Francoski filozof Roland Barthes v svoji knjigi Camera lucida govori o čustveni komponenti detajlov v fotografiji. Na primeru družinskega portreta, ki ga je leta 1926 v njujorškem Harlemu posnel James van der Zee, so ljudje na fotografiji Barthesu popolnoma neznani, a kot je kasneje opisal, jih je vseeno čutil blizu. Ob nadaljnji analizi tega občutka je prišel do zaključka, da ga navdušuje ena od žensk na fotografiji, natančneje, njena ogrlica.

Ogrlica je samo en detalj. Dolgotrajno opazovanje vizualnega medija, kot je fotografija, ne odtuji te podrobnosti. Ravno nasprotno, bolj ko opazujemo omenjeno fotografijo in Barthesovo pisanje o njej, postane detajl apostrofiran. Apostrofiranje detajlov v vizualnem mediju odpira prostor za njegovo „politizacijo“. Politične akcije fotografije glede na naravo vizualnega medija ne bomo našli v konkretni akciji, temveč v opozarjanju na nasilni podtekst človeškega vsakdana.

Okvir statičnih vizualnih medijev je prav to – statičen. Za razliko od videa, kjer ima tako imenovani »videast« vlogo subtilnega protagonista, se njegovo avtorstvo čuti skozi celoten proces, fotografija svoj proces skriva. Vse, kar vidi oko, je končno, absolutno delo, kar se ujame v ozadju objektiva. Objektiv kot tak sploh ni pomemben - pomembno je, da obstaja, da deluje in da je v dobavnem prostoru. Ideologija fotografije torej ni prisotna v sami fotografiji ali njeni vsebini, temveč v njeni zmožnosti ali nezmožnosti premikanja v prostoru in času. Kako fotografija pride ven iz svojega filma, izven svojega lastnega okvirja? Je pripravljena posegati v aktivni družbeni red in ga kritizirati? Kako je pripravljena vizualizirati nasilje, ki nas obdaja? Krmarjenje skozi življenja ljudi nam pokaže, da je sama fotografija precej sramežljiva. Njegovo pravo funkcijo pa vidimo šele, ko se nam približa – ko fotografija ni na distanci. Razdalja rodi praznino, bližina rodi film, kot ultimativno fluidnost fotografije kot medija.

Fotografija umre v trenutku, ko ne more iz svoje kože. Potem, ko ostane le še en objektiv, je to samo to – še en objektiv. Ko fotografija ni transmedialna, niti transprostorska, fotografija ni več fotografija. To naj bo pozitiven družbeni konstrukt, pred katerim ne bežimo, ampak ga z lahkoto sprejmemo. Fotografijo bi morali imeti možnost razvijati naprej in ji omogočiti določeno mero fluidnosti.

Introspektivni element vizualnega medija je občutljiv in večplasten. Zato je na nas ki upravljamo z njeno ideološko komponento, da jo izluščimo iz svoje osebnosti, svojih strahov in pričakovanj. Šele ko iz fotografije preženemo človeški ego, dobimo tisto pravo, univerzalno bistvo na videz običajne podobe na papirju ali računalniškem zaslonu.

Politična leča je edina močna leča.

Avtor prispevka: Ivan Slijepčević