih. Kaj vi naredite zjutraj, da se možgani hitro zbudijo?

Čeprav je dokazano, da rutina ni dobra za možgane, imam tudi jaz svojo jutranjo rutino. Zjutraj spijem kavo in sok pomaranče ter ingverja. Verjamem, da je vse, kar se v našem telesu dogaja, tudi večina bolezni, povezano s stanjem našega imunskega sistema. Jutranja doza vitamina C in ingverja, ki deluje protivnetno, me okrepi in da energijo, da lahko začnem hitro razmišljati.

V Slovenijo ste prišli s Poljske …

Tako je, s Poljske, kjer sem študirala medicino, sem prišla leta 2000. Tam sem spoznala svojega moža, ki je Slovenec, in odločila sva se, da prideva v Slovenijo poskusit srečo. Mož je rekel, naj se sama odločim, kje bova ostala, v Sloveniji ali na Poljskem. Izbrala sem Slovenijo, saj mi je prirasla k srcu, ker je majhna, lepa, prisrčna država. Tudi med ljudmi sem se dobro počutila. Takoj sem dobila specializacijo iz področja nevrologije. Moja prva služba je bila v Slovenj Gradcu. Od leta 2014 delam v Celju.

Zelo dobro govorite slovensko. Najbrž učenje jezika ni bilo enostavno?

V Slovenijo sem prišla junija, oktobra sem že imela izpit iz slovenščine. V tistem času je izpit potekal na zelo visoki ravni, podobno kot matura. Slovenščine sem se učila individualno z učiteljico, pisala sem veliko spisov z različnih področij, v slovarjih iskala besede … Ob prihodu v Slovenijo nisem znala nobene besede, nič nisem razumela. Veliko sem opazovala, povezovala besede, si pri razumevanju pomagala s kontekstom in neverbalno komunikacijo. S sabo sem nosila zvezek, kamor sem vpisovala nove besede in jih doma utrjevala. Moj moto je, da se je treba nenehno učiti in kot otrok raziskovati svet.

Se moramo torej vse življenje učiti?

Seveda. Naši možgani potrebujejo nenehno stimulacijo. Če želimo biti srečni, moramo nenehno delovati tako, da stimuliramo možgane in spodbujamo dopaminski sistem. Če se nagrajujemo s stvarmi, ki nam prinašajo veselje, to vpliva na naš limbični sistem in smo srečni.

Zakaj ste izbrali prav nevrologijo?

Nevrologijo sem izbrala, ker je to zelo zanimivo in tudi precej neraziskano področje. Naši možgani so organ, ki deluje kot nadzorna plošča pri računalniku. Vse, kar se dogaja z nami, da se gibljemo, razmišljamo, čustvujemo, je povezano s funkcijo možganov. Tega se mogoče premalo zavedamo.

Ste tudi predstojnica nevrološkega oddelka v celjski bolnišnici. Kakšno delo je to?

Zelo zanimivo in razgibano. Pravzaprav bi lahko rekla, da mi je vodstvena funkcija zelo blizu. Zelo rada opravljam klinično delo med pacienti, ampak tudi zelo rada urejam in organiziram zadeve, da potekajo tako kot je treba in da so zadovoljni vsi v ekipi. Predvsem pa v ospredje postavljam pacienta in njegove svojce. Ne le, da bolnike dobro pozdravimo, kar je naš cilj, ampak da se med bivanjem v naši bolnišnici tudi dobro počutijo. Da vidijo, da delamo s srcem, da dajemo svoje znanje, svojo empatijo in da naredimo vse, kar je v naših močeh. Seveda pa čudežev ne moremo delati.

Kaj vas kot nevrologinjo najbolj fascinira pri možganih?

Pri možganih me najbolj fascinira, kako majhen organ je to. Možgani so namreč težki le kilogram, a so zelo požrešni, saj porabijo kar 20 odstotkov vse energije, ki jo potrebuje naše telo. Zelo pomembno je, da jim to energijo dostavimo, sicer ne morejo funkcionirati.

Večkrat rečemo, da je treba dati »možgane na off«. Kako je s tem?

Možgane je vsekakor treba »dati na off«, saj živimo v svetu stalnih stimulacij. Naši možgani delujejo tako, da dobijo neke informacije, jih predelajo in tiste, ki jih potrebujemo, skladiščijo. Možgani imajo vse pod nadzorom. Če imajo preveč dohodnih stimulacij, lahko zablokirajo. To se včasih kaže z izgorelostjo. Podobno je kot pri računalniku: kadar je na računalniku naloženih preveč informacij, zablokira in ga je treba očistiti. Tudi naši možgani imajo »omejen procesor«, če lahko tako rečem, in jih je treba očistiti.

Kako?

Z rednimi, majhnimi koraki. Jaz denimo delam po 15 ali 16 ur dnevno. Moj jutranji ritual vključuje tudi poslušanje glasbe, zjutraj rada poslušam motivacijski jazz, potem na poti v službo poslušam Radio Rogla ali druge postaje, ki mi umirijo telo. Potem delam, zvečer pa si vsak dan vzamem uro zase, ne glede na to, kdaj pridem domov. Torej da nič ne delam; samo opazujem naravo in skušam umiriti možgane, da o ničemer ne razmišljam. Brez telefona, seveda, saj lahko modra svetloba z zaslona vznemirja možgane. Pred spanjem se moramo sprostiti, da lahko zaspimo in gremo v globoko fazo spanja. Spanje ni pasiven proces, med spanjem se naš organizem spočije, regenerira, spomini se usklajujejo, v našem telesu se tvorijo hormoni in vse pomembne stvari. Kakovosten spanec je izjemno pomemben.

Ali drži, da je med 22. uro in polnočjo spanec najbolj kakovosten?

Z mojim sinom sem raziskovala, kako pomanjkanje spanja vpliva na debelost in na težave s koncentracijo in pozornostjo. Za kaj gre? Pomembno je, da zaspimo pred polnočjo in da potem spimo vsaj 7 ali 8 ur. Kadar ljudje pravijo, da imajo dovolj štiri ure spanca, to ni dovolj. Osem ur, torej, saj vemo, koliko časa potrebuje naše telo. Ponoči se tvorijo melatonin, hormoni … Zjutraj pa nas prebudi svetloba; svetloba je zelo pomembna, saj blokira sintezo melatonina in prebudi možgane.

Številni danes mobilni telefon uporabljajo tudi v postelji. Kako to preprečiti?

Zelo preprosto: ob 21. uri odložimo telefon in vanj ne gledamo več. Drsanje po telefonu, preskakovanje iz ene vsebine v drugo, je zelo škodljivo za možgane. V zadnjih leti opažamo ogromno težav s pozornostjo in koncentracijo, pri otrocih je ogromno diagnoz ADHD, ogromno je anksioznosti pri otrocih in pri odraslih težav s spanjem. Stalna stimulacija, predvsem pred spanjem, ni dobra. Prihaja do tega, da imamo ogromno kortizola, ki je hormon stresa. Zjutraj visoka raven kortizola vztraja še zelo dolgo, vse tja do poldneva. To vpliva na našo nadledvičnico, poveča se pritisk, tvorijo se maščobe in se redimo … vse je povezano. Trdim, da so vse bolezni povezane s stresom in s tem, kako nastavimo delovanje svojih možganov.

Pri omenjeni raziskavi sva s sinom določevala raven kortizola v slini po neprespani noči. S prijateljem sta neko noč do 4. ure zjutraj igrala računalniške igre. Potem smo pogledali funkcijo možganov in ugotovili, da je stanje podobno kot pri ljudeh, ki imajo epileptične napade, raven kortizola pa ni padla do poldneva. In to se dogaja pri vsakem od nas, če ponoči delamo in ne spimo.

Kako se spopadamo s težavami, kot je anksioznost? Kdaj poseči po zdravilih?

Zelo pomemben je zdrav način življenja. Gibanje vsaj 10 do 15 minut na dan, saj se med gibanjem sproščajo hormoni sreče. Kadar pa gre za hudo depresijo, ko človek obleži in ne more nič, je dobro, da v prvem mesecu uporabi antidepresive, da se čim prej pobere. Danes imamo zelo dobra zdravila, ki ne povzročajo odvisnosti. Ob tem je pomembno živeti zdravo, zdravo razmišljati, se družiti, pogovarjati, imeti čim več stikov v živo, ne le preko telefonov. Živimo v času telefonov, digitalizacije. Pretirana raba telefonov se lahko razvije v odvisnost, ki je enaka, kot bi se drogirali s kokainom, THC-jem ali alkoholom. Na enak način deluje ta sistem stimulacije možganov.

Ustaljeni vzorci za možgane niso dobri, ste povedali. Kako v današnjem svetu iskati nove poti?

Živimo v svetu »anti-aga«, ampak zame »anti-age« medicina ni le estetska medicina, ampak skrb za zdrave organe, predvsem možgane. Možgani so namreč edini organ, ki ga ni mogoče presaditi. Lahko presadimo pljuča, srce, ledvice, možgane pa ne. Naši možgani so nevroplastični, nevroni lahko tvorijo nove povezave. Bolniki po možganski kapi, ki ne znajo govoriti in premikati okončin, se lahko na osnovi vadbe znova naučijo govoriti in gibati, saj se razvijejo nove povezave v možganih.

Za možgane je pomembno, da jih (pozitivno) stimuliramo. Denimo tako, da se zjutraj v službo peljemo po drugi poti kot običajno. Ali pa da v trgovini uberemo drugo pot. Jaz nakupujem vedno po enakem vzorcu: najprej grem do zelenjave, potem do police z mlekom, na koncu do kruha. Če bi šli po obratni poti, torej najprej do kruha in na koncu do zelenjave, vam bo tak nakup vzel 20 minut več, saj boste prekinili rutino, kar je za možgane zelo dobro. Brala sem, da lahko nove povezave v možganovini izzovemo tudi tako, da si zobe čistimo z levo roko. Te spremembe ustaljenih ritmov so za možgane zelo koristne. Dobri so tudi miselne igre, ples in glasba, vsakodnevni izzivi.

V celjski bolnišnici obravnavate veliko bolnikov po možganski kapi. Kako je napredovalo zdravljenje v zadnjih 20 letih?

Na letni ravni obravnavamo okrog 700 pacientov z možgansko kapjo, kar je dokaj veliko. Možganska kap prizadene tako mlade kot starejše. Kot nevrologinja delam že 20 let. Ko sem začela, je bilo nevrološke paciente s kapjo enostavno zdraviti, saj ni bilo zdravil. Pacient, ki je po manjši kapi lahko odšel domov, je dobil aspirin. Smernice obravnave kapi so bile drugačne. Nekaj let kasneje se je zgodila revolucija s trombolitičnim zdravljenjem. Spomnim se svojega prvega pacienta, ki sem mu dala tromobolizo – zdravilo, ki topi strdke. Pacient, star 50 let, ni mogel govoriti in premikati polovice telesa. V 10 minutah je začel govoriti in premikati okončine, kot bi se zgodil čudež. Nekaj let kasneje smo ugotovili, da bi tudi pri tistih pacientih, kjer strdka ni bilo mogoče dokončno stopiti, strdek lahko izvlekli s katetrom. Zdravljenje je torej zelo napredovalo.

Kako ocenjujete slovensko zdravstvo?

Imamo odlično zdravstvo, odlične strokovnjake, imamo pa mogoče slab sistem. Tukaj je veliko za narediti. Danes imamo zelo dobre zdravnike, ki niso le zdravniki, ampak tudi menedžerji na svojem področju in imajo dobre rešitve, a jih žal nihče ne posluša.

Pravite, da naše misli močno vplivajo na nas.

Seveda. Vedno rečem, da pozitivni ljudje prikličejo pozitivna dejanja in pozitivne ljudi ter obratno. Nekaj mora biti na vizualizaciji. Če si predstavljamo dobre dogodke, rešitve, jih tudi dobimo. Že v otroštvu smo izpostavljeni različnim situacijam, ki jih je treba rešiti in v glavi nastanejo posnetki reševanja teh situacij. Možgani so sposobni, kot umetna inteligenca, zbrati vse te izkušnje in predlagati najboljšo rešitev. Več kot je življenjskih izkušenj, manj bomo potem kot odrasli določene dogodke razumeli kot stresne, temveč jih bomo razumeli kot izziv. Jaz ne doživljam stresa, ampak vidim le nove izzive.

Kaj je po vaš recept za dolgo in kakovostno življenje?

Srečujem veliko pacientov, ki so stari čez 90 in imajo še vedno kakovostno življenje. Ko jih vprašam, kaj so v življenju počeli, ugotavljam, da so predvsem živeli sproščeno in pozitivno razmišljali. Pomembno je tudi, da imamo zdrave navade: dovolj gibanja in spanja, zdravo prehrano, da pijemo malo alkohola in ne kadimo. To je precej preprost recept.

Je tisti Štajerc, ki ga poznamo vsi. Kljub dolgoletnemu nastopanju z ansamblom bratov Avsenik je ohranil lastno pevsko identiteto. A nekateri mu rečejo tudi mister silvester. Seveda zaradi pesmi Silvestrski poljub.To je posnel že v svojih glasbenih začetih in je med Slovenci tako popularna, da jo z radostjo zapojemo tudi na vročih poletnih čagah. Je nosilec državnega odlikovanja red za zasluge in prejemnik ogromnega števila priznaj, odlikovanj, zlatih plošč … Pri Avsenikih je pel od 1974 do leta 1989. Šlo je za neverjeten preobrat, saj je pred tem veljal za rokerja. Štajerc – je skladba, s katero je zmagal na Veseli jeseni in je ponarodela. Z Avseniki je posnel okrog 300 pesmi, kot popevkar okrog 150. Sam je avtor okrog 370 pesmi, tudi okrog 40-ih Avsenikovih. Je izjemno cenjen in popularen glasbenik, ki je dokazal, da za dobro glasbo žanrska opredelitev ni pomembna. In njegove pesmi so že postale večne. Alfi Nipič

Smo v muzeju železniške postaje v Zrečah, ampak tudi vi imate doma svoj muzej, kajne?

Rekli so mi: »Poglej, še si živ, pa že imaš muzej.« In sem odgovoril, da je bilo enako pri Slavku Avseniku. Ko smo bili z ansamblom bratov Avsenik v Ameriki in Kanadi, kar osemkrat smo bili tam, sem v Clevelandu, kjer je veliko Slovencev, videl, da imajo tam muzej Polka Hall of Fame, torej muzej o Slovenstvu. Slavku sem predlagal, da bi v Begunjah uredil muzej Avsenikov. Odgo-voril je, da bo razmislil. In res, muzej v Begunjah je odprl še za časa svojega življenja. Kasneje je muzej odprl Lojze Slak, nato pa sem sledil jaz. In tako je prav. Čim več tega bo, tem dlje bo Slovenija ostala slovenska. Upam, da se bo še kdo opogumil in kaj podobnega naredil v kakšnem drugem mestu.

Na katero stvar v svojem muzeju ste najbolj ponosni, da je tam?

Na to vprašanje imam vedno klasični odgovor: če imaš štiri ali pet otrok, boš težko rekel, katerega imaš najraje. Vsaka stvar, ki sem jo dobil, ki je v muzeju razstavljena, mi nekaj pomeni. Pred 30, 35 leti sem dobil zlati grb mesta Maribor. Tega sem bil izredno vesel, ker sem se v Mariboru rodil. In kadar ti tvoje rojstno mesto podari nekaj tako velikega, kot je bil takrat zlati grb mesta Maribor, največja nagrada naše občine, sem res neizmerno vesel. Potem sem še postal častni občan in zdaj sem tudi častni občan tam, kjer živim, deset kilometrov izven Maribora, to je Jarenina, kra-jevna skupnost v občini Pesnica. Že okoli 12 tisoč ljudi je obiskalo ta muzej in vabljeni, da ga pridete pogledat.

Bil je čas, ko ste Silvestrski poljub prepevali pred medicinskimi sestrami in zdravniki. Bi nas peljali v ta čas pred štirimi leti, ko ni bil ravno prijeten?

Marsikdo je rekel: »Poglej ga, bolan leži v bolnici, pa še prepeva v posteljah.« Ta pesem me že dolgo spremlja. Posnel sem jo v Studiu 14, to je bil edini studio v Sloveniji, in dobiti vstopno ‘vizo’, da si lahko tam snemal popevko, je bilo res nekaj posebnega. Jaz sem pesem torej posnel, ampak si nisem predstavljal, da bo iz te pesmi kaj ‘ratalo’, da bo to evergreen meseca decembra. Tudi nekateri hrvaški pevci, ki so pri nas gostovali za novo leto, so to pesem prepevali, ampak hvala bogu v slovenščini. Ko ljudje prepevajo z mano, je to nekaj najlepšega. Je priznanje za vse, kar si naredil. Za Radio Ljubljana sem posnel okrog 1.200 pesmi, 350 je bilo le Avsenikovih melodij. Na 42 velikih vinilnih ploščah je moj glas. Te plošče se še vedno vrtijo, ta glasba se še predvaja na skoraj vsaki radijski postaji na nemško govorečem področju. Kasneje smo iste stvari posneli tudi v slovenščini, tako da sem z Avseniki posnel med 320 in 350 pesmi. Vse tiste, ki smo jih že prej peli na novoletnih ali drugih televizijskih nastopih, smo morali potem vse na novo snemati.

Vedno ste znali pogledati v prihodnost, tudi takrat, ko ste imeli izlet v tehno vode. Spomnimo se televizijske oddaje, ko ste na oder prišli z motorjem in imeli precej zanimive gibe. Zakaj?

Vsak januar smo v Berlinu snemali novo ploščo, tam smo bili okrog dvajset dni. Najprej so posneli glasbeno podlago, potem smo posneli še vokale. Še danes se spomnim, da sem stanoval v hotelu in slišal neko zvrst glasbe, ki me je presenetila. Prihajala je iz Amerike. Takrat sem to ploščo kupil in si rekel, da bom iz svoje glasbe naredil nekaj na ta ritem, eno svojo pesem. In tako sem Ostal bom muzikant naredil v tehno varianti, bil sem ‘tehno Alfi’. Takrat so rekli: »Zdaj, ko je z Avseniki nehal, se mu je pa zmešalo.« Ampak meni se ni zmešalo. Kasneje so tudi drugi začeli delati to zvrst glasbe.

Potem ste imeli kar nekaj nastopov tudi po diskotekah.

Ja, imel sem tudi plesno skupino, štiri punce, ki baje še danes nastopajo. Na oder sem se pripeljal s Harley-Davidsonom, z motorjem. To je bila v zadnji oddaji Poglej in zadeni Stojana Auerja, ki so jo snemali na stadionu NK Maribor. Cel stadion je bil nabito poln ljudi.

Nastopali ste za Tita, prevzemali plošče skupaj s Tino Turner in nastopali v Berlinski filharmoniji.

Bili smo edini narodnozabavni ansambel, ki je imel dovoljenje, da je lahko vsako drugo leto imel koncert v Berlinski filharmoniji. To je bilo res nekaj posebnega. Še danes ne vem, kako je našim menedžerjem to uspelo. Nekoč je imel tam z orkestrom Berlinske filharmonije koncert tudi sve-tovno znani dirigent. Ko smo z ansamblom čakali, da zapustijo oder, da bi lahko mi opravili tonsko vajo, se je obrnil k nam in rekel: »Ali lahko gremo še enkrat skozi program?« Kaj boš drugega, kot rekel seveda. Nismo pa vedeli, da bo ‘še enkrat skozi’ trajalo uro in pol. Zaradi tega nam je odpadla tonska vaja. Takrat smo si rekli, da smo jo polomili, ampak kdo bi si upal kaj reči takemu imenu. In tako smo šli naravnost na koncert brez tonske vaje.

Je res, da če si pri Avsenikih zamudil na nastop, si moral plačati ‘cel špil’?

Ja, enkrat sem plačal, ampak ne po svoji krivdi. Takrat se je z mano peljala Jožica Svete. Bilo je novembra, dogovorjena sva bila, da se dobiva okoli 14. ure, a je zamudila in prišla šele okoli 17. ure. Na poti sva padla v kolono, takrat še ni bilo avtoceste do Schladminga. Dve uri sva stala v koloni. Ona se je začela jokati, ker je vedela, kaj to pomeni. Na koncert sva prišla šele na polovici. Fantje so se znašli, drugi pevci so pač več peli. Kazen smo pa plačali. V dvajsetih letih se mi je to zgodilo samo enkrat.

Ampak vi ste se na nastope vozili z dvema avtomobiloma, enim v Sloveniji in enim v tujini?

No, ko sem nekoč prišel na mejo v Salzburgu, me je policist pogledal in rekel: »A, Oberkrainer?« Sem rekel: »Ja.« Dejal je, da imam na avtomobilu slovensko registracijo, a hkrati že več kot eno leto delovno vizo in vizo za bivanje v Nemčiji. Rekel mi je, da bom naslednjič šel peš naprej. Tako sem moral avto prodati in kupiti novega z nemškimi tablicami. Drugič nisem šel peš naprej.

Ko smo že pri prevoznih sredstvih: zanima me še zgodba o sankah in sankanju, ko je sin klical, da bi se rad sankal.

V Mariboru sem stanoval ob železnici, nad hišo je bil hrib in tam so se otroci sankali. Pogosto me ni bilo doma, saj smo deset mesecev nastopali, dva meseca, julija in avgusta, pa smo imeli do-pust. Vsak mesec smo imeli 22 koncertov. Ko sem bil enkrat doma in je zapadel sneg, sem sinu rekel, naj gre malo na sanke. Bil je star šest ali sedem let in mi je rekel, da vsi drugi hodijo z očeti smučat na Pohorje, mene pa nikoli ni doma. To me je zelo prizadelo. Takrat sem razmišljal, da bi zapustil Avsenike. Slavku sem rekel, da ne morem več. Bil je zelo naporen tempo. Potem je čez teden dni prišel tehnični direktor založbe in mi povedal, da imam pogodbo in da bi z odhodom zelo prizadel ansambel. Dve uri sva sedela in se pogovarjala in na koncu sem rekel, da bom še vztrajal. In potem sem ostal še deset let.

Videli ste vse, od gramofonskih plošč do današnjega TikToka. Kaj je po vašem mnenju v glasbi večno? Kaj je tisto, česar nobena tehnologija in noben trend ne moreta nadomestiti?

Glasba vedno prinaša posebne občutke. Navadno vesele, pomirjujoče. Tudi ob žalostnih trenutkih imamo pesmi, ko se od nekoga poslavljamo. Glasba je posebno sredstvo, ki nas ne pusti ravno-dušne. Spremljala nas bo, upam, do zadnjega trenutka našega življenja. Morda kdo reče, da se ga glasba ne dotakne, ampak takih je zelo malo. V veselih trenutkih smo z glasbo še bolj veseli, v žalostnih pa pogosto še bolj žalostni. Ob slovesih se velikokrat poslovimo prav ob določeni pesmi, ki si jo zapomnimo za vedno. Glasba je skoraj vedno prisotna v našem življenju in nam ali polepša trenutke ali pa še poglobi čustva, ki jih doživljamo.

Zadnje tedne je veliko govora o Evroviziji. Slovenija se je ne bo udeležila. Kaj menite o tem?

Mislim, da je to napačna odločitev. Mi moramo biti ponosni, da smo sploh povabljeni. Smo majhna država. Že sodelovanje na taki prireditvi je priznanje. Ne razumem, zakaj se meša glasbo in po-litiko. Evrovizija je glasbeni dogodek, mednarodna prireditev, kjer nastopa ogromno držav in škoda je, da Slovenija pri tem ne sodeluje. Če razmišljamo tako: če ne bomo zmagali, potem pa raje ne gremo – to se mi ne zdi prav. Za mene je Evrovizija še vedno velika glasbena priložnost in priznanje za državo.

Ste zelo ponosni na Slovenijo, na Štajersko in na svoje korenine. Od kod ta ponos?

To je nekaj lepega, kadar si ponosen na svojo domovino, na kraj, kjer si se rodil, kjer živijo tvoji najdražji. Veliko sem potoval, pa sem vedno rekel: »Ne, nismo iz Avstrije – smo iz Slovenije.« In to so vsi spoštovali. Živimo v majhni, mirni državi in na to smo lahko ponosni. In ta ponos moramo obdržati.

V čem smo Štajerci drugačni od drugih Slovencev?

V ničemer – vsi smo enaki. Imamo različna narečja, tako kot jih imajo tudi drugod po svetu. To je bogastvo, ne slabost. Kmalu zatem ko sem na Veseli jeseni zmagal s pesmijo Štajerc, so se v Ljubljani pri Turistu norčevali: »Poglej, toti je pr’šu!« Pa sem jim odgovoril: »Kaj je toti, sem razu-mel, kaj je pa pr’šu, pa ne vem!« No, malce se hecam – resda govorimo drugače, ampak se razumemo. Pomembno je, da se razumemo in spoštujemo.

Alfi, ali se bojite minljivosti?

Povsem normalno je, da so stvari minljive in da se spreminjajo. Tudi mi se spreminjamo. Bil sem hudo bolan, shujšal sem skoraj 20 kilogramov, bil na intenzivni negi … ko sem pogledal fotografije iz tistega časa, sem se kar zgrozil. Vse se torej spreminja, naš videz, obnašanje, način življenje, tudi narava se spreminja. Čas dela svoje in to je povsem normalno.

Še zadnje vprašanje – kaj bi ob praznikih sporočili gledalcem in poslušalcem?

Vsem Slovenkam in Slovencem, doma in po svetu, želim, da se spomnijo svojih najdražjih, tudi tistih, ki jih ni več. Naj bo december mesec, ko se kak trenutek dlje zadržimo ob spominih. Ob slovenski glasbi si polepšajmo trenutke v krogu družine. To je tisto, kar šteje.

Je človek širokega srca. Oznanja vero in izpostavlja dobre medčloveške odnose ter veselje do življenja. Leta mu tečejo med slovensko skupnostjo v različnih mestih Nemčije in domačo Štajersko. S Štajerske je prinesel srčnost in spontanost, Nemčija ga je do- oblikovala z redom in disciplino. A njegova misel je jasna: »Dom ostaja tam, kjer so ljudje, ki jih nosiš v srcu.« Izidor Pečovnik Dori.

Gospod Dori, lep pozdrav in dobrodošli pri nas. Hvala, da ste si vzeli čas in prišli v naš podkast …

Živite praktično ob Oktoberfestu. Kakšna izkušnja je to?

Prevozništvo je hrbtenica slovenskega gospodarstva, pravi. Da lahko sploh stojimo pokonci, je potrebno za hrbtenico skrbeti 24 ur na dan. Tega se zaveda in aktivno skrbi za dobro prevozništvo v Sloveniji. Za svojo hrbtenico začne s skrbijo že zjutraj. Vstaja ob petih, obišče studio za gibanje. Čeprav odgovornost v prevozniškem podjetju vse bolj prelaga na sinove, je njegova osrednja pisarna v njihovem logističnem centru na Lopati pri Celju. Od tu vodi pot po vsej Sloveniji, do pisarn stanovskih organizacij, odločevalcev v politiki in že vrsto desetletij tudi k svetniškim obveznostim v Mestni občini Celje. Prevozništvo je njegovo poslanstvo. To je začutil, ko še ni dopolnil prvega desetletja življenja. Peter Pišek.

Pred skoraj štirimi desetletji ste začeli svojo poslovno pot, in to menda s posojenim denarjem.

Hitro ste izgubili starše. Je bila to tudi nekakšna prednost, če zdaj pogledate nazaj?

Zakaj ste pravzaprav našli veselje v avtoprevozništvu?

Kako usklajujete odnose s sinovi v službi?

Omenili ste, da ste mestni svetnik. Ste tudi ponosen Celjan?

Je danes biti podjetnik ali obrtnik težje kot 20 let nazaj?

Božičnica je naletela na odobravanje pri ljudeh, kar je logično, in neodobravanje v gospodar-stvu, ki bo plačalo stroške.

Ste tudi prvi med avtoprevozniki. Vlada je obljubila podaljšanje vinjet. Vi pa predlagate 33 od-stotkov cestnine tudi za avtoprevoznike.

Gre Štajerska v pravo smer, imamo dovolj energije in poguma?

Če bi šli na dolgo pot s tovornjakom, koga bi vzeli s sabo in kaj bi poslušala?

To je le del pogovora. V celoti ga lahko poslušate in pogledate na novice.si, stajcast.si, družbenih omrežjih in spletnih mestih za pretakanje vsebin.

The post Peter Pišek first appeared on Štajcast.