SOYLENT GREEN – scifi iz leta 1973

»Ej, daj pridi dopoldne, če je mogoče, da ujameva en film zvečer. V kinu na prostem ga vrtijo. Res bi ga šel gledat.«

»Kateri film pa je?«

»Ah, nič novejšega – en stari ameriški scifi film, mislim da iz 70ih. Najbrž ne boš poznala. Ima pa tudi okoljsko tematiko.«

»Ampak vseeno – kakšen je pa naslov?«

»Soylent Green.«

»Ooo..! To pa poznam!«

»Ja? Samo ne mi kvarnikov povedat!«

Jih ne bom povedala – jih bom raje napisala. Odpravljala sem se na Dunaj, in v eni od alternativnih kinotek so napovedovali potovanje v stari ameriški scifi.

Film, posnet po inspiraciji knjige Make Room! Make Room! Harryja Harrisona, se dogaja v prihodnosti – v letu 2022. Takoj, ko se je letnica prikazala na platnu, nama je bilo z J. jasno, zakaj se predvaja, in neizmerno naju je zabavalo. Sama sem si že nekaj let želela ogledati ta film. Zakaj? Ste že gledali film Cloud Atlas s Tomom Hanksom v glavni(h) vloga(h)?

Ko sem prvič brala knjigo Cloud Atlas, me je njen koncept prevzel. M., ki mi jo je porinila v roke v drugem letniku gimnazije, je imela celo teorijo glede zgodb. Gre za sosledje več zgodb iz različnih časovnih obdobij, in vsaka je napisana v svojem stilu – dnevniški zapis, pisma, članek, roman, intervju. Te zgodbe imajo skupni vzorec, ki ga skozi branje odkrivaš, a ga tokrat ne bom izdala – je pa zelo povezan z našim dojemanjem sveta, razklanostjo, družbenim stanjem in ideologijo. Po branju sem gledala tudi film, ki je velik zalogaj, saj traja 3 ure in je precej intenziven.

Kakšno leto po tem sem se pogovarjala s prijateljico, in prišli sva na tematiko te knjige/filma. Razložila sem ji zasuk, ki me je najbolj pretresel. Takrat mi je presenečena omenila, da sta s fantom začela ritualno gledati stare nizkocenovne ameriške filme – in da jo določen del vsebine knjige (ne bom izdala kvarnikov) močno spominja na enega od njih. Soylent Green. Rekla je, da si ga moram nujno ogledati, in da jo je zmotilo, kako se kar naenkrat in popolnoma nerazrešeno konča. Po letošnjem izobraževanju lahko povem, da vsebuje elemente klasične distopije. 

In tako je film prišel na moj seznam. Ne samo to – ko sem si znova ogledala filmsko različico Cloud Atlasa, je v enem od prizorov (kjer »Cavendish« beži iz doma za upokojence) očitna aluzija na Soylent Green: Cavendish se dere »Soylent green is ….! Soylent green is made out of…!« 

*

Ko sem prišla v kinodvorano poleti 2022 (zamudila sem datum, ko je bil kino na prostem), sem poznala plot twist Soylent Greena. Vedela sem, kaj se bo zgodilo in kakšen je zasuk, in želela sem videti, kako se preostala zgodba zapolni okoli tega ogrodja. 

Leto 2022, ljudi je toliko, da hodijo en po drugem. Policist Robert Thorn živi skupaj s starcem Solom, ki se v tem času obubožane narave in pomanjkanja hrane še spomni, kakšen okus so imele jagode. Ljudje živijo od prehrambenih ploščic svetovne korporacije Soylent, ki jih dobijo odmerjene na trgu. Pred kratkim se je poleg Soylent Red pojavila tudi oblika Soylent Green, ki je okusnejša, in ljudje se prerivajo, da bi jo dobili. V kontekstu tega dogajanja se zgodi umor enega od mogotcev obdobja, in Thorn se odpravi na raziskavo (iz stanovanja mogotca se seveda vrne sveže oprhan, z milom, svileno odejo, dvema jabolkoma, mesom in nekaj zelenjave, skritimi v svilnatem pregrinjalu za blazino) in začne skupaj s Solom raziskovati primer. Izkaže se, da je bil mogotec tesno povezan s korporacijo Soylent Green, in da je umor pričakoval. Je vedel kaj, kar bi bilo, če bi prišlo v javnost, nevarno za korporacijo Soylent? Je bil zaradi resnice, ki jo je izvedel, tako obupan nad človeštvom in imel tako močan občutek nemoči, da ni bil pripravljen živeti naprej? 

Thornu iz policijskega urada kmalu sporočijo, naj raziskavo opusti – poskusijo ga tudi podkupiti. Toda Thorn nadaljuje, starcu Solu pa da nalogo, naj razišče mogotčevo preteklost. Da ne bom izdala preveč, naj povem le, da Sol na neki točki izve resnico in se odpravi v ustanovo, kjer pove svojo najljubšo barvo, najljubšo glasbo, prizore (izbere prizore narave, cvetja in divjih živali, ob čemur mu ob gledanju v oči stopijo solze). Namen ustanove boste lahko izvedeli sami ob ogledu, ali pa ste ga uganili že zdaj. Ko Sola tu najde Thorn, mu Sol pove, kaj je izvedel, in ga prosi, naj zbere dokaze. Thorn to res naredi. Toda ali lahko dokazi in resnica povzročijo spremembo? Z J. sva med toplo glasbo odjavne špice in prizorom v vetru valujočih tulipanov padla v razpravo o tem, ali konec filma sporoča, da se ne bo spremenilo nič in da ga bodo utišali kot da je norec, ter da smo tudi mi, ki smo to resnico pravkar izvedeli, poslani v smrt in da naj se raje predamo hipnemu užitku prijetne iluzije miru, ki je na platnu (jaz); ali pa da se bo resnica vedno razvedela in slej ko prej razširila, povzročila spremembe, in da je na nas, da jo sporočamo naprej (J.).

Če lahko sporočim nekaj, je to sledeče: glejte film, in glejte ga do konca. Ni dolg – približno 1h 30min. Nekomu, ki zgodbo pozna, bo zabavno gledati namige tekom filma (kot je bilo meni); tistemu, ki je ne, pa bo konec podal razumevanje, zakaj je bila zgodba pripovedovana. Sodobnejšo in bolj nazorno (ter definitvno ne nizkocenovno) verzijo prizora najdete v filmu Cloud Atlas. In še za konec: obstaja napitek in franšiza produktov Soylent (ima tudi spletno stran). S tem se lahko igrate, ko boste pogledali film, saj me še vedno zabava povezava produkta in imena ter implikacija, ki jo ima. Spomnim se, ko je na spletni strani še bila napisana zgodba o inženirju, ki je želel umetno ustvariti perfektno formulo, ki jo potrebuje njegovo telo, da preživi, in je v domačem »laboratoriju« namešal skupaj vse potrebne snovi in minerale, ki jih je v ločenih pakiranjih kupil po različnih lokacijah, da bi prihranil na denarju in času. Mnenje pa si ob vsebini ustvarite sami.

»Soylent started with the basic idea that complete nutrition shouldn’t be difficult or expensive. Our co-founders met in 2013 in Silicon Valley, working under the same roof and eating the same diet of frozen meals and ramen noodles. After a lot of frustrating meals, founder Rob Rhinehart, alongside co-founders Matt Cauble, John Coogan, and David Renteln, developed Soylent as an experiment. Their hypothesis: Food can be simplified for the better.  They were software engineers after all so they wanted to engineer better food for themselves.« (Soylent. 2022. »A Simple Idea - Simplify Food, Make it Sustainable.« Dostopano 15. avgust. https://soylent.com/pages/about-the-company.)

Je takšna hrana res trajnostna? Ali pa bi bilo bolje, da se težave uničevanja okolja, prevelike populacije in pomanjkanja hrane in pitne vode lotimo na kakšen način, ki temelji na razlogih za probleme in ne na načinih, kako jih lahko omilimo (in pri tem tudi potencialno mastno zaslužimo)?

 Pripravila Nika Pušlar