Kdaj sploh lahko rečemo, da smo izstopili iz cone udobja? A vedno, ko si upamo, smo pripravljeni poskusiti nekaj novega, to pomeni, da smo že izstopili iz te cone? Kaj nas največkrat zadržuje v coni udobja, da se ne premaknemo? Ali morda v partnerstvu prevečkrat pričakujemo skupen izstop iz cone udobja, potem pa nastopijo težave, ko eden bi, drugi ne bi?