Kariera igralke ji je bila tako skorajda položena v zibelko. Sama je v tem videla pozitivne stvari in čeprav je razmišljala tudi o karieri balerine, se je odločila za igralstvo.
"Sama sem to vedno videla kot prednost, ne kot breme. Že od majhnega sta v družini vnašala pogovore, ki so se nagibali k umetnosti in otrok je goba, ki srka vse. V kasnejši moji odločitvi, da postanem igralka, je to pomagalo. Verjamem, da sem od obeh podedovala nekaj, kar mi v tem poklicu pride prav".
O karieri igralke pravi, da je to nekaj najlepšega.
"Igralstvo je najlepši poklic, ki si ga človek lahko izbere. Sploh umetniški poklici se mi zdijo takšni za širjenje osebnih radovednosti in horizontov. Ves čas se učiš in si primoran raziskovati".
Pomanjkanje empatije
Z Doro sta govorila tudi o tem, kako pomembno se je vživeti v vlogo, ki ti pripada. Ob tem je potegnila tudi nekatere vzporednice z realnim življenjem.
"Se mi zdi, da neka empatija, senzibilnost, je nujno potrebna za človeka na splošno v našem svetu. Čutim pomanjkanje empatije v svetu. Umetnost konec koncev se je vedno nagibala k senzibilnosti. Ko se soočam z določeno vlogo, je potrebno imeti tudi neko poznavanje psihologije".
Veliko so ji dali prvi režiserji, s katerimi je delala, ko je bila še mlada so jo vpeljali v gledališki svet. Med njimi je tudi pokojni Tomaž Pandur.
"Z njim sva na žalost prišla prepozno skupaj. Moram reči, da imam še zdaj vsak dan občutek, da bo prišel nazaj. Bil je zelo natančen, perfekcionist".
