V nedeljo 19. junija sva s prijateljico obiskali Staro mestno elektrarno, da si bi ogledali predstavo »Poskus sobe«. Priznam, da sem si predstavljala, da bo predstava »haha smešna« (na kar pomislimo, ko slišimo besedo cirkus) in mojstrsko dovršena (na kar pomislim, ko je omenjena Danijela Zajc), pa sem se glede prvega zmotila, drugo je pa kar držalo. Spoznala sem, da je sodobna cirkuška prestava lahko boleča, jedka, zmrzljiva in reflektivna. Da bi me manj bolelo, če bi se ulegla na posteljo z neskončnim številom žebljev, ki jo Danijela uporabi v predstavi, kot boli ogledalo, ki nam ga je nastavila, s tem da je povnanjila svojo notranjost. Svojo in Cvetajevo, ki so jo avtorice_ji in ustvarjalke_ci uspeli doseči s prebiranjem njenega opusa in bolečega sosledja življenjskih dogodkov, ki so Marino Cvetajevo zarezali tako globoko, da si je v svojem prvem petdesetletju vzela življenje. To rusko pesnico, pisateljico in dramaturginjo so kot lutko premetavala razmerja moči ideoloških usmeritev v času  oktobrske revolucije. Kar je verjetno spretno vkomponirano v predstavo, a bi jo rada opisala prek svojega doživljajskega vtisa, ker mi je samo ta dovolj znan, da o njem lahko pišem. 

Največkrat sobo zamejujejo štiri stene, strop in tla. Brez oken je soba zatohla in temna, brez vrat pa skorajda ne more obstajati. Ta imajo nekateri radi odprta in drugi zaklenjena. Vrata so za našo psiho eden izmed ključnih delov naše sobe. Če nas je strah, ko se želimo zabubiti in skriti pred svetom, nas zaklenjena vrata ščitijo. Če jih zaklene nekdo drug nas omejujejo, zatirajo, hirajo in stiskajo v kote sobe, ki jih prej nismo poznali. Če so odprta, je to znak, da smo pripravljeni v svojo sobo spustiti še koga. In mogoče so tudi namig, da pred svetom ne želimo nositi maske in s tem izzovemo še koga, da jo sname tudi sam. 

Tudi svojo notranjost lahko z metaforo pojmujemo kot sobo. In sobo kot odraz naše notranjosti. Spoznanje, da lahko sobo spreminjamo in iz nje vsakodnevno izstopamo, ter žalost, da soba lahko razpade in se pohištvo v njej lahko sesede in zlomi, stopa po niti med temo in svetlobo, ki kroji naše vsakodnevne odločitve. 

In če svojo notranjost inskribiram na svojo zunanjost… Če moje telo postanejo stene moje notranjosti… Kaj se zgodi, če sobo napadem od zunaj? Bo z notranjostjo kaj drugače? Bo boljše ali slabše? Boljše vsaj, kot da bi jo uničil nekdo drug. 

Velikokrat so nam meje naših sob določene. Kdo jih določa, komu in zakaj je vprašanje posameznega primera. Najbolj očitne so meje, ki nam jih postavljajo najbližji in nas špikajo še bolj, ker smo zaradi njih primorani racionalizirati čustva, kar zaradi dihotomije srce:razum pomeni iskanje novega jezika za konflikt, ki se zdi nerešljiv po lahki poti. 

»Poskus sobe«, ali raje preizkus svoje notranjosti, je predstava, ki da mnogo več kot le fascinacijo nad gibanjem na zračni vrvi in nad vertikalnim plesom. Pokaže ti, da se je svoje teme mogoče zavedati, jo občutiti, se vanjo za trenutek poglobiti in jo po predstavi s cmokom v grlu znova potlačiti do prihodnjič. 

Pripravila: Miša Močilnikar