Sign up to save your podcasts
Or
Share Peter Pišek
Share to email
Share to Facebook
Share to X
Share to email
Share to Facebook
Share to X
Or
Peter Pišek
Štajcast
Prevozništvo je hrbtenica slovenskega gospodarstva, pravi. Da lahko sploh stojimo pokonci, je potrebno za hrbtenico skrbeti 24 ur na dan. Tega se zaveda in aktivno skrbi za dobro prevozništvo v Sloveniji. Za svojo hrbtenico začne s skrbijo že zjutraj. Vstaja ob petih, obišče studio za gibanje. Čeprav odgovornost v prevozniškem podjetju vse bolj prelaga na sinove, je njegova osrednja pisarna v njihovem logističnem centru na Lopati pri Celju. Od tu vodi pot po vsej Sloveniji, do pisarn stanovskih organizacij, odločevalcev v politiki in že vrsto desetletij tudi k svetniškim obveznostim v Mestni občini Celje. Prevozništvo je njegovo poslanstvo. To je začutil, ko še ni dopolnil prvega desetletja življenja. Peter Pišek.
Pred skoraj štirimi desetletji ste začeli svojo poslovno pot, in to menda s posojenim denarjem.
Res je. Zelo mlad sem izgubil starše. Pri 15 letih sem v času štirih mesecev izgubil tako mamo kot očeta in ostal sam, samorastnik. Moral sem poskrbeti zase. Po zaključku srednje šole in koncu služenja vojaškega roka sem se zaposlil v Mlekarni Celeia, v proizvodnji, kjer so odpro-dajali vozila Tam. Seveda nisem imel dovolj denarja. Pomagali so mi sestra, svak in brat. Živeli smo na kmetiji, podrli nekaj topolov, jih prodali gozdnemu gospodarstvu, da sem imel denar za izpit in del denarja za vozila, vzel sem še nekaj posojila in privarčevani denar. Pri 19. letih sem začel svojo podjetniško pot s prvim vozilom Tam. Še zdaj sem hvaležen Mlekarni, da mi je dala priložnost, da sem šel na svojo pot.
Vse življenje sem govoril, da bom voznik. Stric me je spodbudil, da sem se šel učit za ključavni-čarja, kjer sem dobil štipendijo. Izučil sem se, vendar sem vseskozi govoril, da bom voznik. Po vojski sem odšel v poklicno šolo za voznika, saj si moral imeti poklicno šolo, da si dobil obrt. Bilo je zelo pestro in zelo lepo. Poklic opravljam s srcem, v veselje mi je. In znova bi ponovil svojo poklicno pot. Tudi kaj se je dalo ustvariti s prevozništvom. Zadnje obdobje so časi težji, nekoč je bilo stanje v družbi veliko bolj pozitivno, zdaj pa je gospodarstvo kot drugorazredni državljan. Družinsko podjetništvo je namreč tisto, ki ustvari večino BDP. V zadnjem času pa kot da nekdo tega ne razume ali ne želi razumeti. Politika je tista, ki ustvarja dobre pogoje za gospodarstvo, vendar nas je pripeljala do tega, da nismo konkurenčni, na kar opozarjajo vse zbornice in celo-ten gospodarski krog. Nekako ne najdemo dialoga, kar za to družbo ni dobro.
Hitro ste izgubili starše. Je bila to tudi nekakšna prednost, če zdaj pogledate nazaj?
Bilo je zelo težko. K sreči sem živel v okolju, kjer sem imel podporo sorodnikov in sosedov, tudi vzgojno-izobraževalnih institucij, kjer so mi prisluhnili in me bodrili. Ali me je to motiviralo, do-datno spodbudilo? Če bi imel starše, bi se najbrž oslonil nanje, imel sem ju neizmerno rad in še zdaj mi je težko. Ne vem, če bi dosegel, kar sem, če pri 15. letih ne bi doživel takšnega šoka. Moral sem poskrbeti za preživetje, da sem šel v šolo, da smo imeli denar za plačilo položnic, za obleke, in to s štipendijo, ki ni bila visoka. Sovrstniki so se zabavali, hodili po diskotekah, sam pa za to največkrat nisem imel dovolj denarja.
Zakaj ste pravzaprav našli veselje v avtoprevozništvu?
Najbrž so mi to položili v zibelko. Moj oče je bil furman, vozil je s konji. Kasneje so vsi prešli na traktorje in tovornjake, moj oče pa je izgubil roko v mlatilnici in ni mogel naprej s tehniko, bil je zadnji konjski furman v mestu. Pri sosedih so imeli staro pokvarjeno vozilo pod kozolcem, kjer sem se igral, pritiskal na hupo in govoril, da bom šofer, kar sem tudi hitro začel uresničevati. Ta kozolec sem pred leti kupil in tam zdaj gradim hišo. Še danes mi srce zaigra, ko vidim kamione, da gredo na pot. Za to sem navdušil tudi sinove, ki so vključeni v podjetje, eden od sinov je si-cer odšel v gostinstvo, vodi Pišek bar, saj ga je to veselilo. Na vse sem zelo ponosen. Zadnja leta sicer tudi oni izgubljajo voljo. Ne razumejo politike, niti mene, ko se borim in sem ‘čisto zra-ven’. Ta politika je tako zakomplicirana, nerazumljiva in nam zelo otežuje delo z raznoraznimi ukrepi, zakonodajo, obremenitvami, zato je volje morda nekoliko manj, toda otrokom govorim, da so v življenju vedno vzponi in padci. Tudi jaz sem jih imel. Verjamem, da za dežjem vedno pride sonce. Kot vodja moraš biti optimist, se odstraniti od ljudi, kadar ti je najbolj hudo. Sam grem rad v gozd. 30 let sem že lovec, čeprav za to nimam časa. Vodje ne smemo kazati stra-hu, utrujenost ali slabe volje, temveč moramo kazati smer svojim sodelavcem, jih motivirati. Predvsem v tem času, ko družba to potrebuje. Družba je na dnu, zato potrebujemo močne in energične ljudi, ki bodo to premagali.
Kako usklajujete odnose s sinovi v službi?
Ni preprosto. Vedno sem bil dober, pa tudi zelo strog oče. Od otrok sem vedno zahteval rezul-tate. Imeli so veliko, vendar so si morali veliko sami prislužiti. Še danes sem zahteven. Seveda pride do spora, vendar traja nekaj minut. Sinovi vedo, da jih imam najraje in jim to tudi povem. Zdaj so že skoraj vsi tudi sami očetje in me še bolj razumejo. Družina je osnovna celica družbe in kdor se tega ne zaveda, je pogubljen. Naša država se tega ne zaveda. Premalo poudarka daje na potencial in razvoj družine. 25 let sem že mestni svetnik. Ob sprejemanju proračuna se borim za demografijo, da je treba za rodnost in družine dati več denarja, bolj spodbujati stano-vanjsko politiko, mladim je treba nekaj ponuditi, da ostanejo, v mesto privabiti študente in še kaj.
Omenili ste, da ste mestni svetnik. Ste tudi ponosen Celjan?
Absolutno in to tudi povsod povem. Seveda poskušam v raznoraznih kontaktih v okviru svojih funkcij pomagati Celju, ki je središče savinjske regije, čeprav regije še niso vzpostavljene. Imamo čudovito geostrateško lokacijo in Celje si zasluži, da je center regije. Regije je treba čim prej vzpostaviti, na kar opozarjam tudi našega župana. Glede na zdravstvo, bolnišnico in infra-strukturo smo že center regije, ampak bi lahko bili še bolj tudi v gospodarskih segmentih. Lahko bi imeli velik intermodalni logistični center. Imamo avtocesto, pri Merkurju dovolj prostora in to so tiste poteze, ki jih je treba v mestu vleči.
Moram reči, da se dela kar dobro, da je posluh. To je vzpostavil že prejšnji župan Bojan Šrot, za kar se mu lahko zahvalimo, saj imamo velik politični bonton, ni obsojanj in prerekanj. Lepo mi je sedeti v mestnem svetu, saj so vsi dobri predlogi soglasno podprti. Čeprav sedanji župan nima svoje svetniške skupine, zelo dobro pelje mestni svet že tretje leto. Ne čuti se premoč večjih, ampak smo vsi slišani. Že drugi mandat vodim odbor za gospodarstvo in turizem, in to z veseljem, čeprav je to zame dodatna obremenitev. V nedeljo sem bil denimo ves dan v pisarni, da sem dobro preučil proračun za prihodnji dve leti.
Je danes biti podjetnik ali obrtnik težje kot 20 let nazaj?
Z vseh vidikov je težje. Glede na situacijo v zadnjih letih nihče noče odpirati novih podjetij. Pod-jetništvo je nespoštovano, necenjeno od družbe in države, gospodarstvo ima tudi premalo me-dijske podpore in se destabilizira. Na ekonomsko-socialnem svetu imamo tri partnerje: državo, sindikate in gospodarstvo – prva pa vedno izstavita račun gospodarstvu. Tudi pri zimskem do-datku in dolgotrajni oskrbi je bilo tako, brez pogajanj, brez argumentov sta dva tretjemu izstavi-la račun. Ko to vidijo mladi, gredo raje v javno upravo. Zakaj bi trdo garali in bil nespoštovani kot podjetniki? Tukaj imamo torej težave, mladi se raje infiltrirajo v neko javno podjetje in ne gredo svojo pot. V Obrtno-podjetniški zbornici se zelo trudimo, da bi mlade spodbudili k podjet-ništvu, na zbornici dobijo vso podporo, ki jo pri tem potrebujejo. Vabim mlade, da se odločijo za podjetništvo, saj za dežjem posije sonce in je zelo lepo biti podjetnik. Sam kreiraš delovni čas, produkt ali storitev in si cenjen – obrtniki in podjetniki smo definitivno cenjeni.
Božičnica je naletela na odobravanje pri ljudeh, kar je logično, in neodobravanje v gospodar-stvu, ki bo plačalo stroške.
Moje mnenje je, da vlada deli bombonjere. Včeraj sem slišal nekoga reči, da ima Alenka Bratu-šek slaščičarno. Božičnica – da, obrtniki in podjetniki smo jo že izplačevali in jo bomo še, toda biti mora neobdavčena, neobvezna in limitirana navzgor. Če že mora biti obvezna za vse, naj jo država tri leta zagotavlja iz proračuna, ampak naj jo dobijo tudi kmetje in samostojni podjetniki, vsi. Predvsem pa naj država zniža stroške dela. Ta vlada je z dohodninsko lestvico vsakemu vzela dve božičnici na leto, prejšnja vlada jo je spustila, ta pa dvignila. Napako so naredili. Božičnico uzakoniti dva meseca pred koncem leta … nismo je dali ne v svoje produkte ne v sto-ritve. Kam naj gremo po denar, na banko? Tega denarja nima ne javna uprava ne gospodar-stvo, da to ni dobro, opozarjajo tudi makroekonomisti. Seveda je lepo vzeti denar, ko se ga deli, ampak verjamem, da Slovenci nimajo tako kratke pameti. Tudi politično se je opoziciji temu težko upreti, saj boš izgubil volitve, in premier je to zdaj izkoristil.
Gospodarstvo je tisto prvo, ki nagrajuje svoje ljudi. Moje podjetje je velika družina, vse po-znam, želim, da do upokojitve ostanejo pri nas, da imajo dobre delovne pogoje in dohodke. Ampak nimam čarobne palice. Če že govorimo o božičnici, bi moralo biti prehodno obdobje treh let, da lahko to implementiramo v lastno ceno, predvsem pa mora država takoj razbremeniti gospodarstvo, kar je tudi ena od zahtev prevoznikov. Ne zmoremo več, preveč nas je obreme-nila in država se mora zamisliti. Če ne bomo našli rešitev, bo to za družbo zelo slabo.
Ste tudi prvi med avtoprevozniki. Vlada je obljubila podaljšanje vinjet. Vi pa predlagate 33 od-stotkov cestnine tudi za avtoprevoznike.
Mislim, da bi bilo to pošteno, če nekdo deli bombonjero. Zdaj govorimo o tem, kako so ljudje stali v kolonah, koliko zastojev je bilo, kako je Dars povzročil škodo, kar je priznal tudi sam premier. Naenkrat gradimo drugi tir, rekonstruiramo Primorko, Štajerko … in seveda smo nare-dili kaos v prometu. In kako smo ogrozili varnost in pretočnost. Ministrica je v soočenju na POP TV izjavila, da mi med vikendi ne vozimo. Ali se heca ali pa ne pozna razmer. Samo zaradi Fer-netičev, ko smo obstali, je cestni transport utrpel dva milijona evrov škode v enem dnevu, kar smo tudi zelo kvalitetno potem rešili z Darsom.
Dokler niso slaščičarne odprli, nismo tega zahtevali, saj smo državotvorni in odgovorni in vemo, da gre za velik denar. Zdaj zahtevamo tudi mi denar nazaj, saj če je kdo utrpel škodo, ga je slovenski transport, potniški in tovorni promet, ki je stal v teh zastojih, ogrožali smo življenja svojih zaposlenih, česar se nihče ne zaveda. Deliti denar samo enemu segmentu, je protiustav-no in šli bomo na ustavno sodišče, če bo treba. /…/
Gre Štajerska v pravo smer, imamo dovolj energije in poguma?
Štajerci smo bili vedno pogumni, si pa želim, da čim prej vzpostavimo regije in prenesemo dolo-čene odločitve. Čeprav se bojim, da ne bo … moč in vpliv, ki ju ima vsak rad, sta zdaj skoncen-trirana v Ljubljani. Verjamem, da se Štajerci ne bomo dali, da se bomo razvijali, tudi infrastruk-turno. Če nam bodo kaj želeli vzeti, bomo glasni, kot sem tudi sam. Čeprav nam že jemljejo; jaz o tem govorim na glas, se ne strinjam in sem zelo pošten in spoštljiv do vseh, nič političen, čeprav nama z Blažem (Cvarom, predsednikom OZS op. a.) dostikrat očitajo, da sva opozicija, kar nisva, sva reprezentativna organizacija Obrtna zbornica Slovenije, ki vsakokratni vladi kaže-va ogledalo in kompas. In to delava zelo dobro.
Če bi šli na dolgo pot s tovornjakom, koga bi vzeli s sabo in kaj bi poslušala?
Dobra odločitev je vzeti partnerko. Poslušala bi narodno-zabavno glasbo, čeprav jo ona ne obo-žuje, jaz pa jo. Na vožnji sicer nisem bil že zadnjih 20 let, še vedno pa sedem v kamion in se kam odpeljem.
To je le del pogovora. V celoti ga lahko poslušate in pogledate na novice.si, stajcast.si, družbenih omrežjih in spletnih mestih za pretakanje vsebin.
The post Peter Pišek first appeared on Štajcast.
Štajcast
View all episodes
By ŠtajcastŠtajcast
Prevozništvo je hrbtenica slovenskega gospodarstva, pravi. Da lahko sploh stojimo pokonci, je potrebno za hrbtenico skrbeti 24 ur na dan. Tega se zaveda in aktivno skrbi za dobro prevozništvo v Sloveniji. Za svojo hrbtenico začne s skrbijo že zjutraj. Vstaja ob petih, obišče studio za gibanje. Čeprav odgovornost v prevozniškem podjetju vse bolj prelaga na sinove, je njegova osrednja pisarna v njihovem logističnem centru na Lopati pri Celju. Od tu vodi pot po vsej Sloveniji, do pisarn stanovskih organizacij, odločevalcev v politiki in že vrsto desetletij tudi k svetniškim obveznostim v Mestni občini Celje. Prevozništvo je njegovo poslanstvo. To je začutil, ko še ni dopolnil prvega desetletja življenja. Peter Pišek.
Pred skoraj štirimi desetletji ste začeli svojo poslovno pot, in to menda s posojenim denarjem.
Res je. Zelo mlad sem izgubil starše. Pri 15 letih sem v času štirih mesecev izgubil tako mamo kot očeta in ostal sam, samorastnik. Moral sem poskrbeti zase. Po zaključku srednje šole in koncu služenja vojaškega roka sem se zaposlil v Mlekarni Celeia, v proizvodnji, kjer so odpro-dajali vozila Tam. Seveda nisem imel dovolj denarja. Pomagali so mi sestra, svak in brat. Živeli smo na kmetiji, podrli nekaj topolov, jih prodali gozdnemu gospodarstvu, da sem imel denar za izpit in del denarja za vozila, vzel sem še nekaj posojila in privarčevani denar. Pri 19. letih sem začel svojo podjetniško pot s prvim vozilom Tam. Še zdaj sem hvaležen Mlekarni, da mi je dala priložnost, da sem šel na svojo pot.
Vse življenje sem govoril, da bom voznik. Stric me je spodbudil, da sem se šel učit za ključavni-čarja, kjer sem dobil štipendijo. Izučil sem se, vendar sem vseskozi govoril, da bom voznik. Po vojski sem odšel v poklicno šolo za voznika, saj si moral imeti poklicno šolo, da si dobil obrt. Bilo je zelo pestro in zelo lepo. Poklic opravljam s srcem, v veselje mi je. In znova bi ponovil svojo poklicno pot. Tudi kaj se je dalo ustvariti s prevozništvom. Zadnje obdobje so časi težji, nekoč je bilo stanje v družbi veliko bolj pozitivno, zdaj pa je gospodarstvo kot drugorazredni državljan. Družinsko podjetništvo je namreč tisto, ki ustvari večino BDP. V zadnjem času pa kot da nekdo tega ne razume ali ne želi razumeti. Politika je tista, ki ustvarja dobre pogoje za gospodarstvo, vendar nas je pripeljala do tega, da nismo konkurenčni, na kar opozarjajo vse zbornice in celo-ten gospodarski krog. Nekako ne najdemo dialoga, kar za to družbo ni dobro.
Hitro ste izgubili starše. Je bila to tudi nekakšna prednost, če zdaj pogledate nazaj?
Bilo je zelo težko. K sreči sem živel v okolju, kjer sem imel podporo sorodnikov in sosedov, tudi vzgojno-izobraževalnih institucij, kjer so mi prisluhnili in me bodrili. Ali me je to motiviralo, do-datno spodbudilo? Če bi imel starše, bi se najbrž oslonil nanje, imel sem ju neizmerno rad in še zdaj mi je težko. Ne vem, če bi dosegel, kar sem, če pri 15. letih ne bi doživel takšnega šoka. Moral sem poskrbeti za preživetje, da sem šel v šolo, da smo imeli denar za plačilo položnic, za obleke, in to s štipendijo, ki ni bila visoka. Sovrstniki so se zabavali, hodili po diskotekah, sam pa za to največkrat nisem imel dovolj denarja.
Zakaj ste pravzaprav našli veselje v avtoprevozništvu?
Najbrž so mi to položili v zibelko. Moj oče je bil furman, vozil je s konji. Kasneje so vsi prešli na traktorje in tovornjake, moj oče pa je izgubil roko v mlatilnici in ni mogel naprej s tehniko, bil je zadnji konjski furman v mestu. Pri sosedih so imeli staro pokvarjeno vozilo pod kozolcem, kjer sem se igral, pritiskal na hupo in govoril, da bom šofer, kar sem tudi hitro začel uresničevati. Ta kozolec sem pred leti kupil in tam zdaj gradim hišo. Še danes mi srce zaigra, ko vidim kamione, da gredo na pot. Za to sem navdušil tudi sinove, ki so vključeni v podjetje, eden od sinov je si-cer odšel v gostinstvo, vodi Pišek bar, saj ga je to veselilo. Na vse sem zelo ponosen. Zadnja leta sicer tudi oni izgubljajo voljo. Ne razumejo politike, niti mene, ko se borim in sem ‘čisto zra-ven’. Ta politika je tako zakomplicirana, nerazumljiva in nam zelo otežuje delo z raznoraznimi ukrepi, zakonodajo, obremenitvami, zato je volje morda nekoliko manj, toda otrokom govorim, da so v življenju vedno vzponi in padci. Tudi jaz sem jih imel. Verjamem, da za dežjem vedno pride sonce. Kot vodja moraš biti optimist, se odstraniti od ljudi, kadar ti je najbolj hudo. Sam grem rad v gozd. 30 let sem že lovec, čeprav za to nimam časa. Vodje ne smemo kazati stra-hu, utrujenost ali slabe volje, temveč moramo kazati smer svojim sodelavcem, jih motivirati. Predvsem v tem času, ko družba to potrebuje. Družba je na dnu, zato potrebujemo močne in energične ljudi, ki bodo to premagali.
Kako usklajujete odnose s sinovi v službi?
Ni preprosto. Vedno sem bil dober, pa tudi zelo strog oče. Od otrok sem vedno zahteval rezul-tate. Imeli so veliko, vendar so si morali veliko sami prislužiti. Še danes sem zahteven. Seveda pride do spora, vendar traja nekaj minut. Sinovi vedo, da jih imam najraje in jim to tudi povem. Zdaj so že skoraj vsi tudi sami očetje in me še bolj razumejo. Družina je osnovna celica družbe in kdor se tega ne zaveda, je pogubljen. Naša država se tega ne zaveda. Premalo poudarka daje na potencial in razvoj družine. 25 let sem že mestni svetnik. Ob sprejemanju proračuna se borim za demografijo, da je treba za rodnost in družine dati več denarja, bolj spodbujati stano-vanjsko politiko, mladim je treba nekaj ponuditi, da ostanejo, v mesto privabiti študente in še kaj.
Omenili ste, da ste mestni svetnik. Ste tudi ponosen Celjan?
Absolutno in to tudi povsod povem. Seveda poskušam v raznoraznih kontaktih v okviru svojih funkcij pomagati Celju, ki je središče savinjske regije, čeprav regije še niso vzpostavljene. Imamo čudovito geostrateško lokacijo in Celje si zasluži, da je center regije. Regije je treba čim prej vzpostaviti, na kar opozarjam tudi našega župana. Glede na zdravstvo, bolnišnico in infra-strukturo smo že center regije, ampak bi lahko bili še bolj tudi v gospodarskih segmentih. Lahko bi imeli velik intermodalni logistični center. Imamo avtocesto, pri Merkurju dovolj prostora in to so tiste poteze, ki jih je treba v mestu vleči.
Moram reči, da se dela kar dobro, da je posluh. To je vzpostavil že prejšnji župan Bojan Šrot, za kar se mu lahko zahvalimo, saj imamo velik politični bonton, ni obsojanj in prerekanj. Lepo mi je sedeti v mestnem svetu, saj so vsi dobri predlogi soglasno podprti. Čeprav sedanji župan nima svoje svetniške skupine, zelo dobro pelje mestni svet že tretje leto. Ne čuti se premoč večjih, ampak smo vsi slišani. Že drugi mandat vodim odbor za gospodarstvo in turizem, in to z veseljem, čeprav je to zame dodatna obremenitev. V nedeljo sem bil denimo ves dan v pisarni, da sem dobro preučil proračun za prihodnji dve leti.
Je danes biti podjetnik ali obrtnik težje kot 20 let nazaj?
Z vseh vidikov je težje. Glede na situacijo v zadnjih letih nihče noče odpirati novih podjetij. Pod-jetništvo je nespoštovano, necenjeno od družbe in države, gospodarstvo ima tudi premalo me-dijske podpore in se destabilizira. Na ekonomsko-socialnem svetu imamo tri partnerje: državo, sindikate in gospodarstvo – prva pa vedno izstavita račun gospodarstvu. Tudi pri zimskem do-datku in dolgotrajni oskrbi je bilo tako, brez pogajanj, brez argumentov sta dva tretjemu izstavi-la račun. Ko to vidijo mladi, gredo raje v javno upravo. Zakaj bi trdo garali in bil nespoštovani kot podjetniki? Tukaj imamo torej težave, mladi se raje infiltrirajo v neko javno podjetje in ne gredo svojo pot. V Obrtno-podjetniški zbornici se zelo trudimo, da bi mlade spodbudili k podjet-ništvu, na zbornici dobijo vso podporo, ki jo pri tem potrebujejo. Vabim mlade, da se odločijo za podjetništvo, saj za dežjem posije sonce in je zelo lepo biti podjetnik. Sam kreiraš delovni čas, produkt ali storitev in si cenjen – obrtniki in podjetniki smo definitivno cenjeni.
Božičnica je naletela na odobravanje pri ljudeh, kar je logično, in neodobravanje v gospodar-stvu, ki bo plačalo stroške.
Moje mnenje je, da vlada deli bombonjere. Včeraj sem slišal nekoga reči, da ima Alenka Bratu-šek slaščičarno. Božičnica – da, obrtniki in podjetniki smo jo že izplačevali in jo bomo še, toda biti mora neobdavčena, neobvezna in limitirana navzgor. Če že mora biti obvezna za vse, naj jo država tri leta zagotavlja iz proračuna, ampak naj jo dobijo tudi kmetje in samostojni podjetniki, vsi. Predvsem pa naj država zniža stroške dela. Ta vlada je z dohodninsko lestvico vsakemu vzela dve božičnici na leto, prejšnja vlada jo je spustila, ta pa dvignila. Napako so naredili. Božičnico uzakoniti dva meseca pred koncem leta … nismo je dali ne v svoje produkte ne v sto-ritve. Kam naj gremo po denar, na banko? Tega denarja nima ne javna uprava ne gospodar-stvo, da to ni dobro, opozarjajo tudi makroekonomisti. Seveda je lepo vzeti denar, ko se ga deli, ampak verjamem, da Slovenci nimajo tako kratke pameti. Tudi politično se je opoziciji temu težko upreti, saj boš izgubil volitve, in premier je to zdaj izkoristil.
Gospodarstvo je tisto prvo, ki nagrajuje svoje ljudi. Moje podjetje je velika družina, vse po-znam, želim, da do upokojitve ostanejo pri nas, da imajo dobre delovne pogoje in dohodke. Ampak nimam čarobne palice. Če že govorimo o božičnici, bi moralo biti prehodno obdobje treh let, da lahko to implementiramo v lastno ceno, predvsem pa mora država takoj razbremeniti gospodarstvo, kar je tudi ena od zahtev prevoznikov. Ne zmoremo več, preveč nas je obreme-nila in država se mora zamisliti. Če ne bomo našli rešitev, bo to za družbo zelo slabo.
Ste tudi prvi med avtoprevozniki. Vlada je obljubila podaljšanje vinjet. Vi pa predlagate 33 od-stotkov cestnine tudi za avtoprevoznike.
Mislim, da bi bilo to pošteno, če nekdo deli bombonjero. Zdaj govorimo o tem, kako so ljudje stali v kolonah, koliko zastojev je bilo, kako je Dars povzročil škodo, kar je priznal tudi sam premier. Naenkrat gradimo drugi tir, rekonstruiramo Primorko, Štajerko … in seveda smo nare-dili kaos v prometu. In kako smo ogrozili varnost in pretočnost. Ministrica je v soočenju na POP TV izjavila, da mi med vikendi ne vozimo. Ali se heca ali pa ne pozna razmer. Samo zaradi Fer-netičev, ko smo obstali, je cestni transport utrpel dva milijona evrov škode v enem dnevu, kar smo tudi zelo kvalitetno potem rešili z Darsom.
Dokler niso slaščičarne odprli, nismo tega zahtevali, saj smo državotvorni in odgovorni in vemo, da gre za velik denar. Zdaj zahtevamo tudi mi denar nazaj, saj če je kdo utrpel škodo, ga je slovenski transport, potniški in tovorni promet, ki je stal v teh zastojih, ogrožali smo življenja svojih zaposlenih, česar se nihče ne zaveda. Deliti denar samo enemu segmentu, je protiustav-no in šli bomo na ustavno sodišče, če bo treba. /…/
Gre Štajerska v pravo smer, imamo dovolj energije in poguma?
Štajerci smo bili vedno pogumni, si pa želim, da čim prej vzpostavimo regije in prenesemo dolo-čene odločitve. Čeprav se bojim, da ne bo … moč in vpliv, ki ju ima vsak rad, sta zdaj skoncen-trirana v Ljubljani. Verjamem, da se Štajerci ne bomo dali, da se bomo razvijali, tudi infrastruk-turno. Če nam bodo kaj želeli vzeti, bomo glasni, kot sem tudi sam. Čeprav nam že jemljejo; jaz o tem govorim na glas, se ne strinjam in sem zelo pošten in spoštljiv do vseh, nič političen, čeprav nama z Blažem (Cvarom, predsednikom OZS op. a.) dostikrat očitajo, da sva opozicija, kar nisva, sva reprezentativna organizacija Obrtna zbornica Slovenije, ki vsakokratni vladi kaže-va ogledalo in kompas. In to delava zelo dobro.
Če bi šli na dolgo pot s tovornjakom, koga bi vzeli s sabo in kaj bi poslušala?
Dobra odločitev je vzeti partnerko. Poslušala bi narodno-zabavno glasbo, čeprav jo ona ne obo-žuje, jaz pa jo. Na vožnji sicer nisem bil že zadnjih 20 let, še vedno pa sedem v kamion in se kam odpeljem.
To je le del pogovora. V celoti ga lahko poslušate in pogledate na novice.si, stajcast.si, družbenih omrežjih in spletnih mestih za pretakanje vsebin.
The post Peter Pišek first appeared on Štajcast.
Štajcast