Film je režijski prvenec Darka Sinka, diplomanta komunikologije na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani in filmske režije na AGRFT. (“Vertigo”, b.d.) Kot navajajo na spletni strani Vertigo (b.d.) je kot asistent režije sodeloval v Prešernovem gledališču v Kranju in v Slovenskem mladinskem gledališču v Ljubljani. Njegov filmski opus je obogaten z dokumentarnim filmom Štejemo, kratkim filmom Angoraangora (2005) in Sošolki (2015). Režiserju v tem filmu uspe z odliko prikazati banalnost slovenstva, našo ubogljivost, skromnost in pridnost. Uspe mu ukomponirati koščke satire, trilerja, drame, komedije in nam, živečim v t.i. Deželi pridnih, nastavlja ogledalo. Boris Robič, glavni protagonist filma, je tipični predstavnik tistih ljudi, ki živijo povprečnoživljenje, hodijo v povprečno službo, imajo povprečne odnose in so povprečno zadovoljni. Na prvi pogled človek brez pretiranega karakterja skozi film raziskuje sebe in vse kar je mislil, da o sebi in svojem življenju ve, razume in živi. Zgodi se namreč, da nekega povprečnega večera nekdo izstreli dva strela v njegovo domačo pisarno. Zgodba se klasično zaplete, ko policija osumljenca ne najde. Zato Boris sklene, da sam razišče, kdo bi lahko bil ta, ki ga moti njegovo povprečno življenje. Film je, po mojem mnenju, kar se tiče podajanja zgodbe, scenarija, zapletov in konca zelo neklasičen za slovensko filmsko sceno. Pozitivno tako presenetijo tudi nekatere režijske odločitve. Zelo jasno razdelan koncept uporabe glasbe in zvočnih efektov, ki zgodbi dodajajo občutek blodnje, zmedenosti, a hkrati z dotičnimi elementi pridobijo gledalčevo pozornost na drugačen način. V filmu ni zaznati tipičnega suspenza, ki ga ponavadi stopnjuje glasbena podlaga, kar je izredno všečno, saj pripomore k temu, da film ni predvidljiv. Film se začne z dvema glasnima zvokoma, ki film spremljata skozi celotno zgodbo. Lahko ju opišemo kot prispodobo dveh strelov, ki film izjemno hitro pospremita v potek dogajanja in se s tem izogneta klasičnemu slovenskemu predolgo trajajočemu, tako imenovanemu “dogajanju niča”. Vse pavze in tišine, ki jih v filmu ne manjka, so tam z razlogom. S tem gledalcu ponudijo čas, da zgodbo sprejme, jo vzame za svojo in hkrati v njem vzbudi željo po skupnem doživljanju krize identitete z glavnim akterjem. To filmu uspe tudi zaradi izredne igralske stvaritve, ki jo igralec Radoš Bolčina prinese na filmsko platno. To je eden tistih likov, v katere se kot gledalec enostavno zaljubiš. Zgrajen je tako, da nam gre sprva rahlo na živce, ker je tako zelo povprečen in nič posebnega. To nas verjetno zbode, ker v tej povprečnosti in dolgočasnosti, ki jo film prikaže že s prvim prizorom skupne večerje para, prepoznamo sami sebe.

V resnici celotni igralski zasedbi uspe ujeti avtohtono slovensko zadirčnost, brezbrižnost ampak nas film ne pusti v melanholiji, saj nam v nekaj sekvencah vdihne upanje, da smo kot narod v resnici zelo družinski, veliko nam pomeni dom in ljudje, ki nas obdajajo. Všečni so kompleksno pa vseeno “po domače” postavljeni liki, ki spremljajo Borisa na njegovem potovanju k iskanju resnice. Kostumi in scenografija preslikajo v film tipično urbano mestno okolje in spremljajo glavnega protagonista, ko preko spominov po vseh standardnih krajih išče odgovore na svoja vprašanja. Tako naleti na delavca v zavarovalniški agenciji, sprehodi se do dekanje svojefakultete, k svojemu prijatelju v delavnico in tako imamo za trenutek občutek, da ko pride do eksistencialne krize, statusi posameznikov v našem življenju več ne igrajo pomembne vloge. Kriv je lahko praktično kdorkoli: trgovka v trgovini ali pa sodelavec na fakulteti. Kadri so po večini statični, prevladujejo nevtralne barve. Dajejo občutek skromnosti, ponižnosti, na trenutke - sivine. Svetlejše odtenke in sončne barve je moč zapaziti obtrenutkih, ko se nam, skupaj z Borisom zazdi, da smo uganko rešili. Barvna paleta filma se odziva na Borisovo počutje in tako manipulira gledalca, da ga razume in se z njim poistoveti še na dodatni ravni. Kot že rečeno, gledalčevo mišljenje glede nastale situacije se spreminja skupaj z glavnim protagonistom. Verjamemo vsemu, čemur verjame on sam. Film predstavi klasično družinsko življenje, s katerim se lahko poistoveti vsak. Njegova žena je skupaj z njim zapadla v rutino iz katere se ne zna in se verjetno niti noče izviti. Sin je dosegel vrhunecsvojega življenja z osamosvojitvijo in odtujitvijo od staršev. Še ena pomembna problematika, ki jo film naslavlja je problematika sil višjih inštanc in avtoritet, katerim celo življenje slepo zaupamo, da nas varujejo pred kriminalom, lažmi in prevarami. V to človek lahko verjame, dokler njihove pomoči dejansko ne potrebuje. Kar na enkrat začnemo prespraševati našo vlogo v družbi, vlogo sociale, družinskih odnosov in mož v modrem. Problematika neizvršenih postopkov policije in drugih organov države se kaže vsakodnevno na mnogih področjih našega življenja. Od ščitenja žrtev spolnih zlorab, do nasilja v družini in nenazadnje izguba vere v njihovo pristojnost z nedavnimi politično podkovanimi izgredi nad ljudmi v času epidemije koronavirusa. Film je tematsko gledano aktualen letos, bil je aktualen po razpadu Jugoslavije in bo verjetno, na žalost aktualen še danes. S pravo mero kriticizma, katerega del ni žuganje s prstom na pridnost in mrljivost- temu se namreč ogne v veliki meri, za kar smo mu lahko v poplavi našega lastnega kriticizma do svojega naroda celo malček hvaležni. Z izredno dodelanim sporočilom, igro in scenarijem nas film prisili v samorefleksijo in nas pusti vobčutku, da smo sami, na žalost ali srečo, vedno znova odgovorni za svoj smisel, srečo in razsodnost v življenju.

Pripravila Tia Lončar