Kdaj sploh lahko rečemo, da smo izstopili iz cone udobja? A vedno, ko si upamo, smo pripravljeni poskusiti nekaj novega, to pomeni, da smo že izstopili iz te cone? Kaj nas največkrat zadržuje v coni udobja, da se ne premaknemo? Ali morda v partnerstvu prevečkrat pričakujemo skupen izstop iz cone udobja, potem pa nastopijo težave, ko eden bi, drugi ne bi?

Do katere mere izpolnjujemo želje in pričakovanja drugih? Kaj pa, ko drugi od nas pričakuje več, kot smo pripravljeni narediti? A nam morajo želje, pričakovanja brati iz oči? A je v partnerstvu eden vedno bolj zlata ribica kot drugi? Kje so zdrave meje? Ali smo egoisti, ko rečemo NE!

Prvo epizodo bomo namenili užitku in iskali odgovor na vprašanje Ali smemo uživati?

Smo včasih v svojih željah in načrtih preveč skromni, si nečesa ne privoščimo, se nečesa ne lotimo, ker mislimo, da si tega nismo zaslužili, da nam ne pripada, da tako ali tako ne bomo zmogli?