Sign up to save your podcasts
Or
Share Franc Jager
Share to email
Share to Facebook
Share to X
Share to email
Share to Facebook
Share to X
Or
Franc Jager
Štajcast
Znan je po izjemnem nosu za posel in po potrpežljivosti. Ameriške sanje na slovenski način je uresničil praktično brez kreditov. Pred 36-imi let je začel graditi svoj trgovski imperij. Prva trgovina Jager v Rogaški Slatini deluje še danes, le da je zdaj del mreže 42-ih trgovin. Na Štajerskem ustvarjajo desetine milijonov in zaposlujejo več kot 850 ljudi. Vajenec iz Laš je postal največji slovenski trgovec. Družinsko podjetje Jagros zdaj že nekaj let vodi nova generacija. A večkrat nagrajeni – danes 78 letni – podjetnik se ni ustavil. Zdaj ustvarja v poslih z nepremičninami. Je eden bogatejših Slovencev, a ohranja skromnost, kmečko logiko, preprostost in človeškost. Vzor mnogim. Franc Jager.
Gospod Jager, hvala, da ste odzvali povabilu. Kar nekaj časa sva se usklajevala, vidim, da ste še vedno zelo aktivni.
Drži. V pokoju sem že kar nekaj let, pa me ljudje vedno znova sprašujejo, zakaj še delam.
Ko smo se usklajevali za ta pogovor, ste bili v Braziliji. Tam preživite kar nekaj časa, kajne?
Tam imam manjše posestvo. Sprva sem mislil, da bom tam nekaj več počel, ampak čas hitro teče. Vsako leto sem tam približno šest, sedem tednov. Tako si skrajšam leto in ga malo prekinem. Tudi zima mi ne ustreza – hladno vreme mi ni po godu, zato tam lažje preživim.
Poleg Brazilije pa veliko časa preživite tudi na Murterju, kjer imate hotel. Kako to?
Res je. Celo življenje sem ‘kupoval delo za denar’. Tudi zdaj v pokoju si ga vedno znova kupujem. Hotel sem obnovil in ga oddal v najem. Jaz skrbim za vzdrževanje in kontakte, sicer pa stvar teče naprej.
Zakaj ste iz trgovine prešli v turizem?
Spremembe so v življenju vedno dobrodošle. Vse se razvija, vse se spreminja. Gostinstvo pa mi ni bilo tuje – že v Jagru smo imeli kavarne, pizzerije, malice. Gostinstvo je podobna dejavnost kot trgovina, delaš z ljudmi. Je pa zahtevnejše, ker so potrošniki tam še bolj zahtevni. Ampak to so izzivi in še vedno vidiš, da lahko nekaj ustvariš.
Kljub pokoju ste še vedno zelo aktivni?
Veliko se ukvarjam s projekti, čeprav ne gredo vsi po začrtani poti. Večkrat se vprašam, ali ima smisel iti naprej, pa vendar – pomembno je, da ne obstaneš.
Standard življenja je danes precej višji kot nekoč. Kako ga vidite vi kot trgovec?
Res je, še nikoli ljudje niso imeli toliko na voljo. Če primerjam s stanjem pred 35 leti, si takrat imel v mlekarni tri do pet vrst jogurta. Danes pa so police neskončne. V Braziliji v manjših mestih še vedno obstajajo mali trgovci. V Sloveniji jih je po osamosvojitvi veliko propadlo, ostal pa je Jager – zdaj že tretja generacija.
Zakaj je Jager o(b)stal, drugi pa ne?
Narobe ni bilo nič, manjkalo pa je znanja. Premalo je bilo pravega izobraževanja. Ko sem bil jaz otrok, sem že v tretjem, četrtem razredu vedel, da bom trgovec. Danes pa je marsikdo pri dvajsetih še vedno izgubljen. To je problem.
Glejte, oba uporabljava umetno inteligenco. Kadar česa ne vem, preverim in hitro dobim odgovor. Vprašanje pa je, ali je res treba, da se v šolah učimo še več dodatnih smeri v tej obliki. Osnovne stvari so pomembne – matematika, slovenščina, jeziki. Vse ostalo je danes že digitalno dostopno. Bolj kot to, bi se morali učiti odnosov.
Vidim pri mladih, recimo študentih arhitekture, da po petih, šestih letih šolanja še niso sposobni samostojno narisati objekta. To je problem našega izobraževalnega sistema. Prakse je premalo. Edino zdravniki imajo obvezno prakso. Včasih, v socializmu, so bila pripravništva in mentorji. Danes pa pride študent, dobi plačilo, mentor pa izgubi čas – in to se ne ceni kot dolgoročna naložba.
Kako gledate na prenos podjetij na naslednike?
To je velik izziv. Veliko podjetnikov nima komu predati firme. Okrog 80 odstotkov nima naslednika, kar je škoda, saj so podjetja ustvarjali s težkim delom. Pri nas pa imamo srečo – v Jagru dela že tretja generacija. To je velika vrednota.
Ste imeli načrt za svojo pot ali je šlo bolj sproti?
Natančnega načrta nisem imel. Verjamem pa, da ima človekov um neomejene zmožnosti. Če se usmeriš v neko dejavnost, se ti začnejo odpirati poti. Pomembno je, da se učiš, slediš času in vztrajaš.
Kako ste prišli do ideje, da ponudite vse na enem mestu?
Ko sem hodil v Avstrijo po banane in kavo, sem čakal v vrstah in si mislil: »Zakaj tega ne moremo imeti doma?« Tako je nastala ideja, da potrošniku ponudiš vse na enem mestu. Prihrani čas, čas pa je denar.
Ste pri prvih trgovinah imeli kredite?
Ne. Prvo trgovino smo gradili sami – družina, sorodniki, prijatelji. Aparat za kavo je bil predrag, zato smo jo kuhali v loncih, dokler nismo zaslužili za pravi aparat. Banke so nas včasih gledale nekoliko postrani – manjšim podjetjem so zaračunale višje obresti kot večjim. Tako je pač bilo: manjši si bil, dražji je bil denar, ki si ga dobil.
A bistvo je v tem, da znaš računati. Če vložiš tisoč evrov, moraš vedeti, kako jih boš dobil nazaj, in to z določenim plusom. To ni visoka matematika, to je osnovna logika.
Kaj pa osebno, ste kdaj imeli kredit?
Samo enkrat, ko sem gradil prvo hišo. Takrat sem si sposodil nekaj denarja pri sosedu. To me je tako mučilo, da sem ga hitro vrnil. Od takrat naprej sem si rekel, da bom živel znotraj svojih zmožnosti.
Zakaj se ljudje pogosto uštejejo?
Zaradi sebe. Vse je v glavi. Vsak človek ima v sebi dobro in slabo, a najprej mora vedeti, kaj sploh želi. To je prvi korak – vedenje, kaj hočeš.
Danes ljudje jemljejo kredite tudi za dopust. Kako gledate na to?
Odvisno od človeka. Če znaš računati, lahko kredit uporabiš za ustvarjanje nove vrednosti. Za avto ne, to je potrošni material. Ampak za nepremičnino pa je smiselno.
Kaj bi svetovali mlademu človeku s 1.000 evri plače? Kako naj kaj privarčuje?
Naj da vsak mesec 50 ali 100 evrov na stran. Najbolj varno je zlato ali nepremičnine. Pomembno je, da vedno ustvariš več, kot porabiš.
Ste imeli svetovalce pri upravljanju denarja?
Ne. Nisem imel svetovalcev. Učil sem se iz knjig in iz prakse. Najpomembnejše je vztrajanje, vera v cilj in jasna postavitev ciljev.
Kako pomembni so odnosi v podjetju?
Zelo. Plača je pomembna, seveda, a dolgoročno šteje več občutek pripadnosti. Zaposleni, ki so v podjetju več let, prispevajo več kot samo svoje delo. Dobri odnosi so temelj, da ljudje z veseljem delajo.
Kaj pa sreča, kaj pomeni za vas?
Sreča je, da sem danes tukaj, da sem zdrav in da živim. Večna sreča ne obstaja. Sreča je, ko dosežeš cilj. Potem si postaviš novega.
In vaš naslednji cilj?
Da ohranim zdravje, da lahko normalno živim in uživam vsak dan. To je moja sreča.
The post Franc Jager first appeared on Štajcast.
Štajcast
View all episodes
By ŠtajcastŠtajcast
Znan je po izjemnem nosu za posel in po potrpežljivosti. Ameriške sanje na slovenski način je uresničil praktično brez kreditov. Pred 36-imi let je začel graditi svoj trgovski imperij. Prva trgovina Jager v Rogaški Slatini deluje še danes, le da je zdaj del mreže 42-ih trgovin. Na Štajerskem ustvarjajo desetine milijonov in zaposlujejo več kot 850 ljudi. Vajenec iz Laš je postal največji slovenski trgovec. Družinsko podjetje Jagros zdaj že nekaj let vodi nova generacija. A večkrat nagrajeni – danes 78 letni – podjetnik se ni ustavil. Zdaj ustvarja v poslih z nepremičninami. Je eden bogatejših Slovencev, a ohranja skromnost, kmečko logiko, preprostost in človeškost. Vzor mnogim. Franc Jager.
Gospod Jager, hvala, da ste odzvali povabilu. Kar nekaj časa sva se usklajevala, vidim, da ste še vedno zelo aktivni.
Drži. V pokoju sem že kar nekaj let, pa me ljudje vedno znova sprašujejo, zakaj še delam.
Ko smo se usklajevali za ta pogovor, ste bili v Braziliji. Tam preživite kar nekaj časa, kajne?
Tam imam manjše posestvo. Sprva sem mislil, da bom tam nekaj več počel, ampak čas hitro teče. Vsako leto sem tam približno šest, sedem tednov. Tako si skrajšam leto in ga malo prekinem. Tudi zima mi ne ustreza – hladno vreme mi ni po godu, zato tam lažje preživim.
Poleg Brazilije pa veliko časa preživite tudi na Murterju, kjer imate hotel. Kako to?
Res je. Celo življenje sem ‘kupoval delo za denar’. Tudi zdaj v pokoju si ga vedno znova kupujem. Hotel sem obnovil in ga oddal v najem. Jaz skrbim za vzdrževanje in kontakte, sicer pa stvar teče naprej.
Zakaj ste iz trgovine prešli v turizem?
Spremembe so v življenju vedno dobrodošle. Vse se razvija, vse se spreminja. Gostinstvo pa mi ni bilo tuje – že v Jagru smo imeli kavarne, pizzerije, malice. Gostinstvo je podobna dejavnost kot trgovina, delaš z ljudmi. Je pa zahtevnejše, ker so potrošniki tam še bolj zahtevni. Ampak to so izzivi in še vedno vidiš, da lahko nekaj ustvariš.
Kljub pokoju ste še vedno zelo aktivni?
Veliko se ukvarjam s projekti, čeprav ne gredo vsi po začrtani poti. Večkrat se vprašam, ali ima smisel iti naprej, pa vendar – pomembno je, da ne obstaneš.
Standard življenja je danes precej višji kot nekoč. Kako ga vidite vi kot trgovec?
Res je, še nikoli ljudje niso imeli toliko na voljo. Če primerjam s stanjem pred 35 leti, si takrat imel v mlekarni tri do pet vrst jogurta. Danes pa so police neskončne. V Braziliji v manjših mestih še vedno obstajajo mali trgovci. V Sloveniji jih je po osamosvojitvi veliko propadlo, ostal pa je Jager – zdaj že tretja generacija.
Zakaj je Jager o(b)stal, drugi pa ne?
Narobe ni bilo nič, manjkalo pa je znanja. Premalo je bilo pravega izobraževanja. Ko sem bil jaz otrok, sem že v tretjem, četrtem razredu vedel, da bom trgovec. Danes pa je marsikdo pri dvajsetih še vedno izgubljen. To je problem.
Glejte, oba uporabljava umetno inteligenco. Kadar česa ne vem, preverim in hitro dobim odgovor. Vprašanje pa je, ali je res treba, da se v šolah učimo še več dodatnih smeri v tej obliki. Osnovne stvari so pomembne – matematika, slovenščina, jeziki. Vse ostalo je danes že digitalno dostopno. Bolj kot to, bi se morali učiti odnosov.
Vidim pri mladih, recimo študentih arhitekture, da po petih, šestih letih šolanja še niso sposobni samostojno narisati objekta. To je problem našega izobraževalnega sistema. Prakse je premalo. Edino zdravniki imajo obvezno prakso. Včasih, v socializmu, so bila pripravništva in mentorji. Danes pa pride študent, dobi plačilo, mentor pa izgubi čas – in to se ne ceni kot dolgoročna naložba.
Kako gledate na prenos podjetij na naslednike?
To je velik izziv. Veliko podjetnikov nima komu predati firme. Okrog 80 odstotkov nima naslednika, kar je škoda, saj so podjetja ustvarjali s težkim delom. Pri nas pa imamo srečo – v Jagru dela že tretja generacija. To je velika vrednota.
Ste imeli načrt za svojo pot ali je šlo bolj sproti?
Natančnega načrta nisem imel. Verjamem pa, da ima človekov um neomejene zmožnosti. Če se usmeriš v neko dejavnost, se ti začnejo odpirati poti. Pomembno je, da se učiš, slediš času in vztrajaš.
Kako ste prišli do ideje, da ponudite vse na enem mestu?
Ko sem hodil v Avstrijo po banane in kavo, sem čakal v vrstah in si mislil: »Zakaj tega ne moremo imeti doma?« Tako je nastala ideja, da potrošniku ponudiš vse na enem mestu. Prihrani čas, čas pa je denar.
Ste pri prvih trgovinah imeli kredite?
Ne. Prvo trgovino smo gradili sami – družina, sorodniki, prijatelji. Aparat za kavo je bil predrag, zato smo jo kuhali v loncih, dokler nismo zaslužili za pravi aparat. Banke so nas včasih gledale nekoliko postrani – manjšim podjetjem so zaračunale višje obresti kot večjim. Tako je pač bilo: manjši si bil, dražji je bil denar, ki si ga dobil.
A bistvo je v tem, da znaš računati. Če vložiš tisoč evrov, moraš vedeti, kako jih boš dobil nazaj, in to z določenim plusom. To ni visoka matematika, to je osnovna logika.
Kaj pa osebno, ste kdaj imeli kredit?
Samo enkrat, ko sem gradil prvo hišo. Takrat sem si sposodil nekaj denarja pri sosedu. To me je tako mučilo, da sem ga hitro vrnil. Od takrat naprej sem si rekel, da bom živel znotraj svojih zmožnosti.
Zakaj se ljudje pogosto uštejejo?
Zaradi sebe. Vse je v glavi. Vsak človek ima v sebi dobro in slabo, a najprej mora vedeti, kaj sploh želi. To je prvi korak – vedenje, kaj hočeš.
Danes ljudje jemljejo kredite tudi za dopust. Kako gledate na to?
Odvisno od človeka. Če znaš računati, lahko kredit uporabiš za ustvarjanje nove vrednosti. Za avto ne, to je potrošni material. Ampak za nepremičnino pa je smiselno.
Kaj bi svetovali mlademu človeku s 1.000 evri plače? Kako naj kaj privarčuje?
Naj da vsak mesec 50 ali 100 evrov na stran. Najbolj varno je zlato ali nepremičnine. Pomembno je, da vedno ustvariš več, kot porabiš.
Ste imeli svetovalce pri upravljanju denarja?
Ne. Nisem imel svetovalcev. Učil sem se iz knjig in iz prakse. Najpomembnejše je vztrajanje, vera v cilj in jasna postavitev ciljev.
Kako pomembni so odnosi v podjetju?
Zelo. Plača je pomembna, seveda, a dolgoročno šteje več občutek pripadnosti. Zaposleni, ki so v podjetju več let, prispevajo več kot samo svoje delo. Dobri odnosi so temelj, da ljudje z veseljem delajo.
Kaj pa sreča, kaj pomeni za vas?
Sreča je, da sem danes tukaj, da sem zdrav in da živim. Večna sreča ne obstaja. Sreča je, ko dosežeš cilj. Potem si postaviš novega.
In vaš naslednji cilj?
Da ohranim zdravje, da lahko normalno živim in uživam vsak dan. To je moja sreča.
The post Franc Jager first appeared on Štajcast.
Štajcast