Je pristni Pohorc s Planine na Pohorju in pristni meščan iz Slovenskih Konjic. Vrsto let priljubljen sodelavec v tedaj izjemnem Konusu, več let tudi zavarovalničar pri Triglavu, za katerega je oral ledino v Dravinjski dolini. Vegetarijanec. Sejalec. Arhitekt in graditelj. Slikar. Delilec objemov. Imeniten poslušalec. Prostovoljni šofer pri Prostoferu. Pije živo vodo. Nikoli ne je z veliko žlico. Črt Žagar.

Sodelovanje v projektu Prostofer vam veliko pomeni. Vas izpopolnjuje?

To je bistveno. Ko sem končal z aktivnim delom in odšel v ‘penzijo’, sem začutil, da mi nekaj manjka. Počutil sem se nekoristnega. Razmišljal sem, kaj znam in obvladam, da bi lahko ponudil drugim. Tako sem se pridružil projektu Prostofer in se obenem vpisal v šolo risanja pri Bojanu Levi v Slovenskih Konjicah, toda tisto prvo je bil Prostofer. Zadovoljstvo je obojestransko, počutiš se koristnega. Ljudem veliko pomeni, ko jih zapeljem po opravkih. Človeški odnos je tisti, ki nam včasih manjka. Ljudje smo skromni, potrebujemo iskrenost in toplino. Če nekdo začuti, da si ga sprejel, postane iskren.

Med vožnjo ste spoznali tudi sedanjo partnerko Valentino, kajne?

Sodeloval sem v skupnosti za samooskrbo Samooskrbni. Če je bilo treba, sem po Sloveniji tudi razvažal hrano, torej pri kakšnih skupinskih nakupih od pridelovalcev do kupcev. Nekoč sem hrano dostavil v Studenice. Tedaj sem jo prvič videl. Po kakšnih šestih mesecih sem odšel v Studenice po vodo, obiskal sem še znanko in tedaj je prišla okoli tudi ona. Dogovorila sva se za pijačo in pogovor. Bil je začetek nove veze, novega odnosa, ki je iskren; tak kot mora biti.

Samooskrba vam je zelo pomembna. Marsikomu pa ni.

Če imaš možnost izbire, je prav, da izbereš. Mnogo ljudi se ne počuti, da lahko izbira. Nimajo poguma, da bi vsaj poizkusili, saj jim je preprosteje stvari kupiti v trgovini. Je pa dobro, če človek je svojo hrano ali si jo izmenjuje z drugimi. Ta pot bo nujno potrebna, če bomo želeli biti zadovoljni in zdravi. Če bi res vse pretehtali, je tudi cena teh pridelkov dolgoročno primerljiva. Ljudje, ki pojedo preveč hrane z raznimi dodatki, na dolgi rok ne morejo ostati zdravi in bodo prihranke v starosti porabljali za zdravljenje. Absolutno se splača pojesti manj in tisto vrhunske kakovosti. Pomembno je, da jemo dobro, z užitkom. Sam ne jem z velikimi žlicami, da se lažje posvetim tistemu, kar jem, da hrano uživam, vonjam, občudujem, saj je učinek v telesu tako boljši.

Je v naših krajih težko dobiti domačo ekološko hrano?

Ne. Na Pohorju je več mladih prevzemnikov kmetij, ki so se trdno odločili, da bodo stvari spreme-nili. Morda manjka še nek povezovalec, nekdo, ki bi te pridelke pobral in jih ponudil lokalno. Tako bi zreški ekološki kmetje skupaj ponujali pridelke. Na tržnicah pa že najdemo ponudnike ekološke hrane, mogoče je dobiti tudi tedensko dostavo hrane. Treba je le vprašati. Kdor išče, najde.

Sicer ste vegetarijanec, kajne? Bi rekli, da ste zdravi?

Mesa ne jem nobenega, jem pa sire, maslo in nekaj mlečnih izdelkov. Če lahko izbiram, sem izbral tako, kot se mi zdi prav. Začelo se je pred osmimi leti, ko sem na hrbtu opazil znamenje, ki je začelo krvaveti. Odšel sem k zdravniku, vzeli so vzorec in diagnosticirali so maligni melanom. Na onkologiji v Ljubljani sem predstojnico oddelka za kožne bolezni vprašal, kakšne so možnosti, da se to ponovi. Odgovorila je, da 15 do 20 odstotkov. Videl sem, da imam možnost nekaj spre-meniti. Spremenil sem prehrano. Odločil sem se, da bom živel po srcu. Pomagale so mi tudi sosedove krave. Kadarkoli sem šel mimo in so me pogledale, mi je njihov pogled povedal, da točno vedo, da si jim pojedel babico, otroka. Potem, ko sem nehal jesti meso, pa mi je bilo lažje, nisem več umikal pogleda.

V vsakem človeku menda najdete pozitivno plat. Kako človek pride do tega, kakšen je recept?

Mislim, da človek to prinese s sabo na svet. Sošolka iz osnovne šole mi je na enem od srečanj dejala, da sem že od nekdaj vsakega branil. Morda sem v sebi res imel nekaj, da sem lahko videl širše, ne le slabo, ampak tudi veliko dobrega. Ko začneš iskati, se odpira. V vsakem človeku je večina dobrega, ampak je mnogokrat to zamaskirano, saj si ljudje zaradi slabih izkušenj tega ne upajo izražati. Ko človeka sprejmeš takšnega, kot je, to začuti. Vsak. Spomnim se, da sem bil star kakšnih pet let, ko je bil oče nekoč zelo jezen. Dvignil sem roke, naj me dvigne k sebi. In ko me je dvignil v naročje, se je v trenutku spremenil, umiril. In to deluje vedno. Užitek je, ko začneš živeti tako, da v vsakem človeku iščeš nekaj dobrega.

Radi objemate ljudi?

Zelo rad. (smeh)

V Zrečah pravijo, da imata samo dve osebi tako srčen in pomirjujoč objem.

To je ena gospa zadnjič res izjavila. Vsak ima neke svoje potrebe in želje. Ko človeka vidiš, čutiš, ga z veseljem objameš, saj čutiš, da to potrebuje. Sočutje, hvaležnost in ljubezen so kot tri sestre, povezane med seboj. Ko si že veliko let v kontaktu z ljudmi, bolje čutiš njihovo razpoloženje, in zakaj ne bi pomagal, če lahko.

Kako velika je vaša družina?

Zelo velika. Nekoč smo se vsi dobivali pri nas na Planini: družina moje prve žene Olge, obe najini hčeri s partnerji in otroki. Z drugo ženo Natašo imava pet otrok, bili so še partnerji zraven … Med 25 in 30 nas je bilo, od malih do velikih. Hiša ni velika, povsod nas je bilo polno, od peči do kavča, za mizo. Najprej so otroci pojedli, potem smo pojedli odrasli. Nismo komplicirali. Zelo lepo je bilo. Vsi moji otroci so čudoviti.

Imate pa tudi več vnukov, dve vnukinji sta uspešni športnici.

Spomnim se, kot bi bilo včeraj, kako majhna je bila Ajša, da sem si jo dal tako čez hrbet … Danes pa je 10 centimetrov višja od mene in odlična košarkarica, prava garačica, ki trenutno igra v Fran-ciji. Njena sestra Žana je tudi v državni reprezentanci kot Ajša, prav tako zelo borbena in odlična košarkarica. Obe sta zelo marljivi in veliko truda vložita v to.

Precej let ste bili zavarovalničar, eden prvih, ki se je s tem ukvarjal v Zrečah.

Najprej sem 19 let delal v Konusu. To obdobje je bilo zelo lepo, še danes sem vesel, ko srečam koga iz tistih časov. In ga objamem. (smeh) Zavarovalništvo pa je bilo povsem drugačno. Okrog leta 1991, ko se je videlo, da v Konusu ni več denarja za naložbe, sem začel iskati drugo delo. Začel sem pogodbeno sklepati zavarovanja za Triglav, kasneje, ko sem zapustil Konus, pa so v Zrečah iskali novega zastopnika. Na razpis nas je bilo prijavljenih več kot 60. Moja prednost je bila, da so me že poznali in da sem že delal ter so me izbrali. Z veseljem sem opravljal to delo, saj imam zelo rad ljudi. Na Pohorju so čudoviti ljudje, iskreni.

Najprej smo na terenu sklepali zlasti požarna zavarovanja, nismo pa še delali obveznih zavarovanj za avtomobile, saj leta 1991 še ni bilo toliko tega, kasneje pa je to neverjetno naraslo. Začel sem tako, da sem v kopijah pisal na roko, dokler nismo nekaj pred letom 2000 dobili računalnike in iglične printerje. Prehod na računalnik mi ni bil tako všeč, saj sem rad pisal na roke. S pisavo si sam sebe predstavil, bil je nek tvoj izdelek, toda do konca kariere sem potem pač delal z računalniki. Skupaj 26 let.

Vam je kak primer še posebej ostal v spominu?

Spomnim se, da sta v Koroški vasi na Pohorju živela brat in sestra. Imela sta zelo revno hiško, zato nista vanjo nikogar spustila, razen mene in župnika. Ko sem sklepal zavarovanje, sta želela vedno veliko več, kot je bilo mogoče. Bila sta neverjetno navdušena nad tem, da bi imela visoko zavarovanje. Na Skomarju je živela starejša ženica, skromna, ni imela denarja, bila pa je izjemno topla gospa. Navadno je prvi obrok plačala, druge pa sem ji pogosto jaz ‘častil’.

Ste zaznali tudi kakšne poskuse goljufij? Kakšne prijeme ste imeli?

Že na samem začetku sem se odločil, da ne bom delal nobenih bedarij. V Zrečah so bili tedaj eni trije, štirje ‘kaskaderji’, ki so razbijali avtomobile. Kdor je želel, so mu razbili avto. Na začetku so me povabili, da bi avto zavaroval. Najlažje je bilo, da sem avto poslikal, da se je videlo, v kakšnem stanju sem ga zavaroval. Potem so videli, da z mano to ne bo šlo. Enkrat so še poskusili, potem pa ne več. Nekoč mi je neka gospa pripeljala avto, da bi ga zavaroval. Želela je kasko. Urediva polico in potem greva ven pogledat avto. Parkirala ga je tik ob živi meji, da ne bi videl, da je avto poškodovan. Povedal sem ji, da tako ne bo šlo, da naj pride, ko bo imela cel avto, polico pa sem uničil. Ni mi zamerila.

Na vaših slikah so zelo značilna drevesa. Od kod ljubezen do dreves?

Od takrat, ko sem se začel več gibati po naravi, tega je zdaj morda deset let. Najprej sem samo nabiral kilometre, gledal v tla in divjal. Sčasoma pa sem se umiril in začel opazovati. Ko se pov-sem umiriš, zaznaš cel prostor okrog sebe, gledaš tudi v zrak, poslušaš ptice, čutiš listje … Svet dreves je povsem poseben svet: topel, prijazen, čudovit. Drevesa so kot ljudje, vsako je nepo-novljivo.

Pred dvema letoma ste imeli v Zrečah prvo samostojno razstavo, toda ustvarjate že od nekdaj. Kako dolgo?

Že v osnovni šoli sem rad risal, vedno sem imel veselje do barv. Konec osnovne šole ni bilo možnosti, da bi šel na oblikovno šolo v Ljubljano. Svetovali so mi, da vpišem šolo, najbližje temu, to je gradbeno-tehnično šolo. Ljubezen do barvic sem očitno prinesel s sabo na svet. Zaslugo, da sem svoja dela začel deliti z drugimi, ima Valerija Motaln. Nekoč sem ji pokazal mapo s skicami in risbami. Počasi, umirjeno jo je pregledovala in ob koncu dejala, da bova naredila razstavo. Odločil sem se, da svoja dela nekako podarim naprej, saj lahko koristijo drugim. Vsak človek ima v sebi čut za lepoto, toploto, barve, in če mu ponudiš nekaj takega, ga vsaj malce spremeni. Malce lepše mu je na svetu.

Kdaj najpogosteje ustvarjate?

Različno, takrat, ko začutim. Pozimi mi je bilo najlepše, ko sem risal na Planini, zunaj je bil sneg, bilo je zelo umirjeno. Zakuril sem peč in se posvetil le risanju. Zelo lep ustvarjalni občutek je to. Kdor ima malo smisla, naj poskusi risati, zares priporočam. Tudi sam sem bil presenečen, ko sem narisal prve risbe in jih pogledal čez deset dni, sem bil prav vesel, da sem jaz to narisal.

To je samo del pogovora, več vsebine najdete v celotnem posnetku.

The post Črtomir Žagar first appeared on Štajcast.