Finomeni!

Marsikoga je prejšnjo sredo ponoči pretresla novica o grozljivem atentatu Charlieja Kirka, medtem ko so novice o streljanju na šoli v Koloradu in pokolih v Gazi kar zletele mimo nas. V tokratnih Finomenih se sprašujemo, ali so nam vsebine na družabnih omrežjih zrelativizirale pogled na to, kaj je zares tragično.

Povod za tokratno tekmo - je dober občutek zaradi dobrih rezultatov. Ko navijamo in naši zmagujejo, smo vzhičeni, dobronamerni, držimo skupaj. Zakaj nas navijanje za en tak skupen, čeprav abstrakten cilj, lahko poveže? Zakaj se ob tem počutimo tako, kot se - dobro?

Povprečen dnevni screen time avtorja te oddaje je 4 ure in pol, prejšnji teden sem recimo na družbenih omrežjih preživel 14 ur in pol. Če je že srednje inteligenten 25-letnik z domnevno razvitim prefrontalnim korteksom tak hlapec zaslona, kaj lahko pričakujemo od povprečnega 10-letnika, ki je gumb stran od obljubljene dežele. V Ameriki je, kot smo že povedali v enem letošnjih Finomenov, povprečna dnevna izpostavljenost zaslonu za mladostnike med 8. in 18. letom starosti, pozor: povprečna – 7 ur in pol.

Plaža “alla Lanterna” - Pedočin je edina javna plaža v Evropi, kjer so moški in ženske razdeljeni s fizično pregrado, s tri metre visokim betonskim zidom. Fascinantno je to, da so se ostale plaže take vrste že zdavnaj zaprle, zidovi porušili, v Trstu pa Pedočin ostaja. In to na željo ljudi. Leta 1943 je bil celo izveden lokalni referendum, kjer so prebivalci trdno zavrnili ukinitev ločitve plaže. Kako je tam vzdušje danes?

V delu leta, ko je vidno nekoliko več naše kože, mnogi radi pokažejo kak (nov) tatu. Ali vam je tak okrasek všeč, kdaj je tega preveč (če sploh) in kaj vse imajo ljudje na koži?

Tik pred rojstnim dnem države o razmeroma kontroverzni temi. Veliko se zadnje mesece govori o vojski, povečujemo izdatke za obrambo, v svetu se kuhajo nova krizna žarišča, govorimo že dlje časa tudi o ponovnem obveznem služenju vojaškega roka. Ampak - a bi mladi res bili pripravljeni prijeti za puško in se boriti za državo?

Dejstvo je, da otroci na plaži kričijo. Mlajši so, več jih je, bolj je glasno. Ker jih vi nimate ali pa nimate več, vam gre to na živce. Kako močno? In kaj (lahko) storite?

Kaj je to? In predvsem kdo je to? Del nove slovenske glasbene scene se je predstavil na Festivalu 202, Boris pa glasbene kolege (starejše in mlajše) sprašuje, kdo je del tega tako imenovanega novega vala slovenske glasbe.

V nekem izpostavljenem Tiktoku se pojavi delček neke skladbe, ki nam jo algoritem s ponavljanjem zapeče v medušesni procesor. In seveda so to hitro ugotovili tako glasbeniki kot založbe. Za svojo promocijo so začeli uporabljati Tiktok, ki počasi spreminja glasbeno industrijo. Od načinov, kako danes odkrivamo novo glasbo, do tega, kako jo konzumiramo in kako jo glasbeniki ustvarjajo.

Finomeni tokrat obravnavajo jugonastalgijo - predvsem med mladimi. Zakaj bi bil nekdo navdušen nad časom, ki ga nikoli ni doživel in ga pozna samo iz pripovedovanja. Zakaj bi mu bila všeč estetika nekega časa, ki so ga živeli njegovi starši, ne pa on? In zakaj bi desetletja po propadu države (in vojnah na njenem nekdanjem ozemlju) slavil njene skupne športne in ostale junake?