Iz govorov sv. Gregorja Nacianškega, škofa (14, 23-25, o ljubezni do ubogih)

Izkazujmo si božjo ljubezen

 

Priznaj, odkod imaš svoje življenje, razumnost, modrost, in kar je največ, spoznanje o Bogu, upanje v nebeško kraljestvo, uživanje prihodnje slave, ki jo zdaj slutiš kot v zrcalu in nejasno, nekoč pa se bo razodela popolnoma in jasno. Vedi, da si božji otrok in Kristusov sodedič, in če drzno govorim, si postal celo bog. Odkod tebi vse to in od koga?

Naj naštejem tudi manjše in bolj vsakdanje darove: po čigavi dobroti gledaš lepoto neba, tek sonca in kroženje meseca, množico zvezd in urejeno skladje vesolja, ki odseva iz vsega tega kot zvoki iz lire? Kdo daje deževje, rodovitnost polja, živež, umetnost, upravo, zakone, državo, mirno in kulturno življenje, prijateljstvo in lepoto domačega ognjišča? Odkod to, da imaš živali, ki ti služijo, in živali, ki te hranijo? Kdo te je postavil za gospodarja in vladarja vsem stvarem na zemlji? Kdo ti je, da se ne spuščam v podrobnosti, podaril vse to, s čimer kot človek presegaš vsa druga bitja?

Ali ne Bog, ki v zameno za vse to zdaj zahteva od tebe predvsem in nadvse ljubezen do njega in do vseh stvari. Mar nas ne bo sram, če bi mu ne izkazovali ljubezni, potem ko smo od njega toliko prejeli in še več upamo dobiti? On, ki je Bog in Gospod, se ne sramuje, da ga mi imenujemo Očeta, mi pa bi odrekli ljubezen svojim bratom?

Nikar, moji prijatelji in bratje, nikar ne napravimo strašne napake, da bi slabo ravnali z dobrinami, ki smo jih prejeli. Zaslužili bi si Petrov opomin: Sramujte se, ki si pridržujete tuje blago; raje posnemajte božjo dobroto, in noben ne bo revež med vami.

Ne mučimo se s kopičenjem in ohranjevanjem bogastva, medtem ko drugi trpijo pomanjkanje, sicer bodo nam veljale ostre in grozeče besede preroka Amosa: Začnite že, ki govorite: Kdaj bo že mlaj mimo, da bomo prodajali svoje žito, kdaj sobota, da odpremo žitnice?

Spolnjujmo najvišjo in prvo zapoved Boga, ki daje dež pravičnim in grešnim, in da sonce vzhaja vsem enako; radodarno daje zemljo, studence in gozdove za vsa živa bitja na zemlji; krilatim bitjem je namenil zrak, in vodo njim, ki v njej živijo, vsem pa daje v obilju, kar potrebujejo za življenje, vse brez omejitve, pogojev ali pridržkov. Vse je izročil bogato in obilno v skupno uporabo, v polni svobodi gibanja, brez vsakega razlikovanja in z enako radodarnostjo do vseh. Modro je uskladil svoje darove s potrebami vsakega bitja, da bi tako vsem izkazoval svojo ljubezen.

Iz razlage psalmov sv. Avguština, škofa (Ps 60, 2-3)

V Kristusu smo bili skušani, v njem smo zmagali

 

O Bog, poslušaj moje tožbe, usliši mojo molitev. Kdo tako pravi? Zdi se, kot da bi govoril eden. Poglejmo, če je res eden: Od konca zemlje te kličem, ko v stiski omagujem. Čeprav se zdi eden, to ni en sam. Zato je govor o enem, ker je Kristus eden, Kristus, katerega udje smo mi vsi. Kateri človek bi kot posameznik mogel klicati od konca zemlje, iz daljnega kraja, kot tisti, ki spada v dediščino, o kateri je bilo rečeno Sinu: Reci mi in dam ti v posest narode in vso zemljo v tvojo lastnino.

Kristusova lastnina torej, Kristusova dediščina, Kristusovo telo, ena Kristusova Cerkev, ta skupnost, ki smo mi, kliče iz daljnega kraja.

Kaj kliče? Kar sem rekel poprej: O Bog, poslušaj moje tožbe, usliši mojo molitev! Iz daljnega kraja te kličem. In to pomeni: te kličem iz daljnega kraja, to je od vsepovsod.

Zakaj vpijem tako? Ker v stiski omagujem. Tako Cerkev razodeva, da je pri vseh narodih, po vsej zemeljski obli v velikih preizkušnjah in ne v veliki slavi.

Naše življenje na tem romanju ne more biti brez skušnjav, ne napredek brez preizkušenj. Nihče namreč sebe ne spozna, če ni skušan, tudi ne more prejeti krone, če ni zmagal, zmagati pa ne more, če se ni bojeval; boriti se pa more samo, če ima sovražnika in preizkušnje.

V stiski je torej tisti, ki kliče iz daljnega kraja, ni pa zapuščen. Kristus je podoba nas, ki smo njegovo telo, in Kristus nas je hotel upodobiti v svojem telesu, v katerem je umrl, vstal od mrtvih in šel v nebesa. Zato morejo tudi udje upati, da bodo šli tja, kamor je šla njihova glava.

Preobrazil nas je vase tudi, ko je dopustil, da ga je satan skušal. Pravkar smo v evangeliju brali, da je satan v puščavi skušal Gospoda Jezusa Kristusa. Satan je sicer skušal Kristusa, a v njem je skušal tudi tebe. Kristus je namreč privzel tvoje telo, dal ti je pa svoje odrešenje; od tebe je vzel smrt, dal ti je pa svoje življenje; vzel ti je ponižanje, dal pa svojo slavo; vzel je tvoje skušnjave, tebi pa podelil svojo zmago.

Če nas je satan skušal v njem, ga v njem tudi zmagujemo. Vidiš samo, da je bil Kristus skušan, ne vidiš pa, da je tudi zmagal? Tebe je v njem skušal, glej, v njem boš tudi zmagal. Kristus bi mogel držati satana daleč od sebe, toda če se ne bi pustil skušati, bi te ne mogel učiti zmagovati, kadar si v skušnjavi.

Iz razprave sv. Ireneja, škofa, Zoper krivoverstva (4, 13, 3 - 14, 1)

Božje prijateljstvo

 

Ljudje smo bili od Boga določeni za služabnike. Naš Gospod, božja Beseda, pa je potem vse, ki so mu poslušni, osvobodil, kot sam pravi učencem: Ne imenujem vas več služabnike, kajti služabnik ne ve, kaj dela njegov gospodar. Vas sem imenoval prijatelje, ker sem vam razodel vse, kar sem slišal od svojega Očeta. Tisti pa, ki stopijo v prijateljstvo z nesmrtnim Bogom, prejmejo od njega nesmrtnost.

Bog ni upodobil Adama zato, ker je potreboval človeka, temveč, da bi imel nekoga, kateremu bi izkazoval svoje dobrote. Kajti pred Adamom in celo pred stvarjenjem je bila Beseda že v slavo Očeta. Bila je v njem in ga je slavila, kakor pravi sama: Oče, poveličaj me s slavo, ki sem jo imel pri tebi, preden je bil svet.

Če nam veleva, naj hodimo za njim, ne dela tega, ker bi potreboval naših uslug, temveč da bi nas rešil. Hoditi za Gospodom se pravi imeti delež pri zveličanju, prav tako kakor če slediš luči: deležen si njene svetlobe.

Tisti, ki so v svetlobi, ne dajejo svetlobe luči, ampak je luč tista, ki jih razsvetljuje in po njej postajajo osvetljeni. Ne da bi kaj doprinašali k luči, prejemajo njene dobrodejne žarke.

Prav tako božji služabnik nič ne doprinaša Bogu, kajti Bogu ni treba človeških uslug. Pač pa Bog podarja vsem tistim, ki hodijo za njim in mu služijo, življenje, nesmrtnost in večno slavo.

Svojim služabnikom izkazuje dobrote zato, ker mu služijo; tistim, ki hodijo za njim, zato ker mu sledijo. Sam pa ne prejema od njih ničesar, kar bi bila zanj dobrina, saj je bogat, ima vse in mu ničesar ne manjka.

Če Bog pričakuje od ljudi, da mu bodo služili, dela to zato, ker je dober in usmiljen in tistim, ki mu vztrajno služijo, deli dobrote. Prav toliko, kot Bog ne potrebuje ničesar, toliko človek potrebuje občestva z Bogom.

Človekova slava je namreč v tem, da stanovitno vztraja v božji službi. Gospod je dejal učencem: Niste vi mene izvolili, ampak sem jaz izvolil vas. S tem jim je dal razumeti, da niso oni slavili njega, ko so hodili za njim, temveč jih je on, božji Sin, proslavljal, ker so šli za njim. Tako je tudi rekel: Hočem, naj bodo tudi ti z menoj tam, kjer sem jaz, da bodo gledali mojo slavo.

Iz govorov sv. Janeza Zlatoustega, škofa (6. o molitvi)

Molitev je razsvetljevanje duše

 

Najvišja dobrina je molitev in pogovor z Bogom, ker nas združuje in zedinjuje z Bogom. Kakor se telesne oči z gledanjem svetlobe polnijo z lučjo, tako tudi dušo, ki zre Boga, ožarja njegova neizrekljiva svetloba. Molitev pa ne sme biti iz navade, temveč mora prihajati iz srca, ne samo ob določenem času, temveč noč in dan.

Ni dovolj, da dvigamo duha k Bogu samo v času globoke molitve, temveč tudi ko opravljamo kakršno koli dolžnost. Naj oskrbujemo revne ali se posvečamo bližnjemu ali kaj koristnega delamo, vedno imejmo svoje želje pri Bogu in mislimo nanj. Tako bodo naša dela, povezana z ljubeznijo do Boga, kakor dobro začinjena hrana všeč Gospodu vesolja. Tako bomo uživali sadove združenja z njim vse življenje, ko bomo večino svojega časa posvetili njemu.

Molitev prinaša duši luč, daje nam pravo spoznanje o Bogu, posreduje med Bogom in človekom. Duh se na krilih molitve vzpenja v nebo in se v neizrekljivem objemu oklepa Boga. Kakor dete v solzah kliče mater in hoče piti, tako hrepeni duša po božjem mleku. V prošnjah izraža svoje želje in prejema darove, ki presegajo vse vidne stvari.

Molitev je kot častitljiva poslanka pred Bogom, človeku osrečuje srce in teši njegova hrepenenja. Molitev, ki o njej govorim, ni v besedah. Čisto hrepenenje po Bogu je neizrekljiva pobožnost, ki ni delo človeka, temveč jo poraja božja milost. O njej pravi apostol: Ne znamo prositi, kakor je treba, temveč sam Duh prosi za nas z neizrekljivimi vzdihi.

Če komu Bog nakloni tako molitveno stanje, je to bogastvo, ki ga je treba znati ceniti; je nebeška jed, ki nasičuje duha. Kdor jo okusi, se vname v neugasljivem hrepenenju po Bogu, ki mu razvnema dušo kot najbolj žareči ogenj.

Zato pa najprej okrasi svojo hišo s prijazno skromnostjo in prisrčno ponižnostjo, ožarja naj jo luč pravičnosti. Z dobrimi deli olepšaj svoj dom kot z zlatimi okraski in namesto s slikami in mozaiki jo opremi z vero in velikodušnostjo. Nad vse to pa postavi kot krov svojega doma molitev. Tako boš pripravil svoje domovanje za Gospoda in ga boš sprejel kakor v bleščečem kraljevskem dvoru. S svojo milostjo je namreč že stopil v svetišče tvoje duše in čaka, da ga boš molil in častil.

Iz govorov sv. Leona Velikega, papeža (6. o postu, 1-2)

Duhovno očiščevanje s postom in dobrimi deli

 

Predragi, zemlja je vedno polna božjega usmiljenja. Po sami svoji naravi navajajo stvari verne ljudi, naj slavijo Boga: nebo in zemlja, morje in kar je v njem, vse razglaša dobroto in vsemogočnost svojega stvarnika. Čudovita lepota prvin, ki nam služijo, poziva umno stvar k dolžnemu zahvaljevanju.

Sedaj pa so dnevi, ki na poseben način razodevajo skrivnosti odrešenja in nas pripravljajo na prihodnje praznike velike noči. Zato se moramo nanje skrbneje pripraviti z duhovnim očiščevanjem.

Za velikonočne praznike je značilno ravno to, da se vsa Cerkev raduje odpuščanja grehov. Niso ga namreč deležni samo tisti, ki jih prerodi krst, marveč z njimi tudi vsi, ki že dalj časa uživajo srečo božjega otroštva.

Čeprav predvsem prerojevalna kopel dela ljudi nove, moramo vseeno vsak dan sproti prenavljati svojo umrljivo naravo. Na kateri koli stopnji napredka naj že bomo, smo vseeno potrebni izpopolnjevanja. Prizadevati si moramo, da ne bo praznik odrešenja našel nikogar v starih grehih.

Ker se mora kristjan nenehno izpopolnjevati, se mora pa sedaj truditi še z večjo gorečnostjo, da bo izpolnil apostolsko zapoved štiridesetdnevnega posta, ki ni samo v odpovedi hrani, ampak predvsem v življenju brez greha.

Dolžnemu in svetemu postu pa nobeno delo bolj ne pristoji kot miloščina, ki pod skupnim imenom del usmiljenja obsega razne vrste dobrih del. Vsi verni so lahko istega duha, čeprav niso vsi enako bogati.

Ljubezni, ki smo jo dolžni hkrati Bogu in ljudem, nič ne more tako ovirati, da bi ne mogli opravljati dobrih del. Angeli so peli: Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so Bogu po volji, pripravljeni delati dobra dela. To pomeni, da bo zaradi dobrote srečen in poln notranjega miru vsakdo, ki z drugimi nosi kakršnokoli trpljenje.

Del usmiljenja je veliko, tako da jih morejo opravljati zaradi njih raznolikosti ne le bogati, ampak tudi manj premožni in revni, če so le pravi kristjani. Različni so po zmožnosti dajanja miloščine, enaki pa so si lahko v blagosrčnosti.

Iz pisma Korinčanom sv. Klemena I., papeža (7, 4-8, 3; 8, 5-9, l; 13, 1-4; 19, 2)

Delajmo pokoro!

 

Uprimo oči v Kristusovo kri in spoznajmo, kako je dragocena Bogu in njegovemu Očetu, ker se je prelila zaradi našega odrešenja in prinesla vsemu svetu milost spreobrnjenja.

Pomislimo na vse čase sveta in spoznajmo, kako je dal Gospod od roda do roda priložnost spreobrnjenja tistim, ki se hočejo obrniti k njemu. Noe je oznanjal pokoro; in kdor ga je poslušal, se je rešil. Jona je oznanjal Ninivljanom pogin; in ti so se skesali svojih grehov, potolažili Boga z molitvijo in se rešili, čeprav so bili tuji Bogu.

Služabniki milosti božje so govorili po Svetem Duhu o pokori. Pa tudi sam Gospod vsega stvarstva je govoril o pokori s prisego: Kakor živim, pravi Gospod, nočem grešnikove smrti, marveč pokoro. Dodal je tudi lepo misel: Spreobrnite se, Izraelova hiša, od svoje krivice. Reci sinovom mojega ljudstva: Ako bodo vaši grehi od zemlje do neba in bodo bolj rdeči kakor škrlat in bolj črni kakor raševina, a se obrnete k meni iz vsega srca in rečete: Oče! vas bom uslišal kot sveto ljudstvo.

Ker torej hoče, da postanete vsi njegovi ljubljenci deležni pokore, je to potrdil s svojo vsemogočno voljo.

Zato se pokorimo njegovi vzvišeni in slavni volji. Prosimo ga ponižno usmiljenja in dobrohotnosti, padimo predenj na kolena in se obrnimo do njegove usmiljenosti. Prej pa pustimo ničevne skrbi, prepir in ljubosumnost, ki vodi v smrt.

Ponižajmo se torej, bratje, in odložimo vsak napuh, vsako nečimrnost, nespamet in jezo! Storimo, kakor je pisano. Sveti Duh namreč pravi: Naj se ne hvali modri z modrostjo in močni z močjo in bogati z bogastvom, ampak kdor se hvali, naj se hvali v Gospodu, da ga išče ter vrši pravo in pravičnost. Zlasti pa pomnimo besede Gospoda Jezusa, ki jih je govoril, ko je učil prizanesljivost in potrpežljivost.

Tako je namreč rekel: Bodite usmiljeni, da boste dosegli usmiljenje; odpuščajte, da se vam bo odpustilo; kakor delate, tako se vam bo zgodilo; kakor dajete, tako se vam bo dalo; kakor sodite, tako boste sojeni; kakor boste dobrote delili, tako jih boste prejeli; s kakršno mero merite, s tako se vam bo odmerilo. Po tej zapovedi in teh naročilih se utrdimo, da smo ponižni in pokorni njegovim vzvišenim besedam. Sveta beseda namreč pravi: Na koga se bom ozrl kakor na tistega, ki je ponižen in krotek in se trese pred mojimi besedami?

Ker smo torej deležni mnogih, velikih in častnih del, se obrnimo nazaj k cilju miru, ki nam je bil od začetka ukazan, uprimo oči v Očeta in Stvarnika vsega sveta in se poprimimo vzvišenih in neizmernih njegovih darov in dobrot miru.

Iz Izpovedi sv. Avguština, škofa (10. knj., l, 1-2, 5,7)

Tebi, Gospod, sem očiten, kakršen sem

 

O da bi te mogel spoznati, kakor ti mene poznaš, spoznati, kakor sem bil spoznan! Ti, moje duše moč, stopi vanjo in jo sebi priravnaj, da bo povsem tvoja last, brez madeža in brez gube! To je moje upanje, zato govorim; in v tem upanju se veselim, kadar se veselim svojega zdravja. Vse drugo v tem življenju je vredno le solza: tem manj solza, čim več jih kdo pretoči zanje, tem več solza, čim manj jih kdo prelije. Glej, resnico si ljubil. Zakaj kdor dela po resnici, pride k luči. Jaz hočem delati po resnici v svojem srcu, z izpovedjo pred teboj, po resnici v moji knjigi, z izpovedjo pred mnogimi pričami.

Tebi, Gospod, ki je tvojim očem odkrito vse brezno človeške vesti, kaj bi moglo biti tebi, Gospod, skrito v meni, tudi če bi se ne hotel tebi izpovedati? Saj bi le tebe prikrival sebi, ne sebe tebi. Zdaj pa, ko je moje vzdihovanje priča, kako malo sem samemu sebi po volji, zdaj si ti moj svetli žar in moje veselje, ti ljubezen moja, moje hrepenenje, tako da iz sramu pred sabo sebe zametujem in le tebe izbiram, tako da ne maram biti ne tebi ne sebi drugače všeč kakor po tebi.

Tebi, Gospod, sem očiten, kakršen koli že sem. In s kakšnim namenom se ti izpovedujem, sem ti že povedal. Vendar ne delam tega z besedami mesa in z glasovi, ampak z besedami duše in s klicem misli, ki ga razume tvoje uho.

Kadar sem hudoben, moja izpoved pred tabo ni drugega kakor to, da samemu sebi ne ugajam; kadar pa sem pobožen, moja izpoved pred tabo ni drugačna kakor priznanje, da tega ne štejem sebi v zaslugo. Zakaj ti, Gospod, blagoslavljaš pravičnega, a poprej ga opravičiš grešnika.

In tako se izraža moja izpoved pred tvojim obličjem, moj Bog, na tihem, in vendar ne na tihem: glas ji molči, toda čut srca ji vpije.

Ti si, ki me sodiš, Gospod. In čeprav nihče izmed ljudi ne ve, kaj je v človeku, kakor le duh človekov, ki je v njem, je v človeku vendarle nekaj, česar tudi sam duh človekov ne ve, ki je v njem. Ti, Gospod, pa veš za njegovo vse, saj si ga ti naredil.

Toda jaz, kakor se že preziram pred tvojim obličjem in se štejem za prst in pepel, jaz o tebi le vem nekaj, česar o sebi ne vem. Res je, da gledamo zdaj v zrcalu, nejasno, ne še iz obličja v obličje; zato sem, dokler potujem po zemlji ločen od tebe, sebi bolj pričujoč kakor tebi. Vendar pa toliko le vem, da te na noben način ni mogoče oškodovati; zase pa ne vem, katerim skušnjavam sem kos ustavljati se, katerim ne. Vendar trdno zaupam, da si ti zvest in nas ne pustiš skušati čez naše moči, ampak nam daješ obenem s skušnjavo tudi izhod, da jo moremo vzdržati.

Zato hočem izpovedati, kaj o sebi vem, izpovedati pa tudi, česa o sebi ne vem; zakaj tudi to, kar o sebi vem, vem le, ker me ti razsvetljuješ; a česar o sebi ne vem, tega toliko časa ne vem, dokler ne postane moja tema kakor poldan pred tvojim obličjem.

Iz razlaga Jobove knjige sv. Gregorja Velikega, papeža (3. knj., 15-16)

Od Boga smo prejeli dobro, zakaj ne bi tudi hudega?

 

Ko je Pavel spoznal v sebi bogastvo božje modrosti, a je hkrati ugotavljal krhkost svojega telesa, je dejal: Ta zaklad nosimo v glinastih posodah. Glej, tudi blaženi Job se je zavedal, kako mu glinasto posodo njegovega telesa razjedajo uljesa, toda mu niso mogla prizadeti zaklada njegove duše. Po telesu je bil ves poln ran kakor razpokana posoda, v duši pa se mu je množil zaklad modrosti, tako da je privrela na dan z besedo: Od Boga smo prejeli dobro, zakaj ne bi tudi hudega? Dobro imenuje božje darove, bodisi zemeljske bodisi večne; hudo pa nesreče tega življenja, o katerih pravi Gospod po preroku: Jaz sem Gospod in drug nobeden, ki delam luč in ustvarjam temo in napravljam mir in povzročam zlo.

Jaz delam luč in ustvarjam temo. Medtem ko nesreče tega življenja zavijajo človeka kakor v temo, se mu v duši jasni spoznanje velikih duhovnih doživetij. Jaz napravljam mir in povzročam zlo. Medtem ko nam lepota ustvarjenih stvari podeljuje mir, se nam sprevržejo v bolečino, ko neredno poželimo po njih. Zaradi greha pridemo v spor z Bogom, zato je prav, da nas nesreče spet povedejo v spravo z njim. Kadarkoli se namreč ustvarjena dobrina spremeni nam v trpljenje, se prerojeni spet ponižno vračamo k Stvarniku miru.

Občudovanja vredna je Jobova pronicavost duha, ko zavrača trditve svoje žene: Če smo dobro prejemali od Boga, zakaj bi hudega ne sprejeli?

Vsekakor je v nesreči velika tolažba spomin na prejete Stvarnikove dobrote. Nobena nesreča nas ne more spraviti v obup, če se spomnimo na tolažbo, ki so nam jo dali Gospodovi darovi. Zato je zapisano: V času blagostanja ne pozabi na nesrečo, v času stiske pa pomisli na srečne dneve.

Kdorkoli živi v izobilju, pa ga ni strah nesreče, se bo od uživanja prevzel v samopašnosti. Komur pa pod težo nesreč ni v tolažbo spomin na prejete dobrote, ga bo strl obup.

Zato je treba povezati oboje, tako da eno podpira drugo. Spomin na blagostanje naj blaži trpljenje, nezaupanje in strah pred nesrečo pa naj brzdata uživanje zemeljskih dobrin. Blaženi Job je torej potrt od bolečin mislil na nekdanjo srečo in dejal: Od Boga smo prejeli dobro, zakaj ne bi tudi hudega?

Iz razlage Jobove knjige sv. Gregorja Velikega, papeža (1. knj., 2.36)

Preprost in pošten mož, ki se boji Boga

 

Neke vrste preprostost bi raje imenovali nevednost. Ta je v tem, da taki preprosteži niti ne vedo, kaj je poštenost. Mnogi zato zavržejo nedolžnost resnične preprostosti, ker se ne znajo dvigniti h kreposti in poštenosti. Nimajo prave modrosti, ki je v lepem življenju, zato njihova preprostost ne bo nikoli, bi rekli, nedolžna.

Zato Pavel opozarja svoje učence: Želim le, da bi bili modri za dobro in preprosti za hudo. Nato pristavlja: Ne bodite otroci glede na razumnost, glede na hudobnost bodite otroci.

Tudi Kristus, večna Resnica, je naročil učencem: Bodite previdni kakor kače in preprosti kakor golobje. V svojem svarilu je združil oboje, tako da je previdnost kače nauk za preprostost goloba, ta pa je mera za previdnost kače.

Zato se je Sveti Duh prikazal ljudem ne samo v podobi goloba, temveč tudi v podobi ognja. Z golobom je upodobljena preprostost, z ognjem pa gorečnost za dobro. Sveti Duh se kaže v obliki goloba in ognja: vsi, ki so napolnjeni z njim, tako služijo miroljubni preprostosti, da se vnemajo od navdušenja za sveto in lepo življenje in od zavračanja zlih dejanj zločincev.

Job je bil brezgrajen in pravičen, bal se je Boga in se vzdrževal hudega. Kdorkoli hrepeni po večni domovini, brez dvoma živi preprosto in pravično: preprost je v delih, pravičen v veri; preprost je v zemeljskih opravilih, pravičen v duhovnih dobrinah, ki jih čuti v srcu. So namreč nekateri, ki niso preprosti v dobrih delih, ker ne iščejo povračila v sebi, ampak v zunanji pohvali. Prav je zato rekel modrec: Gorje grešniku, ki hodi po dvojni poti. Po dvojni poti hodi grešnik, ko sicer opravlja božje reči, hrepeni pa po svetnem zadoščenju.

Dobro je povedano: Bal se je Boga in se vzdrževal hudega. Sveta Cerkev izvoljenih začenja pot preprostosti in pravičnosti s strahom, končuje jo pa v ljubezni. Grešnik popolnoma zapusti zlo, ko iz ljubezni do Boga noče več grešiti. Ako pa dela dobra dela iz strahu, se še ni popolnoma odrekel grehu. Greši zato, ker je pripravljen grešiti, če bi mogel grešiti nekaznovano.

Ko torej pravimo, da se je Job bal Boga, po pravici rečemo, da se je vzdrževal hudega. Ko strahu sledi ljubezen, zavrača tudi volja krivdo, ki jo vest obsoja.

Iz razlage Pridigarja sv. Gregorja, škofa iz Agrigenta (10, 2)

Pridite h Gospodu, da vas razsvetli

Pridigar pravi, da je svetloba prijetna in da dobro de očem gledati naše sonce. Brez svetlobe bi bil pač svet brez podobe in brez življenja. Zato je Mojzes, ki je premišljeval božje skrivnosti, rekel: Bog je videl, da je svetloba dobra. Za nas pa je primerno, da premišljujemo o veliki, pravi in večni Luči, kajti prava luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je prihajala na svet. Ta luč je Kristus, rešitelj in odrešenik, ki je postal človek in sprejel nase tudi vse okoliščine, v katerih živi človeški rod. O njem že prerok David pravi: Pojte Bogu, prepevajte v čast njegovemu imenu. Pripravite pot njemu, ki biva v oblaku. Imenuje se Gospod, Najvišji; veselo vzklikajte pred njegovim obličjem.

Luč je imenoval prijetno in vnaprej je povedal, da je dobro na lastne oči gledati slavno sonce, namreč tistega, ki je v času svojega božjega in človeškega življenja rekel: Jaz sem luč sveta. Kdor gre za menoj, ne bo hodil v temi, marveč bo imel luč življenja. Rekel je tudi: Obsodba pa je v tem, da je na svet prišla luč. Bog je torej v podobi sončne luči, ki jo uživajo telesne oči, že zrl duhovno sonce pravičnosti, tisto, ki je bilo tako pri srcu vsem, ki so imeli srečo, da jih je učilo, da so ga na lastne oči gledali sredi drugih ljudi, kakor navadnega človeka njega, ki to v resnici ni bil. Bil je namreč hkrati tudi pravi Bog in zato je lahko storil, da so slepi spregledali, hromi shodili in gluhi zopet slišali. Gobavce je očistil in mrtve s samo besedo priklical v življenje.

A tudi mi smo resnično srečni, da ga lahko v duhu gledamo in občudujemo, da lahko v srcu premišljujemo njegovo edinstveno božansko lepoto. Tesna povezanost s Kristusom nas razsvetljuje in dviga, napaja z duhovno radostjo in odeva s svetostjo, nam daje spoznanje in napolnjuje z duhovnim veseljem, ki nas spremlja v vsem življenju. To ima v mislih Pridigar, ko pravi z drugimi besedami: Četudi živi človek veliko let, naj se vseh veseli. Vir tega veselja pa je Sonce pravičnosti in sicer vsem, ki ga gledajo. O teh pravi prerok David: Pravični naj se veselijo in vriskajo pred božjim obličjem. Vzklika jim: Pravični, radujte se v Gospodu: poštenim se spodobi, da ga hvalijo.