Druga velikonočna nedelja - Duhovnik Simon Potnik, 27. 4. 2025

Vstali Jezus pride skozi zaprta vrata. Ne da bi trkal, ne da bi poravnal račune, ne kot duh, ampak kot ranjen. Vrata so bila zaklenjena zaradi strahu – pred Judi, pred samim seboj, pred lastnimi izdajami. Jezus se postavi mednje, sredi njihovih ran, sredi njihovega sramu, in reče: Mir z vami. To je mir, ki ima rane, mir iz odpovedi in ljubezni, ki je šla do konca. V njih vdihne svoj mir in pravi: Prejmite Svetega Duha. Bog ustvarja na novo, z novo človečnostjo in poslanstvom. Komur grehe odpustite, so jim odpuščeni. Božji obraz je obraz usmiljenja. Tudi če bi bila duša kakor razpadajoče truplo – po božje ni tako. 

Tomaž, ki ga ni bilo z njimi, se želi prepričati. Jezus pride tudi zaradi njega in se ne sramuje njegovih dvomov. Tomažu zadostuje navzočnost, beseda. Moj Gospod in moj Bog! Ta izpoved vere ne izhaja iz nauka, ampak iz odnosa. Jezus se dotika tam, kjer najbolj boli – z mirom, z odpuščanjem. To je vera, ki raste iz Jezusovega dotika mene. Rane so ostale. Vstajenje jih ni izbrisalo. Križani je vstal, vstali pa je še vedno križani. Križ brez velike noči je slep, velika noč brez križa pa prazna. Nedelja božjega usmiljenja je blagor za nas, ki nismo videli, pa verujemo. On pride znova in znova – čez naše zaklenjene strahove, ponos, padce – in reče: Mir s teboj. Ne zato, ker si ga zaslužimo, ampak ker ga potrebujemo. Usmiljenje je edina pot.