1. Govornika  dr. Andreja Pšeničny in Iztok Prosen – psihoterapevta in dolgoletna raziskovalca odnosov – v tej epizodi razmišljata o paradoksu dolgotrajne bližine in ohranjanja erotičnega naboja v partnerskih razmerjih. Govorita kot strokovnjaka, ki s kombinacijo teoretičnega znanja in praktičnih vpogledov raziskujeta, kako ostati ljubimca tudi v dolgih odnosih, kjer bližina pogosto pomeni konec poželenja.

2. O epizodi  Epizoda poglobljeno razgrne temeljni paradoks bližine in poželenja. Avtorja razbijata kliše, da bližina ubija erotiko, in poudarjata, da prava erotika ne išče novih teles, temveč nov pogled na znano telo. Raziskujeta, zakaj se želja pogosto umakne rutini, varnosti in simbiozi ter zakaj zlitje dveh oseb ni enako intimnosti.

Predstavita več tipičnih dinamik, ki erotično napetost uničujejo: od starševsko-otroških vlog (00:17:03), čustvenega zlivanja (00:04:47), do izgube individualnosti v partnerstvu (00:09:25). Erotika umira, ko se odnos spremeni v varnostno zatočišče brez prostora za domišljijo, razliko ali vznemirjenje.

V drugem delu (od 00:26:32 naprej) prenašata izkušnje »mojstrov erotike« – ljudi, ki znajo ohranjati strastno povezanost. Ti ljudje razumejo pomen prisotnosti, počasnosti, nepredvidljivosti in igrivosti, ter zmorejo vzdržati napetost brez nuje po takojšnji razrešitvi (00:43:11). Erotika je, pravita, igra med »skoraj« in »še ne«, ne pa samo tehnična izvedba spolnosti.

3. Ključne točke 1. Erotika potrebuje razliko, ne distanco (00:25:55) Resnična strast ni v oddaljenosti, ampak v sposobnosti, da si blizu in hkrati ohraniš individualnost. Preveč bližine (zlitje) duši napetost, distanca pa lahko postane obrambni mehanizem.

2. Zrela erotika temelji na varni navezanosti in svobodi hkrati (00:33:30) Mojstri erotike ohranjajo zaželenost skozi pogled, dotik in besedo – ne z rutino, temveč z igrivo prisotnostjo. Ne gre za lastništvo, temveč za ponovno in svobodno izbiro partnerja.

3. Napetost je ključ – ne razrešitev (00:43:11) Erotika živi v počasnosti, v zadrževanju, v tistem "še ne". Mojstri erotike razumejo, da je največja moč prav v zmožnosti bivanja na robu dotika, kjer si močno zaželen, a še ne dosežen.

4. Konflikt ni sovražnik, ampak možnost za poglobitev (00:52:08) Zrela partnerja uporabita konflikt kot priložnost za izraz razlik, ki jih ne doživljata kot grožnjo, ampak kot temelj erotične napetosti in spoštovanja.

4. Najboljši citati »Prava erotika ne išče novih teles, ampak nov pogled na znano telo.« – dr. Andreja Pšeničny (00:01:52)

»Seksualnost brez čutnosti je premalo – moraš si želeti človeka, ne le telesa.« – Iztok Prosen (00:22:08)

»Partner ni moj – je nekdo, h kateremu se vračam, ker ga znova in znova izbiram.« – Iztok Prosen (00:31:55)

»Erotika ni v končnem dejanju, ampak v počasnem stopnjevanju – v zadrževanju tik pred dotikom.« – dr. Andreja Pšeničny (00:43:42)

1. Govornika V tokratni epizodi se pogovarjata psihoterapevta Iztok Prosen in dr. Andreja Pšeničny, oba z dolgoletnimi izkušnjami na področju partnerske terapije, čustvene dinamike in individualne psihoterapije. Njuna diskusija se osredotoča na paradoks ljubezni in agresije – kako pogosto agresija ni izraz moči, temveč nemoči in strahu pred bližino. Odpirata vprašanja, kaj se zgodi, ko ljubezen ne sproži topline, ampak napetost, in kako intima lahko sproži ne le ranljivost, temveč tudi obrambne mehanizme in destruktivne vzorce.

2. O epizodi  Epizoda se poglobi v dinamiko agresije kot odziva na bližino – ne kot sovražnosti, temveč kot obrambe pred razgaljenostjo, ranljivostjo in starimi travmami. Prosen in Pšeničny raziskujeta, kako lahko ljubezen, čeprav želen občutek, sproži alarm v telesu in psihi, ker odpira stara, pogosto nezavedna čustva – sram, bolečino, strah pred izgubo ali občutek lastne nevrednosti.

Govornika razložita, da agresija v odnosih pogosto nastopa kot način ohranjanja distance: bodisi kot napad, pasivni umik, posmeh ali kontrola. Raziskujeta, kako posamezniki pogosto ne znajo izraziti svojih čustev drugače, saj jih niso znali ne prepoznati ne ubesediti – zato postanejo agresivni, ko so čustveno preplavljeni.

Epizoda postavlja agresijo kot jezik nemoči in neizrečenega hrepenenja po varni bližini. Dotakneta se tudi pomena čustvene regulacije, telesnih meja, terapevtskega odnosa, koncepta "čustvene investicije" in pomena vzpostavljanja varnega prostora, kjer je možno postopno spuščanje oklepa. Razlikujeta med terapevtskim razumevanjem stisk in tem, kar je še možno pričakovati v partnerskem odnosu.

3. Ključne točke 1. Agresija kot zaščita pred ranljivostjo (00:01:19)

Agresija v odnosih pogosto ni izraz sovraštva, ampak zaščita pred občutkom razgaljenosti, občutkom, da smo "preveč" za drugega ali da nismo vredni ljubezni.

2. Ljubezen prebuja stare rane (00:02:40–00:03:47)

Bližina ne pride v prazno polje – vanjo vstopajo stari vzorci in izkušnje. Ko je bila ljubezen v preteklosti pogojevana ali rušilna, postane zdaj napeta, nelagodna.

3. Intimna tesnoba in notranji konflikti (00:06:27–00:08:21)

Intima pogosto sproža tesnobo, ne le zaradi preteklih izkušenj, temveč ker se v njej pokaže dvom vase in želja po varnosti brez tveganja.

4. Potrebujemo odnose, ne pa zamenjave za starše (00:08:32–00:09:34)

Od odraslih odnosov ni realno pričakovati brezpogojnega sprejemanja. Odnosi ne smejo biti zamenjava za otroške neizpolnjene potrebe.

4. Najboljši citati “Ljubezen ni potrditev ega, ampak je razgradnja vsega, kar je ego zgradil za svojo zaščito.” – dr. Andreja Pšeničny (00:24:48)

“Agresija ni vedno napad. Je pogosto neuspešen poskus bližine, ko oseba ne zna ali ne zmore drugače izraziti svoje ranljivosti.” – Iztok Prosen (00:35:24)

“Ko nas ima nekdo rad, nam kaže, kako smo dragoceni. In mi te slike o sebi ne prenesemo, ker ni skladna s tem, kar smo celo življenje verjeli o sebi. ” – dr. Andreja Pšeničny (00:28:00)

1. Govornika  Epizodo vodita dr. Andreja Pšeničny in Iztok Prosen, oba izkušena psihoterapevta. V tej epizodi nadaljujeta cikel o bližini in intimnosti, pri čemer osrednjo pozornost namenjata strahu pred bližino – notranjemu konfliktu med željo po povezanosti in potrebo po ohranjanju lastne identitete. Raziskujeta, kako ta ambivalenca izvira iz zgodnjih izkušenj in kako se izraža v odraslih odnosih.

2. O epizodi 

V tej poglobljeni epizodi se govornika osredotočita na psihološko dinamiko strahu pred bližino, ki ni patologija, temveč normalen obrambni odziv na hkratno hrepenenje po bližini in strah pred izgubo sebe. Govorita o ambivalentni navezanosti, obrambnih mehanizmih, kot so umik, cinizem, samozadostnost, in narcističnih oklepih, kot so perfekcionizem in deloholizem.

S pomočjo strokovnih uvidov, praktičnih primerov in izkušenj iz psihoterapevtske prakse pokažeta, kako strah pred bližino oblikuje vedenje v odnosih – od mikro izogibanj, tihega sabotiranja intimnosti, do težav s postavljanjem in prenašanjem meja. Posebej izpostavita pomen sramu kot temeljne ovire za zdravo bližino.

Ključna tema epizode je, da bližina ne pomeni le fizične ali čustvene prisotnosti, temveč zmožnost ostati v odnosu tudi takrat, ko postane nelagodno, napeto ali težko. Poudarita pomen poguma, da ostanemo ranljivi ter da prepoznavamo in reguliramo lastne obrambne vzorce, ne da bi izgubili stik s seboj ali z drugim.

3. Ključne točke

Strah pred bližino ni disfunkcija, temveč psihološko ravnotežje med hrepenenjem po bližini in potrebo po avtonomiji. (0:03:20)

Obrambni mehanizmi (npr. humor, izogibanje, samozadostnost) omogočajo kratkoročno preživetje, vendar dolgoročno ovirajo razvoj intimnosti. (0:13:35)

Sram je pogosto jedro strahu pred bližino – občutek, da nismo dovolj, nas zadržuje pri izražanju ranljivosti in vzdrževanju stika. (0:18:17, 0:35:35)

Zdrava bližina vključuje nihanje med stikom in distanco, ki je zavestno, mehko in brez dramatike. V nasprotju s tem razcepljeni odnosi vodijo v začarani krog odmika in zlitja. (0:08:20, 0:11:41)

Prava bližina pomeni ostati v odnosu tudi takrat, ko ni popolnega razumevanja, ko sta prisotni napetost in ranljivost. To gradi zaupanje in omogoča zrel odnos. (0:50:03–0:52:31)

4. Najboljši citati "Perfekcionizem in samozadostnost ne govorita o moči, temveč o ranjenosti." – Andreja Pšeničny (0:20:27)

"Tišina v paru je lakmusov papir za toleranco na psihično bližino." – Profesor Sova (0:28:56)

"Prava bližina se začne, ko ne iščeš več izgovorov, ampak pogum, da si upaš ostati takrat, ko ne veš, kaj se dogaja." – Iztok Prosen (0:51:30)

1. Govornika V epizodi sodelujeta psihoterapevta dr. Andreja Pšeničny in Iztok Prosen, oba z dolgoletno izkušnjo v individualni, partnerski  in skupinski psihoterapiji. Njuno delo se osredotoča na relacijsko dinamiko, navezanost in osebnostne strukture. V tej epizodi se posvetita intimnosti – kaj v resnici pomeni bližina, kako se gradi, kaj jo ogroža, ter kako se kažejo nevidne ovire, kot so obrambni mehanizmi, sram, dvojna sporočila in razcepljena čustvena stanja.

2. O epizodi Epizoda se začne z mislimi o tem, da intimnost ni samoumevna ali preprosta. Za pravo bližino sta potrebna dva poguma: da se razkrijemo in da zdržimo, ko nas nekdo resnično vidi (00:00:50). Govornika raziskujeta razliko med telesno in psihično bližino, ter poudarita, da že naša koža – kot prvi organ za stik – nosi zapise zgodnjih izkušenj, ki oblikujejo naš odnos do dotika, navezanosti in varnosti.

Skozi razvojno perspektivo razložita, kako se zgodnje izkušnje z materjo – še posebej v času simbiotske povezanosti – zapišejo kot "notranje predstave" in kasneje oblikujejo naša pričakovanja v partnerskih odnosih (00:02:29). Pogovor zajame tudi nevrofiziološke osnove bližine: simpatična aktivacija, vagusni živec, mehanizmi boja, bega in zamrznitve – in kako ti vplivajo na našo toleranco do bližine (00:09:03).

Dotakneta se pomena dotika kot jezika prisotnosti – kdaj dotik zdravi, kdaj pa obudi travmo in nelagodje (00:12:43). Poudarita tudi razliko med "jaz", "ti" in "midva", ter zakaj zdrava intimnost zahteva sposobnost biti skupaj, a hkrati ostati ločen subjekt (00:17:37). Razpravljata tudi o tem, kako »popolna iskrenost« včasih ni izraz bližine, ampak lahko postane oblika nasilja, če ni podprta z obzirnostjo (00:30:42).

Proti koncu naslovita pomembno dinamiko: razcepljena kapaciteta za bližino – zakaj nekateri zmorejo intimnost samo v specifičnih kontekstih (npr. spolnost), v vsakdanjih odnosih pa se umaknejo ali ogradijo (00:52:33). Zaključno poglavje se dotika razlike med deljenjem in ekshibicijo – ali se razkrivamo, da gradimo odnos, ali iščemo zunanjo potrditev (00:58:57).

3. Ključne točke Ena ključnih ugotovitev epizode je, da terapevtov kontratransfer (protiprenos) – torej notranji odziv na klienta – pogosto razkrije, da je nekaj v izraženih čustvih neavtentičnega ali razcepljenega. Če terapevt čuti nelagodje ali oddaljenost, to lahko kaže na klientovo neraziskano dinamiko, ki je še nezavedna (00:03:44).

Pomembno orodje, ki ga omenjata, je uporaba bližine kot regulativnega sredstva, kjer lahko varna  prisotnost zdravi občutke ločenosti ali razdrobljenosti (00:12:43).

Druga osrednja misel je, da zrela intimnost pomeni sposobnost biti “jaz” tudi znotraj “midva”. Razlik ni treba razreševati, temveč jih odnos mora zdržati. To pomeni sprejemanje drug drugega tudi, ko se ne ujemamo popolnoma (00:22:47).

Še en praktičen uvid: kapaciteta za intimnost se gradi v vsakodnevnih situacijah, ne le v globoko ritualiziranih (npr. spolnost, terapija). Vaditi jo pomeni tvegati razkrivanje tudi takrat, ko ne vemo, kakšen bo odziv – in zdržati možnost, da odziva ni (00:52:33).

4. Najboljši citati “Prava bližina zahteva dva poguma: razkriti se in zdržati pogled drugega.” — Iztok Prosen (00:00:50)

“Intimnost je v resnici nevarna vaja — vsakokrat, ko se razkrijem, tvegam.” — Iztok Prosen (00:24:05)

“Ločenost v zreli intimi pomeni, da sem sam s sabo tudi takrat, ko sem s tabo.” — Andreja Pšeničny (00:45:55)

“Včasih bližino iščemo z istimi orodji, s katerimi smo se je nekoč morali braniti.” — Andreja Pšeničny (00:28:15)

“Včasih se ljudje razkrivajo ne zato, da bi se približali, ampak zato, da bi obvladali odziv drugega.” — Iztok Prosen (00:59:20)

1. Govornika  Iztok Prosen in Andreja Pšeničny sta psihoterapevta, ki v tej epizodi nadaljujeta razpravo o seksualnosti – tokrat z osredotočenjem na perverzije. S strokovno in empatično analizo nas popeljeta skozi psihološke, družbene in intimne dimenzije spolnosti, pri čemer raziskujeta, kaj perverzija v resnici pomeni in kako jo lahko razumemo kot možnost samospoznavanja, ne zgolj kot odklon.

2. O epizodi  V ospredju epizode je vprašanje, kje je meja med raziskovanjem spolnosti in prisilnim ponavljanjem, ki vodi v stagnacijo. Govornika osvetlita pojem perverzije skozi različne perspektive:

Psihološko: perverzija kot kompulzivno ponavljanje enega vzorca, ki zaklene dostop do širšega spektra spolnosti (00:02:21).

Družbeno: perverznost kot projekcija kolektivnega nelagodja, ki se skozi zgodovino neprestano spreminja (00:11:39).

Intimno: monotonija in ritualizacija v partnerski spolnosti lahko postaneta oblika perverzije (00:06:51), če iz odnosa izgine radovednost, igrivost in pristni stik.

V epizodi naslovita tudi pomen privolitve, moči, kontrole in prepuščanja (00:36:15), razlikujeta med svobodnim eksperimentiranjem in bežanjem pred seboj. Poudarita, da sodobna seksualnost dopušča širši spekter praks, a opozarjata na tveganje, ko užitek postane pogojen z ritualom (00:39:00).

3. Ključne točke Perverzija ni vsebina, ampak oblika (00:02:21): gre za prisilno, ritualizirano ponavljanje, ki preprečuje svobodno raziskovanje seksualnosti.

Perverzija kot ogledalo družbenih strahov (00:13:15): kar družba označi kot "perverzno", pogosto razkriva njene lastne meje in represije.

Meja med raziskovanjem in kompulzijo (00:09:37): pomembno je razlikovati med radovednostjo in nujo – ko je spolnost brez izbire, postane patološka.

Pristna seksualnost zahteva igrivost, zaupanje in pogovor (00:34:30): brez teh elementov spolnost postane mehanična, odnos pa prazen.

4. Najboljši citati »Perverzija je lahko pogum in varnost. Ali pa prisila – odvisno, kdo vodi. Ko je pogum, je to radikalno sprejemanje lastnih senc.« - Iztok Prosen (00:02:21)

»Ko nečemu rečemo perverzno, razkrivamo lastne meje in nelagodje – bolj kot sodimo dejanje, razgalimo sebe.« - Andreja Pšeničny (00:11:40)

»Perverzija postane del zdrave spolnosti, če ni rezultat kompulzije, ampak zavestnega raziskovanja sebe in svojih meja.« - Iztok Prosen (00:44:17)

1. Govornika

Andreja Pšeničny in Iztok Prosen – oba psihoterapevta z bogatimi izkušnjami na področju čustvene intime, odnosa do telesa, erotike in seksualnosti. V tej epizodi razpravljata o razvoju seksualnega jaza, dotiku, igrivosti, sramu in erotiki v sodobnih intimnih odnosih. Njun pogovor ni le terapevtski, temveč filozofsko-intimen, poln literarnih in psiholoških uvidov.

2. O epizodi 

V tej epizodi raziskujeta temeljne vidike človeške seksualnosti – od otroške radovednosti do odrasle intimnosti. Osrednji poudarek je na dotiku kot primarnem jeziku bližine, na igrivosti kot ključu do dobre seksualnosti in sramu kot notranjem stražarju želja, ki pogosto zavira naš stik z užitkom.

Dotakneta se tudi razlike med senzualnim in seksualnim dotikom (11:19), pomena počasnosti, uglasitve, in tiste globoke izmenjave, ki jo omogoča prava erotika. Z literarnimi utrinki Andreje Pšeničny in referencami na Bukowskega razmišljata o orgazmu kot točki razkritja ali pa kot bežanju pred bližino (30:00).

Obravnavata tudi družbene in osebne izvore sramu (23:21), vpliv pornografije (17:14), ter kako  v dolgotrajnih odnosih bližina ni ovira, ampak  pogoj za globljo povezanost.

3. Ključne točke

Dotik je prvi jezik intime (03:00): Način, kako smo bili kot otroci dotikani, določa naš kasnejši odnos do seksualnosti – lahko kot vir varnosti ali kot sprožilec strahu in zadržanosti.

Senzualnost ni tehnika, ampak prisotnost (13:00): Prava erotika se začne, ko ne sledimo več scenariju, ampak raziskujemo brez cilja, brez potrebe po dosežku. Igrivost je temelj zdrave seksualnosti.

Sram ni le ovira, je lahko tudi erotična napetost (21:04): Sram zaznamuje mejo med dovoljenim in želenim. Če nas ne paralizira, lahko okrepi željo in poglobi stik.

Orgazem ni cilj, ampak samo ena izmed točk (30:00): Največja intima se pogosto zgodi po orgazmu – v tišini, v skupnem dihu, v nebesedni bližini, kjer ni več ničesar za dokazovati.

4. Najboljši citati

»Varni in mehki dotiki v otroštvu nam dajo občutek, da smo vredni užitka.« - Andreja Pšeničny (10:47)

»Orgazem ni vedno vrhunec užitka, ampak je pogosto izogibanje temu, da bi ostali tam, kjer bi se zares srečali.« - Andreja Pšeničny (27:53)

»Intima se zgodi, ko lahko dva skupaj molčita.« - Iztok Prosen (32:20)

1. Govorniki  Gost epizode je Sergej Bižal, vodja forenzičnih preiskav pri podjetju Deloitte, strokovnjak za preiskovanje kibernetskih prevar in socialni inženiring, ki ima izkušnje tako z analiziranjem napadalcev kot s podporo žrtvam. Skupaj z voditeljema, psihoterapevtoma dr. Andrejo Pšeničny in Iztokom Prosenom, raziskuje mehanizme brutalnih oblik prevar – zlasti t. i. »whaling« (ciljane poslovne prevare na vodstveni kader) in ljubezenske prevare (romantični scam), ter psihološko dinamiko manipulacij in zlorab zaupanja.

2. O epizodi  Epizoda globinsko razišče, kako mojstrsko napadalci manipulirajo s čustvi, zaupanjem in psihološkimi ranljivostmi svojih tarč. Pri whaling napadih gre za natančno profiliranje žrtev – predvsem vodilnega kadra – z namenom izpeljave velikih finančnih transakcij. Bižal opisuje primere, kjer napadalci delujejo organizirano kot vojaške enote (čas: 00:03:13–00:05:22).

Ljubezenske prevare pa temeljijo na dolgotrajnem čustvenem zavajanju prek lažnih profilov (pogosto z AI-generiranimi podobami), ki žrtve vodijo do postopnega prenosa denarja v zameno za občutek ljubljenosti (čas: 00:10:24–00:15:03). Obe vrsti napada izkoriščata razvojne ranljivosti – od potrebe po potrditvi in pripadnosti, do občutkov osamljenosti in dolžnosti (čas: 00:19:56–00:27:10).

Gostje se poglobijo v dinamiko avtoritete in regresije – kako profesionalci postanejo čustveno podrejeni, kot "pridni otroci", ko jih napadalci postavijo v hierarhične odnose, ki spominjajo na odnose s starši (čas: 00:20:31–00:26:58).

Epizoda izpostavlja tudi sekundarno viktimizacijo – kako okolica in mediji pogosto dodatno kaznujejo žrtve z obtoževanjem, namesto da bi jim nudili podporo (čas: 00:56:30–00:58:35).

3. Ključne točke Napadi whaling so izjemno kompleksni in načrtovani (čas: 00:03:13–00:05:47): žrtve so skrbno izbrane, napadalci pa uporabljajo sofisticirane psihološke in tehnične taktike, pogosto znotraj organiziranih kriminalnih struktur.

Ljubezenske prevare ciljajo na čustvene praznine (čas: 00:10:24–00:15:03): tarče so pogosto osamljene osebe, starejše od 60 let, pri čemer manipulacija temelji na ustvarjanju iluzije pristnega odnosa.

Psihološki mehanizmi, kot so regresija in potreba po ugajanju avtoriteti, onemogočijo kritično presojo (čas: 00:19:56–00:27:10): napadalci vzpostavijo dinamičen odnos, kjer se čustvena navezanost zlorabi kot sredstvo nadzora.

Sekundarna viktimizacija povzroči dodatno škodo (čas: 00:56:30–00:58:35): žrtve doživljajo močan sram, izgubo samozaupanja in družbeno stigmatizacijo, kar pogosto preprečuje okrevanje.

4. Najboljši citati "Žrtev ni prevarana v razmišljanju, ampak v občutku pripadnosti, zaupanja, lastne vrednosti in ljubljenosti." - dr: Andreja Pšeničny (00:52:05)

"Ko žrtve pridejo k meni, nikoli ne rečejo 'bil sem prevaran', ampak 'ne morem več zaupati'." - Sergej Bižal (00:52:13):

"Komentarji pod članki o žrtvah prevar so včasih hujši kot sam napad – sekundarna viktimizacija je brutalna." - Sergej Bižal (00:57:19)

"Sposobnost zaupati, ljubiti in skrbeti ni slabost, ampak najmočnejše orožje." - Sergej Bižal (01:04:50)

1. Govorniki  Gost epizode je Sergej Bižal, vodja forenzičnih preiskav pri podjetju Deloitte, strokovnjak za finančni kriminal in z več kot dvema desetletjema izkušenj s preiskovanjem primerov socialnega inženiringa. Skupaj z gostiteljema, psihoterapevtoma dr. Andrejo Pšeničny in Iztokom Prosnem, razkrivajo psihološko ozadje socialnega inženiringa – ene najnevarnejših oblik manipulacije, ki cilja neposredno na človekovo psiho, ne na tehnologijo.

2. O epizodi  Epizoda se poglobi v kompleksnost socialnega inženiringa kot prefinjene oblike manipulacije, ki zlorablja temeljna človeška čustva, kot so zaupanje, občutek dolžnosti, potreba po pripadnosti in odgovornosti. Dr. Pšeničny razloži, kako napadalci s psihološkimi mehanizmi žrtve pahnejo v tri ključna stanja: disociacijo, regresijo in trans (0:05:04), kar vodi do zmanjšane zavesti in avtomatiziranega vedenja.

Gost Bižal s številnimi resničnimi primeri razloži, kako napadi potekajo, ter izpostavi, da napadalci z uporabo vlog avtoritete, čustvene nujnosti in izolacije žrtve ustvarijo popolno okolje za zlorabo (0:11:21). Poudarjena je tudi razlika med pozitivno in negativno manipulacijo (0:03:48).

Skozi pogovor se razkrije, da socialni inženiring ni nov pojav – obstaja že stoletja, vendar je tehnologija, predvsem umetna inteligenca, napadalcem dala nova orodja, kot so deepfake videi, voice spoofing in sofisticiran phishing (0:27:02–0:30:13).

3. Ključne točke Socialni inženiring cilja na psihološke šibkosti, ne na tehnične ranljivosti. Zlorablja čustva, kot so zaupanje, dolžnost in strah pred izgubo (0:01:50).

Trije psihološki mehanizmi (disociacija, regresija, trans) so ključni za uspešnost napada (0:05:04). Napadalci ustvarjajo pritisk, prevzemajo vloge avtoritet in manipulirajo s čustvi.

Učinkovitost phishinga je visoka – že 1 % uspešnost pri milijonih dnevnih sporočil povzroči tisoče žrtev (0:25:21).

Sram in strah po prevari sta glavni oviri za prijavo, kar napadalcem omogoča nadaljnje zlorabe (0:16:43).

Digitalna orodja, kot je umetna inteligenca, omogočajo verodostojne ponaredke, ki izničujejo običajne metode preverjanja pristnosti (0:27:02–0:30:13).

4. Najboljši citati "Socialni inženiring ni napad na gesla – je napad na zaupanje, na dolžnost in na človekovo potrebo, da ne pusti drugega na cedilu." – dr. Andreja Pšeničny (0:39:34)

"Žrtev ni žrtev zato, ker je šibka ali naivna. Žrtev je žrtev zato, ker je človek." – Sergej Bižal (0:18:30)

"Ta dvojnost žrtve – da je hkrati sostorilec, ker aktivno sodeluje – ustvarja grozljiv notranji konflikt krivde in sramu." – Sergej Bižal (0:18:53) "To je kot tisti ulični trik s tremi lončki. Vemo, da je prevara. A vseeno mislimo, da bomo mi tisti, ki bomo zmagali."- Iztok Prosen (0:39:34)

1. Govornika  Dr. Andreja Pšeničny je psihoterapevtka z dolgoletnimi izkušnjami na področju globinske psihoterapije in raziskovanja čustvenih in relacijskih vzorcev. V tej epizodi se skupaj z Iztokom Prosenom, strokovnjakom za psihodinamske procese in terapevtske prakse, pogovarjata o kompleksnem odnosu med bolečino in užitkom, raziskujeta dinamike mazohizma, sadizma, samopoškodovanja ter družbene normalizacije trpljenja.

2. O epizodi Epizoda se poglobi v koncept užitka v bolečini z dveh vidikov: osebnega (mazohističnega) in relacijskega (sadističnega). Govornika razpravljata o tem, kako bolečina v določenih psihičnih stanjih ni zgolj simptom trpljenja, temveč tudi način samoregulacije, potrditev obstoja in celo oblika povezovanja z drugimi.

Dotakneta se terapevtskih primerov, kjer bolečina postane komunikacija, sredstvo za ustvarjanje odnosa ali kaznovanje drugega. Ob tem analizirata vpliv ranjenih osebnostnih struktur, kjer je trpljenje ena redkih poti do čutenja.

V zaključku se dotakneta tudi družbene dimenzije, kjer je trpljenje v nekaterih kontekstih celo vrednota – od religije do pop kulture in profesionalnega športa – ter opozorita na nevarnosti normalizacije psihološke in fizične bolečine kot merila vrednosti ali uspeha.

3. Ključne točke [00:02:30] Bolečina kot stik s sabo: V določenih psihičnih stanjih postane bolečina edini način, da človek potrdi svoj obstoj. Ne gre nujno za samouničenje, temveč za potrebo po čutenju in notranji kontinuiteti.

[00:12:48] Bolečina kot relacijski mehanizem: Užitek v bolečini ni vedno patološki – včasih gre za poskus ohranjanja odnosa. Posamezniki skozi lastno trpljenje izsiljujejo pozornost, občutek moči ali bližino drugega.

[00:29:53] Samopoškodovanje kot jezik: Profesor Sova predstavi psihodinamsko ozadje samopoškodovanja kot zamenjavo za psihično bolečino, mehanizem samoregulacije in obliko notranje kontrole.

[01:00:18] Družbena glorifikacija trpljenja: Družba pogosto povzdiguje bolečino kot moralno vrednoto. Trpljenje postane valuta uspeha (npr. “no pain, no gain”), kar vodi v normalizacijo izgorelosti in psihološke odpovedi.

4. Najboljši citati

“Na neki ravni je to, da si ne zaslužim ljubezni, samo druga plat istega kovanca, kjer s svojo bolečino kaznujem drugega.” - Iztok Prosen [00:08:34]

“Point psihoterapije je, da sami sebi postanemo boljši starši, kot so bili naši starši.” - dr. Andreja Pšeničny [00:52:06]

“Ko nam neha to, kar smo naredili narobe, zbujati krivdo, in začnemo nositi odgovornost brez samokaznovanja – takrat vstopimo v polje svobode.” - dr. Andreja Pšeničny [00:53:31]

“Ko se bolečina uporablja kot valuta pozornosti, izgubi svojo resničnost. Postane način, kako kupujemo odnose, ne kako jih živimo.” - Iztok Prosen [00:58:38]

Govornika  Iztok Prosen in Andreja Pšeničny, izkušena strokovnjaka s področja  psihoterapije. V epizodi raziskujeta fenomen zla skozi psihološko, etično in družbeno prizmo. Posebno pozornost namenita vprašanju osebne odgovornosti, projekcije zla na druge in vpliva neizraženih čustev. Skozi primer serije Lucifer ter zgodovinske in psihološke eksperimente analizirata, kje se skriva pravi izvor zla.

O Epizodi  Epizoda poglobljeno razišče vprašanje, ali je zlo nekaj zunanjega ali notranjega. Govornika raziskujeta, kako vsakodnevna brezbrižnost in odpoved vesti ustvarjata prostor za zlo brez spektakularnih manifestacij.

Razprava se osredotoča na razliko med zlom kot dejanjem in zlom kot lastnostjo. Opozorita, da zlo pogosto izvira iz neprevzemanja odgovornosti in zanikanja lastnih temnih plati.

Preko primerov, kot je performans Marine Abramović (Rhythm 0) in Milgramov eksperiment, razkrivata, kako zlo pogosto raste skozi pasivnost, slepo poslušnost in pomanjkanje empatije.

V ospredju je tudi pomen iskrenosti do sebe, sposobnost soočanja s senco ter razmislek o vlogi terapevta kot »Luciferjevega ogledala«, ki postavlja neprijetna vprašanja brez olepševanja resnice.

Ključne Točke Zlo ni le spektakel, ampak vsakdanja odločitev, da se ne odzovemo (00:05:05).

Neizražena čustva nikoli ne umrejo; postanejo izkrivljena in destruktivna (00:10:45).

Radikalna iskrenost do sebe je prvi korak k prevzemanju odgovornosti in prepoznavanju lastne sence (00:21:51).

Vloga terapevta je biti ogledalo, ki pomaga klientom odkriti resnico o sebi, tudi če ta boli (00:24:58).

Najboljši Citati

»Vsi smo kdaj ta hudič. Vsi nosimo del zla v sebi. Vprašanje je, ali si to priznamo in kako ga obvladujemo.« – Iztok Prosen (00:04:31)

»Če prepustiš odločitev publiki, te lahko ubijejo. A ko se živa oseba premakne, jih je sram.« – Andreja Pšeničny, o performansu Marine Abramović (00:10:39)

»Neizražena čustva nikoli ne umrejo. So zakopana živa in se bodo kasneje pojavila v še grših oblikah.« – Iztok Prosen (00:10:45)

»Najhujša laž je tista, ki jo povemo sebi – da nismo odgovorni, da nismo vedeli, da nismo imeli izbire.« – Andreja Pšeničny (00:21:51)

»Resnica brez empatije lahko rani, a je hkrati edina pot do spremembe.« – Andreja Pšeničny (00:24:58)