Kmalu so prišli ljudje, ki so ogenj zanetili in sedli okrog njega. Sedeli in modrovali so na prostem, pod milim nebom in v jamah, v katerih je ostalo veliko sledi dima. Ognjišče se je velikokrat razvnelo v požar, kot zgodbe, ki so razplamtevale domišljijo in razvezale jezike, prepletale polifonijo glasov v pletenice dolgih pripovedi. Zgodba ujetega sonca, gorečega ognja in ukradene lune se je nadaljevala. Ker je bilo ljudi strah, so prižgali bakle, da bi v temnih nočeh na Zemlji zasijala ognjeno topla in srebrno modrikasta mesečina. Potem so gradili domove in vanje prinašali luč in ogenj: z oljenkami, svečami, petrolejkami. Prišlo je stoletje plinskih svetilk, žarnic, električnega toka, zatem stoletje odvisnosti od električne energije in pojava svetlobnega onesnaževanja. Seveda zgodbe še ni konec ...

Sogovornik: zgodovinar Uroš Dokl, ki je napisal knjigo Kako je bilo, ko še ni bilo elektrike (ilustracije Toni Buršić, Založba Aristej). 

fotografija: Wikimedia Commons