Štajcast

Je človek širokega srca. Oznanja vero in izpostavlja dobre medčloveške odnose ter veselje do življenja. Leta mu tečejo med slovensko skupnostjo v različnih mestih Nemčije in domačo Štajersko. S Štajerske je prinesel srčnost in spontanost, Nemčija ga je do- oblikovala z redom in disciplino. A njegova misel je jasna: »Dom ostaja tam, kjer so ljudje, ki jih nosiš v srcu.« Izidor Pečovnik Dori.

Z največjim veseljem sem prišel na Radio Rogla. Moram reči, da ga rad poslušam. Kadar pri-dem v Slovenijo, mi čez mejo ponujajo vse mogoče radijske postaje, ampak jaz sem pri izbiri glasbe kar kritičen. Do zdaj me pri glasbi najbolj navdušuje prav Radio Rogla, zato sem počaščen, da sem danes vaš gost.

Tako, doma sem na Vranskem. Kadar sem doma, sem rad med svojimi – pri bratih in sestri, pri domačih. Lokacija je res dobra, praktično v središču Slovenije, tako da je od tam zelo preprosto iti na vse konce k prijateljem, ki te povabijo. Res sem vesel, da imam takšen dom za izhodišče.

Res je. Iz Berlina sem se preselil bliže domovini, v München. Mislim, da sem ujel zadnji vlak, da lahko še vedno kaj delam v tujini, a sem hkrati precej bliže domu. Z domovino imam vedno več stika, tudi z okoljem tukaj, kjer sem danes.

Tukaj imam dva posebej dobra prijatelja, stanovska duhovnika Petra Leskovarja v Zrečah in Stanka Krajnca na Rogli, na Gorenju. S Stankom sva si še posebej sorodni duši. Kot duhovnika in kot človeka imava zelo podobne poglede na pastoralo, na svet, na ljudi. Poznava se praktič-no od začetka njegovega in mojega duhovništva. Zelo sem vesel, da imam v vašem okolju tak-šna dva človeka.

S Petrom sva skupaj izpeljala čudovit projekt, ki mi je ostal med najlepšimi. Ko sem bil župnik pri sv. Elizabeti v Berlinu, je bil on v Slovenj Gradcu. Tam imajo, če se ne motim, najstarejšo cerkev, posvečeno sv. Elizabeti. Pobratila sva ‘obe Elizabeti’ – slovenjgraško in berlinsko. To pobratenje še danes živi.

Ob tem so se dogajale še druge stvari, kot so sodelovanje na področju umetnosti, kulture, slo-venjgraška galerija je gostovala v Berlinu in obratno. Na relaciji Slovenj Gradec–Berlin sva s Petrom res veliko naredila.

Kar pogosto. Največkrat me domov pripeljejo zakramenti – poroke in krsti. Hvala Bogu ni toliko pogrebov, čeprav tudi ti pridejo. To so žalostni trenutki, a hkrati za nas duhovnike zelo po-membni. Biti ob nekom, ki žaluje in bi rad žalost premagal, je ključni del našega poslanstva.

Ti ljudje so tisti, zaradi katerih smo bili zunaj, ki so podpirali naše delo, da slovenske župnije v tujini sploh obstajajo. Njim smo veliko dolžni, zato z veseljem pridem tudi na pogreb, če je le mogoče. Je pa to vedno težje, ker je zunaj veliko obveznosti, pogreba pa ne moreš načrtovati – pride kot presenečenje. Tako se moraš vedno na novo odločati, kam greš, kam ne. Večinoma pa me domov pripeljejo lepi dogodki, krsti in poroke.

Konec tedna sem praktično vedno v Nemčiji. Poleg Münchna imam še Ingolstadt, Nürnberg, Berlin, Hamburg in Hannover. To so velike razdalje in že na poti izgubiš veliko časa. Ko kam prideš, je na prvem mestu sveta maša, po maši pa še druženje. To človeka utrudi, a te istoča-sno napolni, ker veselje, ki ga tam doživiš, pretehta utrujenost.

V samem Münchnu, kjer sem zaposlen preko münchenske škofije, je tudi ogromno dela. Res je, da nimam več lastne nemške župnije, imam pa nekatere nemške programe, ki jih moram voditi, tudi zato, da lahko ostanem 100 % slovenski duhovnik v Münchnu in da mi dovolijo, da še naprej oskrbujem druge slovenske skupnosti. Bojim se, da bi se te župnije sicer zaprle. Ne-kaj zapreti je lahko, odpreti pa zelo težko. Dokler sem zdrav in v kondiciji, bom delal vse, da ostanejo odprte.

Po Nemčiji zelo rad uporabljam ICE – hitre vlake. Z avtom so razdalje naporne, posebej, če te po poti čaka še delo. Z ICE vlaki je to lažje, vlaki so hitri in udobni.

Je pa res, da Nemčija ogromno investira v železniško infrastrukturo. Zaradi del vlaki niso več tako točni ali pa kakšen sploh ne vozi. Ta strah, ali bom prišel pravočasno k maši ali jo bom zamudil, je vedno nekje zadaj. Vemo, kako pomembna je danes točnost.

Nad slovenskimi cestami sem zelo navdušen in prijetno presenečen. Res imamo kdaj zastoje na avtocestah, ampak to razumem, majhna država smo, hitro se ‘zabaše’. Če pa primerjam s čakalnimi kolonami v Nemčiji, ki so dolge 20, 30, 50 kilometrov … To bi pri nas že skoraj pol Slovenije stalo.

Seveda je potrebna potrpežljivost. In to je tudi del našega duhovniškega dela, da ljudi učimo potrpežljivosti. Zanimivo je, da se nam vedno mudi nekam, pa potem, ko pridemo, sploh ne vemo, kaj bi počeli z vsem prostim časom. Treba je najti ravnovesje.

Moja deviza je biti zadovoljen. Zadovoljen človek je drugačen človek. Zelo pogosto razlog, da nismo zadovoljni, ni v drugih, ampak v nas samih. Tudi sam si to priznam in potem lažje naj-dem pravo spovednico ali duhovnega spremljevalca. (smeh)

Glede na vse možnosti, še kar. Res pa je, da se časi spreminjajo in z njimi tudi oblike druženja. Ne smemo vsega gledati z našimi očmi na mlade. Jaz sem bil vedno navdušen nad novim in novo ponavadi prinesejo mladi.

Verjamem v mlade ljudi in jim zaupam. Tako kot so morali moji starši nekoč verjeti meni, če-prav so kdaj mislili, da so moje ideje nemogoče. Na koncu so bili srečni, da sem to, kar sem, in da sem dosegel, kar sem. Svet postaja vedno bolj globalen, to je res. Tega je težko obvladati, zato se naravno pojavi strah, da nam bo nekaj ušlo iz rok. A če imamo dovolj zaupanja in potr-pežljivosti, sem prepričan, da bomo na koncu vsi zadovoljni.

Bili smo kmetijsko-obrtniška družina. Oče je bil obrtnik, mama odlična kuharica in kmetica. Do-ma smo imeli kmetijo, hmelj, delo na polju, obrt … Ogromno smo se naučili. To ti da širino, ra-zumevanje sveta, postaneš bolj strpen.

Ponosno povem, da nas je pet otrok, štirje bratje in najmlajša sestra. Vsem nam je bilo nekaj najlepšega, ko je prišla na svet sestra. In še danes jo imamo najrajši. (smeh) Še vedno živimo praktično v isti župniji in kraju, razen mene, jaz pa poskrbim, da sem dovolj pogosto doma, da si upam še vedno reči: ‘Tu sem doma.’

Bilo je več dejavnikov. Imel sem tudi druge možnosti. Oče je recimo upal, da bom šel v njegovo smer, da bom krojač, modni kreator. Tudi sam sem nekaj časa resno razmišljal o tem. Na kon-cu pa je obveljala odločitev za duhovništvo.

Z očetom sva šla v Maribor ‘to zadevo’ tudi formalno uredit. (smeh) Z menoj je šel brat Štefan, da nisem šel sam. Imel sem podporo domačih. Od začetka sem bil notranje zelo odločen. Nikoli me ni resno vleklo drugam. Seveda imaš pomisleke glede celibata, načina življenja, ampak to je normalno. Bolj kot nekoga spoznavaš, bolj vidiš različnost, ki te na koncu obogati.

Danes sem vesel, da me ni nikoli zaneslo na drugo pot. Duhovnik sem z veseljem in skušnjave vidim kot potrditev, da si na pravi poti. Če jih človek sploh ne bi imel, bi bilo nekaj narobe, kot da bi izgubil stik z okolico.

Cerkev je danes – z zadnjimi papeži – ponovno znamenje časa. Marsikje po svetu kristjane še vedno preganjajo. Kristjani smo pogosto ‘neprijetno’ znamenje, nismo vedno všečni. Včasih bi nas radi potisnili v kot ali se nas znebili.

A Cerkev raste, ne manjša se. Še posebej na jugu sveta. Veseli me, da imamo papeža, ki je po letih zrel, po duhu pa zelo mlad. Mislim, da dobro nadaljuje Frančiškovo pot prenove. Katoliča-nov je po svetu okrog 1,7 milijarde, vseh kristjanov skoraj 3,5 milijarde. To ni malo.

Sam sem zelo ekumensko usmerjen. Zanima me vse, kar je povezano s kristjani drugih tradicij in tudi z drugimi monoteističnimi religijami. Vsi gledamo v enega Boga in to je zame bistveno. Lepo je videti, kako v Sloveniji lepo sodelujemo pravoslavci, evangeličani, katoličani … Ob nas pa živijo muslimani, budisti, hindujci, konfucionisti. To je bogastvo, če v različnosti znamo ohra-niti edinost.

Vse to je možno le, če prevladuje mir. Brez miru ne more delovati niti gospodarstvo, niti turi-zem, niti družina.

Mir najdem takrat, ko imam čas, da pojem. (smeh) Včasih sem si na sprehodih veliko prepeval. Danes se več sprehajam in manj pojem, kondicija ni več takšna kot včasih, za petje in hojo ra-biš ‘dvojna pljuča’.

Najrajši pojem stare slovenske pesmi, popevke, pesmi naših ansamblov. V meni so najgloblje zapisane. Glasba me pomlajuje. Rad imam tudi klasično glasbo in opero, ampak tiste stare slo-venske melodije me najbolj držijo pokonci.

Sebe ne razglašam za ‘starega’, samo za ‘starejšega’. (smeh) Saj tudi novorojenček je z vsako sekundo starejši, ne? Pomembno je, da človek v sebi ostane vesel, svež, hvaležen. Jaz v lju-deh res iščem dobro. Še skušnjave nisem imel, da bi v nekom iskal slabo, da bi se maščeval ali ‘koga ujel’. Bog mi je dal milost, da pogosto vidim dobro tam, kjer ga drugi ne vidijo. To je velika prednost za duhovnika.

Kot duhovnik sem začel kot kaplan v Preboldu, danes rad rečem v ‘Šen Pavlu’. To je bila za mene čudovita župnija, delavska, močno socialistična, komunistična, a med ljudmi tudi veliko vernih. Ni bilo velikih razlik, ljudje so se morda politično opredeljevali različno, a duhovnike so nas imeli radi – levo, desno in na sredini.

Kot diakon sem bil poslan v Trbovlje. To je bila takrat posebna baza, specifično okolje. Zelo sem vesel, da sem začel v industrijskih krajih, tam ti ljudje razširijo obzorja, da ne postaneš ozek v razmišljanju.

Moja prva samostojna župnija je bila Šentrupert nad Laškim. Ko sem prišel tja, so se vsi spra-ševali, kaj mlad človek počne v tako majhni, odmaknjeni, težko dostopni župniji. Mene je prav to izzvalo. Čez noč sem postal ponosen na to župnijo in te ljudi. Tako krasne ljudi, kot sem jih doživel tam, težko še kje srečaš. Nekaj, kar sem tam doživel, se ti ne ponovi nikoli več v življe-nju.

Z najlepšimi spomini. Vesel sem, da jo je posnel Studio 2 (drugi program RTV Slovenija), tako da je dogodek še vedno v arhivu.

Imel sem jasno dovoljenje škofa Krambergerja. On je v tem videl nekaj lepega, spodbudnega, mi pa smo takrat premikali meje. Ravno v tistem času so prišli prvi mobilni telefoni in Mobitel. V Šentrupertu skoraj nihče ni imel telefona razen pošte in občine. Mobitel je bil za nas obljubljena dežela. Postali so glavni pokrovitelj in na modni reviji v cerkvi smo na modni pisti hodili z mobi-teli v rokah. To je mnoge najbolj zmotilo. Kaj ima mobitel iskati v cerkvi? Danes pa iz mobitelov mašujemo. Kardinali in duhovniki imajo mašne knjige v telefonu, tam imajo vse. Mi smo bili pač otroci časa, mladi duhovniki, ki smo malo prej stopili čez prag. Je pa res, da tisti, ki prvi nekaj naredi, ponavadi pobere tudi največ kritik, drugi pa isto delo nadaljujejo tišje.

Vedel sem, da bo v mojih krogih veliko nasprotovanja. Nisem pa si mislil, da bo šlo tako široko, v druge kroge, do drugih, ki so potem pritiskali na škofa, naj me premesti.

Škofov pritisk je bil velik, ne s strani njega osebno, ampak zaradi ljudi, ki so bili, bi rekel, naza-dnjaški. Jaz imam do konzervativnosti zelo pozitiven odnos. To, kar je dobro, ohranjamo, to je ‘konzerva’, ki te nahrani, ko ni drugega. Nazadnjaštvo pa je nekaj drugega, nobenega napredka noče sprejeti.

Lahko bi vztrajal, a bi s tem delal težave ljudem in škofu. Odločili smo se, da nekaj spremeni-mo. In spremembe niso nujno slabe, včasih ti drugi s tem naredijo uslugo, te rešijo in ti odprejo nekaj novega.

Popolnoma. Danes bi bila mnogim povsem normalna, če ne celo premehka. (smeh) Je pa res, da smo danes spet v drugačnem ozračju. Vprašanje je, ali bi mi jo sploh dovolili organizirati. Zato vedno rečem: ‘Pravi čas na pravem mestu.’ To je izjemno pomembno.

Da, v Berlinu sem živel 28 let, ravno letos obhajam 30. obletnico od prihoda tja. Še vedno sem formalno župnik slovenske misije v Berlinu. Enkrat na mesec grem gor, maše so vsako nedeljo, župnija živi. Danes jo vodijo laiki. To je bila vedno moja želja, da laiki v Cerkvi dobijo večjo vlo-go. Mi smo teologi, duhovniki, nismo pa ekonomisti in menedžerji. V Sloveniji imamo srečo, da so v župnijah izjemni ljudje, podjetniki, znanstveniki, strokovnjaki, ki prostovoljno pomagajo. Župnijski sveti, ključarji … Brez njih ne bi šlo.

V Nemčiji sem to še posebej izkoristil. Laiki vodijo župnijo, jaz pa sem gost, ki pridem, mašu-jem, oznanjam, oni pa organizirajo vse ostalo. Predsednice župnijskih svetov so skoraj povsod ženske – v Münchnu, Ingolstadtu, Berlinu, Hamburgu, Nürnbergu. Le v eni župniji je predsednik moški. To so izjemno uspešni ljudje, ki Cerkvi podarjajo svoj čas in znanje.

Ker je duhovnikov vedno manj, je to ključnega pomena. Župnije tako ostanejo žive, mašuje pa lahko kateri koli duhovnik, ki ima ustrezno potrdilo, da je duhovnik in da nima prekrškov. Tam, kjer ni duhovnika, imajo laiki bogoslužje Božje besede z obhajilom, potem druženje in že to ogromno pomeni.

Moj vhod je tri minute od glavnega vhoda na Oktoberfest, samo čez cesto. (smeh) Oktoberfest je res nekaj posebnega, milijoni ljudi pridejo v München. Je neverjetno lepo druženje ob hrani, pijači, glasbi.

Nikdar ne vidiš kakšnih pretepov ali nasilja, predvsem pesem, ples, veselje. Ob koncu dneva se kakšna noga malo bolj maje, ampak vsi so dobre volje. Najlepše je, da imajo vsi tradicionalna oblačila – dirndle, usnjene hlače … Kdor jih nima, si jih izposodi. Redko koga vidiš v navadnih oblačilih.

Oktoberfest se potem razširi še na manjše kraje, vsak ima svoj mini Oktoberfest. Demokrit je že pred Kristusom rekel: ‘Življenje brez praznika je kot dolga pot brez gostišča. In ima prav. To ni nič novega.

Skrbelo me bo tisti dan, ko me ne bo več nič motilo. Takrat bom ali mrtev ali utrujen od življe-nja. (smeh) Jaz sem vesel, če se kaj dogaja. Motilo bi me, če bi kdo koga napadal, ogrožal nje-govo življenje ali dostojanstvo, ampak tega ni. Rad rečem: ‘Spali bomo na drugem svetu – tu je čas za življenje.’ Tega je vedno premalo, tudi če je včasih preglasno.

Dala mi je to, kar sem si edino res zapomnil pri pouku nemščine v osnovni šoli: Ordnung und Disziplin – red in disciplino. (smeh) Prej sem bil zelo spontan. Spontanost je lepa, še danes jo zagovarjam, zaradi nje so me Nemci vzljubili. A ob spontanosti je verjetnost, da ti kdaj spodleti, pri redu in disciplini pa skoraj nikoli ne. To je velika razlika.

Nemčiji sem hvaležen tudi zato, ker so mi zaupali. Ni samoumevno, da nekdo pride iz druge države in je čez noč ‘šef’ – župnik nemške župnije. Pa so me sprejeli brez težav. Seveda so mi tudi jasno rekli: ‘Naša mentaliteta je drugačna od tvoje, poskusi to upoštevati.’ In to sem vzel zelo resno.

Obe mesti sta veliki metropoli, na severu in jugu. Po kakovosti življenja, infrastrukturi, hrani, pijači, zaslužku, naravi je München res izjemen. Mesto leži na okoli 530 metrih nadmorske viši-ne, z razgledom proti Alpam, z jezeri, veliko vode … Res je čudovito.

Po svobodi in toleranci pa je bil Berlin nekaj neponovljivega. Ko sem tam živel, sem čutil, da je to mesto za ljudi, ki ljubijo svobodo. Oznanjevanje evangelija je oznanjevanje svobode. Ne za-sužnjujemo, ampak osvobajamo. V Berlinu si moral res narediti nekaj zelo hudega, da je kdo rekel, da si šel predaleč. Toleranca je bila ogromna.

Najraje grem na sprehod. Zelo veliko se gibljem, ker verjamem v gibanje. Ko človek neha z gi-banjem, obstane tudi na drugih ravneh. Ko hodim, si rad pojem. Na glas. Malo preverim, koliko visoko še pridem, a sem vsako leto nižje. (smeh)

Šport je bil vedno v ospredju mojega življenja in mi je dajal kondicijo za vse drugo. Danes ga rad gledam, sem velik navijač nogometa.

Seveda za Bayern München, to je jasno. (smeh) Ampak kjerkoli službujem, sem malo njihov. V Berlinu sem navijal za Hertho, ker so moji ministranti in Slovenci tam vsi navijači Herthe. V Hamburgu moraš biti malo za oba, Hamburg in St. Pauli, Slovenci so razdeljeni.

V Berlinu sta zdaj dva prvoligaša, Hertha in Union Berlin, z vzhoda. Rivalstvo je veliko, zato mo-raš včasih paziti, kje si in kaj rečeš. Med Slovenci pa se zelo dobro znajdem, če navijam za Hertho. (smeh)

Navdušujejo me mladi igralci. Kamor koli pridem, otroci danes govorijo o Jamalu Musiali. Zanje sta Messi in Ronaldo skoraj že ‘stara’. Vidiš, kje stojiš v času. To me veseli in v teh mladih igralcih sam iščem tisto lepo, človeško.

Drži, kvintet Dori. To imam pa res najraje. (smeh) Letos praznujemo 30 let – oni kot kvintet, jaz pa 30 let v Nemčiji. Na njihovi domačiji smo imeli čudovito praznovanje. Presenečen sem bil, koliko ljudi je prišlo, da bi nam čestitali. Takrat vidiš, da te imajo ljudje v srcu, čeprav misliš, da si nekje daleč.

Priznam, ljubitelj konjaka sem. Dobro vino in dober konjak sta mi pri srcu. Ko so mi na obletnici prinesli konjak in rekli: ‘Se spomniš, tukaj sva ga enkrat pila,’ mi je bilo jasno, da se ljudje spomnijo zelo konkretnih trenutkov. (smeh)

Fantje iz Dorijev so vsi izobraženi glasbeniki, imajo uspešne družine, veliko otrok, ki so vsi glas-beniki – skupaj bi lahko sestavili orkester. Najbolj ponosen pa sem, da so me prosili, ali smejo ansamblu dati moje ime. Imeli so tudi druge predloge, pa so izbrali mene. To je čast, ki je ne moreš opisati.

V Nemčiji. Advent in božični čas sta tam nekaj najlepšega, čas weihnachtsmarktov, božičnih sejmov. V vsakem mestu, v vsaki vasi imaš božični trg. Najlepše je, če greš tja s prijatelji. Nemci to res gojijo. Vsak dan, če je le čas, si vzamejo trenutek za druženje na sejmu.

Tam si privoščiš klobaso in kuhano vino ‘mit Schuss’ – s šusom. (smeh) Jaz sem mislil, da bo šus nekaj po glavi, pa ni. Pomeni, da v kuhano vino, ki se malo skuha in izgubi moč, dolijejo en štamprl ruma, žganja ali grappe. To ogreje, človek je dobre volje. Na teh trgih je veliko glasbe – božične pesmi, adventne pesmi, šlagerji … Res je nekaj posebnega. Bilo bi skoraj greh, da bi v tem času bežal stran.

Ponosno rečem: Štajerc sem. Živim na meji, Vransko meji na Kranjsko. V šolo smo hodili sku-paj: Štajerci in Kranjci, iz Motnika, Strojne … Ves čas smo imeli lepo sožitje.

Vsak, ki živi na meji, še toliko bolj zna ceniti svoje korenine in jih zagovarjati. Zato sem ‘zagri-žen’ Štajerc, ponosen Štajerc.

Kadar v tujini rečem, od kod sem, ponavadi ne vedo, kje sta Vransko in Savinjska dolina. Ko pa rečem Untersteiermark, Spodnja Štajerska, je pa vsem jasno. In to mi je lepo. Štajerska je moj dom, četudi živim v Münchnu, v Berlinu ali kjer koli drugje.

The post Izidor Pečovnik Dori first appeared on Štajcast.

Štajcast