Moj prvi obisk v umetniškem ateljeju v podhodu Ajdovščine je bil ogled predstave Razredni sovražnik zasedbe Odprta scena. Skupina nadobudnih gledaliških ustvarjalcev, se je že predstavila z avtorsko predstavo Vse kar je, lani decembra pa je premierno predstavila avtorsko delo po motivih dramskega besedila Razredni sovražnik (Class Anemy), avtorja Nigela Williamsa. 

V zgodbi nastopa šest učencev, ki kot v Beckettovi Čakajoč Gadota, čakajo na učitelja, ki ga nikoli ni. Gledalec priča dinamiki odnosov med sošolci, kjer glaven antagonist in pretepač prisili sošolce, da vsak odpredava eno lekcijo. Slovensko adaptacijo Razrednega sovražnika smo že videli na filmskih platnih leta 2013 v režiji Roka Bičeka, kjer sicer glavno vlogo igra strog profesor nemščine Robert (Igor Samobor). V filmu se 4.C upre profesorju, ki naj bi s svojim osornim pristopom do nemščine in obsojajočimi komentarji, spravil eno od dijakinj do tega, da naredi samomor. Ustvari se razkol med šolo kot insitucijo, ki brani svoj ugled in dijaki, ki branijo svoj moralni prav. Na podoben narativ naletimo tudi v francoskem filmu Razred (Entre les murs) iz leta 2008, kjer protagonist, učitelj  francoščine, poskuša disciplinirat razred, na kar naleti na tenzije, nasilje in etnične zbadljivke s strani dijakov. 

Narativ srednješolcev, ki se zoperstavljajo zatiralem in tiranskem sistemu je precej generičen, zato pred ogledom še ene interpretacije Razrednega sovražnika, nisem pričakovala velikih preobratov.  

Ob vstopu v dvorano, čeprav na prvi pogled to ni, zaslišim »A bo še kdo čaj?«. Pred sabo zagledam oder z minimalistično scenografijo – šolska tabla in par miz ter režiserko Tio Lončar, ki skrbi, da občinstvo ne bo premraženo. Majhna dvorana, majhna publika in topel čaj. Prav idilična scena. Sledi zatemnitev. Predstava se začne s posnetkom pogovora, kjer eden od dijakov priznava svoje nezadovoljstvo in muke, ki jih doživlja v šoli. Po glasbeni spremljavi se na odru pojavijo Kragulj (Maks Mihajlović), Plunk (Smiljan Hude), Valček (Robert Kladnik), Hitači (Luka Kotnik) in Lisica (Ana Pribošič). Precej hitro postane jasno, da je Kragulj tisti, največji 'jack', ki da jasno vedeti, da je on nad patetičnimi profesorji in bedno šolo, ki mu nič ne da. Hiarhija v medosebnih odnosih se izriše že v prvih minutah prizora, ko se Mujo (Primož Đuričić Žibert) po premestitvi  zaradi razbijanja oken, vrne v razred. Fantje ga poskušajo nadoknaditi z vsemi zamujenimi potegavščinami. Valček, kot Kraguljeva desna roka, heroizira njegove domiselne vragolije, tudi tiste z novo socialno delavko s karakterjem, čeprav se te verjetno nikoli niso zgodile. Hkrati pa živi v prepričanju, da so udarci in zbadljivke usmerjene proti njumu le odraz prijateljstva med njim in Kraguljem. Hitači, kar v urbanem slengu pomeni spolna igračka,  že samo po sebi pove, da je predvsem za Kragulja razredna igračka, preko katere lahko z norčevanjem manifestira svojo maskulinost. V desnem kotu pa se z vmesnimi pripombami oglaša Plunk. Lik je reprezentacija Vladimirja iz Čakajoč Gadota in protiutež Kragulju, ki v tem kontekstu pooseblja impulzivnega in pesimističnega Estragona. Plunk, tako kot Vladimir predstavlja intelektualca, glas rácia in optimizma, ki pregovarja Estragona – Kragulja , da morda bo vselej eden od profesorjev danes prišel v učilnico. 

Po premisleku, kaj vse bi lahko ušpičili, Kragulj predlaga, da vsak izmed njih odpredava en predmet, saj je na koncu dneva bolje, da ostanejo v šoli kot da gredo domov. Prva implikacija, ki gledalcem sporoča, da dijaki ne prihajajo iz socialno idealnih okoliščin. Hitači se loti predavanja vrtnarjenja, ki se začne z zgodbo njegovega očeta, njegovih rož in ločitve z materjo. Spoznamo, da bolj kot vrtnarjenje Hitači občuduje preprostost in lepoto rož, ki simbolizirajo upanje za boljše življenje, ki se oklepa tudi sam, tako kot njegov oče. Kragulju se seveda zdi predavanje o vrtnarjenju za ženske, pravi 'deci' ne vrtnarijo, temveč svojo moškost dokazujejo v postelji. Predavanje o spolni vzgoji preda Valčeku, ki v vsej svoji plašnosti pred Kraguljem, komaj stoji pred tablo, na kar se izkaže, da mu je tema bolj tuja kot sam razglaša. Naslednja na vrsti je bila Lisica, ki se je odločila, da bo odpredavala temo, o kateri ima največ za povedat – o čefurih. Lisica skozi osebno zgodbo njene matere in njenega nasilnega čefurskega partnerja, ganljivo in iskreno bruha čustva, ki jih čuti do čefurjev. Kleje njihovo vseprisotnost, v parkih, na trolah, v šolah, na ulicah ter njihovo brezbrižnost in vzkipljivost. Pravi, da so vsi isti, vključno s Kragujem in Mujotom.

Mujo, čefur, katerega osebnost je razbijanje oken, se odloči, da bo svoje veščine podelil s sošolci. Kaj je razlika med dvojnim steklom in trojnim steklom? Eno se težje razbije kot drugo. Nastop lika predstavljal komičen oddih, saj njegova zgodba nima globjega pomena, je le pripoved Mujota – razbijalca oken. Tenzija počasi naraste, ko se svoje ure predavanja loti Plunk. Kot 'debelušček', se odloči, da svoje sošolce nauči kuhati pasulj. Med njegovim predavanje prepoznamo resničen odnos med Plunkom in Kraguljem, ki je poosebitev odnosov med Vladimirjem in Estragonom. Plunk je namreč bil prvi, ki je Kragulju ponudil zavezništvo, njun odnos pa se zaplete, ko drug drugega začneta zbadat, do točke, ko ga Kragulj izzove naj dokaže, da ni mevža. 

Kragulj pretepe Plunka, nad čem so sošolci zgroženi in še bolj prestrašeni nad Kraguljem kot so bili. Zoperstavi se mu celo Mujo, ki v tistem trenutku dokaže, da je zrelejši in večji od plitkih čefurjev iz Lisičine pripovedi.  Kot zadnji tudi Kragulj odpredava svoj predmet – samoobramba. Kragulj dokaže, da     ni zmožen reševati odnosov drugače kot skozi konflikt. Kot impulziven, razbijaški in dominanten, je lik Kragulja personifikacija razrednega sovražnika v dobesednem pomenu. 

Razredni sovražnik zasedbe Odprta scena se v socialno-ekonomski dimenziji bistveno razlikuje od izvirnika, kjer je pojem 'razredni sovražnik' vezan predvsem na boj nižjega razreda proti bogatim. Čeprav v predstavi prepoznamo, da gre za socialno ogrožene in etnično diskriminirane, ni prepoznati kolektivnega boja proti družbeni segregaciji. Razred se bori proti Kragulju z izražanjem šibkosti in emocionalne zrelosti, tega česar sam ni zmožen. Kragulj pa se kot iracionalen upornik bori za lastno integriteto in proti nečemu, kar ga sili v to, da se spremeni. Bodisi gre za šolski sistem ali prijatelje. 

Izjemno talentirana igralska zasedba suvereno in prepričljivo odigra kompleksne, na trenutke toksične odnose, ki so v marsikaterem srednješolskem razredu stalnica. Čeprav gre za zelo očitno stereotipizacijo čefurjev in najstnikov, je primeren pristop za namene izvedbe lokalne adaptacije britanske klasike. Predstava je refleksivna, saj nas opominja na razmerja moči v slovenski družbi in na njihovo samoumevnost, ki se kaže na vsakodnevni ravni, čemur pa se lahko,tako   kot srednješolci upremo z zdravim razumom in občutkom  do sočloveka.  

V tem kontekstu, bi zaključili ta komentar s citatom  »Smo svobodnejši kot mislimo« vsaj pravi francoski filozof Michel Foucault. 

V naš studio pa smo povabili tudi glavnega igralca v predstavi Razredni sovražnik in poklepetali o teatru, sprejemcih, neuspehih ...
Odprta scena : Maks Mihajlović; iskreno o neuspehih, sprejemcih in ljubezni do umetnosti

 
Avtorica oddaje: Mojca Jevšek

Anatolski rock je glasbeni hibrid med psihadeličnim rockom iz 60-ih in anatolsko folk glasbo. Je plesni žanr s karakteristikami psihadelije in inštrumenti kot so saz, kemençe in bobni darbuka. Eni izmed glavnih predstavnikov novodobnega anatolskega rocka so Altin Gün, turško-nizozemska zasedba, ki nas je oktobra obiskala v Kinu Šiška. 

Kako zveni anatolski rock: 

Erkin Koray - Cemalım
https://youtu.be/8D_EOqua-2o

Cem Karaca - Tamirci Çırağı
https://youtu.be/408tZ5_Zmw0

Altın Gün - Yüce Dağ Başında
https://youtu.be/QhDfOYn0118

Karlı Dağlar 
https://youtu.be/RlLG1jn5McM

Pripravila: Mojca Jevšek

Bil je in ostaja veran kulturi. Vedno je bil pozicioniran čisto na meji – dovolj zanimiv za vsakogar, vendar ne dovolj glasbeno zanimiv, da bi ga kljub zavidljivemu številu sledilcev in prodajnih enot poslušalci zares imeli za delo srednjega toka. Tudi njegove številne pop uspešnice ga niso naredile pop zvezdom. Raziskoval je, se iskal, rušil določene stereotipe – a na koncu odvrgel rokavice in obupal. Ali morda ne? Malokdo to ve in zna iz tega sestaviti pritrdilni stavek, morda ga celo ne zna povsem ubesediti. Nihče ne more biti prepričan, ali je tam ali ne – v duhu njegove osebnosti. Niti tu niti tam. Povsod in nikjer. Človek iz ljudstva, a nikogaršnji.

Dejstvo je: ljubezen do vinilke krasi življenjske filozofije vseh strastnih glasbenikov. Nekaj ​​mističnega je v temeljno starodavnem nosilcu zvoka, ki je vedno veljal za univerzalnega, torej dokončnega.

Takšnemu modusu operandi je podlegel sir Robert Bryson Hall II, reper iz Virginije, ki ga javnost pozna pod umetniškim imenom Logic. V času poletnih pandemičnih mesecev – torej julija 2020 – je Logic napovedal upokojitev zaradi želje, da bi se popolnoma posvetil očetovstvu. Oboževalci so žalovali, določene frakcije glasbenega sveta so se tega lotevale neafirmativno, mnoge pa ravnodušne. Slednji občutek je bil predvsem posledica - kot se je mislilo - zadnjega albuma, ki se je imenoval No Pressure. Album se je izkazal za večplastnega, tako inovativnega in duhovitega, ampak ga lahko vseeno označimo kot žalosten nothing burger. Če je kdo o tem dvomil, je prav s tem albumom Logic dokazal svojo "zvestobo kulturi" skozi semple, ki segajo iz vseh koncev hip-hop vesolja. OutKast, Tarika Blue, DJ Screw, Mantronix, Kanye... vse same klasike, del nenormalno širokega repertoarja, ki ga je treba poslušati.

Zato ne preseneča, da je tak lik “obseden” z zbiranjem nosilcev zvoka stare šole, tako medijsko kot vsebinsko na novem albumu Vinyl Days. To je nekakšen, tokrat ne odjavni "pozdrav" hip-hopu, ki mu je izkazal določeno mero ljubezni. Je tudi pozdrav založbi Def Jam, ki jo je ustanovil slavni producent Rick Rubin. Iz nedavnih intervjujev in objav na družbenih omrežjih je razvidno, da Def Jam in Logic nikoli nista bila v dobrih odnosih – klasičen primer, da ga je ustrojila kultnega imperija, ki ga kljub vsemu spoštuje.

Poslovil se je kar dobro, češ da to še zdaleč ni konec. Album je poln res solidnih barov če Logicov kalibar vzamemo kot nekakšen standard, tudi je poln iskrene poezije, brez vidne strukture in forme – takšen album si zaslužijo dolgoletni sledilci, čeprav morda zanj niso zahtevali. Mešanica je, čeprav ni še eno nadaljevanje serije Bobbyja Tarantina - je Logica, duhovno ogoljena do svojega jedra.

Album trpi, ker je enostavno predolg in prav zato, ker je večinoma brez refrenov – zato se na trenutke zdi precej ponavljajoč. Priljubljenih ni mogoče, morda niti zaželeno, razlikovati in ne gre za to, da bi vse zvenelo enako, ampak je le tako sinonim za logiko, da je razlika neopazna.

Kakorkoli že, Logic je že večkrat pokazal, da mu gre kakovost prav. Tako kot pri No Pressure je nepričakovano sprejel kulturo, ki ga je rodila, na najbolj iskren način. Poklonil se je tistim pred njim, pa tudi tistim za njim – tistim, ki šele prihajajo.

 
Pripravil: Ivan Slijepčević

Priznam, kot zelo velika oboževalka skupine Arctic Monkeys skorajda ne morem verjeti, da pišem recenzijo njihovega koncerta.  O koncertu, ki se je končno zgodil to poletje sem sicer sanjala od trinajstega leta. Že od marca, ko sem izvedela, da se bodo odpravili na turnejo, sem se skušala dokopati do karte. In zaradi ugodnosti ter ponujene priložnosti, da obiščem še madžarsko prestolnico, sem se odločila, da se koncerta udeležim v sklopu festivala Sziget. 

Na kratko o festivalu:

Festival Sziget (madžarsko: Sziget Fesztivál, pomeni "Festival na otoku") je eden največjih glasbenih in kulturnih festivalov v Evropi, ki poteka vsako leto v avgustu, v Budimpešti, na otoku Obuda. Tu se zvrsti več kot tisoč dogodkov.Ta enotedenski festival se je iz razmeroma skromnega študentskega dogodka, prvič organiziranega 1993, razvil v enega izmed najbolj prepoznavnih evropskih rock festivalov. Približno polovica obiskovalcev, ki se festivala udeleži, je tujcev, ki prihajajo zlasti iz zahodne Evrope.

Letos je na glavnem odru nastopilo nekaj velikih imen popularne glasbe, od Due Lipe, Calvina Harrissa, Justina Bieberja, do skupin, kot so Tame Impala, Kings of Leon in Arctic Monkeys.

Ker sem festival obiskala samo za en dan, so moji vtisi zelo pomanjkljivi. Sam dogodek je zaradi velikega števila ljudi, scenografije in gostujočih glasbenikov, zelo zanimiv. Zmotilo me je to, da so odri postavljeni preveč blizu eden drugemu, tako, da si na določenih točkah lahko hkrati slišal tri koncerte. Pa oblaki mivke, ki so jo dvigali plešoči obiskovalci, in so dražili nos in oči, zaradi česar je večina obiskovalcev čez nos nosila rutke.

Koncert se je začel okoli devete ure, zato sem si vzela čas, da se sprehodim po otoku. Ko sem prišla do glavnega odra, da bi si priborila dobro mesto v gneči, sem se srečala z prijateljicami iz Slovenije, ki so bile na Szigetu že cel teden, nato pa sem se spoznavala in se pogovarjala z domačini iz Budimpeste, pa obiskovalci iz Turčije in celo iz Kalifornije. Tako kot jaz so bili zelo navdušeni in so komaj čakali na koncert. 

 Točno ob 21:15 so se luči ugasnile, in začel se je uvod. Predvajala se je glasba, ki je spominjala na uvodne špice TV oddaj iz sedemdesetih, hkrati pa so na odru utripale rdeče luči. Nad uvodom sicer nisem bila najbolj navdušena in lahko rečem, da nekako ni sodil v repertoar. Nato je bend prišel na oder in koncert uvedel s komadom z njihove prve plate, »View from the affternoon«. Zaslišal se je globok in malce raskav glas pevca Alexa Turnerja. Zdelo se je, kot da zvok potuje med publiko in nas z svojim tonom in energijo elektrificira. Kriki, piskajoči vzkliki in skakanje množice so me v trenutku prevzeli. Ko sem gledala na oder, sem se morala kar uščipniti, po toliko letih pričakovanja se mi je vse skupaj zdelo nadrealistično. 

Celoten repertoar je bil sestavljen iz njihovih  največjih uspešnic, kot so Cornerstone, Why you only call me when you're high, I bet that you look good on the dancefloor, Do I wanna know, ki je publiko obnorel, R U mine?, One for the road in pa 505. To pa zato, ker na turneji niso promovirali novega albuma. Pa tudi zato, ker jih je sama zasnova festivala časovno omejevala. Odigrali so tudi nekaj komadov z njihovega zadnjega albuma Tranquility hotel base and casino. Kljub temu, da sem komaj čakala, da te s slednjega slišim in doživim v živo, sem imela občutek, kot bi mi nekaj manjkalo. Nisem doživljala skupine in njihove prave energije. Opazila sem, da nimajo več te iskrice. Kot da so malce izgubljeni, da ne igrajo ker želijo, ampak ker morajo. Izgledalo je kot da igrajo nekakšno vlogo. Mogoče so bila moja pričakovanja previsoka. Mogoče sem o tem enostavno predolgo sanjarila. 

Pa vendar je njihov celotni nastop zvenel skoraj, kot bi bil posnetek. Ne razumite me narobe, koncert je bil odličen. Vse je štimalo, a meni je vendar nekaj manjkalo. 

V obdobju izdaje albuma, ustvarjalec sledi določeni estetiki, ki traja samo za čas promocije le tega. Grafični podobi albuma sledi izdelava videospotov in scenografije, ter sporočilnosti koncerta. Estetika in žanr igrata pomembno vlogo pri tem, in ta sta se, sploh v skupini Arctic Monkeys, skozi čas zelo spreminjala. Na tem koncertu pa se je vse nekako pomešalo. Scena na odru je bila kot nekakšen ostanek scenografije zadnjega albuma.

Še vedno se oklepajo prav te estetike, vendar, ker ni popolnoma izoblikovana deluje površno. 

Mogoče je bil tudi to eden izmed manjkajočih elementov. Hkrati pa lahko slutimo, da se pripravljajo na izdajo novega albuma, zato je estetika takšna kot je.

Danes, ko se plošče ne prodajajo več in je glasba dosegljiva kadarkoli in kjerkoli, je za glasbenike z vidika njihovega obstoja zelo pomembno, da hodimo na koncerte. Hkrati pa podoživimo občutke, ki smo jih doživeli ob prvem poslušanju njihovih pesmi. Za vedno si bom zapomnila trenutek, ko je množica prepevala. Zdelo se je kot da bend spremlja nas. Ti momenti so nepozabni in mogoče jih je doživeti samo ob glasbi v živo.

A kakor koli obrnem, zelo sem vesela, da sem bila na koncertu in jih končno prvič slišala v živo. In  zagotovo lahko rečem, da ne tudi zadnjič.

Pripravila Veronika Kržičnik

SOYLENT GREEN – scifi iz leta 1973

»Ej, daj pridi dopoldne, če je mogoče, da ujameva en film zvečer. V kinu na prostem ga vrtijo. Res bi ga šel gledat.«

»Kateri film pa je?«

»Ah, nič novejšega – en stari ameriški scifi film, mislim da iz 70ih. Najbrž ne boš poznala. Ima pa tudi okoljsko tematiko.«

»Ampak vseeno – kakšen je pa naslov?«

»Soylent Green.«

»Ooo..! To pa poznam!«

»Ja? Samo ne mi kvarnikov povedat!«

Jih ne bom povedala – jih bom raje napisala. Odpravljala sem se na Dunaj, in v eni od alternativnih kinotek so napovedovali potovanje v stari ameriški scifi.

Film, posnet po inspiraciji knjige Make Room! Make Room! Harryja Harrisona, se dogaja v prihodnosti – v letu 2022. Takoj, ko se je letnica prikazala na platnu, nama je bilo z J. jasno, zakaj se predvaja, in neizmerno naju je zabavalo. Sama sem si že nekaj let želela ogledati ta film. Zakaj? Ste že gledali film Cloud Atlas s Tomom Hanksom v glavni(h) vloga(h)?

Ko sem prvič brala knjigo Cloud Atlas, me je njen koncept prevzel. M., ki mi jo je porinila v roke v drugem letniku gimnazije, je imela celo teorijo glede zgodb. Gre za sosledje več zgodb iz različnih časovnih obdobij, in vsaka je napisana v svojem stilu – dnevniški zapis, pisma, članek, roman, intervju. Te zgodbe imajo skupni vzorec, ki ga skozi branje odkrivaš, a ga tokrat ne bom izdala – je pa zelo povezan z našim dojemanjem sveta, razklanostjo, družbenim stanjem in ideologijo. Po branju sem gledala tudi film, ki je velik zalogaj, saj traja 3 ure in je precej intenziven.

Kakšno leto po tem sem se pogovarjala s prijateljico, in prišli sva na tematiko te knjige/filma. Razložila sem ji zasuk, ki me je najbolj pretresel. Takrat mi je presenečena omenila, da sta s fantom začela ritualno gledati stare nizkocenovne ameriške filme – in da jo določen del vsebine knjige (ne bom izdala kvarnikov) močno spominja na enega od njih. Soylent Green. Rekla je, da si ga moram nujno ogledati, in da jo je zmotilo, kako se kar naenkrat in popolnoma nerazrešeno konča. Po letošnjem izobraževanju lahko povem, da vsebuje elemente klasične distopije. 

In tako je film prišel na moj seznam. Ne samo to – ko sem si znova ogledala filmsko različico Cloud Atlasa, je v enem od prizorov (kjer »Cavendish« beži iz doma za upokojence) očitna aluzija na Soylent Green: Cavendish se dere »Soylent green is ….! Soylent green is made out of…!« 

*

Ko sem prišla v kinodvorano poleti 2022 (zamudila sem datum, ko je bil kino na prostem), sem poznala plot twist Soylent Greena. Vedela sem, kaj se bo zgodilo in kakšen je zasuk, in želela sem videti, kako se preostala zgodba zapolni okoli tega ogrodja. 

Leto 2022, ljudi je toliko, da hodijo en po drugem. Policist Robert Thorn živi skupaj s starcem Solom, ki se v tem času obubožane narave in pomanjkanja hrane še spomni, kakšen okus so imele jagode. Ljudje živijo od prehrambenih ploščic svetovne korporacije Soylent, ki jih dobijo odmerjene na trgu. Pred kratkim se je poleg Soylent Red pojavila tudi oblika Soylent Green, ki je okusnejša, in ljudje se prerivajo, da bi jo dobili. V kontekstu tega dogajanja se zgodi umor enega od mogotcev obdobja, in Thorn se odpravi na raziskavo (iz stanovanja mogotca se seveda vrne sveže oprhan, z milom, svileno odejo, dvema jabolkoma, mesom in nekaj zelenjave, skritimi v svilnatem pregrinjalu za blazino) in začne skupaj s Solom raziskovati primer. Izkaže se, da je bil mogotec tesno povezan s korporacijo Soylent Green, in da je umor pričakoval. Je vedel kaj, kar bi bilo, če bi prišlo v javnost, nevarno za korporacijo Soylent? Je bil zaradi resnice, ki jo je izvedel, tako obupan nad človeštvom in imel tako močan občutek nemoči, da ni bil pripravljen živeti naprej? 

Thornu iz policijskega urada kmalu sporočijo, naj raziskavo opusti – poskusijo ga tudi podkupiti. Toda Thorn nadaljuje, starcu Solu pa da nalogo, naj razišče mogotčevo preteklost. Da ne bom izdala preveč, naj povem le, da Sol na neki točki izve resnico in se odpravi v ustanovo, kjer pove svojo najljubšo barvo, najljubšo glasbo, prizore (izbere prizore narave, cvetja in divjih živali, ob čemur mu ob gledanju v oči stopijo solze). Namen ustanove boste lahko izvedeli sami ob ogledu, ali pa ste ga uganili že zdaj. Ko Sola tu najde Thorn, mu Sol pove, kaj je izvedel, in ga prosi, naj zbere dokaze. Thorn to res naredi. Toda ali lahko dokazi in resnica povzročijo spremembo? Z J. sva med toplo glasbo odjavne špice in prizorom v vetru valujočih tulipanov padla v razpravo o tem, ali konec filma sporoča, da se ne bo spremenilo nič in da ga bodo utišali kot da je norec, ter da smo tudi mi, ki smo to resnico pravkar izvedeli, poslani v smrt in da naj se raje predamo hipnemu užitku prijetne iluzije miru, ki je na platnu (jaz); ali pa da se bo resnica vedno razvedela in slej ko prej razširila, povzročila spremembe, in da je na nas, da jo sporočamo naprej (J.).

Če lahko sporočim nekaj, je to sledeče: glejte film, in glejte ga do konca. Ni dolg – približno 1h 30min. Nekomu, ki zgodbo pozna, bo zabavno gledati namige tekom filma (kot je bilo meni); tistemu, ki je ne, pa bo konec podal razumevanje, zakaj je bila zgodba pripovedovana. Sodobnejšo in bolj nazorno (ter definitvno ne nizkocenovno) verzijo prizora najdete v filmu Cloud Atlas. In še za konec: obstaja napitek in franšiza produktov Soylent (ima tudi spletno stran). S tem se lahko igrate, ko boste pogledali film, saj me še vedno zabava povezava produkta in imena ter implikacija, ki jo ima. Spomnim se, ko je na spletni strani še bila napisana zgodba o inženirju, ki je želel umetno ustvariti perfektno formulo, ki jo potrebuje njegovo telo, da preživi, in je v domačem »laboratoriju« namešal skupaj vse potrebne snovi in minerale, ki jih je v ločenih pakiranjih kupil po različnih lokacijah, da bi prihranil na denarju in času. Mnenje pa si ob vsebini ustvarite sami.

»Soylent started with the basic idea that complete nutrition shouldn’t be difficult or expensive. Our co-founders met in 2013 in Silicon Valley, working under the same roof and eating the same diet of frozen meals and ramen noodles. After a lot of frustrating meals, founder Rob Rhinehart, alongside co-founders Matt Cauble, John Coogan, and David Renteln, developed Soylent as an experiment. Their hypothesis: Food can be simplified for the better.  They were software engineers after all so they wanted to engineer better food for themselves.« (Soylent. 2022. »A Simple Idea - Simplify Food, Make it Sustainable.« Dostopano 15. avgust. https://soylent.com/pages/about-the-company.)

Je takšna hrana res trajnostna? Ali pa bi bilo bolje, da se težave uničevanja okolja, prevelike populacije in pomanjkanja hrane in pitne vode lotimo na kakšen način, ki temelji na razlogih za probleme in ne na načinih, kako jih lahko omilimo (in pri tem tudi potencialno mastno zaslužimo)?

 Pripravila Nika Pušlar

Film je režijski prvenec Darka Sinka, diplomanta komunikologije na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani in filmske režije na AGRFT. (“Vertigo”, b.d.) Kot navajajo na spletni strani Vertigo (b.d.) je kot asistent režije sodeloval v Prešernovem gledališču v Kranju in v Slovenskem mladinskem gledališču v Ljubljani. Njegov filmski opus je obogaten z dokumentarnim filmom Štejemo, kratkim filmom Angoraangora (2005) in Sošolki (2015). Režiserju v tem filmu uspe z odliko prikazati banalnost slovenstva, našo ubogljivost, skromnost in pridnost. Uspe mu ukomponirati koščke satire, trilerja, drame, komedije in nam, živečim v t.i. Deželi pridnih, nastavlja ogledalo. Boris Robič, glavni protagonist filma, je tipični predstavnik tistih ljudi, ki živijo povprečnoživljenje, hodijo v povprečno službo, imajo povprečne odnose in so povprečno zadovoljni. Na prvi pogled človek brez pretiranega karakterja skozi film raziskuje sebe in vse kar je mislil, da o sebi in svojem življenju ve, razume in živi. Zgodi se namreč, da nekega povprečnega večera nekdo izstreli dva strela v njegovo domačo pisarno. Zgodba se klasično zaplete, ko policija osumljenca ne najde. Zato Boris sklene, da sam razišče, kdo bi lahko bil ta, ki ga moti njegovo povprečno življenje. Film je, po mojem mnenju, kar se tiče podajanja zgodbe, scenarija, zapletov in konca zelo neklasičen za slovensko filmsko sceno. Pozitivno tako presenetijo tudi nekatere režijske odločitve. Zelo jasno razdelan koncept uporabe glasbe in zvočnih efektov, ki zgodbi dodajajo občutek blodnje, zmedenosti, a hkrati z dotičnimi elementi pridobijo gledalčevo pozornost na drugačen način. V filmu ni zaznati tipičnega suspenza, ki ga ponavadi stopnjuje glasbena podlaga, kar je izredno všečno, saj pripomore k temu, da film ni predvidljiv. Film se začne z dvema glasnima zvokoma, ki film spremljata skozi celotno zgodbo. Lahko ju opišemo kot prispodobo dveh strelov, ki film izjemno hitro pospremita v potek dogajanja in se s tem izogneta klasičnemu slovenskemu predolgo trajajočemu, tako imenovanemu “dogajanju niča”. Vse pavze in tišine, ki jih v filmu ne manjka, so tam z razlogom. S tem gledalcu ponudijo čas, da zgodbo sprejme, jo vzame za svojo in hkrati v njem vzbudi željo po skupnem doživljanju krize identitete z glavnim akterjem. To filmu uspe tudi zaradi izredne igralske stvaritve, ki jo igralec Radoš Bolčina prinese na filmsko platno. To je eden tistih likov, v katere se kot gledalec enostavno zaljubiš. Zgrajen je tako, da nam gre sprva rahlo na živce, ker je tako zelo povprečen in nič posebnega. To nas verjetno zbode, ker v tej povprečnosti in dolgočasnosti, ki jo film prikaže že s prvim prizorom skupne večerje para, prepoznamo sami sebe.

V resnici celotni igralski zasedbi uspe ujeti avtohtono slovensko zadirčnost, brezbrižnost ampak nas film ne pusti v melanholiji, saj nam v nekaj sekvencah vdihne upanje, da smo kot narod v resnici zelo družinski, veliko nam pomeni dom in ljudje, ki nas obdajajo. Všečni so kompleksno pa vseeno “po domače” postavljeni liki, ki spremljajo Borisa na njegovem potovanju k iskanju resnice. Kostumi in scenografija preslikajo v film tipično urbano mestno okolje in spremljajo glavnega protagonista, ko preko spominov po vseh standardnih krajih išče odgovore na svoja vprašanja. Tako naleti na delavca v zavarovalniški agenciji, sprehodi se do dekanje svojefakultete, k svojemu prijatelju v delavnico in tako imamo za trenutek občutek, da ko pride do eksistencialne krize, statusi posameznikov v našem življenju več ne igrajo pomembne vloge. Kriv je lahko praktično kdorkoli: trgovka v trgovini ali pa sodelavec na fakulteti. Kadri so po večini statični, prevladujejo nevtralne barve. Dajejo občutek skromnosti, ponižnosti, na trenutke - sivine. Svetlejše odtenke in sončne barve je moč zapaziti obtrenutkih, ko se nam, skupaj z Borisom zazdi, da smo uganko rešili. Barvna paleta filma se odziva na Borisovo počutje in tako manipulira gledalca, da ga razume in se z njim poistoveti še na dodatni ravni. Kot že rečeno, gledalčevo mišljenje glede nastale situacije se spreminja skupaj z glavnim protagonistom. Verjamemo vsemu, čemur verjame on sam. Film predstavi klasično družinsko življenje, s katerim se lahko poistoveti vsak. Njegova žena je skupaj z njim zapadla v rutino iz katere se ne zna in se verjetno niti noče izviti. Sin je dosegel vrhunecsvojega življenja z osamosvojitvijo in odtujitvijo od staršev. Še ena pomembna problematika, ki jo film naslavlja je problematika sil višjih inštanc in avtoritet, katerim celo življenje slepo zaupamo, da nas varujejo pred kriminalom, lažmi in prevarami. V to človek lahko verjame, dokler njihove pomoči dejansko ne potrebuje. Kar na enkrat začnemo prespraševati našo vlogo v družbi, vlogo sociale, družinskih odnosov in mož v modrem. Problematika neizvršenih postopkov policije in drugih organov države se kaže vsakodnevno na mnogih področjih našega življenja. Od ščitenja žrtev spolnih zlorab, do nasilja v družini in nenazadnje izguba vere v njihovo pristojnost z nedavnimi politično podkovanimi izgredi nad ljudmi v času epidemije koronavirusa. Film je tematsko gledano aktualen letos, bil je aktualen po razpadu Jugoslavije in bo verjetno, na žalost aktualen še danes. S pravo mero kriticizma, katerega del ni žuganje s prstom na pridnost in mrljivost- temu se namreč ogne v veliki meri, za kar smo mu lahko v poplavi našega lastnega kriticizma do svojega naroda celo malček hvaležni. Z izredno dodelanim sporočilom, igro in scenarijem nas film prisili v samorefleksijo in nas pusti vobčutku, da smo sami, na žalost ali srečo, vedno znova odgovorni za svoj smisel, srečo in razsodnost v življenju.

Pripravila Tia Lončar

V nedeljo 19. junija sva s prijateljico obiskali Staro mestno elektrarno, da si bi ogledali predstavo »Poskus sobe«. Priznam, da sem si predstavljala, da bo predstava »haha smešna« (na kar pomislimo, ko slišimo besedo cirkus) in mojstrsko dovršena (na kar pomislim, ko je omenjena Danijela Zajc), pa sem se glede prvega zmotila, drugo je pa kar držalo. Spoznala sem, da je sodobna cirkuška prestava lahko boleča, jedka, zmrzljiva in reflektivna. Da bi me manj bolelo, če bi se ulegla na posteljo z neskončnim številom žebljev, ki jo Danijela uporabi v predstavi, kot boli ogledalo, ki nam ga je nastavila, s tem da je povnanjila svojo notranjost. Svojo in Cvetajevo, ki so jo avtorice_ji in ustvarjalke_ci uspeli doseči s prebiranjem njenega opusa in bolečega sosledja življenjskih dogodkov, ki so Marino Cvetajevo zarezali tako globoko, da si je v svojem prvem petdesetletju vzela življenje. To rusko pesnico, pisateljico in dramaturginjo so kot lutko premetavala razmerja moči ideoloških usmeritev v času  oktobrske revolucije. Kar je verjetno spretno vkomponirano v predstavo, a bi jo rada opisala prek svojega doživljajskega vtisa, ker mi je samo ta dovolj znan, da o njem lahko pišem. 

Največkrat sobo zamejujejo štiri stene, strop in tla. Brez oken je soba zatohla in temna, brez vrat pa skorajda ne more obstajati. Ta imajo nekateri radi odprta in drugi zaklenjena. Vrata so za našo psiho eden izmed ključnih delov naše sobe. Če nas je strah, ko se želimo zabubiti in skriti pred svetom, nas zaklenjena vrata ščitijo. Če jih zaklene nekdo drug nas omejujejo, zatirajo, hirajo in stiskajo v kote sobe, ki jih prej nismo poznali. Če so odprta, je to znak, da smo pripravljeni v svojo sobo spustiti še koga. In mogoče so tudi namig, da pred svetom ne želimo nositi maske in s tem izzovemo še koga, da jo sname tudi sam. 

Tudi svojo notranjost lahko z metaforo pojmujemo kot sobo. In sobo kot odraz naše notranjosti. Spoznanje, da lahko sobo spreminjamo in iz nje vsakodnevno izstopamo, ter žalost, da soba lahko razpade in se pohištvo v njej lahko sesede in zlomi, stopa po niti med temo in svetlobo, ki kroji naše vsakodnevne odločitve. 

In če svojo notranjost inskribiram na svojo zunanjost… Če moje telo postanejo stene moje notranjosti… Kaj se zgodi, če sobo napadem od zunaj? Bo z notranjostjo kaj drugače? Bo boljše ali slabše? Boljše vsaj, kot da bi jo uničil nekdo drug. 

Velikokrat so nam meje naših sob določene. Kdo jih določa, komu in zakaj je vprašanje posameznega primera. Najbolj očitne so meje, ki nam jih postavljajo najbližji in nas špikajo še bolj, ker smo zaradi njih primorani racionalizirati čustva, kar zaradi dihotomije srce:razum pomeni iskanje novega jezika za konflikt, ki se zdi nerešljiv po lahki poti. 

»Poskus sobe«, ali raje preizkus svoje notranjosti, je predstava, ki da mnogo več kot le fascinacijo nad gibanjem na zračni vrvi in nad vertikalnim plesom. Pokaže ti, da se je svoje teme mogoče zavedati, jo občutiti, se vanjo za trenutek poglobiti in jo po predstavi s cmokom v grlu znova potlačiti do prihodnjič. 

Pripravila: Miša Močilnikar