Najina današnja gostja je dr. Leonida Zalokar, ravnatljica Vzgojnega zavoda Planina in psihoterapevtka. Govorili bomo o brezčutnih otrocih, ki že zgodaj izkazujejo antisociaalne osebnostne znčilonosti. 

Otroke najraje vidimo kot topla bitja, ki v sebi nosijo samo dobro, dokler jih odrasli ne ranijo. Žal pa realnost kaže, da ni vedno tako.  Med otroci o tudi taki, ki  so brezčutni in brezbrižni do drugih ljudi. In tudi taki otroci so, med drugimi. v obravnavi v vzgojnih zavodih.

Številni kliniki neradi diagnosticirajo osebnostne motnje v mladosti, saj na osebnostna odstopanja gledajo kot na odraz danih razvojnih stopenj navkljub dokazom, da so nekateri mladi res ogroženi za morebiten razvoj osebnostnih motenj kot odrasli. Na žalost pozno odkrivanje teh motenj onemogoča pravočasno zdravljenje in potencialno poveča možnost razvoja teh motenj.  Strokovnjaki otrokom in mladostnikom, mlajšim od 18 let, ne diagnosticirajo antisocialne oz. disocialne osebnostne motnje, katere poglaviten opis je vsesplošna brezbrižnost do pravic in potreb drugih ljudi. Vendar pa mlajši najstniki, ki se sociopatsko vedejo, (različna prestopniška dejanja) pozneje pogosto dobijo diagnozo antisocialne osebnostne motnje. In glede na raziskave je pri otrocih s tovrstno vedenjsko motnjo veliko večja verjetnost, da bodo kot odrasli razvili antisocialno osebnostno motnjo, tudi ameriško pediatrično društvo navaja, da najstniki s pravo antisocialno osebnostno motnjo običajno kažejo ta vzorec vedenja že pred petnajstim letom in brez strokovne pomoči in podporne družine lahko odrastejo v nezrele, neodgovorne odrasle osebe s pomanjkanjem vesti. 

V tujini pa se izraz psihopat uporablja kot diagnostična oznaka, pri nas pa govorimo o antisocialni (DSMV) oziroma disocialni osebnostni motnji (MBK).  Strokovnjaki na vašem področju opozarjajo, da do vedenjske težave otrok v porastu, pojavljajo se t.i. neobvladljivi otroci. Tudi ekscesna dogajanja (na primer množični poboji vrstnikov v šolah) kažejo, da so vaša opozorila zelo na mestu.

V drugi epizodi o psihopatih se bova posvetila notranjemu svetu psihopatskih osebnosti, kako doživljajo in kako se odzivajo.  Obravnavala bova naslednje mite:  5.    Mit: Psihopati ne poznajo empatije.  6.    Mit: Psihopati povsem nadzorujejo svoja čustva, anksioznosti ne čutijo.  7.    Mit: Psihopati nimajo družine ali prijateljev. 8.    Mit: Psihopati so seksualni sadisti.  9.    Mit: Psihopata je mogoče spremeniti z ljubeznijo.   10.    Mit: Psihopata ni mogoče psihoterapevtsko obravnavati.   11.    Mit: Če s psihopatom lepo ravnamo, nas ne more oškodovati. Kako se varovati?

Naslednje štiri epizode bomo govorili o psihopatih. Tudi ta besed se uporablja kot slabšalni izraz za vse mogoče oblike vedenja, vendar pa so ljudje, ki v sebi nosijo to strukturo res drugačni od večine.  Psihopatska struktura ima svojo evolucijsko mesto, saj so družbe potrebovale »neustrašne bojevnike« in tiste, ki lahko v kritičnih situacijah ostanejo mirni, da lahko racionalno odločajo. Pri pravi, polno razviti psihopatski osebnosti se namreč čustveni in fiziološki odzivi na strah (utrip, pritisk) celo znižajo v ogrožajočih situacijah, zato lahko ravnajo povsem mirno in racionalno. A ta prednost je povezana tudi z vrsto drugih lastnosti, ki so pri »bojevniku« zaželene, v vsakdanjem življenju pa neustrezne in celo rušilne. V bitki recimo ni prostora za čustveno empatijo do nasprotnika - in tudi poslovni svet se pogosto doživlja kot bojno polje - v medosebnih odnosih pa je varovalo, da zmoremo upoštevati meje in potrebe drugega. Prvi dve epizodi bova namenila mitom in resnicam o psihopatski osebnostni strukturi , torej- »mejnim«, prosocialnim psihopatskim osebnostnim strukturam  in polno razviti psihopatski osebnosti – uspešnim, visoko funkcionalnim psihopatskim osebnostnim strukturami , kar pa še ni motnja. O motnjo govorimo takrat, ko se pridružijo izrazite antisocialne poteze, zato govorimo o antisocialni oziroma disocialni osebnostni motnji , torej psihopatih in sociopatih.

V prvi epizodi bova spregovorila o naslednjih mitih:  1.    Mit: Normalni ljudje nimajo psihopatskih lastnosti. 2.    Mit: Psihopate zlahka prepoznamo, ker so antisocialni sadisti. 3.    Mit: Psihopati so ljudje z nesrečnim otroštvom.  4.    Mit: Psihopati se svoje motnje ne zavedajo, ne ločijo, kaj je prav ali narobe.  

Ali so danes odnosi drugačni kot pred nekaj deset leti? Govorimo o razmahu odnosov, ki niso nujno bežne in kratkotrajne narave, ne moremo pa jih označiti kot polnovredne partnerske odnose. Ni jasne definicije, ni predanosti in ni zavezanosti odnosu. 

Kaj se je spremenilo v odnosih? Ali gre res za nove ali stare oblike odnosov z novimi imeni? Če razporedimo te »nove oblike« po liniji bližine, intimnosti in romantične čustvene navezanosti ter po ekskluzivnosti.  (prijateljstvo je neekskluziven odnos, partnerstvo v katerikoli obliki je ekskluzivno), dobimo naslednje kategorije:  -    Odnos brez čustvene navezanosti in definirane zveze z jasno določenimi mejami,  -    Enostranska čustvena navezanost, nejasna definicija zveze, enostranska pripadnost, -    Obojestranska čustvena navezanost, ni jasne definicije zveze, ni čvrste pripadnosti, -    Obojestranska čustvena navezanost, jasno definirana zveza, a ne ekskluzivna, -    Obojestranska čustvena navezanost, jasno definirana zveza, ni vseh elementov partnerstva.

Odnos z denarjem je psihološko zapleten in intimen, denar je močno čustveno obremenjen. Tri najpogostejše asociacije: varnost, samostojnost  in moč. 

Kaj nam pomeni denar, kako ga dojemamo, kako vpliva na nas? Kako pomemben je za kvalitetno življenje in ali je morda njegov vpliv na kvaliteto življenja lahko celo negativen?

Ali je denar oz. Imeti denar lahko cilj sam po sebi, ali je denar zgolj sredstvo, da pridemo do tega cilja (nepremičnina, avto, potovanje…) 

Ali je denar sinonim uspeha? 

Zakaj je denar tabu tema v pogovorih?  Je denar dober ali slab? 

Asimetrija dobička in izgube: zakaj nas izguba enake vsote bistveno bolj boli kot nas enako velik dobiček razveseli (separacija)? Kako to vpliva na naše odločitve?  Zakaj in kdaj tvegamo?

Za današnjo epizodo sva ekonomist dr. Marko Pahor in psihoterapevtka dr. Andreja Pšeničny izbrala temo užitek umetnosti oziroma užitek v umetnosti. Spet imava gosta – umetnostnega zgodovinarja  Vladimirja Vidmarja,  kustosa  slovenskega paviljona na letošnjem Beneškem bienalu umetnosti  in novega kustosa Moderne galerije. Z njim smo razpravljali, zakaj cene umetniških del lahko dosežejo ekscesivne vrednosti.  

Kaj loči umetnost od ne-umetnosti? Je to ideja, občutki, »formalna pravila«? Kdaj vemo, da smo se srečali z umetniškim delom? Kdaj je slika umetniška in kdaj zgolj  slika?

Kaj je torej tisti užitek, zaradi katerega je umetnost neločljivi del človeškega? 

Morda nas umetnost popelje na nek način na srečanje s samim sabo, s svojim lastnim doživljanjem. In smo za to pripravljeni plačati celo nesmiselne vsote? Je to vrednot umetnosti, ki se odraža v ceni umetniških del?

Ali je izgorelost res postala izgovor za večino duševnih stisk?

Beseda izgorelost je postala zelo popularna, saj se uporablja že skoraj kot sinonim za vsako intenzivnejšo utrujenost.  Vsak si jo razlaga po svoje, nekateri se skoraj ponašajo s z njo, kot da bi bila medalja za pridnost in požrtvovalnost.

Delovna izčrpanost (wornout) je normalna posledica dolgotrajnejših pretiranih objektivnih delovnih obremenitev. Stresor je v tem primeru prevelik obseg dela in/ali pretirana zahtevnost delovnih nalog, oziroma kombinacija obojega. Kaže se kot kronična utrujenost in kot stalen občutek frustriranosti ter nezadovoljstva, ki se lahko stopnjuje do občutka izčrpanosti in nemoči. Delovna izčrpanost mine po krajšem ali daljšem počitku in se ne vrne sama po sebi. Psihopatoloških znakov ni.

Za razliko od delovne izčrpanosti je izgorelost posledica kroničnega samoizčrpavanja. Vzroke za tako samoizčrpavanje človek običajno pripiše zunanjim pritiskom (stresu), v resnici pa so zunanje okoliščine zgolj sprožilci, ki v človeku, ki v sebi nosi tvegane psihološke in osebnostne značilnosti, sproži pretirano angažiranje, ponavadi skozi deloholizem ali drugo obliko dolgotrajnega pretiranega (čustvenega) prizadevanja. Psihopatološki znaki so del sindroma.

SKUPNOST DŠD

Z razmišljanji v prvi sezoni podkasta Diskretni šarm drznosti sva vam psihoterapevtka dr. Andreja Pšeničny in ekonomist dr. Marko Pahor želela približati idejo o tem, da življenje lahko doživimo in ne samo preživimo ter da lahko vsak dan vnesemo v svoje življenje nov delček kakovosti. Tako, da stvari, ki nam jih življenje nosi, pogledamo z več zornih kotov in naše ravnanje usmerjamo tako, da nam življenje prinaša manj stisk, zato pa več radosti in užitka. Skrb zase namreč ni egoizem temveč odraz odgovornosti do sebe. 

Zato se jeseni vračava z novim izzivom: platformo DŠD, ki bo ponujala prostor za srečevanje in izmenjevanje razmišljanj tistih, ki nam je blizu ideja, DA JE MOGOČE POVEZATI UŽITEK IN ODGOVORNOST tako, da uživamo tudi pri izpolnjevanju življenjskih odgovornosti ter da smo odgovorni za svoj užitek ter ob njem. 

Pred nami je poletna pavza, vračava se 31. avgusta. V jesenskih epizodah bova odpirala nove teme, pa tudi nadgradila in poglobila nekatere, ki smo jih že načeli v prvi sezoni. 

Če bi radi vašo izkušnjo, pogled ali sugestijo o kateri izmed tem delili z nama, vas vabiva da nam jo pošljete na naš email naslov: 

[email protected]

Uživajte poletje! In pazite nase.  

Andreja in Marko

Kaj je čutno, vznemirljivo? Kaj sploh je erotika?

Besedi eros in erotika se lahko uporabljata v ožjem ali širšem pomenu.  - Eros kot življenjska energija, odnos do življenja, užitek, sla po življenju: Na Zemlji smo, da se smejimo nadlogam življenja in živimo svoje življenje tako dobro, da bo smrt strah, da nas mora vzeti (Charles Bukowski) - Eros, erotika  kot ljubezenska čustva. Erotična čustva se ne vežejo samo na partnerstvo, temveč na vse odnose (želja po naklonjenosti, ljubljenosti, navezanost).      Duhovna ljubezen,  strast do nečesa (pedagoški eros duhovna ljubezen vzgojitelja do učenca, gojenca, izvirajoča iz težnje in potrebe po vzgajanju)     Erotična čustva v partnerstvu so zaljubljenost, ljubezen, strast: Zaljubite se…vsaj enkrat v življenju, Ni pomembno v koga, niti koliko bo trajalo… samo zaljubite se. Ja, vse to je en velik kaos… in prelepo je. (Charles  Bukowski) - Eros kot seksualnost, torej erotika kot spolni občutki in vedenje ter kot čutnost: … in sva skupaj v postelji, se smejiva in za nič nama ni mar. (Charles Bukowski)

Dvojen odnos do erotike: na eni strani romantiziranje čustev, ki so skoraj popolnoma ločena od spolnosti: Ljubezen je samo jutranja meglica, ki se bo zagotovo razpršila takoj po pojavu prvih žarkov realnosti.(Charles Bukowski) Seksualnost je obremenjena s sramom, a vendar povsod prikrito ali odkrito prisotna (reklame),  je greh, nevrednost pogleda...

Dvojna družbena tabuiziranost: tabu spolnost in tabu užitka.

Pristna erotika je  igriva in zabavna. Je darilo, ki nam ga daje življenje, darilo užitka.  Torej, kot pravi Bukowski: vse kar lahko narediš je to, da se sprostiš in uživaš. 

Tokrat imava z Markom gosta -   dr. Ernesta Novaka,  specialista kirurga na področju plastične, rekonstruktivne in estetske kirurgije, pogovarjali smo se o lepoti in privlačnosti.

So lepi ljudje tudi privlačni?

Lepota je bila od nekdaj predmet želja in hrepenenja, celo vzrok z herojske podvige. Hkrati pa je lahko motiv za  zavist, ljubosumje,  ogroža tudi življenja in legende pravijo, da je povzročila  celo vojno. Spomnimo se pravljice o Sneguljčici,  pa Trojanske Helene, filma Usodna ženska.  Zanimivo pa je, da je bila usodna le lepota žensk.  Kako to, da  moška lepota nima tako usodnih posledic, vsaj za svetovni mir ne…

Ali gre pri lepoti predvsem za kriterije simetrije, zlatega reza…, ali pa gre morda tudi za združevanje nasprotij (enakost in različnost, simetrija in asimetrija…)?

Zanimivost: žensko lepoto se opredeljuje s tem, kakšna mora biti ženska (npr. dolgonoga…), moško pa s tem, česa ne sme imeti (npr. trebuha…). Kot da so za moške kriteriji manj zahtevni? Kaj je lep moški?

Lepoto, vsaj pri ženskah se skorajda enači z mladostjo, a pred kratkim je 60-letnica zmagala na lepotnem tekmovanju (Miss Universe Buenos Airesa).  Ali se ta merilo spreminjajo? Kako pa je s privlačnostjo?

Zakaj ob nekom (ali nečem) začutimo privlačnost? Kaj osebo naredi privlačno?  Kaj sploh je – privlačnost? Telesna lepota je namreč  samo eden od kriterijev privlačnosti. Kaj nas naredi privlačne?

Ali sta lepota in privlačnost res predvsem  v očeh opazovalca? Kako pa naša samopodoba (predstava o sebi) in samovrednotenje (predstava o lastni vrednosti)  vplivata  na privlačnost?

Kaj vpliva na subjektiven občutek privlačnosti?  Zakaj nerealno ocenjujemo svojo privlačnost?  Zakaj se, na primer, neredko ljudje, ki so po družbenih merilih lepi (npr. modeli), sami sebe ne doživljajo kot take?